Dogodivščine na nizki zemlji

Tako bi lahko poimenovala pretekli vikend. Sobota (utile) je namreč minila v znamenju pospravljanja, čiščenja in študiranja. Niti ni bilo hudo biti noter, ker je bil zunaj itak še eden izmed deževnih novembrskih dnevov.
Medtem ko sem si v nedeljo (dulce), to je včeraj, privoščila malce bolj relax dan. In hvala Bogu mi je bilo tudi vreme nadvse naklonjeno. Sicer je bilo strupeno mrzlo, ampak sijalo je sonce in po kosilu sem se navdušena in vesela odpravila na obalo. Vesela šele po tem, ko mi je po pol ure uspelo odkleniti kolo, ker mi je očitno ključavnica zarjavela, ker je noter prišla vlaga, jaz pa žal brez odrešilnega WD40, predvsem pa po tem, ko mi je uslužen dečko pri popravljalnici/prodajalni/izposojevalnici koles ob železniški postaji to isto ključavnico posprejal z WD40 in mi tako rešil življenje oziroma kolo oziroma preprečil, da se mi to ponovi in da tako pristanem priklenjena na kolo, ker ga ne bi hotela pustiti nezaklenjenega. Hja, life-saver, ta model. :) Sicer se zdaj totalno oddaljujem od rdeče niti, ma moram povedati to zgodbo bolj v detajle, ker mi taki smehi res polepšajo dneve.

Pridem torej vsa nesrečna do te trgovine z bicikli in si mislim, ja, grem torej povprašati, mogoče mi pa pomagajo (potem ko sem povprašala cimre in sosede, vsi brez WD40). Vstopim, privlečem zase sabo svoje kljuse in vljudno rečem: 'Goede middag. Ik heb een vraag.Ik krijg mijn slot niet open.' (Dober dan. Imam eno vprašanje. Ključavnice ne morem odpreti.) In prvo, kar mi model reče, je: 'Nou, dat is geen vraag. Dat is een stelling.' (Hja, to pa ni vprašanje. To je izjava.) Me strže, hja, ima pač prav, ma se izvelečem, češ saj je vprašanje pa ja očitno. No, potem ko obdelava lingvistični del pogovora, mi v par potezah reši ta moj problem, na vprašanje, koliko sem dolžna, pa le zamahne z roko, se lepo nasmehne in se pozdraviva. In temu se potem še celo pot smejem.

Pot na obalo imam v malem mezincu. Tako rekoč bi lahko šla tja z zavezanimi očmi. Nikamor se mi ne mudi, zato počasi kolesarim. Dohitim enega stričkota na kolesu, ma mi ni do tega, da bi ga prehitela in tako vozim za njim, vse do obale. Prav tja gre, kamor jaz. Zanimivo. Haha. Že na ulicah in na cesti je ogromno ljudi. Parkiram in se spustim na plažo.






Plažo je preplavljalo morje ... ljudi :) Pari, družine, posamezniki, psi, konji, vsega se je našlo. Vsakdo je hotel delček težko pričakovanega sonca, košček te toplote, čeprav je delovala le na obraz, ker je veter z morja poskrbel za mraz za preostale dele telesa. Tako sem se zavita v bundo, šal, kapo in rokavice nastavljala dragocenim sončnim žarkom, spočila oči na modrini neba in modrini morja, se sprehajala po mehki mivki in nekaj trenutkov presedela ob branju knjige, ki vam jo predstavim, ko jo preberem (ma je mimogrede fantastična!).














Ko se je začelo mračiti, sem se odpravila k Pietru na večerjo. (O njem sem že pisala. Poznava se že od izpred let. Pri njem sem prespala tistih par noči konec avgusta, dokler nisem dobila sobe.) Tudi znotraj nedelje je naslov na mestu. Poleg slastne večerje (kitajska! mmm), muzike, debatk in filma, sem namreč naredila pri njem tudi žehto. Hahaha. Prijetno s koristnim torej.

Naj posvetim par vrstic filmu, ki sva ga gledala. Fantastičen film! Čeprav mogoče iz opisa tega ne bi pričakoval. Naslov filma je Lars and the Real Girl oziroma Lars in pravo dekle v slovenščini. Film toplo priporočam. Če film poznate, ja, ga torej že poznate; tisti, ki ga pa ne, pa bi ga radi videli, priporočam, da zaupate mojemu okusu (ups!) in ne berete vsebine ali gledate fotk ali trailerjev, ker s tem že dobite bistveno informacijo in ste tako prikrajšani za presenečenj, ki je pa glavna poanta.
Film je smešen v nulo, na trenutke res za crknit, hkrati pa hudo ganljiv in življenjski - psihologija človeka, njegovih vzorcev, dojemanja sveta, problemi s komunikacijo in tako dalje. Toplo priporočam.