Dogodivščine na nizki zemlji

Mogoče boste ravno pekli potico, odvijali okraske za novoletno jelko ali iskali še kakega novega pastirčka za na jaslice, poslušali božične pesmi;
mogoče boste na kuhanem vinu s prijatelji, pred televizijo na toplem, v vrvežu nakupovalnega centra ali pri devetdnevnici še zadnjič peli Kralja, ki prihaja;
mogoče boste še v službi ali na faksu, urejali še zadnje papirje in poročila, da boste lahko v miru praznovali praznike;
mogoče boste na kolesu na poti domov, v avtu s špejžo na zadnjih sedežih, na motorju na poti na pevske vaje ...
... takrat se bom prav potiho vrnila domov. Nazaj v dolinski raj :)

Lepote naše domovine bom uživala med 23. 12. in 10. 1. V tistem času bom dosegljiva na domačo telefonsko številko (05) 36 62 620. Verjetno pa si bom za tisti čas sposodila (beri: prisvojila, hihi) tudi mobilni telefon svojih staršev (le da tega še ne vesta, ups!) s številko: 051 820 125. Če boste uporabili slednjo možnost, se torej ne čudite, če se oglasi kdo drug. :) Vesela bom vašega klica. Upam, da se nam uspe videti, ali pa vsaj slišati.

V vsakem primeru naj vam na tem mestu iz srca zaželim mirne, tople in vesele božične praznike. Naj vam prinesejo predvsem veselja. Pravega, pristnega, toplega, vseobjemajočega. In naj se nadaljujejo v prijetno silvestrsko praznovanje.

Nasvidenje!

Leiden je vse bolj bel. Včeraj zjutraj je v slabi uri natrosilo celih 10 centimetrov. Včerajšnji, nedeljski dan je večina ljudi, predvsem otrok, izkoristila za sankanje, kepanje, delanje sneženih mož. Eno samo veliko veselje. Eno dekle mi je povedalo, da je nekaj najlepšega sankanje po sipinah na obali. Mora biti res divje. Mogoče mi uspe izkusiti tudi to, če bo še sneg, ko se vrnem.

Zunaj je res čudovito. Leiden je že tako prelepo, staro mesto, ovito v sneg pa izžareva še poseben čar romantike in hkrati skrivnosti. S cimro (Lianne) sva šli na sprehod in občudovali mojstrovine, ki so jih ljudje ustvarili. Eni študentje so ene druge študente zabarikadirali v hišo. Pred vrata so jim nagrmadili tono snega. Hahhaa, divje! Ni šans, da se kmalu spravijo ven, vsaj ne skozi vrata. Na srečo so okna velika :)

Čolni v kanalih so zasneženi, drevesa izgledajo še bolj elegantna, tako oblečena v tančico belega, stopinje ptičkov v snegu, zasnežene klopce, tihožitja zasneženih koles. Poleg lepote za oko pa še tisto škripanje sveže zapadlega snega pod škornji. Hihihi. Včeraj sem se res totalno navdušila nad tem pojavom. Kako tako nežno nekaj pada in se ti zdi, da ni nič od nič, vendar počasi, snežinka na snežinko ustvari ene neverjetne gmote. Pravi naravni zgled vztrajnosti v majhnim korakih, kajne? Čudovito.

Pred tremi leti tega nisem doživela. Takrat je bil sneg natanko en dan, in sicer v februarju, in ni bilo take sile. Ravno toliko, da je pobelilo ulice. Mislila sem, da je to izjema, da snega ni, ker je bilo tisto leto na splošno zelo toplo. Poletje oziroma toplo vreme je takrat trajalo vse do začetka oktobra. Najbrž sem zato tudi letos tako poletno sprakirala, ker sem imela tisto leto v mislih. Ups!

V glavnem, cimra pravi, da ni bilo izjema tisto leto, pač pa da je izjema to stanje zdaj, kar je povzročilo cel kažin. Vlaki ne vozijo in novinar je zvečer pri poročilih rekel: 'Če res ni nujno, se ne poslužujte vlakov. Svoj cilj poskusite doseči na drugačen način.' Hhahaa.

Res je bil prikupno smešen, vendar priznam, da mi to vendarle povzroča malce skrbi. Schiphol je tako smešno blizu, če vreme ali zamaški ne nagajajo. Tako pa moram v sredo kar zgodaj odriniti, da kje ne obtičim. Držim pesti pa tudi za ugodno vreme v zraku, da bomo vzleteli, poleteli, leteli in pristali :) Tudi Marco leti isti dan, le malce pozneje, tako da si bova lahko v spodbudo in pomoč.

Zasnežene pozdrave iz Leidna.

Ja, tudi tukajšnje ulice in strehe je pobelil ta vremenski pojav.
Že nekaj juter sem se zbudila in skozi okno videla pobeljene koščke strehe, ampak je bila samo slana. Danes pa sem takoj opazila razliko. Stekla sem v kuhinjo in skozi okno videla, da tokrat pa le ni samo slana. Moje kolo je stalo pod sicer slabim enim centimetrom snega, pa vendar. In zdaj že tudi cel večer sneži.
Tukaj sicer ni sile, je pa zato toliko bolj hudo na severu (kjer je na primer trenutno Jorien). Tam je zapadlo okrog 40 cm snega, izpad elektrike, in vlaki tudi ne vozijo.

Ja, zima je res pokazala svoje zobe. Pošteno mraz je in tako prijetno je tukaj na toplem. Sicer se je pa tudi poživljajoče odpraviti malo na zrak, le da se moram pošteno opremiti za ta podvig. Tople pajkice pod kavbojke, škornje (z mucko noter!) do kolen, dva puloverja, topel šal, kapo in še kapuco čez, in pa tople rokavice. Teh še posebej ne smem pozabiti, če grem na kolo. Brrrr....

Ja, zima je tukaj, ampak z njo tudi prijetni prazniki in zaslužene (upam ... mislim, da ja) počitnice. In z njimi tudi moj obisk domovine!
Nasvidenje!

Ponedeljkov izpit je mimo.
Prav smešen feeling, kje in kako smo pisali ta izpit. Šlo je namreč za tako imenovani kerncurriculum, nekakšen osnovni predmet, ki ga moramo opraviti vse študentje umetnostne zgodovine (ostali so izbirni), zato se nas je v USC-ju (Universiteitssportscentrum - Univerzitetni športni center) gnetla ena velika gmota.
Medtem ko je mimo nas hodil prepoten folk iz fitnesa, smo mi še zadnje minute izrabljali za ponavljanje snovi. Bilo je kot v filmih. Ob uri smo se zgrnili v veliko telovadnico (ja, tako s koši, goli, ribstoli in tistimi vrvmi za plezanje) z ločenimi, posameznimi mizami. Potem ko so razdelili izpite, je profesor dal še dodatna navodila in zatem uradno izjavil, da zdaj pa lahko začnemo. Manjkale so samo še cheerleaders (navijačice), hahaa, in pa: zdaj pa odložite pisala. Manjkala pa nista nadzornika, ki sta med izpitom hodila okrog čekirat, če si res ti tisti, ki pišeš izpit. Mislim ... Hahahaha. Prav filmsko, vam povem.

No, to je torej za mano. V petek med 13. in 15. uro pa se priporočam, da ponovite vajo držanja pesti. :)

Jutri me čaka en izpit. Hotela sem napisati eno objavo o tem, za kaj se v njem gre, ma mi ni zneslo. Sem mislila tako malo v ponovitev, ma bi po mojem itak hitro odvandrala od bistva, se bojim. Na hitro le naslov predmeta, ki naj zaenkrat govori zase. Gre za predmet Kunstgeschiedenis in Mondiaal Perspectief = Umetnostna zgodpvina v svetovni razsežnosti. Bistvo je, da skušamo gledati na vsako umentnost iz svetovnega zornega kota in ne tipično iz našega zahodnjaškega vidika, ko se nam zdi, da je center vsega Evropa, in še to ne celotna, pač pa le zahod. Če se spomnite, sem v eni prvih objav pisala o tem, kako je center tam, kjer ga postaviš.
No, to je ta predmet. Nadvse zanimiv! V nulo. Sam tudi zakompliciran in tako obsežen, da mi kar slabo dela. Enih takih člankov za prebrat, ko na koncu enega odstavka ne veš, kaj si sploh lihkrat prebral.
Hja, nič, jutri me čaka s svojimi zapletenimi vprašanji med 13. in 15. uro. Če se lih spomnite, stisnite kako pest. Pozitivna misel nikoli ne škodi.

Za zanimivost in idejo, s čim se ubadamo, pa dva videa, ki smo ju med drugim gledali.

David Attenborough - Animal behaviour of the Australian bowerbird - BBC wildlife:
http://www.youtube.com/watch?v=GPbWJPsBPdA

Kseniya Simonova's Amazing Sand Drawing:
http://www.youtube.com/watch?v=vOhf3OvRXKg

V bistvu se zgodba z Miklavžem še kar ne konča, haha. Zdaj me je prešinilo, da je petkova zabava na našem oddelku tudi potekala v tem vzdušju - okraski so imeli namreč črni Petre in Miklavža -, čeprav naj bi zabava veljala za nekako predbožično-novoletno. Pa še za vrhunec ob koncu semestra bi lahko rekli. Hja, vse v enem pravzaprav.


V petek okrog enih popoldne je zabava potekala v kavarnici v stavbi, kjer je med drugim tudi naš oddelek, to je oddelek Nederlandkunde ali Dutch Studies (Dobesedno: nizozemske študije, saj gre za več kot le študija jezika. Tu je še književnost, zgodovina, geografija, umetnost itd.). Že tisto leto, ko sem bila prvič tukaj, so bile take zabave kar redne in vedno je bilo nadvse prijetno. V Ljubljani sem bila na Oddelku nederlandistike tega tudi vajena, na Anglistiki pa niti ne. V bistvu je prav škoda, ko tako gledam. Najbrž naj je bilo preprosto preveč, ali pa se nisem tako 'angažirala'. Sicer pa mislim, da so neke take zabave bile, ker sem kdaj videla fotke na oddelku. No, v glavnem, tukaj kar padeš v debato s profesorji in smeha je vedno na pretek.

Ponavadi je tako, da profesorji nabavijo pijačo, študentje pa naj bi pripravili tipično jed iz svoje države. Pred leti sem dejansko naredila burek (ja, vem, da ni lih slovensko, ma drugo, kar bi človek lahko pripravil bolj na hitro in na izi, mi ni padlo na pamet), tokrat mi pa res ni zneslo. Pa še predavanje sem imela, tako da sem najprej mislila, da mi niti na zabavo ne bo uspelo iti.


S sklonjeno glavo tako vstopim, praznih rok, v že nasmejano zbrano družbo. Saj ne da bi te kdo čekiral, ma preprosto neprijetno mi je bilo. V tistem trenutku me dobi Myra in pravi, aha, kje pa imaš kaj iz Slovenije? Ups. Začnem se opravičevati in se vleči ven, pa pravi, hja, nič, minus drie punten bij het tentamen (minus tri točke pri izpitu). Pa rečem, no, ok, če so samo tri točke, kul, če bi bile tri ocene dol, potem bi bila težka. Hahaha. No, tako si že lahko predstavljate, kakšna pojava je ta Myra.


Myra Arends je profesorica za jezik, čez ima torej slovnico, besedišče, pisanje in podobno. Obvlada zadevo, zna razlagati, poleg tega je vedno nasmejana in zna v vsaki reči dobiti kako foro in nas nasmejati. Verjetno je tudi stroga, ne spomnim se, da bi se mi tako vtisnila v spomin, ma če že je, potem je na pravičen način in le če je kritika na mestu.


Ona je na primer zadnjič dala tisto pripombo, češ da je moj glas sexi. Pa zadnjič med poukom ji na primer zazvoni telefon, se skloni in hitro izklopi. Ma očitno samo prekine, ker zatem telefon vnovič spet zazvoni. In ona se kar med uro oglasi, hey, ik heb les, wat is er? (Hej, kaj zdaj, a ne veš, da imam pouk?). Prekine in na hitro razloži, da je moral sin nujno sporočiti, da je dobil 10 pri enem predmetu. Haha, mi itak v smeh. To se mi na univerzi pa res še ni zgodilo. Ja, drugače mamica dveh otrok. Eden je gotovo sin. Ta jo je tudi klical. Hhaaha.

Myra vedno tudi zlaga neke take fače (kot na primer na tej fotki), da dol padeš. Jaz jo sicer vikam, ma večina ljudi jo tika. Kličemo jo pa vsi kar Myra. Hm, mislim, da je edina, ki jo kličemo po prvem imenu.

Ko se izvijem iz njenega primeža, se napotim do pijače, da se malce odžejam. Tam me že zakači profesor Praamstra. Ta je tudi en model.


Profesor Olf Praamstra, za nas vedno u (vi) in vedno meneer (gospod) ali professor Praamstra. Prvi profesor zgodovine, pri katerem sem zgodovino v eni (sicer majhni) meri vzljubila. Sicer pa predava tudi literaturo. Letos ga še nisem imela, saj sem vse (skoraj vse) izpite pri njem opravila že pred leti. Zato me tudi ogovori, češ, ja, tebe pa že en čas nisem videl. Pravim, ja, ja, ma saj naslednji semester se pa vidimo, imam še en predmet pri vas, pohitim z razlago. Nou, gelukkig (no, še dobro), reče in se prisrčno nasmehne. Hahaha.

Res je en humorist na kvadrat. Se spomnim, kako je razlagal zgodovino. Vse skozi šale, smešne primere, dramatične zgodbe. Zanj je bila res zgodba. Vse logično, vse povezano, vse tako lahko in preprosto. To je na koncu vedno zaključil: Simpel, he'? (Preprosto, kajne?)

Na fotkah vidite dve njegovi tipični drži. Z razprtimi rokami, ko razlaga. Ali s prekrižani rokami, kamor zraven odlično paše njegova značilna beseda pech (smola). To stalno uporablja. Hahahaa, ja, in predvsem pri razlagi ali ko zaključi, če je na primer kdo umrl brez dediča: Ja, en dan heb je pech. (Ja, in potem imaš smolo.) Hahaha. Moraš ga imeti rad. Čeprav sem takrat zadnji izpit pri njem padla. Ma faca.



Marco (Ne vem, če sem ga že kaj omenjala. En prijatelj s Sardinije. Pred leti tudi sošolec.) ga ima za mentorja pri diplomski. Jo je že zdavnaj končal in oddal v pregled, le še kazalo mora napisati. Ja, kazalo! Hahaha. In to mi razlaga v petek Praamstra. Ja, kan je geloven (a verjameš), samo še to mora narest, ena urca dela. Een uurtje! (Ena urca!) Pa mu prikimam, ja, verjamem in razumem, ma to bo še trajalo, veste, pravim, poznam jaz Marcota, pravim. Ja, vem, vem, reče, ma ti povem, če ne naredi tega kmalu, mu bom to naredil jaz. Res, ti povem. Hahaha, me je strgalo. V nulo. Hahaha.



Pomešam se med folk in se zaklepetam še s par naključnimi ljudmi. Med drugim vidim kar nekaj novih profesorjev, ki so nadomestili tiste, ki so učili mene. Kako smešno, kako hitro se profesorji tukaj menjajo. Oziroma ne, v bistvu niti ni smešno, ne. Lani je prišla namreč direktiva, da je treba začeti odpuščati – kriza in to. In tudi naš oddelek so pošteno oklestili. Med drugim je morala oditi moja najljubša profesorica van Boers, zaradi katere sem se zaljubila v umetnostno zgodovino. Na srečo je zaenkrat še na oddelku umetnostne zgodovine, tako da jo imam pri enem izbirnem predmetu. To je na srečo, ja, ampak žal najbrž ne za dolgo. Mislim, to je res svinjarija, ma menda jo bodo tudi s tistega oddelka odpustili. Ma ni za verjeti, res! Tudi z Ludom smo se pogovarjali in z Ireno in vsi se samo zgražajo, kake spletke se pletejo tukaj zadaj, o katerih sem nam še sanja ne.



V množici vidim profesorico Liesbet Winkelmolen (na fotki desno, s hrbtom proti vam), za nas vedno kar Winkelmolen. Pred leti me je imela predmet Introduction to Dutch Studies, več pa ne. Letos pa ima znotraj pouka slovnice, ki jo sicer predava Myra, čez pisanje spisov, česar jaz itak ne maram. Zdaj pa še bolj, saj mi je zadnje pisanje ocenila kot nezadostno. Hja … Drugače ni slaba ženska. Zanimivo razlaga, ma je ne poznam toliko, tako da nimam do nje nobenega posebnega odnosa.

Profesorico Caspers (na fotki levo, jo vidite v obraz) pa sploh poznam le po imenu. Drugače je lingvistka in menda tudi zagreta fonetičarka, kar bi bilo zame, ma pri njej nimam nobenega predmeta. Slovi kot izredna, odlična jezikoslovka, baje pa je tudi zelo stroga.



V množici končno zagledam Ireno, koordinatorico študija na našem oddelku, ki je Slovenka. Njeno polno ime je po novem Irena Van Kampen – Žagar. Nedavno se je namreč poročila in dobila hčerkico Jelko.


Verjetno je nisem še nič omenila, ampak ta ženska je preprosto čudovita. Ona je res prav ena mama. Vedno na voljo, vedno v pomoč. Jaz pa imam itak privilegij, ker lahko z njo govorim v slovenščini. Ampak drugače nič drugih privilegijev. Do vsega je enaka, odprta in uslužna. Je že res, da je to njeno delo - koordiniranje, pomoč pri izbiri učnega programa, itd., ampak je v tej svoji službi tudi zelo dobra. Vedno sem lahko potrkala na njena vrata in od nje prejela toliko besed spodbude, nasvetov glede študija kot tudi glede življenja tukaj. Nikoli ne bom pozabila vse njene pomoči. Tudi tistega junija 2007, ko sem imela podelitev propedeuse diplome, na kateri sta bila tudi moja starša, je takoj pristopila k njima in jima je potem cel protokol prevajala. Res zlata ženska!

Medtem ko prijetno klepetava, pristopi tajnica oddelka Lenie Schipper (na fotki desno) in mi jo spelje. Haha. No, s tajnico tudi nimam ravno veliko opravka. Kvečjemu po mejlu.

Premaknem se v družbo sošolk, ko se nam pridruži moj najljubši profesor. Če se spomnite, sem enkrat omenila, da sem zaljubljena v flamski naglas. No, potem lahko potegnete povezavo, zakaj je on moj najljubši profesor, hahaha.

Ludo Lekker smo ga poimenovale z Magdo in Iva pred leti. Joj, to je bilo smeha, samo da smo ga omenile. Sam po pravici povedano, se zdaj ne morem spomniti, zakaj je že ratal lekker (Besedo ste medtem že osvojili, ne? Hahaha). Njegovo ime je drugače Ludo Beheydt in je gostujoči profesor, ki ob petkih prvi semester predava umetnostno zgodovino v povezavi z nacionalno identiteto, v drugem pa jezik v povezavi z nacionalno identiteto. Gostujoči pa zato, ker se vsak petek za dve uri predavanj 7 ur (sem in nazaj) (to mi je v petek povedal najmanj 5 x, hahaa) vozi iz Belgije, natančneje iz Leuvna, kjer je njegova matična univerza.

Vedno sem mislila, da je njegova specializacija umetnost, potem pa izvem, da je v bistvu lingvist. V petek je potem razložil, da je njemu preprosto vse zanimivo in bi rad obzorje razširil na vse discipline in … Hahaha, sploh ga je ime

l kar pod kapo, tako da je bil še toliko bolj zabaven. Mislim, da ga imam tudi tako v spominu, ja, da je na teh žurkah vedno rad malo preveč srknil in potem na dolgo in široko kaj razlagal in se zraven prešerno smejal. Ma ajde, po drugi strani, če se tako dolgo voziš sem, si boš pa ja privoščil, hahaa, sploh pa, ker imaš potem toliko časa na vlaku, da se strezneš, hahaa. Cukr!

Njegovo predavanje o umetnosti sem sledila že pred leti, ampak nisem opravila izpita. Takrat moja nizozemščina še ni bila tako dobra. Bilo je v prvem semestru in nivo tam okrog 400 (na lestvici od 100 do 600), tako da se nisem čutila. Ajde, letos bi tistih 5 ECTS še kako prav prišlo. Hja, po toči zvoniti … hahaha. Drugi semester bom pa verjetno hodila na njegovo predavanje o jeziku, čisto iz interesa. To leto je namreč njegovo zadnje leto tukaj in moram izkoristiti to priložnost.

Seveda k takemu žuru slejkoprej pritiče tudi ena gasilska fotka, kajne? Večina prisotnih je prvih letnikov. Kako to vem? Ne vem točno, ma sklepam. Prvič, ker jih ne poznam, haha, drugič, ker je v prvem letniku največ folka, ki potem odpade, in tretjič, ker v prvem letniku še vsi pridejo na te žure. Od našega tretjega letnika smo bile tam le jaz in nekaj Poljakinj. Itak, žurerke! Hahaha. Zato je bilo seveda to poljsko-slovensko navezo tudi ovekovečiti.

Vladalo je res prijetno vzdušje. Niti za trenutek nisem čutila kakega pritiska ali občutka, ja, saj to je pa fax, ali pa jooj, moram paziti na svojo nizozemščino. Vse je bilo tako zelo sproščeno. Še smejeli smo se na račun jezika. Reče Myra Edyti (eni sošolki), če je uraden fotograf (fotograaf). Pa vprašam, ali ni ona fotografe (fotografinja)? Ja ja, reče, seveda, ženska oblika! In se zasmejemo. To pride namreč tudi v izpitu - tvoriti ženske oblike iz moških. Hahahaha.

Moje nenapisano pravilo, da vedno odhajam domov med zadnjimi, se me še kar drži. Zunaj se je že zmračilo, ko je večina že odšla, mi pa smo pomagali še pospraviti. Od tam imam tudi okrasek, ki ga na tej fotki tako občudujem. Aja, mimogrede, prejšnji dan sem bila pri frizerju. Tako da sem na fotki s friško novo frizurco, lepo prosim. Hihihi.

Hja, temu Miklavžu letos očitno res ni konca, haha, ampak pretekla, Miklavževa noč si zasluži posebno objavo. Tudi ta dan me je ta dobrotnik obdaril, na en prav poseben način.
Sredi preteklega tedna so na Zidu Facebook skupine Slovenci na Nizozemskem objavili, da bo v soboto zvečer v Den Haagu potekala Miklavževa maša v slovenskem jeziku. Špica! S članstvom v tej grupi se mi je res odprla nova dimenzija življenja tukaj na Nizozemskem. In vsakič znova se mi ta dimenzija kar širi, odpira nove priložnosti, nudi nove dogodivščine, predvsem pa presenečenja. Kar vam bo na koncu te objave še toliko bolj jasno.

Po sobotnih dopoldanskih gospodinjskih opravilih s kolesom odhitim na železnico, potem z vlakom do Haaga, nato pa še s tramvajem do tiste cerkve. Posladkam sem s slovenskim pecivom (Hm, opažate, da stalno jem sladko?! Hmmmm... Ups!) in poplaknem s čajem, ko se začne nabirati malce več ljudi.

Srečam nekaj znanih obrazov s slovenskega večera in pademo v debato o raznih stvareh. Na primer o nepriročnih letalskih povezavah in podobno. Poleg tega mi en tip še enkrat bolj natančno pove naslov in pot do tiste trgovine z izdelki iz držav bivše Juge, ki so mi jo omenili že na slovenskem večeru. Poleg te pa menda obstaja še ena v Amsterdamu. Priročno. To bo še kako prav prišlo!

Spoznam pa tudi nekaj novih. In tukaj že preži name plaz presenečenj. Govorim z gospo, ki dela kot tajnica na slovenski ambasadi. Pravi, da me nima v bazi, in naj ji dam svoj naslov. Na ambasadi namreč iščejo eno pripravnico in mogoče bi me zanimalo. Poleg tega iščejo koga, ki bi občasno učil slovenščino, tako da se lahko prijavim, če me bi zanimalo. Nove priložnosti in izkušnje vedno pridejo prav, tako da si izmenjava naslove.

Potem preideva na lahkotnejše teme in med drugim povpraša, od kod v Sloveniji pa prihajam. Povem, da iz Ajdovščine. Ona pa hitro, ej, Leon, to dekle je pa tudi iz Ajdovščine. Tudi? si mislim in se ozrem naokrog. V tem času mi gospa razloži, da gospod ambasador tudi prihaja iz Ajdovščine. Gospod ambasador? Iz Ajdovščine? Preden utegnem predelati vse informacije in se čimprej spomniti kakega podatka, da ja ne bi izpadla neumno, gospod že stoji poleg mene in mi ponudi roko. Prisrčno se mi nasmehne in se mi predstavi kot Leon Marc. Vljudno se predstavim in se opravičim, češ, mi je žal, ampak vas nisem poznala. Šele pozneje potegnem paralelo med njegovim obrazom in obrazom očeta enega mulca, ki sem ga učila na dobravski šoli (seveda tudi s pomočjo priimka). Tudi on me nekaj časa gleda in me potem vpraša po priimku. Čušin, pravim. On pa, ja, seveda, in vaša sestra je Andreja. Joj, kaki veliki prijatelji smo mi bili v študentskih letih. Ok, ok, time out, break, cut-cut-cut, a me prosim nekdo lahko uščipne?!

Ja, tako, vidite, se je tokrat Miklavž poigral z mojim srcem. Šok za šokom, vam povem. Ko se poslovim, mi gospod še zakliče, naj pozdravim sestro. Medtem ko se počasi sprehajam proti postaji od tramvaja, skušam urediti vse te podatke, misli in usodna naključja. Zatem pa za šok oziroma presenečenje poskrbim tudi sama, s tem ko pokličem sestro in ji rečem, naj ugane, čigave pozdrave ji izročam. Hahahaha. Divje!

Ja, sveti Miklavž je tudi tukaj nosil. In kar v živo mi je dal darilo. Sicer sem morala v odkupnino nekaj zapeti, ma je šlo kot po maslu. Iiiii, od veselja sem žarela kot otrok.
Kako to, da sem tega radodarnega moža srečala kar osebno? Ja, za to je pa poskrbelo eno študentsko združenje, ki je pripravilo tradicionalno Miklavževanje za internacionalne študente. Odvijalo se je že prejšnji četrtek zvečer (3.), čeprav se ponavadi praznuje 5. zvečer. Preden nadaljujem, moram poudariti, da je praznovanje Miklavža tukaj RES popularno in večje od kateregakoli drugega praznika. Zato tudi govorim o praznovanju in ne o tem, da preprosto počakaš na darila. Gre namreč za cel dogodek.
Za praznovanje moraš napisati pesem, tako šaljivo, za nekoga, ki si ga pred tem izžrebal (med sorodniki, znotraj družine, med prijatelji, odvisno, kje praznuješ). Pesmica naj bi na šaljiv način opisala to osebo. Potem zraven te pesmice daš (največkrat tudi sam izdelaš, ali pa kaj majhnega kupiš, ne gre pa za velika in draga darila) še darilo za to osebo, ki je ponavadi v povezavi s pesmico. Na praznovanju potem vsak najprej prebere svojo pesem in nato odpre darilo in tako dalje, dokler niso obdarovani vsi.
Mi se na tem mednarodnem Miklavževanju seveda nismo poznali, vendar smo vseeno dobili pesmico. Tako unikatno za vse. Naj vam jo prepišem:

Dear student,

Every year Sint and black Peter are happy to meet

Dutch children and their adults who will greet

us with pleasure and beautiful songs,

which to our old tradition belongs.

To you, students from abroad, close or far away,

we have to say: if you will participate in this play,

you have to sing your traditional song.

Black Peter will judge if it sounds nice or wrong.

Maybe a Dutch guy will show what you have to do.

A joyful presentation is the only clue

to be admitted to open your surprise.

Behave like a child. Then you are really wise.

Sinterklaas and black Peter

Na naše Miklavževanje je, kot že rečeno, prišel tudi pravi Miklavž, tako da smo bili še posebej priviligirani. Ta Miklavž je bil res od sile. Šale je stresal iz rokava in za vse, kar si mu rekel ali ga vprašal, je našel razlago, odgovor, izgovor. Na primer, ko je razlagal, od kod prihaja in to, je še šepetaje dodal: ''Santa Claus is fake, you know.'' ''Božiček ni pravi, je potegavščina, da veste. Prišlo je namreč do nesporazuma, ker moj parnik ni mogel tako hitro priti do Amerike in potem sem prišel šele okrog božiča in zato torej.'' Po tej zgodbi si lahko sami predstavljate, da je bil res faca na kvadrat. Me je cel večer trgalo.

Najprej smo kar skupaj prebrali pesmico, potem pa je vsak izmed nas povedal, kakšna je tradicija Miklavževanja v njegovi deželi. Ko sem bila na vrsti, sem povedala, da pride z angelčki in hudički, in se kar ni mogel načuditi, ta naš Miklavž. ''Da pridem s hudički? Aja, zato si Slovenije nisem zapomnil. Je malce grozno tam. To moram spremeniti.'' Hahaha. Take izjave je imel, ja, hahaha. Potem sem pa zapela Angelček, varuh moj. Se mi je edina nekako nanašala na mojo pripoved in resnično se nisem mogla spomniti nobene Miklvaževe pesmice. A jo sploh imamo? Meni res nobena ne pride na pamet.

No, očitno sem lepo zapela in vse popolnoma očarala, haha, ker je potem Miklavž tudi meni dal en tak paketek. Iiii, darilo, jupiii!

Že sam darilni papir je bil lep. Z motivi svetega Miklavža kakor živi v nizozemski tradiciji: Miklavž s črnimi Petri na ladji polni daril prihaja po morju iz Španije (kar sem povedala že v eni izmed prejšnjih objav). Zraven sličic je napisana še pripadajoča pesmica: Zie ginds komt de stoomboot uit Spanje weer aan. Hij brengt ons Sint Nicolaas, ik zie hem al staan. (Glej, tam prihaja spet ladja (dobesedno: parnik) iz Španije. Prinaša nam Miklavža, ga že vidim.) Ta papir je imela v bistvu soseda.

Na mojem pa je več različnih motivov. Ena slikca kaže, kako Miklavž v nizozemski tradiciji raznaša darila, in sicer kako z belim konjem hodi po strehah in s pomočjo črnih Petrov spušča darila po dimnikih navzdol. Potem je tukaj en motiv, kako prispe k neki hiši, kjer ga čaka pisemce, v cokli pa koren. Haha, ja, tradicija pravi namreč, da daš v cokel ali škorenjček poleg pisemca za Miklavža še koren za njegovega konja. Hahaha, dobra, a! Tudi na tem papirju je nekaj pesmic oziroma deli pesmic (po mojem gre še naprej, saj so naprej še tri pikice): Sinterklas kapoentje, gooi wat in mijn schoentje. V glavnem, vse besede v tem verzu razumem, le da mi druga ne gre prav v račun. Prevod bi se namreč glasil: Miklavž, ti porednež, vrzi kaj v moj čeveljček. (Pardon, ma se mi ne da ravno iskati rim.) Še ena je gor: Hoort wie klopt daar kinderen, Hoort wie klopt daar kinderen, Hoort wie klopt daar zachtjes, tegen het raam? (Poslušajte, otroci, kdo tam trka, Poslušajte, otroci, kdo tam trka, Poslušajte, kdo tam trka nežno, tam na okno?). In še ena je: O, kom maar eens kijken, wat ik in mijn schoentje vind. (O, pridite pogledat, kaj imam v čeveljcu.)

Potem so tudi še drugi motivi: črni Peter v svoji tipični opravi kot nekakšen dvorni norček (In ej, ne boste verjeli, ampak en tipo na Miklavževanju je začel debato, da je to rasistično. You've got to be kidding me! Mislim, itak je cel večer plozal neke težke moralne in politične in socialne, in nedvomno je imel v kaki stvari tudi prav, ma ow, tipo, malo na izi na Miklavžev večer, ne?! For crying out loud!). Ok, no, potem še slikca Miklavževe knjige in njegove palice, in poleg Petra še čokoladna črka M. Ja, čokoladna črka tvojega imena spada k Miklavževanju, kakor tudi en cel kup drugih sladkarij. S temi smo se že tako sladkali cel večer, potem smo jih dobili pa še v svojem darilu.

Po tem dolgem uvodu, hahaha, vas mora gotovo neznansko matrati, kaj se je torej skrivalo v paketku. Torej, svečka, kemični svinčnik, čokoladna Miklavž in Črni Peter, marcipan v obliki sadja in v obliki kroglic (na fotki tri na sredini), pepernoten – tradicionalni (na fotki desno) in ta moderni (kot majhni piškotki) (na fotki levo), in sladkorček v obliki živali – jaz imam slona. Hihi.

Miklavžu se nikamor ni mudilo, tako da smo prijetno klepetali pozno v večer. Potem smo se mu še zahvalili in mu zapeli Dag, Sinterklaasje, dag, dag, dag, dag … (Živjo/Pa pa, Miklavž …). Vse te pesmice so se, mimogrede, cele dneve vrtele po trgovinah, tako da si se jim težko izognil. Meni so se kar usedle v uho. In tako smo se poslovili.

Verjamem, da ste bili tudi vi bogato obdarovani, saj ste sami pridni otroci. :)

Za mano je slovensko obarvan vikend. Prijetno domače.

V petek, 27. 11., se je torej odvijal slavni slovenski večer, ki sem ga napovedala že v eni svojih objav. Bilo je prelepo, ganljivo, domače, divje, mladostno.

Okrog pol sedmih se je na hodniku pred prostorom, kjer je potekal večer, že kar trlo zajetno število ljudi. Ob plačilu vstopnine si prejel program - besedila slovenskih pesmi in razlaga vsebine v nizozemščini, lahko si si postregel s čajem ali kavo, in s potico in štraubami. Slastno.

Večina ljudi je bila Slovencev, bi tako na hitro ocenila. Tudi jaz sem se zmenila s par Slovenkami, a ker se povabila tudi Pietra in Sabrino (tisto Flamko, ki mi je v bistvu povedala za ta večer) in cimre (ki pa niso utegnile), se se raje držala njiju, da sem jima še kaj dodatno razložila ali prevedla. Sicer pa je bilo precej tudi v nizozemščini, kakor je tudi že na plakatu pisalo, da znanje slovenščine ni obvezno.

Program je povezoval profesor slovenščine na leidenski univerzi, sicer Nizozemec, ki pa je govoril odlično slovensko. Taki ljudje me fascinirajo. V nulo!

Večer se je začel s pevsko točko. En mlad par, ona operna pevka, on sicer ekonomist, ma prilično kitarist, haha, je zapel in zaigral venček slovenskih narodnih. Začeli smo seveda s himno, nadaljevali pa z En hribček bom kupil, Lipa zelenela je, Kje so tiste stezice in tako naprej. Tipinja je imela čudovit glas in mene je ganilo do dna srca. Na koncu pa je vse prisotne naučila še besedilo Mi se imamo radi in koreografijo, haha, to da se pač objameš in zibaš. In smo padli čist noter. Mislim, da smo se imeli vsi skrajno bajno.

Nadaljeval je ta profesor organizator, in sicer s predstavitvijo slovenskih ugank. Nadvse zanimiva tema! Poleg tega pa še privlačna in interaktivna, saj smo se potem tudi sami lahko preizkusili v reševanju ugank. Povedal je tudi malce o zgodovini ugankarstva na Slovenskem in o tem, da so uganke poznane tudi iz drugih kultur. V primer je zastavil Sfingino uganko, za katero ste, si mislim, že vsi slišali.
Kaj hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh, zvečer pa po treh nogah? Človek.

Naslednja je bila tej nekoliko podobna. Žal je šlo prehitro, da bi si vse zapisala in bi se tudi vi lahko preizkusili v njih, ma to pa sem si prav zapomnila, saj sem jo namreč jaz uganila. Važička, hahaha. :)

Deklica - planinka,
mladinka - dolinka,
starka - primorka.
Ajde, izprsite se. :)
Mislim, da je bil ta del res najbolj privlačen, saj smo bili tudi obiskovalci aktivni in smo se lahko malo poigrali.

Zatem je na vrsto prišel en Nizozemec, prav neki tak svobodni umetnik, hahaha. Me je spominjal na unega tipa iz Studia City (imena se trenutno ne morem in ne morem spomniti), tako zaradi izgleda kot zaradi svojega nastopa. Povedal je, da je Slovenijo odkril in spoznal zaradi ljubezni :) in da si je enkrat zaželel izziva in se odločil, da bo prevajal Prešerna. Preden je nadaljeval, sem si mislila, ow, to pa ni ravno majhen zalogaj, tipo. In točno to so mu menda rekli tudi drugi Slovenci, ma očitno ga je prav to še bolj zmotiviralo. Kar smiselno, bi rekla.
Po tej razlagi nam je prebral par svojih prevodov, vendar sem zelo zelo težko sledila, tako da težko ocenim. Prvič, glede na to, da je Prešernov jezik zapleten, moraš seveda takisto zaplesti tudi nizozemščino, kar zame ni ravno olajševalna okoliščina, drugič, tipo ni bil ravno vzor jasnega in artikuliranega govora, in tretjič, slovenskih originalov ni prebral. Kar se vendarle spomnim, sta pesmi Kam in Ribič. Dlje mi spomin ne seže.

Naslednja točka. Ja, zdaj ko to pišem, se še dodatno zavedam, kako poln in bogat program je bil. Ko sem videla, da bo trajalo dve uri, me je kar presenetilo. Ma mi je minilo, kot bi mignil.
Torej, v naslednji točki je prevajalka Tanja Mlaker predstavila delo Svetlane Makarovič. Prebrala je tudi dve njeni pravljici, najprej v slovenščini, nato pa še v nizozemščini.

Zadnja točka pa mi nekako kar ni pašala zraven. Ne zaradi vsebine, to ne, pač pa zaradi preočitnega reklamenga sporočila. En tipo (za katerega sem potem izvedela, da je bil Srb; govoril je namreč perfektno nizozemsko in sem ga samo zaradi videza posumila, da je tujec) je predstavljal vinorodne okoliše in vinske sorte. Kar hitro pa je prešel na to, s čim se ukvarja njegova firma in kako so pač specialisti na področju trgovanja med Nizozemsko in Balkanom. Kot pravim, tema je že super pašala v slovenski kontekst, le njegov nastop ne.

Po zaključnih zahvalnih besedah organizatorja - prav en tak kekec je bil, ej, hahaha - smo navalili v spodnje prostore. V jedilnici menze na univerzi so namreč že čakale slovenske dobrote. Joj, meni so se kar sline pocedile.
Kraški pršut in savinjski želodec, bel kruh, tri vrste sira: kobariški, samostanki in Nanoški (!), suhi jabolčni krhlji. Za poplaknit pa vino: merlot, refošk in malvazijo.
Kot rečeno, je stregel vino ta Srb. Najprej sicer le en pljunek, tako v pokušino. Potem pa, ko smo se mladi oblikovali v eno hudo slovensko druščino, smo punce izmenično hodile do njega, ga lepo pogledale, pomežiknile in izprosile celo steklenico za to našo družbo. Hahaha.

Nabralo se nas je namreč kar en lep kup. Še posebej je bilo fajn, ker smo bili tam-tam po letih. Nekaj nas je bilo še študentov, nekaj jih je že delalo. Prihajali smo seveda iz različnih slovenskih mest, vendar v tem je čar tujine: ko si v tujini, je važno le, da si Slovenec! Še s Hrvatom si najboljši prijatelj. Hahaha.
V tej družbi je bil pa tudi en fant, ki ga nisem ravno vedela dati v slovensko narečje. To pa zato, ker je sicer rojen v SLoveniji, ma živi že od malega na Nizozemskem. Njegova mama (mimogrede tudi Mojca in ona je spekla njam potico) je očitno pri ta glavnih pri slovenskem društvu na Nizozemskem. Me je namreč prosila, če bi lahko napisala en članek za njihovo revijo.

V glavnem, zbrala se nas je kar ena konkretna družba slovenske mladine in debate so stekle. Ne vem, če sem si v enem večeru že kdaj izmenjala toliko številk in si skušala zapomniti oziroma si dejansko zapomnila toliko imen. Seveda sem imela naslednji dan že tako ene deset vabil za prijateljstvo na Facebooku. Poleg tega obstaja na FB tudi skupina Slovenci na Nizozemskem, preko katere je večina njih tudi izvedela za ta slovenski večer. Res sem hvaležna Sabrini, da mi je povedala zanj. Kakšna tragedija, da bi šlo to mimo mene! Hahaha.

Ko smo se najedli in spili odlično slovensko vino, smo zapeli še Kolk'r kapljic, potem pa smo se ta mladi odpravili še na after party, ki je večer prevesil v noč in literarno-kulturni večer v prijateljski klepet tokrat ob nizozemski pivi.

Imela sem se nepopisno lepo. Kar naenkrat veš za toliko ljudi, ki si delijo tvojo usodo oziroma so v določeni meri v enakem položaju kot ti. In pazi to! Povedali so mi, da je nekje v Haagu trgovina z izdelki iz Slovenije in ostalih držav bivše Juge. Kar med drugim pomeni: Čokolešnik! Tako da, moj naslednji projekt - izvohati to trgovinico! Yeah!

Naslednji dan, to je včeraj, v soboto, se je slovensko druženje zame nadaljevalo. Šla sem namreč na obisk k Romani, Slovenki, ki jo sicer poznam že od prej in ne od tistega večera. Tudi ona je namreč študirala na oddelku Dutch Studies, zdaj pa dela na jugoslovanskem tribunalu v Haagu. Skuhala nam je večerjo, potem pa smo se igrali Naseljence otoka Katan. V nizozemščini, hahaha! Za crkn't! Mi je postalo kar toplo pri srcu. Koliko večerov smo to igro, predvsem s skavti, preigrali v študentu v Ljubljani. Divje! Superca!

Nedeljski večer se je v tem času, ko pišem to objavo, prevesil v noč. Čas je, da se počasi umirim od vse te evforije preteklih dni. Jutri se začne nov teden in treba bo še bolj konkretno poprijeti za knjige. Veseli december (beri: izpitov poln december) je namreč pred vrati.

Za mano je še ena obveznost. Danes sem imela namreč ustni nastop oziroma predstavitev pri pouku nizozemske slovnice. Vsak je dobil članek z neko slovnično temo. To smo morali strniti, razložiti, dodati še kak primer in se v to pač karseda poglobiti. Mislim, da mi je šlo kar dobro od rok oziroma od ust :)

Pri tem je pogovor spet nanesel na moj glas. Rekla sem, da se mi je obupno poslušati, če se recimo slišim kje posneto, tako da sklepam, da tudi drugim zvenim grozno. Pa je profesorica pripomnila, da ni tako. Nasprotno, da je na Nizozemskem tak glas še posebej privlačen. Menda imajo predvsem članice Minerve tak glas in da torej zvenim kot prava Minerva meisje (dekle). Hahaha. (Mimogrede, o študentskih klubih, med drugim o Minervi, pišem v objavi o Els.)
Poleg tega mi razloži, da je tak glas pravzaprav prav sexy. Pove, kako je imela enega prijatelja, ki se je zagledal v neko dekle tudi s takim, zagrljenim (hees) glasom in je vedno rekel, ššš, tiho, ona govori. Hahaha.

To me je spomnilo na dogodek izpred kar nekaj let, ko smo imeli na oddelku nederlandistike na faksu na obisku nizozemske študente. Spomnim se, ko je en tip pripomnil, da imam zwoele stem (zapeljiv glas). Ker pridevnika nisem poznala, mi ga je skušal razložiti, ma na koncu na kratko zaključil: sexy stem gewoon (preprosto sexy glas). Hahaha.

Tako da, zdaj veste. Če me kaj ali kdo zadrži tukaj, je za to kriv moj glas :)

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Blijkbaar klinkt mijn stem helemaal niet zo verschrikkelijk als ik me voorstel. Vandaag hadden we het namelijk in het grammatica college over. Ja, haha, waar slaat dat nou op? In het college van grammatica?! Dat maakt nu dus niet uit. Waar het wel om gaat, is dat Nederlanders mijn stem blijkbaar aantrekkelijk vinden.
Onze docente van grammatica heeft hem hees genoemd. Ik heb het woord opgezocht om er een betere inzicht te krijgen :) Hees = rauw, schor, klankloos, niet helder. Ze zei ook dat ze ooit een vriend had die verliefd raakte op een meisje met zo'n stem en hij maakte iedereern stil zijn als zij aan het praten was. Hahaha. Abnormaal, toch?! Hahaha.
Het was, trouwens, al jaren geleden dat iemand mijn stem al aantrekkelijk vond. Hij noemde hem toen zwoel. Het was een van de Nederlandse studenten die op bezoek kwamen op onze afdeling Nederlands op de Universiteit in Ljubljana. Ik begreep dat woord toen niet, dus hij legde het toen gewoon als sexy uit. Daar ben ik nu dus ook nader op ingegaan. :) Mijn research heeft de volgende opgeleverd: zwoel = wellustig, sensueel, zinnelijk.

Als ik dus voorgoed in Nederland blijf, weten jullie vast wel waar een reden ervoor te zoeken. Hahaha.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

I had to give a presentation in a grammar class today. I think I did a pretty good job. The subject was really not that interesting. How interesting can Dutch or any grammar be?! Well, pretty much, actually. Haha.
However, we ended up talking about my hoarse, throaty voice. While I said I find it rather harsh and unattractive, the professor explained it is usually thought of exactly the opposite in the Netherlands, that is that Dutch people consider such a voice rather attractive and sexy.
When she said that, I couldn't but think of this Dutch guy that I met years ago, when a group of Dutch students visited our department of Dutch at the Ljubljana University. He commented on my voice as being zwoel. I didn't know the word back then, so he simply translated it as sexy. I looked it up in a dictionary today and it is translated as sultry or sensual.

So, in case I end up living in the Netherlands, you now know the reason why. :)

Prijaznost, prijetnost in privlačnost današnjega dne se je iz ure v uro stopnjevala.

Zbudila sem se v deževen dan, zavedajoč se, da me čaka priprava oziroma dodelava ustnega nastopa za jutri, raznašanje časopisev v tem obupnem vremenu in še en kup vsakodnevnih obveznosti. Vse skupaj mi ni prav nič dišalo, ampak na koncu se je jutro prevesilo v prav prelep dan.

Malenkosti kot odličen zajtrk, dolg klepet s sestrico, debata o božični pesmici, ki jo trenutno prevajam, dokončana predstavitev za jutrišnji pouk, dobre vesti od ta velike sestre in še en kup prijateljev po netu in še slastno kosilo za povrh so naredile svoje. Na koncu se je še ustavilo deževati, tako da je tudi raznašanje potekalo mirno in brez večjih dram.

Za največji nasmeh na mojem obrazu pa so poskrbeli rezultati izpita, na katere smo čakali cel dober mesec (kar se uradno sicer ne sme, hja). Vendar dočakali. Kljub ne preveč lepi oceni sem ga vendarle opravila in zdaj je tudi uradno za mano. Jupi! To mi deli. Olajšanje na kvadrat. Res si ne predstavljam, da bi se morala poleg vseh izpitov, ki me čakajo decembra, učiti še za tega. Hvala za vse pesti in dobre misli. Je delovalo! :)

Za krono današnjemu dnevu pa še taizejsko srečanje in internacionala na višku. Vedno več nas je, in vedno več tujcev. To je šele ta pravi Taize spirit!
Povrh vsega sem tam še nekaj ljudi navdušila nad slovenskim večerom, tako da se mi v petek pridružijo. Kot vidite, mi gre delo ambasadorke Slovenije odlično od rok. :)

Naj vam danes predstavim še eno cimro. Njeno ime je Els.

Z njo sva se že takoj na začetku zaštekali. Je eno tako suhceno, drobceno bitje, v obraz izgleda res en baby. Tudi drugače je po mojem zelo mlada, ma po pravici povedano, ne vem, koliko let ima.

Da je malce odpičena in se bova zato razumeli, se je kmalu pokazalo. Eno noč, že v začetku septembra, kmalu po tem, ko sem se vselila, me pokliče okrog polnoči. Sicer je najbrž vedela ali sklepala, da sem pokonci, ma ajde. Češ, kaj da delam, da ji ni še za it spat, pa da če bi gledali film. Kul. In sva potem do enih dveh gledali film, zraven pa grizljali krekerje.

En četrtek, tudi že en čas nazaj, sva šli zvečer skupaj v šoping. Trgovine so normalno odprte do 18h, ob četrtkih pa je tako imenovani koopavond – nakupovalni večer oziroma lepše, večer za nakupe. Potrebovala je nove čevlje in nekaj oblek in me povabila zraven, za družbo in v pomoč. Kot me poznate, jaz res nisem za šoping, ma tokrat sem se zelo pridno in potrpežljivo obnašala.

Ko je bil septembra še kak lep in topel sončen dan, sva skupaj šli sedet ob kanal, pomakali noge v svinjsko vodo, pili čaj in se mlaskali s piškoti. Tudi zdaj, ko sicer ni več vremena za sedeti zunaj, redno padeva v debato, zdaj pač v kuhinji ali pa se preseliva v njeno sobo.

Ta petek sem si v kuhinji ravno pripravljala kosilo, ko se je vrnila domov. Nekaj časa sva stali v kuhinji, potem pa sva pogovor nadaljevali v njeni sobi. Premlevala je namreč, kako naj pridobi kaj prostora v svoji sobi za vse svoje stvari. Medtem ko sem se mastila s svojim kosilom, sem ji torej z nasveti pomagala, kako naj kaj preuredi. Potem sem ji pri tem še fizično pomagala in v kratkem času nama je uspelo ful preurediti, tako da ji je celo nekaj prostora še ostalo. Na koncu sva si vse še enkrat ogledali in si za nagrado privoščili čaj. Punca kar ni mogla priti k sebi, kako lepo je bilo vse pospravljeno. Zdaj mi je naložila delo, da jo moram redno opozarjati na nered v njeni sobi. Hahaha.

Drugače je, kar se tiče reda, skoraj še najbolj kul. Redno pomiva svojo posodo za sabo in tako. No, če ne drugega, se vsaj zaveda, da je neredna. Hahaha. Med pospravljanjem mi je to povedala vsako drugo minuto. Da tako ne gre več in da se mora spremeniti in poboljšati. Hahaha.

Poleg tega, da se zna tako odpičiti, zna biti pa tudi resna in uštimana. Prav ta dva ekstrema sem doživela v zadnjem tednu.

Najprej ta divji ekstrem. En večer se je odpravljala na zabavo na temo Pittig gevrij op de alpen wei (strasno ljubljenje na alpskem pašniku). Ja, haha, človeška domišljija je nedojemljiva. Drugače, mimogrede, Nizozemci niso lih žurerji. Ti tudi sami to povejo. In to s tematsko zabavo je bila prej izjema kot pravilo. To je bolj ameriška zadeva, če mene vprašaš. V glavnem, medtem ko se je večina deklet uštimalo v kratka karirasta krilca z rutko v laseh (po njenem pripovedovanju naslednji dan), je ona nase navlekla plavo delovsko tuto in gumijaste škornje, lase pa si je spletla v dve kiti. Me je do solz nasmejala, tako da sem jo morala prav slikati. Drugih fotk žal nimam.

Predvsem mi je žal, da je nisem slikala par dni pozneje, ko je na plan prišla njena druga plat. Odpravljala se je na gala večer s svojim fantom Vincentom. Imela je prelepo srebrno večerno obleko, bele špičake, bele uhančke in tiste bele rokavice do komolca (ne vem, kako se jim reče). Bila je čudovita, prava princesa.

Sicer zdaj verjetno izgleda, da sva veliko skupaj, ampak v bistvu ni tako. Kadar sva, je sicer res zmeraj intenzivno, hahaa, ma drugače je pa redkokdaj doma. Poleg študija fizioterapije in prakse je aktivna tudi v študenstkem klubu Augustinus. Kakor v Ameriki imaš tudi tukaj te klube oziroma tako imenovane bratovščine (fraternities). Ali si v klubu Minerva ali Quintus ali pa Augustinus. Vsak seveda misli, da je najboljši. Čeprav mislim, da Minerva nekako velja za najbolj kul, ker ima že res dolgo tradicijo in so bili njeni člani nekateri znani in sedaj slavni Nizozemci. Ma ne sledim, tako da me ne prijet za besedo. Poleg vseh teh dejavnosti, zaradi katerih je torej pogosto odsotna, gre pa za vikend redno domov, tako da je res redko tukaj. Škoda. Jo je res prijetno imeti okrog.

Ko je vendarle 'doma', torej tukaj, prebiva v sobi, ki leži med kuhinjo in sobo od Lianne, ki pa je zraven kopalnice. Tako da je zdaj prvi štuk obdelan. Za naslednji dve cimri se moramo po tipičnem nizozemskem strmem stopnišču preseliti v drugi štuk, to je v moje nadstropje. Se nadaljuje … :)

Ja, vem, da še ni december, ma tako je. Sveti Miklavž je danes uradno prispel na Nizozemsko. Okrog poldne je ta sveti mož z ladjico prispel do Leidna iz Španije (Ja, kar nejki. Ma nimaš kaj, jih ne prepričaš teh Nizozemcev, da ne prihaja iz Španije. Sva se en dan skoraj sfajtala s Pietrom. Hahaha.) in izstopil na enem večjih trgov (Beestenmarkt). Potem je s svojimi pomagači črnimi Petri (zwarte Pieten) (Spet kaj nejki. Zakaj črni, zakaj Petri? No, saj ne rečem, gotovo obstaja razlaga, ma zdaj se mi ne da ravno v raziskavo.) na belem konju paradiral po mestu, kjer sem ga pričakala tudi sama. Navdušena, polna pričakovanja in s sijočimi očmi. Hahaa. Če spregledaš dejstvo, da sem se čisto po naključju znajdla tam, ker sem pozabila, da se to dogaja to soboto in sem bila preprosto na tržnici in sem morala dvigniti denar in sem to storila na enem bankomatu na ulici s to glavno parado. Huh, v eni sapi. Hahaa.

Sicer sem že prej posumila, da mi je nekaj ušlo iz spomina. Ko sem namreč hodila proti tržnici, sem srečevala družinice z mulci oblečenimi v črne Petre. Hit, ni kaj! Vsi, mladi in stari, pa so se mastili s pepernotjes (majhni piškotki po okusu kot speculas), ki so obvezni ob praznovanju Miklavža.

Zdaj je torej uradno v mestu in vsak dan ga lahko obiščeš v njegovi hiši. Stanoval bo v de Waag (dobesedno tehtnica. V preteklosti stavba, v kateri so tehtali pridelke.), kjer ima od spalnice in kopalnice do fitnessa. Hja, luksuz za gospoda Miklavža. Za obiskovalce pa pepernotjes in razne igrice in aktivnosti. Seveda pa ne odmanjkajo pesmice na temo svetega Miklavža. KO sem bila danes, na primer, v trgovini, so jih tam tudi vrteli. Prava invazija! :)

Praznovanje svetega Miklavža je, kot vidite, zelo zelo popularno. Kar je še posebej zanimivo in v določeni meri neverjetno, če veste par podatkov iz zgodovine. V tako imenovani Beeldenstorm leta 1566 so se ljudje na nizkih deželah (Nederlanden) znesli nad kipi v katoliških cerkvah v protest španski katoliški nadvladi, kar je bil povod za vzpon protestantizma na tem področju. Po tem uporu španski oblasti so protestanti začeli zavračati svetnike, ker se jim je to zdelo pogansko in je bilo preveč katoliško za njihov okus. Zato tudi zdaj znotraj protestantizma svetnikom ne izkazujejo posebne časti. Ker je Nizozemska nad velikimi rekami (Nederland boven de grote rivieren), to so Ren (Rijn), Meuse (Maas) in Šelda (Schelde), pretežno protestantska, Nizozemska pod velikimi rekami (Nederland beneden de grote rivieren) pa katoliška, je posledično tudi kultura določenega območja v skladu s tem. Ampak Miklavž je pa ostal. Je trdovraten, je rekla pred kratkim ena profesorica. :)

Zakaj pa ne, če je to nekaj lepega in prijetnega, kajne? Tako naj le ostane :)

Danes sem šla na kosilo z eno Belgijko, ki sem jo pred kratkim spoznala. Med pogovorom prideva tudi na temo Slovenija in mi omeni, da je pred kratkim na neki oglasni deski na univerzi opazila en letak za slovenski večer in da je takoj pomislila name. Tistega letaka sicer potem nisva več mogli najti, ampak bila je prepričana, da še ni mimo, in mi svetovala, naj poizkusim to poiskati na netu. In res, jaz to vtipkam v Google in voila', čarobna mašina mi odgovori na moje vprašanje.

http://www.hum.leidenuniv.nl/ruslandkunde-slavisch/hoofdpunten/sloveense-avond.html

Link je v nizozemščini, zato naj na kratko povzamem. Gre za nekakšen literarni-kulturni-družabni večer, organiziran na oddelku za slovanske jezike. Med drugim bosta dva človeka pela slovenske pesmi, prevajalka Tanja Mlaker (ki veliko prevaja iz nizozemščine, sem jo enkrat tudi že srečala) bo predstavila delo Svetlane Makarovič, nekdo bo predstavljal našega Franceta, haha, na koncu pa bo čas tudi za pokušino vina, sira in 'ham', po mojem mislijo pršut.

Ne da bi rabila kako dozo slovenščine, ma se mi zdi prijetno, najprej sploh vedeti, da oddelek obstaja, še več, da živi, pa tudi imeti tako zanimivo priložnost in slišati o svoji državi v tujini in skozi oči tujcev.

Ko ravno govorim o oddelku slovenščine, naj vam povem še nekaj bolj zanimivega. Sama sem kmalu padla dol ob tej novici. Mogoče bo zvenelo smešno iz ust nekoga, ki se uči jezik, ki tudi ni ravno svetovne razsežnosti. Ma ajde, nizozemščina ima vsaj več miljonov govorcev. Hm, koliko pravzaprav, Mojca ... hm, trenutek za raziskavo ... Ok. Wikipedia pravi 27 miljonov. Kakorkoli ...

V glavnem, pred kratkim si pišem malo z eno Kitajko, s katero sva skupaj študirali pred tremi leti tukaj v Leidnu. Ona je medtem dokončala BA Dutch Studies tukaj in se vrnila na Kitajsko, kjer poučuje nizozemščino na univerzi v Pekingu. Pa mi poroča, da je oddelek nizozemščine še zelo mlad. Aaaaampak, da je oddelek slovenščine še mlajši. Hahaha. Slovenščina na Kitajskem. To bi pa res rada doživela. Neč ku v Peking bo treba za to izkušnjo :)

No. Še eno poglavje v sklopu 'svet je majhen'.
Prelep slovenski pozdrav, dragi moji.

To zna biti kar težko razumljiva, za nekatere celo težko prebavljiva objava. Hahaha, poročam namreč o koncertu nizozemske punk-rock skupine Heideroosjes, na katerem sem bila v soboto zvečer.
Na Nizozemskem je to zelo dobro znan bend. Kot bi pri nas rekel ... ne vem prav, s kom bi jih primerjala pri nas. Mogoče z Big Footi. Čeprav se mi zdi, da BFM posluša širša publika, kot pa na Nizozemskem Heideroosjes. Na primer, ko sem omenila dvema cimrama, kaj grem poslušat, sta me samo čudno pogledali, zamahnili z roko in komentirali Bah! Hahhaa. Tudi velika večina drugih, ki sem jim to omenila, ali niso poznali ali ni bila ravno njihova stvar. Tako sem ostala sama. Ampak to me pač ni odvrnilo od tega, da sem v soboto zvečer svoja ušesa peljala na pašo :)

LVC Leiden je recimo kot ena Mostovna. Ta glavno prizorišče res čist sliči na Mostovno. Nad to 'halo' je potem še manjše plesišče bolj za afterparty in mogoče bolj alternativo. Gor sem bila le enkrat leta nazaj, tako ne znam prav povedati. Nadzor je mal bolj hud, tako vsaj izgleda, ko te pri vratih pričaka gora mišic enega črnca, ma drugače noter je pa živ kaos. Hahaha.
Karta je bila za naše pojme draga - 13 evrov. Folk na KAŠ-u še 500 tolarjev ni bil pripravljen dati. S karto imaš potem vsaj zastonj garderobo. Pijača pa tudi ni pretirano draga. Kljub vstopnini se je trlo ljudi.

Na karti, ki ima mimogrede črtno kodo in ti jo poskenira, ko vstopiš, (fancy, yeah), je pisalo, da se koncert začne ob 20.00. Jaz, vajena, da se nič ne loti pred deseto, sem si vzela čas in ob osmih še mirno sedela ob svoji večerji. Ma hkrati sem pomislila, da mogoče se pa držijo ure. Tako sem po malce bolj obilni večerji, da bom imela energijo za plesat, odpravim in pridem 15 do devetih tja. Vstopim, se znebim bunde, šala itd., prečekiram prostor in vidim, da se predskupina že pripravlja na odru. Tako da, kul, si mislim, se vsaj ne bom dolgočasila in kot en kup nesreče sama hodila naokrog, hahaa.

Vseeno imam dovolj časa, da se aklimatiziram. Zavzamem pozicijo pred mešalko in si tlačim koščke papirnatega robčka v ušesa, ko na stropu zagledam ekran, ki te opozarja na višino decibelov. Očitno je 105 decibelov nekakšna meja, ker so bile do tam cifre zelene, potem pa rdeče. Da nisem edina zaskrbljena za svoj sluh, vidim, ko gresta mimo dva tipa, ki sta tudi zaposlena s takistim početjem. Ob tem se še malo razgledam po publiki. Še zdaleč nisem stara, kul, hahaha. Sicer se pred mano nagrmadi gruča mladostnikov. Saj najbrž so bili srednja, ma mene so spominjali na moje učence, hahaha. Ob straneh pa starejši, v srednjih letih, stari punkerji in verjetno legende LVC-ja.

Prva skupina Weltmeister. Hja, ustrezna predskupina za Heideroosjes, ma mogoče celo malo preveč garažni na trenutke. Pogrešala kaj bolj dodelanega. Ma modeli pa itak.
Naj padem v podrobnejšo razlago za tiste, s katerimi nam je ocenjevanje bendov, zvoka, muzike, postavitve, iskanje povezav itd. največji užitek :)

Dva kitarista, en basist in en bobnar. Kitarist na levi je malce manj obilen Michael Moore, ma identiko, haha, ma virtuoz na kitaro. Priden. Kitarist na desni je kao frontman, poje in kao povezuje. Zakaj 'kao' še pride. Drugače tak tipičen garažni bend dečko. Bobnar kljub svoji pomembni vlogi žal v ozadju . Glavna pozornost je namreč usmerjena v štiristrunskega basista. Hja, če imaš Elvise ali BFM za model, pozerskega basista preprosto ne moreš. Hahaha. Nek tak gol dolgin, ki je stal na sredi in še malo naprej, tako da je v bistvu totalno zasenčil frontmana. Ne morem pa reči, da ni obvladal, ma me je s svojim nastopom odbijal. Zvok je bil na trenutke slabo razporejen. No, ja, mogoče vedno pogrešam bolj izrazite base. Kakorkoli ...

Igrajo dobre tričetrt ure. V času do ta glavnega benda se še malo razlegam in prečekiram vse posterje, plakate, spored z napovedmi za prihodnje špile, majce, cd in ostalo šaro od bendov, ki jo prodajajo, potem se v pričakovanju ta glavnih zvezd podam kar spet po oder. Muzika se v tem času vsaj dobro sklada z vzdušjem. Sex Pistols s svojo Anarchy seveda ne odmanjkajo.

Ja, še par dejstev v vednost. Najprej, kako sem jaz sploh prišla do tega benda. Ena Nemka, prijateljica od Rosane, mi je zapekla njihov cd, ker je vedela, da študiram nizozemščino in da sem bolj od punkrocka. Večkrat sem si preigrala tisti cd in sem si rekla, da bi jih ob priliki, če rata, rada slišala tudi v živo. In seveda sem zato to priložnost izkoristila. Morate pero' vedeti, da jih ne poznam tako zelo, sploh pa ne skladb. Sicer sem nekatere komade prepoznala, ker sem se pred koncertom pripravila nanje, ma drugače sem se pač pustila presenetiti. Zame torej ne, ma so pa hude zvezde, kar se je prav hitro pokazalo. Čez slabe pol ure so zatemnili prostor in oder in ko je folk začutil, da zdaj pa bo, se je prostor pod odrom v sekundi napolnil. Mladci in mladenke so že začeli vaditi razmetavanje in intenzivno pahanje, tako da mi je hitro postalo jasno, da prostor, ki sem ga strateško zavzela, ne bo ravno najboljši. Haha. Kmalu sem nisem mogla več prosto premikati zaradi množice ljudi, ki so se nagrmadili okrog. Lekker gezellig, bi rekli Nizozemci.

Hja, to bo sicer zastranitev, ma preprosto ne morem, da vam tega izraza (lekker gezellig) ne bi razjasnila. Gezellig je beseda, ki jo v nizozemščini preprosto morate poznati in v veliki meri uporabljati, hahaha. Problem je, da je neprevedljiva. Angleška cosy naj bi bila najbliže, ampak ne pokrije vseh vidikov, tako da ni popolnoma ustrezna. Ker gezellig ni samo udobno doma na kavču, pri kaminu, na toplem s kakavom, pivičko ali kuhanim vinom in v družbi prijateljev, kar bi nekako povezali s cosy. Tudi na koncertu, ki ni ravno udoben, je lahko gezellig, ker se imaš dobro, ker si v dobri družbi in se preprosto super počutiš.

Lekker je pa itak B-beseda, ki paše skoraj povsod in jo Nizozemci pre-uporabljajo, hahaa. Originalno spada k jedi, da poveš, da je neka hrana zelo dobra. Ampak Nizozemci jo potem vtaknejo povsod. Flamci ne! Kje pa, no way. Hahaha. Ma Nizozemci kamorkoli: Ik ga lekker studeren (Grem lepo, pridno študirat), Ga maar lekker koken (Pojdi lepo kuhat), Gisteren heb ik lekker in de zon gezeten (včeraj se lepo(?) sedela na sončku), Slaap lekker ! (Lepo spi v bistvu Lahko noč), een lekker ding rečeš za tipa, ki je privlačen (dobesedno dobra stvarca, dober, hud tip). Torej, skoraj ne moreš falit. Skoraj.

V tem duhu začnejo tudi Heideroosjes. Potem ko se vsi zvrstijo na odru, začnejo namreč s komadom Lekker belangrijk (če vam povem, da belangrijk pomeni pomembno, si poskušajte prevesti ta lekker kar sami :). Najprej se iz teme prikaže kitarist. Njemu bi lahko na primer rekla lekker ding, hahaha. Kot bi vidla pevca od Nietov, ma z malo več lasmi. Nekje v tem času se za bobne usede bobnar, ki mi pa uide iz vidnega polja. Zaradi vsesplošnega kaosa pod odrom sem namreč spet nekje pred mešalko, obdana z visokimi tipi (ja, to sovražimo, hahaa). No, potem se pojavi basist. Hmal padem dol od smeha. Oblečen kot Elvis v srebrni svetlikajoči obleki z zalizki in očitno pijan, ker hoče sicer govoriti, ma mu ne gre najbolje. V obraz je pa čisti CZD frontman, le mlajši, ma ne dosti mlajši od sadomazo 'kri je noro noro tekla' (haha, ja, par lokalnih. Se opravičujem tistim, ki ne razumete). Nazadnje pa na oder priskače pevec, ki bolj sliči na kakega raperja kot punkerja. S črno čepico, mikico in tetovažami po obeh rokah. Ma drugače pa ta prava karizma. Se mi takoj pribljubi. Zna pritegniti publiko. Komunicira. Skače. Pozitiva. Energija. Obvlada. Folk podivja. Uuuuu, kar kocine pokonci. Lekker belangrijk, ja, muzika je prav res pomembna! :)

Biti sam na takem koncertu ni panike. Itak go with the flow. Sam enega rojenega govorca sem pa hudo pogrešala. Gotovo sem namreč zamudila ogromno nekih for, ki jih je pevec metal ven. Tiste, ki sem jih vendarle razumela, so bile res dobre. Moja najljubša: Als je thuis bent, wil je weg; als je weg bent, wil je naar huis. (Če si doma, bi rad proč, če si zdoma, bi rad domov. :)

Folk je znal besedila itak na pamet. Vse generacije zastopane. Aja, pomemeben podatek je, da je bil ta koncert ob njihovi 20. obletnici, tako da si lahko predstavljate, da imajo raznoliko publiko. (Recimo, da bi lahko primerjal z raznolikostjo publike ob 15. letnici BFM na Razstavišču). Pevec tudi nekaj razlaga o tem, kako so leta nazaj igrali tukaj v LVCju in naprej in nazaj, ma žal nisem razumela, čeprav je na trenutke res razločno govoril, ma ja ... žal.

Po dobri uri se poslovi, grejo z odra in sfera se nekako umiri. Si mislim, ja, ma folk, a ni to vaš bend, a ne bi vi to malo kričali, skandirali in to. Hahaha. No, potem jim le pade na pamet, da bi malo we-want-more. Pazi to, v nizozemščini. Vse možne neumnosti in osnovne besede prevzamejo iz angleščine, a we want more pa ne. Hahaha. Nog een liedje, nog een liedje! (še en komad, še en komad). In bend se seveda vrne in pevec me spet očara s svojim pristopom. Razloži, kako vedno pride folk po koncertu do njega, češ ja, te pa niste zaigrali, pa te ne, pa itd. Hahaha, čist res, jaz si vedno mislim isto. No, in danes je posebna noč, reče, pa bomo vse ta najboj stare povzeli v en tak venček. Haha. In so si dali duška. Ta prve so, po pričakovanjih, še najbolj punkovske, po Pistolsih. I'm not deaf I'm just ignoring you. Predvsem ta stare generacije padejo čist noter. Se mimo mene en možak požene v gručo pod odrom. Hhaaha, ma kaki smeh. Da ne govorim o litrih pive, ki so jo zmetali okrog.

Po slabi pol ure dodatka je pa res konec. DJ da gor drugo muziko in folk se počasi pomika proti izhodu. Ma pri garderobi ni bilo gužve, tako da ne vem prav, kam so se vsi porazgubili. Mogoče še na pivo ali pa na gornje plesišče. Ne vem. Jaz se po hitrem postopku zavijem v bundo in odpravim domov.

Zunaj prijetno piha. Že cel dan je konkretno pihalo, skoraj naša burja, in mi prav paše, da me na poti domov malo prevetri. Še prekratka je bila, ta pot domov. Da prideš s koncerta domov pred polpolnoči. Too much, hahhaa.
Pašalo. Za telo in duha.

Še ena sreda. Ura niti še ni tri, jaz pa sem že opravila svojo časopisno službo za danes. Ko sem se zbudila, je je bilo namreč nebo totalno zaprto in bila sem prepričana, da bo danes lilo kot iz škafa, zato sem izkoristila prve trenutke brez dežja. Nebo je še vedno temno in oblačno, vendar pada le lahkotno. Kakor že vse dni novembra (Z izjemo zadnje nedelje, ko je Bog prav zame pomodril nebo. Ni kaj, veze je treba met, hihihi).

Pri vsem tem dežju me je en večer prešinila misel, da nikoli (tudi leta nazaj, vsaj ne da se spomnim) še nisem slišala groma ali videla strele, in sem se čudila, saj stalno dežuje. Poleg tega je Leiden tako blizu obale. Fronte pa menda nastajajo najraje nad morjem, tako da me je res čudilo.

No, odgovor sem dobila prav kmalu, naslednji dan. To je bilo prejšnjo sredo ravno medtem, ko sem imela še natanko deset časopisev za raznest. Že cel dan je bilo temno in nebo je v svojih nedrjih moralo nositi hektrolitre. Kar čutil si lahko, kako težki so, kot da se bodo ravnokar utrgali in padli nate. In to se je tudi res zgodilo, in s tem niti ne mislim toliko v prenesenem smislu.

Stojim ravno na enem dvorišču, kjer je veliko hiš in posledično veliko nabiralnikov. Ravno želim oditi od tam do še zadnjih par hiš. Kar naenkrat udari strela, ki mi pred očmi vse porumeni. Bojim sem, da ne bom znala tega tako dobro opisati, kot si želim. Ne vem ... kot v filmih, ko pade kak meteor, za tisočinko sekunde ni bilo sveta okrog mene, ampak je bilo vse skupaj ena sama rumena luč.
Preden se sploh lahko zavem, kaj se dogaja, v isti ali mogoče naslednji tisočinki sekunde tako zagrmi, da od strahu počepnem in si pokrijem ušesa. Ne pretiravam, folk. Takega groma v življenju še nisem slišala.
In potem se ulije. Vojska kapljic iz grozečih nebesenih gmot napade in dobesedno biča ulice, stavbe, ljudi, ki bežimo pred njo. Celo najpogumnejši iščejo trgovino, v katero bi se zatekli.

Z zadnjimi desetimi suhimi časopisi, ki v tistem trenutku seveda sploh niso več suhi, sem prebijem do zadnjih nabiralnikov in nato oddrvim domov.
Koščka suhega na meni ni bilo! In govorim o času petih minut, mogoče celo manj. Preostanek večera sem prebila na suhem in toplem. V takem varnem naročju imam seveda tudi jaz rada nevihte ...

Dva dni pozneje, v petek, grem zvečer na pevske vaje in tam izvem, da se ta ista strela zadela zvonik 'naše' cerkve. Ker je tema, tega takrat nisem mogla videti, sem si pa zato to katastrofo ogledala v nedeljo. In res, fnt mwoj, ene strani zvonika preprosto ni. Tako, če slučajno niste verjeli mojem opisu, ali pa ste mislili, da pretiravam. Ha! Nisem pretiravala, torej. Hahahaha. Res je bilo ... preprosto ... brez besed.




V želji, torej, da se mi kaj takega ne zgodi tudi danes, in v upanju, da se temu po možnosti izognem, sem se dela lotila ob prvi 'suhi' priliki, in res se je danes vse srečno izteklo. Uf! Odličen občutek. Zdaj, po odlični joti za kosilo, pa spet veselo na delo za zvezke in knjige.

Esther Verhoef: Erken mij (literaire thriller)
Mensen kunnen je alleen negeren als je dat toelaat.
Erken mij is een indringende thriller over machtsmisbruik, egoïsme en een vrouw die tot het uiterste wordt gedreven.
Zo is het boek omschreven in de aanbevelingstekst oftewel flaptekst (blurb). Nu ik het uitgelezen heb, ben ik het er roerend mee eens. Dit is echter helemaal niet het gevoel dat je aan het begin krijgt. Alles blijkt zo soepel te verlopen. De liefde van de hoofdpersoon voor die man zwaait uit het boek tot de lezer heen. Besmettelijk. Je raakt zelf ook bijna verliefd op die man.

Het boek gaat over een vrouw die overwerkt wordt (burn-out) en raakt daarom heel erg depressief. Zij wordt aangeraden om dit even met de bedrijfsarts te bespreken. Langzamerhand wordt ze op die psychiater verliefd. En hij op haar. Als ze 'uitbehandeld' is, nodigt hij haar uit om met hem naar Parijs te gaan. Zij ziet er enorm naar uit. Zij is heel erg zenuwachtig. Zij kan zich nauwelijks realiseren dat zij twee dagen met hem zal mogen doorbrengen. Maar ...

Het verhaal is verteld door de ogen van de hoofdpersonage, dus het eerstepersoonsverhaal. Je kunt haar gevoelens delen, als het ware. De manier waarop zij gebeurtenissen en plekken beschrijft, is heel emotioneel. Soms kon ik me zelf heel nerveus voelen vanwege haar omschrijving.
Wat de stijl of de structuur betreft, is het ook heel interessant hoe de hoofdstukken van het centrale verhaal worden onderbroken door de stukken verhaal uit het verleden van de hoofdpersoon (flash-backs). Die zorgen weliswaar voor verwarring, maar leiden tegelijkertijd tot duidelijke conclusies.
Het boek is echt mysterieus geschreven. Tot aan het einde heb je het niet door waar de flaptekst nou toch op slaat. Je kunt zo'n afloop van gebeurtenissen nauwelijks voorspellen, terwijl je je wel iets kunt voorstellen vanuit de proloog.
Het is een diepgaand voorbeeld van hoe de emoties van liefde en haat dicht bij naast elkaar staan.

Naast de zin bovenaan, die de zogenoemde kernzin van het boek is, vond ik de volgende veel indrukwekkender: Dat een zachte binnenkant je juist sterker maakt – onbreekbaar.
Bij deze uitspraak sluit zich een heel verhaal aan, namelijk het verhaal van het samoeraizwaard en hoe het is gemaakt.
''Wist je dat het samoeraizwaard tot de negentiende eeuw het beste zwaard was dat je kon krijgen? En waarom dat zo was? /.../ Dat komt door de verschillende lagen staal, een productiemethode /.../. Keihard staal aan de buitenzijde voor optimaal scherpte en zachter, noem het maar taai, licht buigzaam staal binnenin om het onverwoestbaar te maken. Ik hou van dat soort schijnbare tegenstellingen. Dat een zachte binnenkant je juist sterker maakt – onbreekbaar.''

Dat zou volgens mij ook gemakkelijk als kernzin kunnen fungeren. Het idee sluit zich namelijk heel goed aan bij de uitslag.
En uiteindelijk is de reden waarom ik deze zin ook zo ontroerend vind, ook van persoonlijke natuur. Het licht een van mijn persoonlijke kenmerken toe op een manier die ik zelf nooit zou bedenken. Diegene van jullie die me goed kennen, weten dat het eerder gevoelens zijn dan verstand, die over mijn leven heersen, en dat ik vaak zelfs te gevoelig raak. Mijn scoutsnaam is, trouwens, gevoelige mier. Ik heb de neiging om hem niet te gebruiken of door te geven, want mensen reageren er namelijk meestal negatief op. Omdat je tegenwoordig juist niet te gevoelig mag zijn, dat je juist als sterk, ongevoelig, overheersend, moedig, allermachtig over moet komen. Misschien ga ik hem nu toch ongegeneerd gebruiken met het verhaal van het samoeraizwaard in mijn gedachten.

:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Moje spoznavanje nizozemske literature se vztrajno nadaljuje. Pred kratkim sem prebrala knjigo Erken mij nizozemske pisateljice Esther Verhoef. Gre za literarni triler, s katerim je ta pisateljica tudi zaslovela in je po tem žanru tudi najbolj znana.
Naslov bi lahko prevedli kot Priznaj me (na netu nisem našla uradnega slovenskega prevoda). Gre za napeto zgodbo, kako se razmerje med psihiatrom in njegovo klientko iz profesionalnega razvije v ljubezenski odnos in ta iz ljubezni v sovraštvo. Čisti primer, kako blizu sta si ti dve čustvi.

Na hrbtni strani knjige je opis zgodbe kratek in jedrant. Erken mij je prodoren triler o zlorabi moči, egoizmu in ženski na robu.
Poleg tega opisa je na ovitku tudi poved, ki predstavlja poglavitno misel romana, in sicer: Ljudje te lahko ignorirajo le, če jim to dovoliš. Misel, ki glavno osebo na koncu pripelje do roba in do nepredvidljivega.

Jaz osebno pa bi za bistveno misel knjige izbrala eno drugo poved, in sicer:
Da te prav mehko bistvo naredi trdnega – nezlomljivega.
Naj vam za razumevanje te misli podam tudi besedilo, v katerem se pojavi, ker šele celota naredi pravi vtis. Gre namreč za način izdelave samurajskega meča, ki je narejen iz več slojev jekla. Zunanji sloj je trden in močan za idealno ostrino meča, najbolj notranji sloj pa je mehak in gibčen, tako da se tak meč ne zlomi in je zato 'nepremagljiv'. Iz tega nasprotja torej izvira misel, ki jo zgoraj navajam in ki me je tako nagovorila v romanu.

Tako bi lahko poimenovala pretekli vikend. Sobota (utile) je namreč minila v znamenju pospravljanja, čiščenja in študiranja. Niti ni bilo hudo biti noter, ker je bil zunaj itak še eden izmed deževnih novembrskih dnevov.
Medtem ko sem si v nedeljo (dulce), to je včeraj, privoščila malce bolj relax dan. In hvala Bogu mi je bilo tudi vreme nadvse naklonjeno. Sicer je bilo strupeno mrzlo, ampak sijalo je sonce in po kosilu sem se navdušena in vesela odpravila na obalo. Vesela šele po tem, ko mi je po pol ure uspelo odkleniti kolo, ker mi je očitno ključavnica zarjavela, ker je noter prišla vlaga, jaz pa žal brez odrešilnega WD40, predvsem pa po tem, ko mi je uslužen dečko pri popravljalnici/prodajalni/izposojevalnici koles ob železniški postaji to isto ključavnico posprejal z WD40 in mi tako rešil življenje oziroma kolo oziroma preprečil, da se mi to ponovi in da tako pristanem priklenjena na kolo, ker ga ne bi hotela pustiti nezaklenjenega. Hja, life-saver, ta model. :) Sicer se zdaj totalno oddaljujem od rdeče niti, ma moram povedati to zgodbo bolj v detajle, ker mi taki smehi res polepšajo dneve.

Pridem torej vsa nesrečna do te trgovine z bicikli in si mislim, ja, grem torej povprašati, mogoče mi pa pomagajo (potem ko sem povprašala cimre in sosede, vsi brez WD40). Vstopim, privlečem zase sabo svoje kljuse in vljudno rečem: 'Goede middag. Ik heb een vraag.Ik krijg mijn slot niet open.' (Dober dan. Imam eno vprašanje. Ključavnice ne morem odpreti.) In prvo, kar mi model reče, je: 'Nou, dat is geen vraag. Dat is een stelling.' (Hja, to pa ni vprašanje. To je izjava.) Me strže, hja, ima pač prav, ma se izvelečem, češ saj je vprašanje pa ja očitno. No, potem ko obdelava lingvistični del pogovora, mi v par potezah reši ta moj problem, na vprašanje, koliko sem dolžna, pa le zamahne z roko, se lepo nasmehne in se pozdraviva. In temu se potem še celo pot smejem.

Pot na obalo imam v malem mezincu. Tako rekoč bi lahko šla tja z zavezanimi očmi. Nikamor se mi ne mudi, zato počasi kolesarim. Dohitim enega stričkota na kolesu, ma mi ni do tega, da bi ga prehitela in tako vozim za njim, vse do obale. Prav tja gre, kamor jaz. Zanimivo. Haha. Že na ulicah in na cesti je ogromno ljudi. Parkiram in se spustim na plažo.






Plažo je preplavljalo morje ... ljudi :) Pari, družine, posamezniki, psi, konji, vsega se je našlo. Vsakdo je hotel delček težko pričakovanega sonca, košček te toplote, čeprav je delovala le na obraz, ker je veter z morja poskrbel za mraz za preostale dele telesa. Tako sem se zavita v bundo, šal, kapo in rokavice nastavljala dragocenim sončnim žarkom, spočila oči na modrini neba in modrini morja, se sprehajala po mehki mivki in nekaj trenutkov presedela ob branju knjige, ki vam jo predstavim, ko jo preberem (ma je mimogrede fantastična!).














Ko se je začelo mračiti, sem se odpravila k Pietru na večerjo. (O njem sem že pisala. Poznava se že od izpred let. Pri njem sem prespala tistih par noči konec avgusta, dokler nisem dobila sobe.) Tudi znotraj nedelje je naslov na mestu. Poleg slastne večerje (kitajska! mmm), muzike, debatk in filma, sem namreč naredila pri njem tudi žehto. Hahaha. Prijetno s koristnim torej.

Naj posvetim par vrstic filmu, ki sva ga gledala. Fantastičen film! Čeprav mogoče iz opisa tega ne bi pričakoval. Naslov filma je Lars and the Real Girl oziroma Lars in pravo dekle v slovenščini. Film toplo priporočam. Če film poznate, ja, ga torej že poznate; tisti, ki ga pa ne, pa bi ga radi videli, priporočam, da zaupate mojemu okusu (ups!) in ne berete vsebine ali gledate fotk ali trailerjev, ker s tem že dobite bistveno informacijo in ste tako prikrajšani za presenečenj, ki je pa glavna poanta.
Film je smešen v nulo, na trenutke res za crknit, hkrati pa hudo ganljiv in življenjski - psihologija človeka, njegovih vzorcev, dojemanja sveta, problemi s komunikacijo in tako dalje. Toplo priporočam.