Prejšnji petek, 25. septembra (pravzaprav je bila že sobota) sta na obisk prišla dva Poljaka – Magda in Przemek. Spoznali smo se tri leta nazaj, ko smo vsi tukaj študirali. Takoj smo se zaštekali in preživeli ogromno časa skupaj. Žal sta bila tukaj le za en semester, tako da je minilo kar hitro. Vmes sem ju sicer obiskala na Poljskem, ampak vseeno sta minili že dve leti in pol, odkar smo se nazadnje videli. Cel dan sem ju nestrpno pričakovala, ampak ker sta obtičala nekje v Nemčiji v prometnem zamašku (pazi, prometni zamašek na štiripasovnici, halooo?! Haha), sta prispela šele ob enih ponoči. Preden smo dobili še parkirno mesto, raztovorili prtljago, se namestili v sobi, in nazdravili na ponovno snidenje, je bila ura že krepko čez dve ponoči.
Presenetila sta me s poljskim pecivom - ki sem ga takrat jedla na Poljskem in mi je bilo tako všeč. Se imenuje Ptičje mleko, mimogrede, haha -, poljskim pivom – res odlično pivo z okusom medu! - in z lesenim kipom angela varuha, ki sta mi ga kot darilo poslala Magdina starša. Ta pozornost mi je šla res do dna srca!
Naslednji dan, sobota, je minil bolj mirno. Smo ga bolj prelenarili, se pogovarjali in skušali nadoknaditi vse novice, in prehodili sobotno tržnico po dolgem in počez. Potem sta mi pa še večerjo skuhala, preden smo se odpravili na obisk k enim drugim prijateljem s Poljske. Je treba omeniti, da je tukaj ogromno Poljakov? :)
Imeti obisk je super odlično. Je pa seveda še dodatno pestro, zato se bolj redko oglašam. Bom nadoknadila.
Živjo.
Samo nekaj bi rada objasnila, da ne bo nesporazumov, češ da sem koga skenslala. Če slučajno kdaj z vami klepetam po gmailu, MSN-ju, Skypu, kakorkoli že, in me kar naenkrat ni več, si ne mislite, da sem se vas tako na grobo znebila. :) Se mi namreč dogaja, da ta moja brezžična internetna povezava v sobi pade in me torej vrže ven, in pogosto kar nekaj časa ne morem nazaj gor. Toliko v vednost, če se kdaj zgodi, da odidem brez Adijo! Hahaha.
Kul. Zmenjeno.
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Hey, folks.
I just wanted to explain something, since it's been happening to me quite often lately. In case we chat via gmail, Skype or MSN, and I'm suddenly offline, don't get offended thinking I left without even saying bye, haha. It's the wireless internet connection that I have here in my room. Sometimes it simply disconnects and it takes quite a while to get it back again. So, in case it happens, just either be patient and wait until I reappear :) or well, we'll continue where we stopped next time we run into each other online, haha.
Ok, deal.
Ik heb sindsdien ik naar Nederland ben gekomen al twee Nederlandse boeken gelezen. Nu pas heb ik blijkbaar achtergehaald hoe ik lezen heb gemist. Laatste jaren hield ik me namelijk vooral bezig met hetzij de boeken voor mijn afstudeerscriptie hetzij de boeken voor mijn werk als lerares Engels.
Het boek De jongen in de gestreepte pyjama is een vertaling van het Engelse boek van John Boyne met de oorspronkelijke titel The Boy in the Striped Pyjamas die trouwens ook verfilmd is. Sommigen van jullie hebben hem vast wel al gezien. Ik herinneer me dat ik de poster voor de film al in Slovenië heb gezien en ben er al toen aangetrokken door het beeld, dat trouwens hetzelfde is als datgene op de kaft van het boek dat ik heb gelezen.
Diegene van jullie die van oorlogsthema's houden, of liever van hoe de oorlog (daarmee bedoel ik de Tweede Wereldoorlog) door de ogen van kinderen wordt beschouwd, zullen er vast wel van genieten. NRC Handelsblad heeft het geoordeeld als 'Doet denken aan La vita è bella.'
Het is echt ontroerend en shocking. Het wordt verteld in het derde persoons perspectief, dus alwetende narator, maar je kan er makkelijk de gedachten en gevolens van de negenjarige Bruno terugvinden. De stijl is namelijk heel simpel met sommige zinnen die zich vaak letterlijk herhalen wat nog erger benadrDeček v črtasti pižamiukt wat de jongen belangrijk vindt en doet dus aan de innocence van kinderen denken.
Van harte aanbevolen!
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Marsikdo bo naslov te objave prepoznal. To je namreč naslov knjige Johna Boyna, po kateri je bil posnet istoimenski film. Gre za zgodbo o devetletnem dečku Brunu, ki se zaradi očetovega dela z družino mora preseliti iz velike, čudovite hiše v Berlinu v čudno hišo na samotnem kraju, poleg katere za žičnato ograjo živijo čudni ljudje, žalostni, vsi oblečeni v črtaste pižame s črtastimi čepicami na glavi. Ni pravično, si misli, da sem jaz tukaj sam, s svojo tečno sestro, ki je itak brezupen primer, medtem ko je tam toliko otrok, s katerimi bi se lahko igral.
No, četudi ne poznate ne knjige ne filma, se vam je verjetno posvetilo, za kakšno tematiko gre. In če še namignem, da je časopis NRC Handelblad delo komentiral kot 'Spominja na La vita e' bella', sem verjetno povedala dovolj.
Knjigo močno priporočam. Če vam je ta tematika seveda blizu. Stil je tako preprost, a hkrati globok in bogat, jedrnat. Čeprav poteka pripoved skozi oči vsevednega pripovedovalca, v besedah, stavkih, čustvih zlahka prepoznaš dečka Bruna. Resnično ganljiva knjiga!
To je že druga knjiga, ki sem jo prebrala v tako kratkem času. Očitno mi je to manjkalo. Res opažam, da pogrešam branje leposlovja. No, upam, da vam v kratkem približam še kako knjigo.
Diegene die mij een beetje kennen, weten dat ik me liever in taalkunde verdiep dan in literatuur, en dat ik me vooral intereseer in het gebied van fonetiek. Daardoor ben ik ook vaak als gestoord beschouwd, maar ok, terecht, soms ben ik dat echt wel, haha.
De colleges zijn begonnen en het is meteen druk bezig geworden, dus verveel ik me echt niet. De leerstof is wel 'droog', daarmee bedoel ik regels, regels, regels, maar af en toe verrast een of andere auteur je met wat humeur en vernuft. En dan pas wordt leren een stuk leuker en lichter :)
Hoe zal je bijvoorbeeld het woord 'ghoti' uitspreken? Het hangt er vast wel van af waar je vandaan komt en hoe je bepaalde letters of klanken beschouwt. Ik zou het gewoon als 'goti' uitspreken. En jullie? Nou, dit doet er nu eigenlijk niet toe, omdat jullie het sowieso fout hebben, hahaha. De juiste uitspraak is namelijk diegene van het Engelse 'fish'. Interessant, he?!
Wil je even weten hoe je daaraan komt? Lees maar verder een stuk uit Jan Renkemas Schrijfwijzer, het moet-hebben boek, aldus onze grammatica-schrijven-woordenschat docente M. Arends. Het gaat over een anekdote van Bernard Shaw.
Een Engelsman spelde het woord fish als ghoti. Toen hem om uitleg werd gevraagd, zei hij dat hij de f-klank van enough had genomen, de i-klank uit women en de sh-klank uit nation.
Slim, he?!
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Na željo nenizozemsko govoreče prijateljice :) dodajam prevod gornje objave oziroma njenega povzetka.
Kot najbrž veste, sem bolj lingvist kot literat, še najbolj pa me privlači fonetika Iz katerega področja sem že diplomirala? :) No, in medtem ko sem se prebijala skozi pravila nizozemske slovnice, ki si lahko predstavljate, ni ravno leposlovno delo, sem vseeno naletela na nekaj zanimivega. O, glej, zgodbica.
Najprej en izziv za vas. Kako bi izgovorili besedo ghoti? No, sklepam, da nekako tako kot jaz, preprosto goti. Hja, vendar temu ni tako :)
Gre za anekdoto Bernarda Shawa. Neki Anglež je nekoč besedo fish zapisal kot ghoti. Ko so ga vprašali za razlago, je v svoj zagovor povedal, da je vzel glas f, kot se pojavi v besedi enough, glas i iz besede women in glas sh, oziroma naš š, iz besede nation.
To je torej razlaga naslova in tistega enačaja med besedama.
Domiselno, kajne?!
Op dit moment maken ze voorbereidingen voor de Duits-Nederlandse speelfilm met deze titel. De film vertelt het verhaal van Sigmund Freud en Gustav Mahler die elkaar daadwerkelijk hebben ontmoet hier in Leiden rond 1910. Deze ontmoeteing had verstrekkende gevolgen voor de ontwikkeling en de carriere van deze mannen.
Vandaag en morgen zullen er filmopnamen plaatsvinden in het centrum van Leiden, ook in de beurt waar ik woon!
Omdat het straatbeeld aan 1910 zal moeten worden aangepast, hebben ze ons via een brief benaderd om ons te laten weten dat er misschien wat aanpassingen aan gevels en ramen tot stand mogen komen. Volgens mij gebeurt er niks bijzonders heel dichtbij ons huis, maar het is toch heel spannend om te weten dat er hier ergens een film wordt gemaakt, he?!
De meeste opnamen, zeggen ze, vinden plaats overdag, maar vandaag zullen er echter ook scenes 's avonds worden opgenomen. Dus misschien zal ik wel iets kunnen zien. Ik moet maar even gaan zoeken, haha.
De brief waarmee ze ons, zeg maar, waarschuwden, was ook echt grappig. Het staat daar bijvoorbeeld:
Er zal bij een aantal scenes sprake zijn van 'noodweer', dat zal worden nagebootst met regen-, windmachines. Houdt dus uw paraplu's gereed en geef niet de weerman de schuld!
en
Denkt u ook alstublieft eraan dat u moderne fiets niet in beeld staat vastgemaakt aan een hek of dergelijks.
:)
Spannend, he?!
Let er dus maar op als deze film in de bios komt.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Today and tomorrow they are shooting some scenes in Leiden for the film with this title. Because our student house lies in the vicinity of the places of shooting, the film crew left us a note letting us know that there might be some changes made to the front of the houses around here to better suit the Leiden of 1910. I don't think we'll be actually involved in this at all, but it sure is interesting to know something so great is going on around here. They also warned us, for example, not to get to close to the shooting areas and especially to make sure we don't tie our shiny, brand-new, modern bikes to a tree near that area. :))
The film is made in cooperation of German and Dutch film producers. It tells the story of Sigmund Freud and Gustav Mahler, who actually met here in Leiden around 1910. The meeting of these two men had great consequences for them personally and for their careers.
So, keep an eye on when it comes out and remember this post then. And try track down the places where it was shot, if you know Leiden.
Cool, isn't it?!
Za mano je prijetna nedelja. S toplim soncem in toplim vzdušjem.
Konlno sem šla v 'svojo' cerkev. Tja, kamor sem hodila že takrat, ko sem bila tukaj. V njej se res počutim domače. Ampak danes je bilo še posebej lepo. Enkrat na mesec poje tako imenovani Magnificatkoor, to je zbor z imenom Magnificat. Sestavljajo ga pač pevci in dirigent, potem so pa zraven še kitara, violina in klavir - sintič pač. No, najbrž ne rabim povedati, kako so me spomnili na naš mladinsk, dekliški in otroški zborček, na domačo župnijo, na dom. Še posebej, ko so me uvodni takti za uvodno pesem takoj odnesli tja, kjer tudi sama igram to pesem.
Laat ons blij zijn en juichen (Slovensko besedilo kitice sem malo pozabila)
en aan Hem de glorie geven.
Want de machtige, de koning,
heeft zijn koningschap aanvaard.
Refrein:
Zing alleluia voorde koning (Aleluja, Gospod kraljuje)
Zing alleluia voor het Lam (Aleluja, On je naš Kralj)
ZIng alleluia voor de koning (ALeluja, Gospod kraljuje)
Zing alleluia. Amen. (Poj aleluja. Amen.)
Vse skupaj me je tako ganilo, da sem si rekla, da moram prav pohvaliti gospoda, ki je vodil zbor. In se mogoče priporočiti za kake note, če mi bo kaka pesmica še posebej všeč. Na koncu sem toej stopila do njega in sva prav prijetno poklepetala. Je rekel, da je videl, kako navdušeno pojem zraven. Sem si mislila, haha, še dobro, da je samo videl in ne tudi slišal, haha. Pa sem razložila, da raje ne pojem, ker nimam ravno glasu, pa zato raje igram kitaro. Na, pa mi je ušlo, in že me je znovačil, češ da ta kitarist ne more vedno. No, le pridi na naslednje vaje. Eko, pa bom spet veselo brenkala. :)
Potem me je še povabil na kavo. Imajo namreč navado vedno po maši na kavo v eno dvorano tam zraven. Pa mi je že pošteno krulilo v želodcu in sem rekla, da moram domov skuhat kosilo. Za današnje nedeljsko kosilo sem si namreč zaželela polnjene paprike. Mmmmm ... Eko, mama, poglej si ti to!
V soboto sem se odpravila do Teje oziroma v Ridderkerk, ker je bil tam 'rommelmarkt'. To bi bil naš 'boljšjak'. Te besede mimogrede ni v SSKJ-ju, vsaj ne na tistem na netu, tako da se sprašujem, če sem to sploh prav zapisala. No, bistvo tega sejma boste že dojeli iz opisa :) Žal sem pozabila vzeti fotoaparat, ampak sem že tako zamudila na vlak, kaj šele, da bi se vrnila ponj. :S
Rommelmarkt je torej splošen izraz za sejem stare robe, kar folk ne rabi več in česa bi se rad, po domače rečeno, znebil. Če bi me pred leti vprašali, kaj je boljšjak, bi rekla, da se tam prodaja staro pohištvo in stare stvari in da je to bolj za kake zbiratelje in da je v bistvu drago, čeprav iz druge roke pravzaprav. No, če me zdaj vprašate za situacijo v Sloveniji, bom najbrž rekla isto, ker nimam izkušnje. Tukaj pa sem se na te sejme prav navadila in so me že večkrat rešili v času finančne zagate in mi naredili življenje bolj udobno. Kot tudi tokrat.
Imaš pa več vrst rommelmarktov. Najbolj so znani tisti na Kraljičin dan (Koninginnedag - 30. april), ko folk prinese na ulico, v park, nekam pač svojo šaro od doma in jo prodaja. Cene so smešno nizke. Jaz sem si recimo leta nazaj kupila radio s cd-predvajalnikom za 50 centov. Prijateljice pa za isto ceno skener. In vse je mimogrede odlično delovalo. Ljudje to prodajajo zase.
Potem imaš pa rommemarkte, kot je ta, na katerega sem šla jaz, ki ga organizira cerkev - v večini primerov protestantska. Ljudje prinašajo v cerkev oziroma na neko zbirno mesto vse, česar bi se radi znebili, prostovoljci to lepo zlagajo in razporedijo po kategorijah in potem pride en dan, ko se to prodaja. Za razliko od običajnih sejmov gre ta denar za cerkev. Cene so, kot že rečeno, nizke.
Ideja je res odlična. Če pomisliš smo na take primerke, kot sem jaz, ki smo tukaj začasno, ki smo imeli omejitev prtljage na letalu, ki nismo ravno razsipni z denarjem, ampak ki vseeno rabimo določene stvari za normalno delovanje in življenje. Stvari, ki se tu prodajajo, bi tako šle v smeti, tako pa profitiramo ljudje, ki to potrebujemo, in še za cerkev in dobrodelne namene gre. Torej, ena stvar, ki se je bi morali Slovenci gotovo naučiti od Nizozemcev.
Za kaj sem torej bogatejša po tem rommelmarktu? :) Sem imela prav seznam, ker sem določene stvari res rabila, in vseeno nisem hotela nabavljati brez veze, ker sem konec koncev moala vse to pretovoriti nazaj v Leiden. Torej, za dobrih 10 evrov sem si nabavila:
* dva predpasnika - haha, ja, čist logistično. Nimam ravno veliko oblek in če si še te umažem med kuhanjem, bom morala res stalno prati, haha;
* čajnik - za čaj, pa za kak sok zredčit, ker nimamo v kuhinji nič takega, iz česar se da lepo zlivati (česa človek vsega ne opazi in pogreša, a?);
* dve skodelici - za kašice alla Čokolešnik;
* dva pripadajoča krožnika (en temno moder, en svetlo zelen);
* tako lepo belo šatuljico;
* podstavke za kozarce - ker se na tej mizi od Jorien, ker je črna, vse pozna;
* ribežen;
* tisto majhno cedilce, veste, kamor daš čaj, in ga potem potunkaš v vrelo vodo. No, temu NIzozemci rečejo thee-ei (čajno jajce);
* tako preprogico, da me ne bo zeblo v noge, ko študiram ali tako pišem na blog;
najbolj pa sem vesela, da sem dobila:
* zimsko odejo - when the nights turn cold and lonely, ker ta tanka spalka je bolj švoh, ali pa če pride kdo na obisk;
* in pa cirka 10 knjig - predvsem leposlovje v nizozemščini.
Sicer sem imela še kar nekih idej, ampak že to sem komaj privlekla domov. Na grobo: z rommemarkta na bus, z busa na vlak, z vlaka peš domov, doma po tipičnem strmem in ozkem nizozemskem stopnišču v drugo nadstropje do moje sobice. Ja, samo še za v posteljo. :)
Po eni strani je nadvse tečno, če ne veš, kaj skuhati, ali pa rad kaj skuhal, pa nimaš sestavin doma, do trgovine se ti pa tudi ne da, po drugi strani inovativno in no, mogoče še vedno študentsko, da se pač znajdeš ustvariti obrok s tistim, kar doma imaš. Danes je to odlično uspelo. Riž, zelenjava: slavni vijola korenček (ki je na tej sliki še bolj odlično viden), bučka, rdeča paprika, začimbe, peteršilj, sojina omaka, jajce. Točno taka rižotka je najbolj priljubljena pri moji sestrici.
Na eni slikci še v izdelavi, na drugi pa na krožniku na kuhinjski mizi, v ozadju pa pogled na tipični nizozemski gracht.
Ob tem še komentar za širjenje obzorja. Marsikdo me je namreč spraševal, kaj je tipična nizozemska hrana. No, medtem ko sem jaz sesekljala zelenjavo, kuhala riž itd. (in zato porabila vsaj pol ure), si je cimra v mikrovalovki (v petih minutah) pogrela tipičen nizozemski obrok: mesne kroglice (gehakt balletjes) in stampot - s tem mislim krompir in endivijo zmečkano v tak pire (stampot andijvie). Sicer to pripravijo sami, sveže, je pa tudi taka, študentska, kant-en-klaar (že vnaprej pripravljena) verzija. Hja, včasih si želim, da bi znala odstopiti od te svoje vloge kuhinjske princese, haha, in si tudi sama privoščila to hrano, dobro, pa tako na hitro. Ampak hja, je treba priznati, tudi kuhanje ima svoj čar. Ne vem sicer, če bi se mama vedno strinjala s tem :)
Za vikend žal nisem nikamor pobegnila, saj me je začelo zdravje nekaj matrati. Nič resnega, le neprijetno, ker te preseneti, čeprav se ti zdi, da ti nič ne manjka. Očitno je situacija, če že ne eksplicitno, implicitno dovolj stresna za moje telo. In tako padeš ven, še preden si v bistvu dodobra padel noter. Do te razlage sva prišli s Polono v pogovoru na gmailu. :)
Vse se je torej po malem nagrmadilo in tako sem zdaj par dni raje malce mirovala. Sploh pa je bilo, hvala Bogu pravzaprav, zunaj grdo vreme, tako da se je vse poklapalo :)
Eno izmed prvih vprašanj moje družine in prijateljev je bilo, če dovolj jem. In ker dovolj jem - mimogrede, ena izmed cimer me je poimenovala kar za kraljično kuhinje, ker sem menda stalno tam, tako da imate tudi priče - sem se odločila, da odprem novo rubriko 'Hrana', ob kateri vam bom poročala o skrivnostih moje kuhinje, odkrivala (ne)specialitete Nizozemske in drugih dežel, in z vami delila kulinarične eksperimente, v katere se bom podala. In mogoče se vam pocedi kaka slina ... ali pa ne. :S
Par fotk predstavlja pripravo juhe Good Noodles. Ko je sila, si sestradan in rabiš nekaj toplega in tekočega, ma nimaš ravno časa. Ta je bila z okusom kikirikijeve omake. V krožnik nadrobiš tiste rezance, nanje potrosiš priloženo vrečko začimb (kruiden) in priliješ olje iz vrečkice (olie). Zaliješ z vročo vodo, malo počakaš in ta-da. Obrok narejen.
Toliko da smo si na jasnem. To je obrok v sili. Drugače si rajši skuham mineštrco kar sama - from scratch - ampak to pač traja in zato sem si, kot že rečeno, pridobila tisti častni naziv. Hahaha. No, fotke moje prve zelenjavne juhe tukaj pa žal nimam, ker se si šele zdaj izmislila to novo kategorijo.
Druge fotke pa prikazujejo moje nedeljsko kosilo. Mogoče ne izgleda ravno najbolj privlačno, ampak je bilo nadvse slastno. Zanimivost pri tem, kar se na fotki verjetno ne vidi, je korenček. Kupila sem, oh, ti moja never-ending eksperimetnalna narava, tak poseben koren - vijoličast koren (paarse peen). Od zunaj je vijoličast, noter pa navaden oranžen, in je res dober, ima prav tak fajn poln okus. Problem se pojavi, če ga kuhaš ali pečeš. Hja, vse se namreč obarva vijola in tudi piščanec se je malce obarval, ma ni bilo sile. Haha.
Odgovor: Ja, dovolj jem.
Danes sta mi že takoj zjutraj dve ženski polepšali dan.
Prva je bila gospa na banki, ki mi je izročila pogodbo z mojim novim nizozemskim računom, mi dala bančno kartico in mi tako odprla vrata do dejstva, da me zdaj dokončno lahko vpišejo in da lahko končno plačam najemnino (ki jo je za ta mesec plačala že Jorien, tako da ji moram vrniti, a je neskončno in prijazno potrpežljiva).
Druga pa je bilo dekle na Visitors' Centre, kjer naj bi prevzela svoj internetni račun za dostop do univerzitetnih internetnih storitev, brez katerih sploh ne moreš študirati. Omogoča ti namreč, da se vpišeš za predmete, izpite, s tem imaš dostop do knjižnice, do računalnikov, najpomembnejši pa je dostop do tako imenovane spletne učilnice BlackBoard, kjer dobivamo gradivo za študirat, domače naloge, razna obvestila in sporočila. Po domače povedano, brez tega si res izgubljen.
Stvari sicer niso še popolnoma urejene, ker mi tega računa očitno ne aktivirajo, dokler niso uradno vpisana, ampak zdaj sem pa menda res na dobri poti.
Ob štirih popoldne sem se po predavanju napotila domov. Prostor okrog fakultet in ta glavne univerzitetne knjižnice, kjer drugače mrgoli tako študentov kot koles, je zevel od praznine in tišine, in tudi ulice so bile nenormalno prazne. Tišina. Je to petek v Leidnu? Očitno. Kot Ljubljana je tudi Leiden očitno mesto, ki brez študentov obnemi.
Ampak ne za dolgo. Do jutri zjutraj. Jutri je kot vsako sredo in soboto vzdolž Nieuwe Rijn tržnica in zato druk, druk, druk (pestro, pestro, pestro).
Jaz pa, kot netipični študent, v petek zvečer za knjige. Ker imam tooooliko domače naloge. In ker za vikend raje kam pobegnem. Hihihi.
''Er zijn vaak hondered redenen om iets niet te doen, maar juist die ene reden om het wel te doen zou al genoeg moeten zijn. Het zou toch heel treurig zijn als je spijt krijgt van dingen die je niet hebt gedaan, want van alle dingen die je wel doet, kun je uiteindelijk alleen maar iets leren.''
Ik heb het boek van Kluun Komt een vrouw bij de dokter in een week uitgelezen. Dit was snel. Voor mij in het algemeen en voor mij een Nederlands boek lezend. Dit is maar een stuk die mij diep is geraakt.
Raad ik het aan? Ik weet het niet. Daar ben ik nooit echt goed in geweest - boeken oordelen.
Ik vond sommige passages echt ontroerend, sommige te levend voor mijn ogen. Ook de opbouw van het boek is heel interessant. Met verwijzingen naar verschillende liedjes (vooral van Bruce Springsteen) in de titels, met het verdelen van het boek in drie perioden, en met extra-informatie fragmenten die ingepast worden in de geschreven text. Zeker exclusief.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Kluun: Pride ženska k zdravniku
Zgodba o tej knjigi je pravzaprav res ena cela zgodba. V Sloveniji je ta knjiga trenutno cel hit oziroma je vsaj bila, ko sem bila še doma. V katerokoli knjigarno si zavil, je ta knjiga (in naslednja knjiga istega avtorja) stala na prominentnem mestu. Ampak še preden sem jaz to videla, mi je to isto knjigo omenila prijateljica Jana. Je rekla, da je zanimiva, in 'ti bi jo lohk pa v originalu prebrala, ker je od enega Nizozemca', mi je še rekla. Zapisala sem si avtorja in naslov, a nekoliko pozabila na to. Potem so me na to spomnili kupi teh knjig v knjigarnah.
Največje naključje me je čakalo, ko sem vstopila v svojo novo sobo tukaj in je na praznih policah ležala le še ena knjiga. Kluun. Usojeno. Prodano. Mi jo je pustila, da jo preberem, in ji jo ob priliki vrnem.
Prebrano. Priporočam? Mogoče. Nikoli nisem bila ravno dobra v ocenjevanju knjig, kaj šele da bi jih priporočala, saj imamo tako različne okuse.
Pravzaprav je že sama zasnova knjige zanimiva. Naslovi so verzi iz popularnih popevk, vmes so nametani koščki informacij v obliki časopisnih izrezkov, poglavja so kratka in jedranta. Opisi so živi pred očmi in ganejo do srca, žalosti, smeha, jeze, zgražanja, so sočni pri anekdotah njegovega varanja, so preprosti v slikanju vsakdana, so ganljivi v ljubezni do njegove umirajoče žene.
Op deze dag met drie negens wil Nederland tonen dat de bewoners er wel meer aandacht willen besteden aan hoe je energie kunt besparen, materialen opnieuw gebruiken, groen levenstijl op te nemen - met de fiets of openbaar vervoer naar werk, recycleren enz.
Nou, wat heb ik op deze sprokjestaldag gedaan om te tonen dat ik het er roerend mee eens ben, dat er zeker nog veel voor zou moeten worden gedaan en dat ik er graag mee doe?
Hja, ik ben om 9u opgestaan :) als dat meetelt. Naar de Universiteit ben ik te voet gegaan. Onderweg heb ik fruit en brood bij de biologische kraam gekocht. Bij het college heb ik aantekeningen in een schrift gemaakt en heb dus geen electriciteit gebruikt om mijn laptop in te schakelen. Ik heb maar weinig water en electriciteit gebruikt om mijn lunch en avondeten klaar te maken. Ik ben gaan wandelen en zelfs hardlopen in een park met frisse lucht en heel veel groens rondom me heen. Nu zit ik echter aan het computeren, dus wel een fout aan mijn anders volledig dag van duurzaamheid.
Wat ik me afvraag is of het woord 'duurzaam' iets met 'duur' te maken heeft. Ik geloof van niet, wel met 'duren' - het betekent namelijk 'lang durend'. Ik kan er echter een verband tussen die twee leggen.
Dat fruit (kilo appels en witte druiven) en dat volkoren brood met allerlei zaden was volkomen, of laat me maar zeggen ontzettend abnormaal duur.
De zoveelste keren gestelde vraag schiet het me hier plotselling weer te binnen: Is het meedoen aan duurzaamheid en aan de promotie ervan wel haalbaar, of als rijk, duur en snobistisch beschouwd?
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
9.9.9. Danes, današnji datum vsebuje tri devetke, mimogrede, če še niste opazili, je na Nizozemskem minil v znamenju akcij o trajnostnem razvoju. Mislim, da je to najprimernejši prevod besede 'duurzaamheid', ki je v angleščini 'sustainability'.
Sama sem o tem izvedela iz časopisa, nisem pa osebno naletela na nič takega. In kako sem 9.9.9. preživela jaz? Sem prispevala kaj k trajnostnem razvoju oziroma ohranitvi tega planeta?
Hja, vstala sem ob 9h, tako da sem že v samem začetku začutila to devetko :) Na fax sem šla peš. Jabolka sem kupila na biološki stojnici. Šla sem na sprehod v park, na frišen zrak v zeleni raj. Recimo, da sem do ene mere zadovoljila namen tega dneva. :)
Živjo. Za informacijo. Moj naslov na Nizozemskem se sicer pojavi pod vsakim mejlom, pod mojim imenom, ampak za vsak slučaj ga še enkrat navajam tukaj.
Hey. For my current address look below this message or the address is also attached to my signature anytime you get an email from me.
Hoi. Dit is mijn nieuwe adres in Nederland. Je kan het ook altijd vinden aan de voet van mijn emails, onder mijn naam.
Oude Rijn 54a
2312 HG Leiden
Nizozemska (Nederland)
Iiii, ponedeljek, danes začnejo predavanja, kar nejki, hahaa.
Ker so se mi predavanja začela šele popoldne, sem se od Teje odpravila šele v ponedeljek zjutraj. Preden sem odšla, me je še presenetila z darilom - posodo, polno stroopwaflov! Dobrodošla nazaj na Nizozemskem, mi reče, za energijo in voljo pri študiju, haha, in hvala za vso pomoč ta vikend, mi še reče in tamali se stisneta k meni. Stroopwafels - na fotki - so tipična nizozemska slaščica s takim karamelnim sirupom med dvema tankima vafljoma. Za povrh pa mi da še vrečko paradižnikov češnjevcev, ki jih je vzgojila v košaricah-gredicah za hišo.
Otovorjena se vračam nazaj v Leiden. Tokrat na topel, celo vroč, in sončen dan brez oblačka. Sobica me pričaka, odvržem stvari, se podkrepim z eno juhico in se psihično pripravim na povratek v šolske klopi. Smešno. Res nisem več vajena polnih predavalnic, sedenja in poslušanja, zapisovanja, domačih nalog itd.
No, v bistvu se že pri prvem predavanju zalomi. Cel smeh. Najprej ne čakamo pred pravo predavalnico, potem se preselimo, pa ni platna za projeciranje, potem se spet preselimo in ko se že namestimo, profesorica ugotovi, ne le da ni platna, pač pa tudi računalnika in projektorja. Mislim, hahaha. In potem nam reče, naj pridemo na večerno predavanje za izredne študente.
Naslednje predavanje je Kunstgeschiedenis in Mondiaal Perspectief ali Umetnostna zgodovina z vidika sveta (to pomeni ne z evropskega vidika). Dva prav zanimiva predavatelja. Sam začetek je privlačen, potem se mi začne malce vleči. Dokler en predavatelj ne omeni inštalacij (Installaties!)! Hahaha, tam me pa strže in spet se vrnem k snovi.
Centralna misel je 'Het centrum is waar je het centrum plaats.' = 'Središče je tam, kamor ga postaviš.' To idejo je razvila na meni izredno zanimiv način. Pokazala nam je zemljevid sveta, narejen na Kitajskem. Naj vas najprej malce izzovem? Če si predstavljate, ali pa dejansko pogledate zemljevid sveta, kje je Evropa in kje so Amerike? Ponavadi je Evropa na sredini in potem imaš Azijo na desni, Amerike pa na levi, kajne? No, na kitajskem zemljevidu sveta je v središču Kitajska, pod njo Avstralija in celoten Pacifik, Evropa pa je tako na levi, Amerike pa na desni. Od tod torej ideja. Središče je tam, kamor ga postaviš in tudi umetnost gledaš s takega vidika, ki si ga postaviš za središče, za normo. To se bomo učili. Gledati onkraj zahodnjaškega, onkraj evropejskega vidika.
Za tem se torej ponovno odpravim na tisto prvo predavanje. Inleiding in de Westerse Kunstgeschiedenis en Klassieken = Uvod v zahodno umetnostno zgodovino in klasiko, tj. antiko. Uf, ali je bila že pozna ura, čeprav načeloma sem bolj večerni tip, ali kaj, ma tipinja je tako hitro in nerazumljivo govorila, da too much. Nevede sem se spomnila na Aninega in Muhinega Zidarja. Sicer brez protetike spodnje čeljusti, pač pa kot bi imela nekaj v ustih in bi se bala preveč odpreti usta, ker bi ji tisto lahko padlo iz ust, hahaha. In to predavanje je trikrat na teden, uuuuf. Ajde.
No, psihično in fizično izmučena odhitim domov, ker sem res sestradana. Medtem ko si rihtam kvazi večerjo ob devetih zvečer, me preseneti sestrica s telefonskim klicem. Takoj zatem pa še mesič od Marcota s Sardinije. Dan pred tem se je vrnil nazaj sem in odpraviva se na pivičko, da nadoknadiva z novicami. Še en znan, domač obraz. To je dobro.
Moj podaljšan vikend se je začel že v petek popoldne, ko sem se oprtana z nahrbnikom, polnim tako umazanega perila kot daril, odpravila na vlak smer Leiden Centraal - Rotterdam Lombardijen. Tam sem morala še na avtobus, ki me je pripeljal v bližini Tejinega doma.
Ko sem prišla, sta se malčici pridno igrali v dnevni sobi. Hotela sem se preizkusiti, ali ju po enem letu še ločim med sabo in uspelo mi je! Tamali sta totalna cukrčka. Brez besed. Prav super, kako imata druga drug, da se skupaj igrata, se vse pomenita v njuni lastni govorici in sploh. Schatjes! Dva prava mala zakladka!
Vikend je minil v takem, kako bi rekla, domačem vzdušju:
*pomivanje - marsikdo od vas najbrž ni seznanjen z nizozemskim pomivanjem posode, no, dobro, da ne, in dobro, da je Teja Slovenka in je naš način prenesla na svojo družino. Na Nizozemskem namreč najprej splaknejo krožnik, da se znebijo ostankov hrane, potem pomijejo s peno in dajo sušit. Ja, brez ponovnega splakovanja. Weirdos!
*pranje - kljub temu, da sem tu šele kratek čas, se umazane robe kar hitro nabere. V svoji sobi oziroma v hiši, kjer živim, pa nimamo pralnega stroja, tako da sem obsojena na javne pralnice (kakor sem jih do nedavnega videla samo v filmih in se jim čudila. No, postale so realnost, hahaha) ali na usmiljenje in dobro voljo prijateljev, kot je Teja.
*obešanje perila - tudi to ima svoj čar na Nizozemskem. Zakaj? Beri objavo o oceanski klimi in z njo povezanim nenehnim in nepredvidenim dežjem.
*kuhanje - kar morate tukaj vedeti je, da je za večino Nizozemcev in nizozemskih družin glavni in topli obrok večerja. Za kosilo se ponavadi poje kako solato ali sendvič (broodje).
*hranjenje.
*sprehodi s psom - čeprav nisem ljubitelj živali, še posebej ne psov, mi je zelo všeč peljati jih na sprehod. V bistvu je sprehod tisti, ki mi je pomemben. Če je pač še eno živo bitje zraven, ok. No, tudi pri tem vam lahko navržem eno lokalno. Velik problem so seveda kakci, ki jih ta bitja puščajo za sabo povsod naokrog, in kar gre vsem oziroma večini v nos. Razumljivo, pravzaprav. Zaradi tega vsi možni napisi kot 'Geen poep op de stoep' (prevod brez rime žal: Nič kakca na pločnik). Po novem plačaš tudi hudo kazen (boete), če te dobijo, da nisi počistil za svojim psom. No, toliko, da veste s čim vse se Nizozemci ukvarjajo.
*varovanje tamalih - poezija!
V glavnem, prav prijetno delovnvednoo vzdušje pravzaprav. Pod večer pa še klepet s Tejo in Joopom, kak film, branje knjige in potem zasluženo spanje v mojem malem kraljestvu v podstrešni kamrici.
Posebno doživetje pa je bila nedelja. Ugotavljam, da pri Polflietovih vedno kaj novega doživim in se naučim, in tudi tokrat ni bila izjema. Sicer nisem še naredila prave raziskave, da bi podučila sebe in druge, ma bom povedala po domače.
Namesto h katoliški maši smo tokrat odšli k protestantom, ker je bil rejniški otrok od Joopove sestre sicer ne krščen, pač pa nekako sprejet v župnijsko občestvo, recimo temu tako. V glavnem, kot vam je verjetno znano je znotraj protestantske vere ogromno nekih struj. Še sama se nisem zavedala, da toliko. No, in v tej cerkvi krščujejo tako, da te celega potunkajo v bazen. Dozdaj sem o tem le slišala ali videla po tv, zdaj pa sem to izkusila v živednovednovo. Za krst se odločiš sam, ko si dovolj star in čutiš, da bi se krstil. Tako smo najprej poslušali dve pričevanji, ena mlada punca in ena starejša ženska, potem pa so ju po domače povedano potunkali v tak bazen znotraj tiste 'cerkve'. To je bilo smeha. Zame je bilo to res nekaj novega.
Drugače pa so imeli cel bend alla duhovno-ritmična glasba. Ma ne samo kitara, kot pri nas, ne, ne, cel set bobnov, dve ritem in ena bas kitara in pa klaviature. Iiiin mešalka, stari moji, ja. Ni to kar tako, hahaha. Cel show, vam povem, tako da je bilo zame prav ena predstava, bolj kot kaj drugega. V glavnem, eno pesem sem celo poznala, ker jo pri mladincih pojemo v slovenščini - Moj Jezus, Rešitelj ...
Ja, celo doživetje, vam povem. Pa si rečem, ja, to širi meje, to odpira obzorja, ja.
Za vikend se odpravljam na obisk k Teji in njeni družinici.
Za tiste, ki je poznate ...
Teja je ena Slovenka, ki sem jo pred tremi leti spoznala na študiju tukaj v Leidnu. Poročena je z Nizozemcem in imata srčkani dvojčici, srčkanega psička in srčkan dom. Komaj čakam, da spet vse vidim. Tako prijetno je imeti nekoga, ki ga poznaš, h kateremu se lahko zatečeš. Po nasvet, po pomoč, po preprosto pogovor in druženje.
Tudi vsem vam želim prijeten vikend.
Ik ga dit weekend op bezoek naar Teja en haar gezin. Ik verheug me er al enorm op. Om ze allemaal weer te zien. Geweldig. Ik wens jullie een prachtig weekend.
According to Wikipedia 'an oceanic climate is typically found along the west coasts at the middle latitudes of all the world's continents, and in southeastern Australia and is accompanied by plentiful precipitation all year round.' Plentiful precipitation, huh! You can say that again.
Yesterday it rained on and off all day long. It makes perfect sense now why people, and by that I mean all people of oceanic climate, don't even bother to open an umbrella, or even carry an umbrella. In Slovenia we are also used to short spells of rain but then again not that short.
For example, on Wednesdays there's a market along the main canal (de Nieuwe Rijn) and last Wednesday I went there to buy some bread. In just that couple of minutes that I was buying it the sudden downpour of rain began, got worse - the kind of heavy rain that signifies the expression 'to rain cats and dogs' - and ceased completely. Most of us didn't even notice it, some people waited under a roof, some just carried on around their business.
And then last night this kind of on-and-off raining continued. It felt real good to be inside with the storm raging outside, sending merciless ligthning and thunder upon this little Dutch town of ours.
I must have been really optimistic or just foolishly ignorant of the past experience when I packed so many summer clothes, maybe hoping to persuade the weather to act otherwise. Well, it hasn't worked so far. So I stopped resisting and put on my black pair of leggings, extra socks, a long-sleeved sweatshirt and another long-sleeved hoodie. Mmmmm, lekker warm!
Zdaj sem dosegljiva tudi na telefon: 0031616293652. Pokličite kej!
You can now also reach me on 0031616293652. I'll be happy to hear from you.
Als je in Nederland bent, dan weet je het eigenlijk al dat je gewoon 0616293652 intoetst. :)
Danes se mi je že drugi dan zapored zgodilo nekaj totalno nepričakovanega.
Včeraj nič hudega sluteč sedim v kafeteriji na faxu, ko mimo mene pride eno dekle. Preden se obe sploh zaveva, kaj, kako, zakaj, kdo, kako nama je ime, se objameva in se začneva smejati. Flora, Madžarka, s katero sva se spoznali pet let nazaj, poleti leta 2004, v Gentu, v Belgiji, na poletnem tečaju nizozemščine. Takrat je sicer bila blond, zdaj je rjava. Ravno včeraj je zaključila študij, diplomirala pri profesorju Beheydtu iz umetnosti. Živi v Amsterdamu in ja, na kavo bova morali v kratkem. Kar ne morem verjeti, kako se nam te naše poti križajo.
Danes je bilo srečanje še skoraj bolj 'creepy'. Včeraj sem punco vsaj vedela kam dati. Danes grem ven iz ene stavbe in med vrati grem mimo ene punce, ki se v istem trenutku obrne in dobesedno zakriči: 'Mojca!' In jaz jo pogledam in gledam, ma 'doesn't ring a bell': Aaa, ow, kdo pa sploh si ti?! Ker je dejansko ne poznam. Pa mi razloži, da se me spomni z nizozemskega lektorata s faxa. Punca me je enkrat v življenju videla in si zapomnila ne le moj obraz, ampak ime! No, debata sledi, elektronski naslov, telefonska ...
Je torej svet majhen? So to naključja? Ali so to osebe, ki so po usodi dane na mojo pot? V spodbudo. V tolažbo. V oporo. Vas prepustim tem mislim ...
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Should the two events from yesterday and today make me believe that the world is indeed a small place to live in, or should they make me think of a greater cause behind this all, or should I just simply enjoy the joy and laughter such coincidences bring about? I'll let you meditate on that a bit ...
Yesterday I sat pondering on my schedule in the coffee room at the faculty when all of a sudden a girl passes me. We glance at each other and without a second of thought run into each other's arms, laughing in disbelief. She is Flora and comes from Hungary. We met 5 years ago, in August 2004, in Gent, Belgium, at a summer course of Dutch. She has just graduated from Dutch and lives in A'dam. Will definitely meet her for a coffee.
The other surprise meeting took place today. That was even more than surprising, it was even creepy. Because yesterday I at least know whom I saw, today I didn't. So, I'm walking out of a building (Lipsius) when a girl from a group coming the other way suddenly shouts out my name: 'Mojca!' I turn to look. I stare and rack my brain. Hm ... no, doesn't ring a bell, no, I definitely don't know her! 'Who ARE you?' I say with an expression of utter surprise and disbelief, which might have struck her as impolite. But she starts laughing and explains that her name is Mili and that she once (ONCE!) saw me at a Dutch lesson at the Ljubljana Faculty of Arts. She saw me once (!) and remembered not only my face but even my name! How crazy is that?! Well, as it is highly pleasant to have a native Slovene speaker aexchange emailround we quickly exchanged e-addresses and telephone numbers and went our separate ways. Until we run into each other again, haha.
Zadnji avgustovki dan sem se vselila v svojo novo kamrico, ki bo moje gnezdece do konca januarja. Jorien, moja cimra izpred dveh let, mi jo je z veseljem odstopila, ker gre za pet mesecev na prakso na sever Nizozemske (Groningen). Ta dan sva se še videli, da sva se še poslovili. Takoj ko sem vstopila, sem zagledala veliko vazo rož in v celofan zavitke lepe svečke in sem pomislila: Oh, Jor je morala imeti koga na obisku in je dobila poslovilno darilo. Pa sem se motila. Vse to je Jorien pripravila meni, za dobrodošlico, da se bom v njeni sobi fajn počutila, kar se mimogrede dejansko res - dobro počutim. Naj vas torej skozi sliko povabim v moj novi mali svet ...
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
I entered my little new world at Oude Rijn 54a on the last day of August. It was a fine shiny day, that day. In terms of weather but also in terms of me feeling fine. I got this room from a girl Jorien who was my housemate two years ago, when I lived in the house just next door (that was after I moved away from 'Vrijlaten', hahaha, Roelof and Oosterstraat 2b). Now she is away with internship in Groningen (north of the Netherlands) for five months so I get to keep her room until the end of January. In the meanwhile I'll try to find something new for the rest of the year. So, that's technicalities ...
When I entered my room-to-be I was taken aback by a large vase of pink flowers and a tray full of shiny, glossy, incensed candles of every shape and colour. I was sure that was somebody's farewell gift for Jorien since she was still there, but apparently that was a welcome gift for me. She is a true sweetheart!
Well, let me invite you to a photo tour through my cosy and gezellig room, my little new world for the next five months ...
I just wanted to make sure you know how to use the comment application since it is in Slovene.
At 'komentiraj kot' choose either Google address or whatever you might have, or simply 'Ime/URL'. Try not to choose 'Anonimno', because then I don't know who you are, unless I recognize your wisdom and wit :), or if you do so, please put your name under your comment.
Then, if you choose 'Ime/URL', just put your name down and leave the URL gap empty. This should do. I hope I explained it well enough. Now go make yourself heard ... read. :)
