Dogodivščine na nizki zemlji

Za mano je slovensko obarvan vikend. Prijetno domače.

V petek, 27. 11., se je torej odvijal slavni slovenski večer, ki sem ga napovedala že v eni svojih objav. Bilo je prelepo, ganljivo, domače, divje, mladostno.

Okrog pol sedmih se je na hodniku pred prostorom, kjer je potekal večer, že kar trlo zajetno število ljudi. Ob plačilu vstopnine si prejel program - besedila slovenskih pesmi in razlaga vsebine v nizozemščini, lahko si si postregel s čajem ali kavo, in s potico in štraubami. Slastno.

Večina ljudi je bila Slovencev, bi tako na hitro ocenila. Tudi jaz sem se zmenila s par Slovenkami, a ker se povabila tudi Pietra in Sabrino (tisto Flamko, ki mi je v bistvu povedala za ta večer) in cimre (ki pa niso utegnile), se se raje držala njiju, da sem jima še kaj dodatno razložila ali prevedla. Sicer pa je bilo precej tudi v nizozemščini, kakor je tudi že na plakatu pisalo, da znanje slovenščine ni obvezno.

Program je povezoval profesor slovenščine na leidenski univerzi, sicer Nizozemec, ki pa je govoril odlično slovensko. Taki ljudje me fascinirajo. V nulo!

Večer se je začel s pevsko točko. En mlad par, ona operna pevka, on sicer ekonomist, ma prilično kitarist, haha, je zapel in zaigral venček slovenskih narodnih. Začeli smo seveda s himno, nadaljevali pa z En hribček bom kupil, Lipa zelenela je, Kje so tiste stezice in tako naprej. Tipinja je imela čudovit glas in mene je ganilo do dna srca. Na koncu pa je vse prisotne naučila še besedilo Mi se imamo radi in koreografijo, haha, to da se pač objameš in zibaš. In smo padli čist noter. Mislim, da smo se imeli vsi skrajno bajno.

Nadaljeval je ta profesor organizator, in sicer s predstavitvijo slovenskih ugank. Nadvse zanimiva tema! Poleg tega pa še privlačna in interaktivna, saj smo se potem tudi sami lahko preizkusili v reševanju ugank. Povedal je tudi malce o zgodovini ugankarstva na Slovenskem in o tem, da so uganke poznane tudi iz drugih kultur. V primer je zastavil Sfingino uganko, za katero ste, si mislim, že vsi slišali.
Kaj hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh, zvečer pa po treh nogah? Človek.

Naslednja je bila tej nekoliko podobna. Žal je šlo prehitro, da bi si vse zapisala in bi se tudi vi lahko preizkusili v njih, ma to pa sem si prav zapomnila, saj sem jo namreč jaz uganila. Važička, hahaha. :)

Deklica - planinka,
mladinka - dolinka,
starka - primorka.
Ajde, izprsite se. :)
Mislim, da je bil ta del res najbolj privlačen, saj smo bili tudi obiskovalci aktivni in smo se lahko malo poigrali.

Zatem je na vrsto prišel en Nizozemec, prav neki tak svobodni umetnik, hahaha. Me je spominjal na unega tipa iz Studia City (imena se trenutno ne morem in ne morem spomniti), tako zaradi izgleda kot zaradi svojega nastopa. Povedal je, da je Slovenijo odkril in spoznal zaradi ljubezni :) in da si je enkrat zaželel izziva in se odločil, da bo prevajal Prešerna. Preden je nadaljeval, sem si mislila, ow, to pa ni ravno majhen zalogaj, tipo. In točno to so mu menda rekli tudi drugi Slovenci, ma očitno ga je prav to še bolj zmotiviralo. Kar smiselno, bi rekla.
Po tej razlagi nam je prebral par svojih prevodov, vendar sem zelo zelo težko sledila, tako da težko ocenim. Prvič, glede na to, da je Prešernov jezik zapleten, moraš seveda takisto zaplesti tudi nizozemščino, kar zame ni ravno olajševalna okoliščina, drugič, tipo ni bil ravno vzor jasnega in artikuliranega govora, in tretjič, slovenskih originalov ni prebral. Kar se vendarle spomnim, sta pesmi Kam in Ribič. Dlje mi spomin ne seže.

Naslednja točka. Ja, zdaj ko to pišem, se še dodatno zavedam, kako poln in bogat program je bil. Ko sem videla, da bo trajalo dve uri, me je kar presenetilo. Ma mi je minilo, kot bi mignil.
Torej, v naslednji točki je prevajalka Tanja Mlaker predstavila delo Svetlane Makarovič. Prebrala je tudi dve njeni pravljici, najprej v slovenščini, nato pa še v nizozemščini.

Zadnja točka pa mi nekako kar ni pašala zraven. Ne zaradi vsebine, to ne, pač pa zaradi preočitnega reklamenga sporočila. En tipo (za katerega sem potem izvedela, da je bil Srb; govoril je namreč perfektno nizozemsko in sem ga samo zaradi videza posumila, da je tujec) je predstavljal vinorodne okoliše in vinske sorte. Kar hitro pa je prešel na to, s čim se ukvarja njegova firma in kako so pač specialisti na področju trgovanja med Nizozemsko in Balkanom. Kot pravim, tema je že super pašala v slovenski kontekst, le njegov nastop ne.

Po zaključnih zahvalnih besedah organizatorja - prav en tak kekec je bil, ej, hahaha - smo navalili v spodnje prostore. V jedilnici menze na univerzi so namreč že čakale slovenske dobrote. Joj, meni so se kar sline pocedile.
Kraški pršut in savinjski želodec, bel kruh, tri vrste sira: kobariški, samostanki in Nanoški (!), suhi jabolčni krhlji. Za poplaknit pa vino: merlot, refošk in malvazijo.
Kot rečeno, je stregel vino ta Srb. Najprej sicer le en pljunek, tako v pokušino. Potem pa, ko smo se mladi oblikovali v eno hudo slovensko druščino, smo punce izmenično hodile do njega, ga lepo pogledale, pomežiknile in izprosile celo steklenico za to našo družbo. Hahaha.

Nabralo se nas je namreč kar en lep kup. Še posebej je bilo fajn, ker smo bili tam-tam po letih. Nekaj nas je bilo še študentov, nekaj jih je že delalo. Prihajali smo seveda iz različnih slovenskih mest, vendar v tem je čar tujine: ko si v tujini, je važno le, da si Slovenec! Še s Hrvatom si najboljši prijatelj. Hahaha.
V tej družbi je bil pa tudi en fant, ki ga nisem ravno vedela dati v slovensko narečje. To pa zato, ker je sicer rojen v SLoveniji, ma živi že od malega na Nizozemskem. Njegova mama (mimogrede tudi Mojca in ona je spekla njam potico) je očitno pri ta glavnih pri slovenskem društvu na Nizozemskem. Me je namreč prosila, če bi lahko napisala en članek za njihovo revijo.

V glavnem, zbrala se nas je kar ena konkretna družba slovenske mladine in debate so stekle. Ne vem, če sem si v enem večeru že kdaj izmenjala toliko številk in si skušala zapomniti oziroma si dejansko zapomnila toliko imen. Seveda sem imela naslednji dan že tako ene deset vabil za prijateljstvo na Facebooku. Poleg tega obstaja na FB tudi skupina Slovenci na Nizozemskem, preko katere je večina njih tudi izvedela za ta slovenski večer. Res sem hvaležna Sabrini, da mi je povedala zanj. Kakšna tragedija, da bi šlo to mimo mene! Hahaha.

Ko smo se najedli in spili odlično slovensko vino, smo zapeli še Kolk'r kapljic, potem pa smo se ta mladi odpravili še na after party, ki je večer prevesil v noč in literarno-kulturni večer v prijateljski klepet tokrat ob nizozemski pivi.

Imela sem se nepopisno lepo. Kar naenkrat veš za toliko ljudi, ki si delijo tvojo usodo oziroma so v določeni meri v enakem položaju kot ti. In pazi to! Povedali so mi, da je nekje v Haagu trgovina z izdelki iz Slovenije in ostalih držav bivše Juge. Kar med drugim pomeni: Čokolešnik! Tako da, moj naslednji projekt - izvohati to trgovinico! Yeah!

Naslednji dan, to je včeraj, v soboto, se je slovensko druženje zame nadaljevalo. Šla sem namreč na obisk k Romani, Slovenki, ki jo sicer poznam že od prej in ne od tistega večera. Tudi ona je namreč študirala na oddelku Dutch Studies, zdaj pa dela na jugoslovanskem tribunalu v Haagu. Skuhala nam je večerjo, potem pa smo se igrali Naseljence otoka Katan. V nizozemščini, hahaha! Za crkn't! Mi je postalo kar toplo pri srcu. Koliko večerov smo to igro, predvsem s skavti, preigrali v študentu v Ljubljani. Divje! Superca!

Nedeljski večer se je v tem času, ko pišem to objavo, prevesil v noč. Čas je, da se počasi umirim od vse te evforije preteklih dni. Jutri se začne nov teden in treba bo še bolj konkretno poprijeti za knjige. Veseli december (beri: izpitov poln december) je namreč pred vrati.