Rubrika Hrana si zasluži širitev. Slovenska hrana najde v njej mesto zaradi preprostega dejstva mojih korenin. Nizozemska hrana nekako logično spada vanjo glede na to, kje trenutno bivam. Ampak pomisliti moram tudi na dejstvo, da je Nizozemska multinacionalna država. S tem ne mislim na italijanske in kitajske restavracije, ki jih najdeš vsepovsod, pač pa na bolj specifične kuhinje, ki so na tak ali drugačen način povezane z Nizozemsko, predvsem preko zgodovino (hja, pa smo spet tam, ja).
Kakor je pri nas logično, da jemo burek, kebab, baklavo itd., ker imamo toliko priseljencev iz držav bivše Juge, tako je tukaj običajno jesti turško zaradi delavcev, ki so se v preteklosti preselili sem v upanju na boljši zaslužek in boljše življenje in se nikoli niso vrnili; običajno je jesti indonezijsko hrano, ker je bila Indonezija vse do sredine 20. stoletja nizozemska kolonija, in tako dalje.
Običajna je tudi hrana iz Surinama, ki vam jo predstavljam danes.
Surinam je država na severu Južne Amerike, ki je do leta 1975 spadala pod nizozemsko krono in bila še dolgo potem precej odvisna od njene pomoči.
Od tam prihaja jed roti, s katero me je čisto po nesreči seznanila ena izmed cimer. Prijatelj iz Surinama ji je namreč prinesel večerjo, a je bila prepolna, da bi jo pojedla. Kmalu sem ugotovila, da tudi meni ne bo uspelo. Tako da sem jo pojedla v dveh dneh, ker je bila tako hudo nasitna.
Jed nosi ime po palačinki (na sliki prepognjena). To je v bistvu nekvašen kruh sploščaten v palačinko.
Zraven pride običajno še krompir, stročji fižol, trdo kuhano jajce in meso (jaz sem imela piščanca). Vse skupaj je konkretno začinjeno :) Vendar nadvse okusno.
Originalno se menda je kar z rokami, tako da si natržeš tisto palačinko in s koščki jemlješ vso tisto prilogo in si jo nosiš v usta. No, jaz sem goljufala. Palačinko sem si že natrgala, ma drugače sem pa kar vilice uporabila. :)
Jed je res slastna. Povrh vsega pa je porcija dobra za cel dan ali celo dva.
Časopis mi dostavijo pred hišo, potem ga pa jaz raznašam po hišah. Ja, enkrat na teden sem poštarka oziroma raznašalka časopisa. Tako kot vidiš tiste mulčke v hollywoodskih filmih, ki s kolesi dirjajo naokrog in mečejo časopise pred vrata. No, pri meni ne gre ravno tako. :) Jaz kar hodim, ker pokrivam območje, kjer živim, in časopisev ne mečem, pač pa jih moram kar lepo zviti in vtakniti v poštni nabiralnik, tako da mi kolo itak ne pride prav, saj bi se morala ustavljati pri vsakih vratih.
Poštar je en tak zanimiv poklic, kajne? Sicer res prinese tudi položnice, terjatve in slabe novice, ampak tudi pisma, kartice, presenečenja v malem. In ker sem jaz tudi vedno vesela kake fajn pošte, se mi je zdelo prav primerno, da tudi jaz komu polepšam dan, in sicer tako da mu dostavim časopis. Tudi to je razveseljujoče, kajne? Da se lahko usedeš po dolgem delovnem dnevu in ob kavici prebereš novice.
Delam ob sredah. Enkrat opoldne pridejo časopisi, potem jih pa moram na isti dan raznesti naokrog. Kdaj se pa sama odločim.
Delo je sicer pestro, se konkretno razgibam. Je pa dokaj umazano. Hja, potem ko prepognem tistih 300 časopisov, so moje roke črne. Umazani so pa verjetno tudi nabiralniki. Poleg tega je vpletenega precej fizičnega napora, kar pa mi v bistvu ful paše, saj drugače bolj sedim in študiram. Verjetno pa vam ne pride na pamet, da vključuje tudi miselni del, a? Hja, ja ja. Zaka
j to? Ker imaš pravila. Uuuu. Haha.
V Sloveniji imamo tiste majhne nalepkice s prečrtanim listkom, ki pomenijo, da ne želiš prejemati reklamnih sporočil. Tukaj je sistem še malce bolj dodelan. Kot lahko vidite na fotkah so nabiralniki ali brez nalepke (14) ali z nalepko NEE - JA (12) ali z nalepko NEE - NEE (16). Pomen je naslednji:
Če nalepke ni, pomeni isto kot bi imel nalepko JA - JA (ki mimogrede ne obstaja, hihi), tukaj torej hočejo vse;
Pri nalepki NEE Geen ongeadresseerd reclamedrukwerk - JA Wel Huis aan Huis bladen, pomeni da nočejo reklam, junk maila, medtem ko lokalne časopise in obvestila mestne občine pa ja;
Nalepka NEE - NEE pomeni, da nočejo ničesar.
Ker raznašam lokalni časopis, ga torej dostavim pri NEE - JA. Če pa zraven dobim še kake reklame, jih lahko dostavim le pri JA - JA. To je torej tisti miselni del. :)
Da pa raznašalcem ni dolgčas, poskrbijo prebivalci za presenečenja. Na primer:
Prebivalci te hiše so na primer ugotovili, da je nalepka NEE - JA (mimogrede, nalepke lahko dvigneš zastonj na svoji občini) očitno diskriminatorna, saj bi oni radi prejemali ravno reklame, ne pa lokalnih časopisev, zato so nalepko prilagodili, in sicer so obrazložitev ob JA in tisto ob NEE izrezali in zamenjali. Tako je nastalan nova JA - NEE nalepka. Mislim, domiselno, a?
Potem imaš kar nekaj hiš, ki so nabiralnike zablokirali. Na notranji strani je les, tako da lahko tlačiš, kakor želiš, ti ne bo uspelo. Sprašujem se, kako dobivajo normalno pošto. Buo! :S
In imaš tudi en
ega tipa, ki je nabiralnik zaprl s šraufom, tako da ga ne moreš dvigniti. Sam potem imaš pa enega, ki ima slučajno na nabiralniku šrauf (na sliki) in me vedno znova zmede, ker mislim, da je ta tisti, ki je zadelan, ma ni. Uf. Naporno, vam povem. Hahaha.
No, zdaj pa ena preizkušnja za vas. Kaj je razlika med tema dvema nabiralnikoma. Na obeh piše 'brieven' (pisma), kaj bi torej lahko bilo drugače?
Hja, ta spodnji je zablokiran. V bistvu je samo ploščica, ki pa se ne premakne. Vedi ti zdaj. No, po dobrem mesecu sem se že naučila.
Tako. Še en del nizozemske kulture in še en utrinek mojega življenja.
Držite pesti, da bo vsaj ob sredah lepo vreme. Enkrat sem namreč že capljala okrog po dežju in ni prijetno :S
Tako da, na sončne srede!
In ko prebirate Latnik, Goriško in druge lokalne časopise, se lahko spomnite name. :)
Včerajšnja nedelja je minila brez posebnosti, če odšteješ dejstvo, da sem pozabila, da je treba premakniti uro nazaj in sem tako stala eno uro prezgodaj pred cerkvijo. Hahaha. Ma ajde, uro sem izkoristila za sprehod pod jesensko obarvanimi drevesi, saj je bil prav topel sončen dan. Preostanek dneva je minil v študijskem vzdušju. Po študijskem tednu brez predavanj sem se danes namreč spet podala v šolske klopi in sem se morala zato včerajv roke in nadoknaditi z domačo nalogo.
Za pavzo malo prečekiram mejle in hja, konec študija za danes. Zaklepetam se namreč s Samom (cimer izpred treh let tukaj v Leidnu). Zaklepetam big time :) Predelala sva ... ma vse, hahaha,
od politike - Ste vedeli, da smo na 26. mestu korupcijske lestvice? To je, mimogrede, odlično. Poglejte: http://www.transparency.org/news_room/in_focus/2008/cpi2008/cpi_2008_table,
premikanja ure - Ste vedeli, da v Ameriki premaknejo uro šele naslednji vikend? Mislim, če jaz kaj razumem?,
financ in študija in vsega, povezanega z njim,
do občutkov, kako je biti proč od familje in prijateljev - Dobro dene pogovarjati se z nekom, ki je na istem in te tako lažje razume.,
do POTOVANJ. Ja, in tu sva začela oba kar sanjati, se prepustila, da naju nemirni potovalni duh odnese ... kam?
Eko. Destinacija za nekoč.
Bora bora. :)
Do takrat pa meditirava ob fotografijah na računalniškem namizju. Sam s fotografijo Amsterdama, jaz pa sliko zasneženega Triglava. :)
In prav v stilu tega nemirnega potovalnega duha me prijateljica Marina danes razveseli z mejlom z eno tako fajn potovalno novico. Se moram prav nasmehniti. Naša nacionalna letalska družba Adria Airways praznuje 48 let in zato 'podarja' 4800 povratnih letov za 148 evrov na določenih relacijah, in seveda pod določenimi pogoji. Med njimi je tudi zahteva, da gre za povratni let IZ Ljubljane, kar meni žal ne pride prav. AMPAK lahko pa pride prav komu od vas, ki si slučajno zaželi priti na obisk. :)
Če kaj potujete in niste med najbolj bogatimi, veste, da potovati z Adrio ni ravno najceneje. Dejstvo, da dobiš sendvič in pijače, kot se ti zahoče, tega ne spremeni prav veliko. Hehehe. Ampak tokrat je to res ugodno.
Na potovanja! V duhu, mislih, telesu ...
Počasi bi bil že čas, da vam predstavim tudi druge člane našega gospodinjstva, kajne? Da se prej ne izselim.
Naj začnem z dekletom, ki živi v sobi pod mano.
Spoznajte Lianne. 
Je eno leto starejša od mene in tukaj prebiva že več let. Gotovo od 2007, saj je takrat živela v isti sobi kot zdaj, ki je bila nad sobo, v kateri sem jaz takrat živela. Haha, smešno, a, kako se poti ljudem križajo. Ma kar je najbolj zanimivo, je to, kako se stvari obrnejo. Ko sem živela pod njo, sem imela kdaj res probleme s tem, ko je glasno hodila okrog, še posebej v petah, glasno govorila ali pela. Kar mimogrede v veliki meri počne tudi zdaj in ima glasnost kar na najvišji stopnji. No, ampak kot rečeno, zdaj pa jaz živim nad njo, tako da milo za drago :) Zato se od začetka nisva preveč ulovili, saj mi je stalno najedala, kako glasno hodim in če se ne bi dalo tiše. Zdaj hodim v nogavicah naokrog in se trudim biti kar se da tiho, ampak ne morem pomagati, če tla škripajo in če mi kdaj stvari padejo na tla. Ker takrat menda kar znori. Mah ja, malo pretirava, ma ajde.
Najbolj je znana po tem, da stalno prepeva. Mene osebno to ne moti (čeprav ji kaka lekcija vokalne tehnike ne bi škodila, hihihi). Nasprotno, prav rada jo poslušam, pa tudi njeno muziko, ker večkrat predvaja klasiko.
Znana je tudi po svojem širokem nasmehu in prešernem smehu. In prav zaradi tega se ob njej velikokrat spomnim na Polono, svojo eno in edino najboljšo cimro iz študentskih let.
Znana je po svojih pisemcih in obvestilih, ki jih obeša na kuhinjska vrata, da kaj sporoči, ma v glavnem, da se nad čim pritoži. Na primer nad umazano kuhinjo in nad tem, da folk ne izpolnjuje svojih mesečnih zadolžitev. Imamo namreč urnik zadolžitev, ma če mene vprašaš, ne deluje lih najbolj. Hahaha.
Drugače študira pedagogiko in za prakso dela z avtističnimi otroki. Je pa poleg tega zelo dobra tudi v nizozemskem jeziku. S tem seveda ne mislim, da zna govoriti, itak da ja, saj je rojena govorka, ampak da ima pač smisel in občutek za jezik. Zato mi redno priskoči na pomoč pri moji domači nalogi in me tudi na splošno opozarja na napake in me redno uči o taki ali drugačni uporabi nizozemskega jezika. Res sem vesela, da mi pomaga. In očitno je tudi njej všeč, saj se kar vživi, ko jo kaj vprašam.
Ona je tista, ki me je poimenovala kuhinjska princesa, ker sem stalno v kuhinji. Žal sem ji dozdaj lahko ponudila le malo svojih specialitet, ker je alergična na čebulo, jaz jo pa kar povsod vržem. Je pa zelo sladkosneda, tako da sva palačinke čopali skupaj.
Kot vsi Nizozemci, to se mi nekako res zdi njihova stereotipna lastnost, je zelo direktna in ti bo takoj povedala, kar ti gre. Seveda je to do določene mere dobra stvar, odnos je potem jasen, ampak lastnost, ki je večinoma povezana s to direktnostjo, je ponavadi tudi občutek večvrednosti in pretirane samozavesti. Rekli boste, da je to mogoče moj občutek, ker sem bolj skromno bitje, ampak govorim tudi iz izkušenj z drugimi tujci, ki Nizozemce večkrat dojemajo prav tako. Ma ko si to razčistiš v glavi in ignoriraš to komponento, je kul. :)
Prejšnji teden sva se imeli priliko še bolje spoznati. Ena druga cimra, ki živi v sobi zraven moje, nas je namreč povabila na svojo zabavo, ker je diplomirala. Tam sta tudi nastali ti dve fotki. Lianne je prva z leve. Zraven nje pa stoji Jorien, dekle, ki mi je za ta semester odstopila svojo sobo, dekle, ki je bila pred dvemi leti moja cimra v sosednji hiši oziroma v sosednjem delu te iste hiše. (Razlaga, kako je ta hiša zgrajena, ker še meni ni vse 
čisto jasno, pride enkrat ob priliki.)
Prav ta zabava je nekako vodila k temu, da se zdaj bolje razumeva, kako rečeva tako na hitro ali na dolgo in široko, ogromno se smejeva - predvsem ona meni, ker imam menda smešne geste (Go figure!), komentirava, rešujeva svet (beri: našo hišo, ker če mene vprašaš, bo v vsakem hipu razpadla), gledava fotke skupaj in tako dalje in tako naprej.
Tako. One down, three more to go! :)
The moment I put down the title of the previous post (My GREEN oasis), this joke came to my mind that my mother finds hilarious and makes me say it again and again. So here it is for a good laugh.
For homework for his English language class, a French guy had to write a short text using these three words: green, pink and yellow. What he produced was the following story.
This morning I hear 'green, green'. I pink up the telephone and say 'Yellow?'
:)
Lepe jesenske pozdrave.
Izpit je za mano in zdaj uživam brezdelno, poizpitno vzdušje. Olajšanje. Rezultatov verjetno kar nekaj časa ne bo, saj se je v predavalnici kar trlo izpitaželjnih študentov. Pustimo se torej presenetiti. Zaenkrat sem vesela, da je mimo. Prvi izpit letos, prvi izpit po dolgem času, prvi izpit po dolgem času v nizozemščini, prvi izpit na oddelku umetnostne zgodovine, kjer jih ne briga ravno, če si tujec, medtem ko so na matičnem oddelku vajeni dela z nenizozemsko govorečimi. No, za mano torej.
Naj vam tokrat malce povem o svoji zeleni oazi miru tukaj, o svojem Rožniku med študijem v Ljubljani ali izviru Hublja doma. Vi pa za domačo nalogo poiščite svojo tako destinacijo.
Park Polderpark Cronesteyn se nahaja na obrobju Leidna, na jugu, si mislim. Leži izven glavnega kanala (De Singel), ki obkroža celotno mesto. Kot že ime samo pove, je polder. Polder je izsušeno območje, ki običajno leži pod vodno gladino. Voda se odvaja po više ležečih kanalih naokrog. Sicer je najbolj znana po polderjih prav Nizozemska, ker si je ogromno ozemlja pridobila z izsuševanjem morja, rek ali močvirij, vendar je po svetu 
veliko drugih držav, ki se poslužuje iste tehnike. Toliko v poduk :) Če se potrudite, to lahko, za boljšo predstavo, vidite na tej fotki. To je nekako vhod v park. KOt vidite, moraš najprej čez mostič, ki vodi čez vodo, čez kanal, v prak, ki leži niže. Ja? Upam, da je kaj bolj jasno :)
Sem se pridem rada sprehajat, tekat, ali preprosto posedet. V družbi krav, labodov, gosi, raznih ptičev in nešteto drugih prebivalcev tega območja, obdana z drevesi in grmovji - zadnjič sem celo odkrila par zrelih robidnic in jih hitro pozobala.
Med drugim naletiš seveda tudi na kaj nadvse zanimivega, na primer na drevo, kjer rastejo pive. Ha, me prav zanima, če ste vedeli, od kje pride pivo!
Park je zelo velik in prepreden z nešteto potkami, tako da si vedno znova lahko izberem nove in sprehod tako nikoli ni enak. Kar mi je najbolj všeč, je, da so tam tudi deli, ki so bolj gozd kot park, tako da ni take urejenosti. Prijetno vzdušje in ozračje. Je pa park, tako kot celotna Nizozemska, izredno raven. Hja, zakaj mislite, da je tukaj toliko koles. Ko jim pa nikoli ni treba v grič! Hahaha. Občutek prostranosti ravnine, ki se širi na vse konce, lahko začutite v ozadju fotke tega drevesa. 
Jesen v Leidnu je res lepa. Je sicer mrzla, ampak ko posije sonce, pozabiš tudi na to. Trava, kot vidite, je še zelo živo zelena, drevesa pa so se že odela v jesenske barve in odvrgla listje. Eno dekletce z mamo je veselo tekalo in jih brcalo naokrog. To tudi jaz najraje počnem, še posebej, če so v enem velikem kupu! Hihihi.
Preden se odpravim nazaj domov, v šunder in mestni vrvež, se še zleknem na klopco za drugačen pogled na ta svet. Na sinje modro nebo.
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
My dear friends. The exam is over. That's the fact. And so is the relief I'm feeling right now. For the next couple of days, or even weeks, I'm stuck with waiting for the results. Whatever they might be.
There are still a couple of days left for me to enjoy without any classes. They start again Monday next week. Now I'm enjoying the autumn in Leiden. Regardless the cold weather and intermittent spells of rain, the autumn can be really beautiful here. Take a stroll along the canals flanked by trees in warm autumn colours. Perfect!
But let me take you ... not to the strawberry fields but some place else this time. Out of the city centre, to the outskirts of Leiden, to the south of the city, to my green oasis, to the Polderpark Cronesteyn park. And may the photos speak for themselves. The vivid greenness, the gentle rustling of the falling leaves, the grazing cows and posing swans. And what catches my eye, next to all this peace and quiet atmosphere? The Heineken tree. Yep, wouldn't you like to know where beer grows?!
Now, dear Mr. and Mrs. presidents, take a walk with me ... and enjoy the park where I go to recharge my batteries, to escape the hustle and bustle of the city, to swap the city's orange brick for the green bushes and leaves and to lay down under the canopy of bright blue sky.
No, da golo pisanje prejšnje objave dopolnim še s fotkami.
Moje študijsko okolje za pisalno mizo (ki je hkrati tudi jedilna):
* zlovešča bukva (na eni sliki odprta na strani z akropolo - prav pred očmi imam fotografijo, ko ležimo/sedimo spredaj, nad nami pa jasno modro nebo. Drugi letnik, ne?) in zvezčič za opombe in povzetke
* slovar
* telefon, zaradi ure, da ne bi slučajno predolgo študirala, hahaha, in vedno v upanju na kak prijeten mesič ali klic presenečenja :)
* papirnati robčki, ker sem staknila konkreten prehlad in gre tako enih paketkov na dan, KLJUB temu, da sem filam z vitamini na kvadrat: čaj z medom in limono, grozdje in jabolko. Tako za telesni kot tudi umski napor.
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Dear friends, I guess I owe you a post in English, don't I? I was being rather selfish and biased with all these Slovene posts. But let me make it up to you.
I've been busy studying for this exam next Wednesday for quite some time now. It takes place next Wednesday (21st) from 11 am to 1 pm, so fingers crossed!
It's the exam in Art History of the West and the Classics, basically how the art of ancient Greece and Rome influenced the art of the West and how it is actually still present in modern Western art and architecture. I'm supposed to recognize buildings, statues and paintings and date them in periods. Not so easy, especially not for someone who isn't really good with numbers.
THE book that I have to study is a bible of the department of Art History at the Leiden University. Note that thick book in the photos: Gardner's Art through the Ages. Yep! Am I having second thoughts about having chosen Art History as my specialisation? Not really, though the 'history' part of the 'art history' name surely does play some role with my having some difficulties.
Well, at least the weather has been working in my favour these past couple of weeks and days. It's often rainy. Though it never really rains long here.
The weather isn't really my thing here in the Netherlands, though I shouldn't complain too much. The autumn in Leiden can be so lovely. It's gotten pretty cold, though, so I put my winter jacket on for the first time last night. A bit too late, I guess, because I'd caught some major cold. That's why that package of Etos zakdoekjes (paper tissues) on the table. I have to keep a package of tissues on me at every moment. My nose is literally leaking. It does make me wonder, though, since I've been keeping such a close eye on me and my precious health - look at all those vitamins there: grapes, an apple, a whole pot of tea with honey and some lemon. C'mon! It simply isn't fair!
Anyways, no classes this week - a so-called study week for studying, working on papers, and taking exams. Wish me luck, and please don't give up on me. I'll do my best to post some more English letters in the future.
Mrknila sem predvsem zaradi enega razloga, ma recimo, da lahko naredimo ven dva. Eden, čeprav zanemarljiv, je, da nisem imela baterij za fotoaparat in nisem hotela še ene objave z golim tekstom. Imam polnljive baterije, ma sem brez polnilca, in ta navadne vedno pozabim kupiti. Drugi, poglavitni razlog pa je, da me v kratkem čaka izpit, za katerega se že en kos časa intenzivno učim. Oba razloga še vedno obstajata, haha, ma se preprosto moram malce oglasiti. Kaj bi pa drugače počeli?! Hahaha :)
Naj povzamem izstopajoče dogodke preteklih dni. Najprej naj ponosno povem, da ne boste rekli, da propagiram le nizozemsko prehrano, da sem si za nedeljsko kosilo skuhala pravo vipavsko joto s klobaso. Fotke tokrat žal ni, kot že razloženo, ma mi morate verjeti, da je bila slastna!
Nedelja pa je bila posebna še zaradi nečesa drugega. Prvič sem namreč igrala kitaro v zboru pri nedeljski maši. Doma bi to ne bilo nič posebnega, ker sem že del inventarja, haha, tukaj pa sem bila kar nekam živčna. Ma je šlo vse v redu. Vsaj kar se mene tiče. Zbor je vsaketoliko zafušal, enkrat so klaviature kar naenkrat obmolknile, ma na splošno smo zvozili. Tako sem zdaj del tega zbora Magnificaatkoor tudi jaz - Mojka, Moča, Moška, you name it! Hahaha.
Preostanek nedelje, kakor tudi že par dni pred tem in vse te dni torej, je minil v znamenju ene knjige. Gardner's Art through the Ages. Ta špeh (hja, ni slikce, boste morali pač verjeti, da me bolijo noge pod njo, če jo slučajno imam v naročju, če študiram na postelji) moram preštudirati za izpit iz predmeta Zahodna umetnost in antika (Westerse Kunstgeschiedenis en Klassieken). To je biblija umetnostne zgodovine na tem oddelku v Leidnu. Kot je Regels van het Nederlands (Pravila nizozemskega jezika) biblija za učenje jezika na oddelku Dutch Studies, in Blagajne-Konte slovnica bibilja anglistike na ljubljanskem filofaksu (za lažje razumevanje poiščite svojo ustreznico s svojega faksa) :). No, tisti, ki ste študirali kako naravoslovje, ste najbrž bolj vajeni takih hudih težkih debelih knjig, dobesedno nasičenih in prepojenih z informacijami, jaz v glavnem ne. Ampak je znosno, predvsem ker je 1. veliko fotk in slik (ki se jih seveda moram naučiti prepoznati in datirati) in 2. ker je angleščina zelo preprosta in beseda lepo teče, tako da je skoraj kot zgodba. In jo na trenutke, dokler se ne naveličam, seveda, haha, prav z užitkom prebiram. Poleg tega naletim noter na ogromno stavb, slik in kipov, ki sem jih sama tudi v živo že videla. Joj, ko bi se takrat na ekskurzijah zavedala, kaj vse mi je ponujeno. Divje, vam povem! Ma je torej tudi v pomoč, ko lahko določene kraje povežem tudi s spomini. Na primer, Pompeje. :) ŠGV ekskurzije so zzzakon, ni kaj!
Torej, ta predmet je tako imenovani osnovni predmet, ki ga mora vsak opraviti, preden gre karkoli naprej delati na umetnostni zgodovini. Tema je, kako je umetnost zahodne Evrope (vse do danes) zasnovana in zaznamovana z elementi iz klasične umetnosti, to je umetnosti antične Grčije. Poleg same umetnosti je zato potrebnega kar precej znanja zgodovine - hmmmm, ne lih moje področje, ja. sem to bolj slabo preštudirala. kot da ime umetnostna ZGODOVINA ne pove dovolj, haha, hja, no. Ampak kot pravim, ima avtor te knjige kar občutek za približevanje obeh vidikov. Ta stavek lepo povzame razvoj umetnosti iz grškega polotoka: 'If Greece was peculiarly inventor of the European spirit, Rome was its propagator and amplifier.' Če je Grčija ustvarila evropski duh, je Rim tisti, ki je ta duh razvijal in širil.
e
V glavnem, čisto sem padla noter, ma je tega vseeno ogromno, tako da kar cvikam. Danes sem imela še predavanje, zdaj pa en teden nič. Predzadnji teden v oktobru je namreč tako imenovani študijski teden; ni predavanj, imaš pa zato izpite. V sredo, 21. 10., med 11. in 13. uro pa se torej le priporočam za trdno stisnjene pesti in dobre misli!
Hja, na kaj le bi se lahko nanašala besedica v naslovu te objave? Isto sem se spraševala jaz, ko mi je prijatelj na vprašanje, kaj greva gledat v kino, odgovoril z 'up'. Takoj sem torej sedla za računalnik in se obrnila na skoraj vsevedni internet, ki mi je v odgovor ponudil povezavo na internetno stran Pixar filmov, med katerimi se najnovejši imenuje Up.
Potem pa me danes zjutraj s klicem preseneti moja sestrica in mi med drugim pove, da se ta risani film v Sloveniji že nekaj časa vrti pod naslovom V višave. No, tukaj je bila pa menda šele predvčerajšnjim premiera. Kakorkoli …
S prijateljem Pietrom sva si tako včeraj zvečer najprej privoščila pizzo (tokrat iz zamrzovalnika, brez mojih kuharskih oziroma pekovskih sposobnosti) in pivičko Hertog Jan (ki mimogrede, po mojem okusu, popolnoma prekaša Heineken), potem pa sva se pa odpravila v bližnji kino Trianon na ta animirani film. Večerne predstave so, kot tudi pri nas, v angleščini s podnapisi, medtem ko so popoldanske sinhronizirane, namenjene otrokom.
Zgodba filma je zgodba 75-letnega možaka, ki se po smrti svoje žene odloči uresničiti tiste želje, za katere je vedno zmanjkalo časa ali denarja, ampak ki jih je obljubil tudi svoji pokojni ženi. Tako na svojo malo hišico pritrdi na tisoče balonov in jo tako dvigne v zrak ter se odpravi novim dogodivščinam naproti. Od tu tudi naslov. Več vsebine ne povem.
Le še svoje osebno mnenje. Zelo ganljiv risani film. Seveda vsebuje tako nove kot tudi precej klišejske humoristične vložke, vendar se na tak način dotakne tudi običajnih vsakodnevnih, realnih, človeških problemov. Ali se pravzaprav ne skriva za vsemi takimi filmi na tisoče moralnih naukov ter eksistencialnih in retoričnih vprašanj?!
Torej, za ljubitelje animiranih filmov obveza, za ostale pa ob priliki mogoče, ne? :)
Še par kulturoloških, kot vedno za širjenje obzorij. Mogoče se vam ne bo zdelo tako čudno, ampak mene vedno znova preseneti. V marsikaterem kinu na Nizozemskem (ne povsod) naredijo med predvajanjem pavzo. Takrat ni reklam, pač pa preprosto pavza, kot v gledališču, za wc, pijačko, čik. Ker sem si zaželela kakava, sem si šla naročiti ta chocomel, dobesedno čokoladno (choco) mleko (mel(k)), v upanju, da ga servirajo toplega, kot običajno, ampak tokrat temu ni bilo tako, tako da sem ga dobila mrzlega. Ma ajde. In vse, kar nabaviš, lahko neseš v dvorano. To mi je sicer znano, ampak a tudi pri nas lahko neseš noter steklenice? Tukaj je običajno, da prideš noter s steklenico česarkoli že, in potem imaš pri izhodu tisto plastično gajbo, da jo tja lepo odložiš. Sploh pa je bil smešen prizor, ko se je noter nagužvala skupina mladcev s pivičkami, ki so prišli gledat risani film. :)
Prijeten večer po napornem dnevu z zmešnjavo v pralnici, aktivnim poukom nizozemske slovnice in besednega zaklada, in trmastim računalnikom, ki spet štrajka in kar noče proizvesti glasu. In fajn motivacija za današnji študij. Ko naredim izpit oziroma ko gre izpit mimo, pa še kak film za nagrado ali v tolažbo. :)
To je ime javne pralnice, kamor hodim delat svojo žehto. Nadvse domiselno, a? Hahaha. Še posebej, če vam povem, da je v logotipu sličica kita. Za crknit, a, hahaha.
No. Pranje v javni pralnici mogoče ni tako vznemirljivo, kot zveni. Še posebej pa ne tako zelo privlačno ali celo romantično, kot se mogoče zdi iz raznih ameriških filmov. Nasprotno, je cel postopek, ker nisi doma v sosednji sobi, in še zaradi tisoč in enega drugega razloga.
Ponavadi poteka ta podvig takole.
Doma sortiram umazano perilo in ga zmečem v nahrbtnik in po potrebi v dodatne vrečke. Tako obložena se odpravim v pralnico.
Najprej razmenjam bankovec v kovance in za 3.50 evra dobim pralni prašek (sicer lahko uporabljaš tudi svoj prašek in mehčalec) in žeton za stroj.
Perilo dam v boben, vsujem prašek v predalčke, vstavim žeton, zaprem vrata, izberem program (30, 40, 60 ali 90 stopinj) in pritisnem start.
Potem se usedem na bližnjo klopco in ponavadi berem knjigo, delam domačo nalogo, itd. Ponavadi vrtijo celo fajn muziko. Je pa tam celo televizija, ma mi ponavadi ni ravno do tega.
Pralni program traja med 30-45 minut.
Po pisku vzamem ožeto perilo iz bobna in ga prestavim v sušilec na drugi strani. Tam vstavim 50 centov za 10 minut ali 1 evro za 20 minut, in izberem moč sušenja (high, medium, low, no heat).
Usedem se že za tistih par minut.
Potem znesem suho in še mehko in toplo perilo na mizo in ga v miru zložim. Potem ga previdno zložim v nahrbtnik, da se čimmanj zvije, ker ga nimam kje likati.
In off I go.
No, naj opišem moj današnji podvig, zaradi česar je obisk pralnice lahko utrujajoč, dolgotrajen in še finančno neugoden.
Kot ponavadi sem se odpravila v to slavno Mr. Wash pralnico. Prisvojila sem si dva stroja - enega za barvno, enega za belo perilo. Danes je bila namreč kar gužva. No, jaz sem bila med prvimi, potem se jih je pa kar nabralo, tako da so morali čakati na prosti stroj. Toliko, da boste vedeli, kako je to oblegano.
Vse je šlo v redu, dokler stroj z belim perilom ni končal. Odprem vrata in z grozo ugotovim, da ni centrifugiralo. Od perila je torej dobesedno tekla voda. Doma to ne bi bil ravno problem. Še enkrat bi zagnal centrifugiranje in bi bilo. Hja, tu se pa pojavi catch :) Tukaj lahko izbiraš namreč le cele programe in ne delov. Ura je bila poldne in odločevala sem se, ali iti skozi cel program še enkrat ali ne. Hja, tako premočenega perila itak ne bi imela kje posušiti, tako da, no, pa dajmo. Še enkrat cel program skozi. Medtem se je ta barvno perilo v redu opralo, oželo in posušilo. Vse skupaj je bilo kar napeto, saj se je šlo za minute. Vseeno sem zaradi tega zamudila 10 minut pouka.
Žal sem telefon pozabila doma in tako nisem mogla poklicati lastnika pralnice, da bi ga obvestila o napaki in po možnosti zahtevala še povračilo stroškov. Sem pa neškodoželjno napisala listek z opozorilom, da stroj ne ožema (Deze wasmachine liever niet gebruiken. Hij centrifugeert niet.). Zaradi tega opozorila se mi približa en moški, če sem jaz to napisala in češ kako prijazno od mene. Mu potožim, kaj se mi je pripetilo, nakar on pokliče lastnika, češ da je brat od njegovega prijatelja. Hahaa. Ja, Turki ali Maročani, kdo ve, meni so vsi enaki, ti so res eni mafijski klani, haha. No, tako da informacija je šla naprej. Tudi to je dobro, ne?
Tako. Toliko, da boste veseli, da imate lasten pralni stroj, in ga ne boste jemali za samo po sebi umevnega. Ampak kul. Zdaj sem pa spet čista :)
Eko.
Tipično nizozemsko kosilo oziroma večerja.
Krompir - samo skuhan in v kosih serviran na krožnik;
mesne kroglice - mleto meso (jaz sem dodala še čebulo in začimbe);
nekaj kuhane zelenjave, najbolj pogosto fižoleti - spet samo skuhani;
jus (izgovoriš /žu/) - omaka iz kocke - kocko raztopiš v vodi in to mešanico dodaš maščobi, na kateri si delal meso.
Potem to omako preliješ po krompirju in po vsem, no, in potem krompir tako zmečkaš - glej fotke. Hahhaa.
Kar mogoče še manjka, je appelmoes - to je jabolčna čežana (zveni ful fancy), kot jabolčni pire, no, ki ga servirajo zraven. Trenutno ga lih nisem imela. Pero za predstavo ga lahko vidite na tej fotki zraven polnjene paprike. Tista rumenkasto-rjavkasta masa. Hahaha.
Živjo.
Pišem z namenom, da priporočim v branje zadnjo objavo prijatelja Markota - Nerazdružljivosti. Če vas zanima. Link na njegov blog Besede za srce je na desni pod Seznam spletnih dnevnikov.
Lep pozdrav ob koncu sončne nedelje.
Mojca
Sobota, 3. oktober, 23.30. Pred dobro uro sem objela Magdo in Przemeka v slovo in jima zaželela srečno pot nazaj na Poljsko. Zavita v šal in s kapo na glavi - danes je namreč močno pihalo, kar me je poneslo v našo dolino v naročje naše sunkovite burje, in moji lasje niso bili prav suhi, ko sem šla ven - sem jima še zadnjič pomahala v slovo in se s parkirišča počasi sprehodila do doma. Ob zvokih tuc-tuc glasbe z vsepovsod po mestu, ki še zdaleč ni sweet, kaj šele symphony, sem se vračala domov s temi bitter-sweet občutki, saj smo včeraj še skupaj prežurali noč v spomin na osvoboditev Leidna, danes pa sem to divjanje pustila za sabo.
Celo mesto se je na praznovanje tega praznika pripravljalo že cel teden. Zaprli so večino ulic, postavljali odre, ringenšpil, stojnice, vsak bar je poskrbel za ponjavo brez svojo stavbo, da bo privabil karseda veliko obiskovalcev tudi v primeru dežja. Divje je bilo torej že cel teden pred tem. In za vse to je kriv dogodek, ki se imenuje Leidens Ontzet oziroma Osvoboditev Leidna.
Naj začnem z opisom petkovega večera, ko se praznovanje osvoboditve Leidna začne s tradicionalnim obrokom - hutspot. Tri Poljakinje: Agata, Kasia de Grote (Velika Katarina) in Kasia de Kleine (Majhna Katarina) - tako so ju poimenovali že na faxu, da smo ju ločili med sabo - , ki sem jih tudi spoznala pred tremi leti, kakor Magdo in Przemeka, so nas povabile na večerjo k sebi. Skuhale so ta slavni hutspot, ki ni nič drugega kot krompir, čebula in koren, vse skuhano in pretlačeno v pire, zraven pa pride še klobasa. Saj sem že omenila, da Nizozemci niso ravno gurmani, ne?! Sicer pa pride tukaj še zgodovinska razlaga, zakaj je ta jed tradicionalna za ta dan in zakaj je tako slavna. (Opomba: Naj bo dejstvo, da poznavanje zgodovine RES ni moja vrlina, v opravičilo, če kaj zabluzim. :S)
V ta namen se moramo najprej preseliti v preteklost, v leto 1574. Območje nizkih dežel (Nederlanden - pazi, to je bilo večje območje kot le območje današnje Nizozemske) je v vojni s Španijo (osemdesetletna vojna: 1568 - 1648), ki hoče nadvlado nad tem območjem. 26. maja tega leta se začne že drugo obleganje mesta Leiden, ki traja do 3. oktobra. Ljudje vztrajajo znotraj mestnega obzidja, vendar imajo premalo municije, poleg tega primankuje hrane in posledično se začnejo širiti bolezni. Nekdo, mislim da Prins van Oranje (grof province Holland), pogrunta, kako se bodo znebili Špancev, ki vztrajno oblegajo mesto. Kanale okrog mesta predrejo tako, da začne voda odtekati proti napadalcem in jih poplavljati, zato ti v paniki zbežijo in nimajo niti časa pojesti obroka, ki se kuha na ognju - čorba krompirja, korenja in čebule s klobaso. Deček, ki jih vidi zbežati, poroča o tem ljudem v mestu. Kmalu zatem pride v mesto pomoč - sestradanim ljudem prinesejo hrano, med drugim ribo haring in bel kruh. Zaradi tega dogodka sta torej ti dve hrani obvezni ta dva dneva.
Poleg same osvoboditve Leidna je ta dogodek zelo pomemben tudi za Univerzo v Leidnu. V zahvalo ljudstvu, ki se je tako vztrajno upiralo Špancem in ostalo znotraj zidov, čeprav na smrt sestradano, je namreč Willem van Oranje 8. februarja 1575 mestu podaril šolo. Zato je ta dan tudi praznik Univerze v Leidnu. Tudi tukaj je torej 8. februar pomemben dan, tako da na Prešerna gotovo ne pozabim. :)
No, če se vrnem nazaj na praznovanje. Obrok smo zalili s pravo poljsko vodko, ki sta jo M in P prinesla od doma. Toliko v vednost, to je menda najboljša vodka - Wyborowa. Moški del družbe jo je pil čisto v shotih, dekleta pa smo jo, tako po žensko, haha, mešale s sokom. Vmes smo se že ogrevali z muziko in plesom. Takrat enkrat sem v nekem trenutku tako zasanjano rekla, Mmmm, vodka, I like it! Hahaha, in so me potem kar hoteli posneti za reklamo. Po tem uvodnem warming-up partyju smo se odpravili ven, na kermis, to je v zabaviščni park. Magda in Agata sta šli na razne ringelšpil zadeve, meni pa je že ob samem pogledu nanje naredilo skoraj slabo. Ne vem, če veste, ampak meni že na gugalnici skoraj slabo naredi. Enkrat so me vseeno prepričali, naj grem na to stvar, ki te vrti, enkrat na študentski tržnici v Ljubljani. Nenene, po tistem nikoli več. Tako da sem tukaj tudi le opazovala in se vmes raje mastila s sladkorno peno (suikerspin) in 'krofki' (oliebollen, ki se jih opisala že v eni izmed prvih objav na blogu). Po zabaviščnem delu smo se uspešno prerinili skozi natrpane množice do enega bara (Einstein's), kjer smo preostanek večera oziroma noči preplesali.
Sobota je ravno tako pestra. Takoj zjutraj ta pravi Leidenaar (prebivalec Leidna) poje ribo haring z belim kruhom (haring met wittebrood) (glej razlago zgoraj). Potem pa na ogled parade mask, nekakšen karneval. Očitno ima to vsako leto neko temo, to so mi povedali naknadno, in letos je bila to Amerika, tako da smo med drugim videli Obamo, Hollywood, Divji zahod, NBA košarkaše in navijačice, ustrezno pomanjkljivo oblečene, skaterje itd. Vmes pa za glasbeno spremljavo razne pihalne orkestre.
Zabava se še nadaljuje, tudi zdaj ko jaz sedim tukaj na toplem, medtem ko je zunaj ravnokar začelo deževati, in opisujem vse to v pretekliku. Ampak bistvo je žur v noči z drugega na tretji oktober. Tako da smo mi svojo 'obveznost' izpolnili, hahaha. Sploh pa je to res lokalen praznik. Sem se pogovarjala s cimrami, ki so mi razložile, da pridejo sicer tudi študentje in ljudje iz okoliških krajev, vendar da so Leidenčani (hm, prebivalci Leidna) kar 'ljubosumni' in ga hočejo samo zase. Kakorkoli, žur je pašal, ne pa vsa ta gužva, in da o nastlanih ulicah niti ne govorimo. Ena od cimer je kar pobegnila domov k staršem. Je rekla, da to ni zanjo, tako da sva petkovo dogajanje, dokler nisem šla na večerjo, skupaj opazovali kar skozi naše kuhinjsko okno.
Kljub temu, da živim v strogem centru in da se eden izmed glavnih odrov z DJ-ji nahaja v bližini, na koncu naše ulice, če smo natančni, imam to srečo, da je moja soba obrnjena na notranjo stran, to je proč od kanala, in je zato tuc-tuc precej omiljen. Še čepke v ušesa za vsak slučaj, pa lahko noč!
Ker sem imela še precej domače naloge in potem še pouk, sta jo Poljaka danes popihala po svoje. Naj si zato vzamem nekaj trenutkov za objavo dogodivščin, ki jih te dni doživljamo skupaj.
Nedelja je bila bolj pestra in turistično obarvana kot sobota. Odpravili smo se namreč do Antwerpna. To je prelepo mesto na severu Belgije. Spada v flamski del Belgije, to je nizozemsko govoreči del Belgije.
Opomba: Svojemu blogu sem, po posredovanju mojega nečaka, seveda, uspela dodati zemljevid Nizozemske, tako si boste lokacijo krajev, o katerih govorim, lahko tudi predstavljali, da ne bo vse tako 'na suho'. Pod zemljevidom lahko kliknete za večji format, ki vas preusmeri na Google maps. Na vrhu Belgije, severno od Bruslja, lahko vidite Antwerpen.
Mislim, da je tukaj potrebna ena deviacija od rdeče niti. Naj vas malo podučim, da ne boste rekli, da niste imeli nobene koristi od tega, da sem tukaj :) Če obstaja še kdo od vas, ki misli, da obstaja belgijski jezik oziroma belgijščina, naj na tem mestu razjasnim pojme in razširim obzorje. Belgija je država, ki je sestavljena pretežno iz dveh narodnosti. Severozahodni del je tako imenovana Flandrija, kjer prebivajo Flamci. Tukaj se govori flamščina, ki je v bistvu nizozemščina z naglasom, po domače povedano. Potem je tukaj jugovzhodni del, tako imenovana Valonija. Tam prebivajo Valonci, ki govorijo francosko. In potem je tukaj še Bruselj, ki je sicer uradno dvojezičen, torej francosko-nizozemski, s tem da francoščina prevlada. No, to je bila zdaj jezikovna lekcija, iz katere ste se torej lahko naučili, da belgijski jezik ne obstaja. :) Naj ob tem še dodam, da me kljub mojemu bivanju na Nizozemskem bolj privlači flamski naglas nizozemščine, ker je bolj mehak in ne tako hhhhh zagrljeni, kakor mnogi, tudi marsikdo izmed vas, imenujejo nizozemščino.
Če se vrnem nazaj na nedeljski izlet v Antwerpen. O zgodovini mesta in vsem ostalem, kar vas še zanima, se lahko podučite sami. Jaz vam bom povedala le eno izmed razlag o izvoru imena tega mesta, ker temelji na eni taki zanimivi legendi. Nekoč naj bi ob reki Šeldi, ki teče mimo mesta, živel velikan. Pobiral naj bi denar od ljudi, ki so želeli prečkati reko. Tistim pa, ki niso hoteli plačati, je odtrgal roko in jo vrgel v reko. Enkrat ga je vendarle premagal in onemogočil mladi junak, ki je velikanu odrezal roko in jo zalučal v reko. Ime Antwerpen naj bi tako izviralo iz dveh nizozemskih besed hand in werpen, kjer hand pomeni roka, werpen pa naj bi bila stara oblika za glagol vreči. To legendo predstavlja tudi kip pred mestno hišo na glavnem trgu v tem mestu.
Poleg tega je v mestu tudi zelo lepa katedrala Onze Lieve Vrouw (Naša predraga Gospa), ki je med drugim dobro znana po tem, da hrani mojstrovine slavnega slikarja Petra Pavla Rubensa. Ta umetnik je tukaj preživel kar nekaj let svojega ustvarjanja, na kar spominja tudi muzej Rubensova Hiša. Ravno v času našega obiska je bila v cerkvi razstava tudi nekaterih drugih Rubensovih del in umetniških del njegovih prednikov, tako da sem se seveda lahko v živo podučila o določenih slikah, ki me v kratkem čakajo na izpitu. Med drugim sta to dve oltarni sliki oziroma triptihi.
Zdaj pa ena lekcija umetnostne zgodovine. Če sem se že odločila za specializacijo v tem predmetu. Naj me diplomanti te smeri ne kritizirajo preveč. Sem šele začetnik, hihi. Triptih = slika na sredini, potem pa po ena slika na vsaki strani, ki se zapreta kot omara, in so potem tudi na zunanji strani slike. Hm, razumljivo? En tak triptih prikazuje dvigovanje križa, drugi pa snemanje mrtvega Jezusa s križa. Prav o interpretaciji teh dveh triptihov in ikonografiji - razlagi elementov, prizorov, zgodb na slikah - je govoril profesor na zadnjem predavanju, tako da je bilo še čisto živo v moji glavi. Vseeno sem se prištulila k različnim skupinam, ki so imele vodeni ogled in se tako še dodatno izobrazila. Fotografiji sta bolj slabi, ampak za idejo bosta dovolj, upam.
V ta naš ogled mesta na prelep nedeljski dan, ki je bil mimogrede topel in sončen, brez enega oblačka na nebu, je treba vključiti še počivanje v parku, kjer se zajčki kar tako prosto sprehajajo naokrog in jih je Magda skušala ujeti, ma se niso pustili, kjer Indijci glasno igrajo kriket, ma bolj neuspešno, ker so si izbrali travnik pod drevesi in je tako vsaka odbita žogica pristala v krošnji, in seveda še patat = krompirček z majonezo/ketčapom/curry omako. Vsaketoliko tudi junk food zapaše.
Včerajšnji dan (30.) sem že nekaj časa nestrpno pričakovala. Brat ene prijateljice je namreč prišel poslovno na Nizozemsko in moji doma so pripravili pošiljko zame. Pod večer sem se vsa nestrpna in polna pričakovanja, z vlakom odpeljala iz Leidna do letališča Schiphol v bližini Amsterdama, kjer naj bi se dobila.
Usedla sem se v bližino mesta, kjer sva se dogovorila, in čakala. Ko tako gledam naokrog, me prešine. Koliko nekih usod se tukaj prepleta, koliko ljudi se poslavlja, koliko pozdravlja. Opazujem ljudi, ki obloženi s kovčki in raznimi torbami letijo naokrog, lovijo vlak, kupujejo karte za vlak, sprašujejo za informacije. Tako pestro in divje, za nekoga razburljivo in vznemirljivo, za nekoga drugega stresno, strašljivo in nepoznano. Jaz pa mirno sedim, ker tokrat nisem jaz tista, ki moram hiteti, leteti, se spoprijemati s takšnimi in drugačnimi potovalnimi problemi. In ta občutek je kul. Še posebej, ker že kar vonjam dom.
Pošiljka mi je bila uspešno predana in kot otrok sem jo celo pot nazaj v Leiden varno stiskala v naročju. Slovarji, domač čaj, vodič, nekaj zdravil, in pa presenečenje – darila in pisma od doma.
Hvala, družina, iz dna srca! Za ta dotik doma. Za vse novice. Za vse dobre misli.
Ob tem zahvala tudi vsem vam, ki me 'spremljate', in me pridno obveščate o svojem življenju doma.
In hvala, tamali in ta velika, za misel dneva: Obup je strup! Torej, nikar ga ne jej! Ob vseh vaših dobrih mislih in pozitivnih željah mi še na misel ne pride! :)
