Dogodivščine na nizki zemlji

No, za Kekca ne vem, Mojca je pa pred dobro uro prispela v svoj drugi dom ob zamrznjenem kanalu. Vse je šlo v redu, le da smo štartali z enourno zamudo. Vzrok za zamudo je bil sneg in led na amsterdamskem Schipholu, ki jim je onemogočil vzlet ob uri. Kdo bi si mislil?! Nas je namreč na poti na letališče spremljalo jasno nebo in sonce. Sicer so me prijatelji po mejlu posvarili, da tukaj svinjsko zebe, in sem dejansko spakirala dodatne pare najlonk in žab, a človek vseeno kar ne dojame. Dokler nisem videla zamrznjenega kanala pred hišo, ups.

Po mirnem letu me je seveda čakalo novo presenečenje pri čakanju na prtljago. No, pravzaprav niti ni bilo takšno presenečenje, saj sem kar nekam pričakovala, da bo to zadnje potovanje za moj kovček. Ja, vem, rekla sem, da nikamor več s tem kovčkom, ma me je spet premamilo, ko pa lahko vanj vse tako lepo zložiš. No, od zdaj naprej se ne bo treba več odločati. Usoda je odločila in določila, mu-ha-ha-ha. Ko sem ga namreč pobrala s tistega tekočega traku, sem opazila, da je odpadel ročaj. Potem pa, ko sem hitela k vlaku, se je odlomil še tisti ročaj, ki ga povlečeš ven, da kovček lahko vlečeš. Hja, tako sem ga mukoma spravila z vlaka še na bus, z busa pa ga po zaledenelih ulicah nekako zvlekla do doma. Zdaj leži tam v kotu in se prav grdo gledava, haha.

Doma sta me pričakali Lianne in Els in me že zasuli z novicami in dogodki. O njih vam poročam ob priliki, ker si zaslužijo posebno pozornost. Sicer sta mi pa morali vse povedati po dvakrat. Res sem trudna ... izmučena, ampak je pa tudi res, da sem nizozemščino za dobra dva tedna prav izklopila. Zdaj jo bo pero' treba kar hitro nazaj vklopiti, saj me v četrtek že čaka izpit. Tako da s to objavo že res odpiram novo sezono objav dogodivščin na nizki zemlji, vendar se jim bolj posvetim prihodnji teden.

In se s tem posvetim tudi vsem vam, ki sledite mojim dogodivščinam preko bloga. Hvala. Veliko mi pomeni, saj me na tak način živite. Upam, da vam bom karseda polepšala in razvedrila minutke za računalnikom.

Ob tem še najlepša hvala vsem, ki ste se v času, ko sem bila doma, oglasili po telefonu ali mejlu, me obiskali v živo ali pa mi omogočili, da sem se na obisk oglasila jaz. Hkrati pa opravičilo vsem, do katerih mi ni uspelo priti. Resnično mi je žal, ampak mi preprosto fizično ni uspelo, čeprav sem imela dobre namene. Naj vam zato na tem mestu iskreno zaželim vse dobro v letu 2010. Zmeraj se veselite!