Dogodivščine na nizki zemlji

Običajno me zjutraj ob nemogočih urah prebudi ali trušč smetarjev, ki pridejo praznit smetnjake, ki stojijo prav pod mojim oknom, ali motor gasilskih vozil, ki vadijo ali preprosto morajo v akcijo, ali študentje, ki imajo kolo spravljeno v kolesarnici pod mojo sobo in vrata zaloputnejo na vso moč. Danes vladata nedojemljiva tišina in mir. Še ptiči počivajo, ali pač praznujejo. Danes je namreč Kraljičin dan (Koninginnedag) in torej državni praznik. Ljudje so fraj in verjetno uživajo doma ali pa so se odpravili na eno izmed masa prireditev, čemur sem se jaz letos z največjim veseljem izognila. Doživela sem Kraljičin dan v Amsterdamu pred tremi leti in bilo je dovolj. Nimam nič proti gužvi, saj sem je vajena s koncertov in raznih žurov, ampak taka gužva je preprosto preveč. Sicer bo pa danes mogoče manj folka, saj je oblačen deževen dan.

Vseeno se novicam o tem, kje se kraljevska družina danes nahaja in kaj danes počne, ne moreš izogniti, saj v živo predvajajo protokol njihovega obiska. Vsako leto obišče krona eno nizozemsko mesto, kjer zanje pripravijo veliko slavje. Kdor sledi poročilom, se mogoče spomni tragedije lanskega Kraljičinega dneva v Apeldoornu, ko je neki moški z namenom izvesti atentat na kraljevsko družino z avtom zapeljal v množico in pri tem ranil in ubil nekaj navzočih pri slavju.

Letos so kraljica, prestolonaslednik in ostali člani kraljevske družine obiskali Wemeldinge in Middelburg v provinci Zeeland na jugozahodu Nizozemske v delti reke Šelde (Schelde). Kot najbrž veste, nisem ravno trač oseba, in po pravici povedano ne vem veliko o kraljevski družini, tako da sem si rekla, da je skrajni čas, da se malce podučim o kraljevski hiši. Zjutraj sem zato sledila sprevodu po mestecu Wemeldinge. Kot v filmih so izstopali iz avtobusa in komentatorka je, kot te najavijo na maturantskem plesu, povedala princ ta in princesa ta. Sploh mi ni bilo jasno, kako je teh princev in princes sploh lahko tako veliko, zato sem se poslužila dobrega Google in se o družinskem drevesu pozanimala na tej strani: http://www.koninklijkhuis.nl/english/Who_s_who.html

Ampak za vas je dovolj, da veste, da je trenutna kraljica Beatrix (letos praznuje 30 let vladanja),
da je njen prestolonaslednik njen najstarejši sin princ Willem-Alexander
in da je njegova žena (Argentinka) princesa Maxima. Zakaj se mi zdi to zadnje dejstvo tako zelo pomembno? Maxima je zelo priljubljena med ljudmi. Ves čas vzklikajo njeno ime in se želijo fotografirati z njo. Zelo me spominja na Diano, saj bi tudi njej z lahkoto rekli Princesa ljudskih src.

Moje znanje in pravzaprav tudi zanimanje se pri tem konča. Nizozemci se s tem seveda občasno vendarle bolj soočajo oziroma morajo soočati, saj večkrat pride do vprašanja, ali kraljevino sploh še rabimo in ali ne bi imeli raje kar republike. V ozadju imam prižgano televizijo, ki ravnokar prikazuje statistiko raznih stvari o kraljevski družini. Med drugim pravi, da je 72 % anketirancev za monarhijo, 16 % za republiko, 12 % pa je neodločenih. Vsi ti ljudje, ki kraljici danes navdušeno mahajo in podarjajo rože, očitno spadajo med tistih 72 %. Drugače pa je današnji dan in včerajšnja noč predvsem razlog za neomejeno žuranje, nalivanje s pivom in za tako imenovano oranžno norost (oranje gekte). Na programu je vedno veliko pihalnih zasedb, na splošno imajo pihalni orkester pri vsakem slavju, in pa odri, statični, na kolescih ali na čolnih na vodi, s plesnimi in glasbenimi točkami ali z ljudmi v kostumih. Poleg tega so za kraljevsko družino pripravili veliko stojnic s predstavitvami lokalnih obrti, izdelkov in posebnosti in različnih društev, ki so za kraljeve krone pripravili tudi razne preizkušnje.



Naj razčistimo še par stvari.
Zakaj Kraljičin dan na 30. april? Sicer so Kraljičin dan menda začeli praznovati že v času vladanja kraljice Wilhelmine na njen rojstni dan, ki je bil 31. avgusta, vendar so ga v času vladanja kraljice Juliane (mama kraljice Beatrix), ki je bila rojena 30. aprila, prenesli na njen rojstni dan. Ta dan je ostal Kraljičin dan in kraljica Beatrix tako na ta dan praznuje svoj rojstni dan, četudi je rojena 31. januarja.

Od kje oranžna norost oziroma zakaj je oranžna barva Nizozemske? Princ Willem I. ali Willem van Oranje (ne kralj, ker takrat še ni bilo kraljevine) je bil začetnik tako imenovane Hiše Oranje-Nassau. To je do dandanes ime te kraljevske rodbine in prestolonaslednik tudi še danes nosi naziv Prins van Oranje (oranžni princ, hihi). Ker oranje v nizozemščini pomeni oranžna, nadaljnja razlaga ni potrebna, ne?




Sicer je vredno enkrat to doživeti, ampak verjetno je potem zanimivo iti tja, kamor gre tudi kraljevska družina, ker drugače je samo gužva in pijanica. Zanje se pa konkretno potrudijo in izgleda (po tv) res veliko doživetje. Princese se rokujejo z množico, Maxima navdušeno pleše z nastopajočimi in na razne načine sodeluje, Willem Alexander je pa ali tako zainteresiran ali tako na izi, da po dežju naokrog hodi kar brez dežnika.

Kraljevska družina je že spet poskrbela za prost dan in veselje. Medtem ko je Willem van Oranje dal Leidnu univerzo in s tem prosti dan 8. februarja, je kraljica Juliana podarila prosti dan 30. aprila. Lang leve de koningin! (Naj živi kraljica!) :)

Po noči prebavnih motenj se zbudim v sončno sobotno jutro. Vse me boli, ampak budilka zvoni, kar pomeni, da moram vstati. Načeloma se zbudim, ko pač rata. Ampak danes je poseben dan - danes dobim na obisk Polono. Kar ne gre mi v glavo, da je ona v tem času že nekje v zraku na poti k meni.

Spravim se k sebi, saj bi rada še par stvari uredila, preden pride. Oddam domačo nalogo, odhitim vrnit knjige v knjižnico, skočim še do trgovine in na tržnico po rdeče tulipane za dobrodošlico, potem pa na vlak na letališče. Med potjo že občudujem pisana polja tulipanov. Priznam, da sem vedno mislila, da so tiste kartice z raznobarvnimi polji fotomontaža, vendar temu ni tako. Že samo z vlaka lahko zapaziš prostrana polja te barvite urejenosti.

Stečem z vlaka, hitro navzgor po tekočih stopnicah in k tablam, kjer piše, kje pristane katero letalo. Pridružim se množici ljudi, ki čakajo pri tabli Prihodi 1 (Arrivals 1). Tukaj naj bi se prikazala tudi ona. Ena skupinica že objema svoje drage, ena grupa je opremljena s tablami in lutkami in nestrpno čaka svoje, jaz krčevito stiskam droben šopek tulipanov in se sprašujem, če sem pri pravih vratih, če nisem prepozna in se nisva slučajno zgrešili. Ravno brskam po torbici za mobitelom, če mi je slučajno kaj pisala, ko jo s kotičkom očesa ujamem, kako v novem toku popotnikov prihaja otovorjena z zelenim nahrbtnikom. Dobrodošla v mojem novem domu! Dobrodošla v deželi tulipanov!




Doma se namestiva v sobici in ob klepetu Polona počasi privleče na dan vse skrivnosti njenega rukzaka. O sladko breme! Vredno fotografske dokumentacije.







Ko si malo odpočijeva in nabereva novih moči, se soglasno strinjava, da je potrebno tak sončen dan užiti na poseben način. Kljub Polonini travmi, da se bova zvrnili v vodo, predlagam, da greva veslat po kanalih in aktivnost se izkaže za nadvse varno, predvsem pa zanimivo in atraktivno.









Po poti, torej po vodi, se ustaviva še mimo mojega prejšnjega prebivališča in pokličem Jorien, če je slučajno doma. Je doma, in tako tudi Lianne. Obe se prismejeta ven iz hiše, češ, kaj sem si pa zdaj umislila, hahaha.








Ampak to veslanje zmaga. Poleg tega sva največja atrakcija za obiskovalce kafičev in mimoidoče, ki počivajo na klopcah vzdolž kanalov. Odlično usklajeni plujeva po mirnih kanalih in občudujeva Leiden iz drugačne perspektive.

















Po veslaški atrakciji nadaljujeva pot peš in ob ogledovanju Leidna klepetava, komentirava in odkrivava modrosti in skrivnosti, ki nama v elektronski komunikaciji ostanejo prikrite.

Temna noč. Na črnem nebu izstopa le skoraj polna luna. V daljavi svetloba velikih mest - odličen primer in dokaz svetlobnega onesnaževanja. Hiše vse v temi, tudi študentski domovi molčijo. Ponavadi zaposlene ulice samevajo, voda v kanalih leno leze naprej. En mladenič na motorinčku raznaša jutranji časopis, občasno pripelje mimo kak avto ali motor, drugače pa ljudje v večini uživajo spanje pravičnega. Edini budni in že pošteno aktivni so ptiči, ki na vse pretege prepevajo.

Zrak je kljub zgodnji uri (4.45) zelo topel. Poleg tega me dodatno segreva poganjanje kolesa. Vračam se domov. Divja žurka, bi človek pomislil, in res je občutek podoben. Če pomislim še na to, da me matra grlo, kar je ponavadi posledica preglasnega govora na žuru ali koncertu, bi še sama potegnila isti zaključek. Pa tokrat temu ni tako. Tokrat se ne vračam domov spat, ampak sem pred kratkim vstala. Ravnokar sem namreč pospremila na železniško postajo prijateljico Polono, ki je bila par dni pri meni na obisku.

Sinoči sva s par cimri z eno pivičko še nazdravili cimru Vincentu, ki je praznoval svoj 20. rojstni dan, in pogledali tri zmagovite gola Bayern Munchna, potem pa legle spat, saj bo budilka zazvonila že ob 3.30. Sredi temne noči sva se deloma sprehodili deloma prekolesarili (Polona na portapaku) do železniške postaje. Trije modeli, vsak s svojim kebabom v aluminjasti foliji, so še za las ulovili nočni vlak do Rotterdama. Počasi se nam je pridružilo še par popotnikov s kovčki.

Čakamo na vlak ob 4.38. Še pomaham v slovo in tukaj se najine poti ločijo. Vsaka nazaj v svoj vsakdan. Toplina in veličastnost domovine se je za par dni naselila pri meni. Hvala, Pucka. Poročanje o najinih dogodivščinah sledi (moram dobiti še fotke, da bo za prou).

Kolesarjenje me je zdramilo in zaželela sem si takojšnjega poročanja na blog. Ob tem sem posnela jutranje petje ptičev, ki ga občasno zmoti hrup motorja in avtov in zvončkljanje čajnika, ko sem si pripravljala topel čaj tako za hripavo grlo kot za delovno vzdušje ob pisanju bloga. (Posnetek sem želela dodati kot 'video', ma mi ga ni hotelo dodati. Rada bi vam namreč dala poslušati to neverjetno vztrajno in dolgo jutranje ptičje petje. Mogoče ta problem še rešim.)

Življenje v tem mojem-našem delu študentskega doma je nadvse prijetno in družabno. Prav vsi cimri in cimre so prijazni in prijetni, le da nekaterih pogosto ni in se zato družim le z določenimi.

V začetku je izgledalo, da bomo vsak bolj zase. Sicer smo občasno skupaj jedli v kuhinji, ampak drugače je vsak sedel bolj zase v svoji sobi, čeprav z odprtimi vrati. Kmalu se je izkazalo drugače. Ne jemo več slučajno skupaj, pač pa vprašamo drug drugega, če jemo skupaj. Ali pa nekdo nekaj skuha, ima viška in da drugemu, kot v primeru moje jote. Vedno večkrat skupaj posedimo na sončnem balkonu. Zadnje čase pa padajo tudi ideje o tem, kaj bi skupaj počeli, kam bi šli, itd.

Prvi tak dogodek, ki smo ga načrtovali in tudi izvedli, je bil ogled filma Alice in Wonderland 3D. To je bilo en večer, preden sem šla za Veliko noč šla domov. Šli smo v kino v Delft (glej karto - malce pod Leidnom). Predtem smo se založili s pijačo in kokicami in čipsom, nato pa uživali v super filmu. Po filmu nas je Maaike, cimra, ki prihaja iz Delfta, popeljala še malce po mestu in skupaj smo ugotovili, da ima Delft take lepe trge (plein) z barčki, česar v Leidnu ni. Tako da plus točka za meni že tako prelep Delft. Potem smo šli pa še skupaj na večerjo. Res je bilo zakon. Pred letenjem vedno postanem živčna, tako da je prišel ta skupni večer res prav, saj sem na to čisto pozabila. Doma so ostali še viseli v kuhinji, jaz pa sem končno morala spakirati.

Včeraj pa je bil plan, da gremo bowlat. Najprej smo skupaj večerjali, potem pa sta se Bas in Ron odpravila pogledat do enega bowling centra. Prideta nazaj in povesta, da ne obstaja že 3 leta, hahaha. Sicer gotovo obstaja kak drugi, ampak mislim, da smo bili vsi malce preleni, da bi kdorkoli prevzel pobudo. Tako samo obviseli v kuhinji in igrali poker. No, poker so igrali ostali štirje (Bas, Ron, Sven in Irene), jaz pa sem gledala in se učila. Od vseh iger s kartami te ne znam, oziroma nisem znala do včeraj. Tako da naslednjič zmagam jaz. :)

Ponavadi je Irene tista, ki prevzame pobudo, napiše list s predlogom in datumi, in ga obesi na kuhinjska vrata. Odziv je bil dozdaj kar velik. Najbolj fajn je seveda, da smo ponavadi zraven tisti, ki že tako visimo skupaj, tako da je sploh luštno. Pogovarjali smo se tudi o pikniku, saj je postalo tako prijetno toplo. V kratkem pa nas čaka še kijkavond - Cor se namreč seli in potrebno bo izbrati novega cimra.

Prijetno mi je, ker se počutim tako doma. Ne izogibamo se drug drugega, ni mi neprijetno iti v kuhinjo, če so vsi tam zbrani, ker se počutim sprejeto in del njih, in komot jih vprašam za pomoč. Z Ronom itak stalno kaj debatirava, si izmenjujeva muziko, komentirava poročila, jeva skupaj, vse to preprosto zato, ker sva edina največkrat doma. Z Irene gledava Lingo in se zgražava, kako folk histerično kriči. Bas me vedno vpraša, kako je pa to v Sloveniji, imate tudi to v Sloveniji itd. Sven pa vedno poskrbi, da govorijo lepo nizozemščino, voor Mojca (za Mojco), reče, da nas bo razumela in da se lahko uči.

Vsak je na svoj način zanimiv in vzdušje je zakon.

Počisti, kreten!

Magnetek v obliki babuške s pritrjeno gobo za pomivanje posode s temi besedami se vsakih 10 tednov pojavi na tvojih vratih v opozorilo, da si na vrsti za čiščenje. Obstaja sicer tudi en seznam na skupni oglasni deski, kjer je ščipalka, ki se jo premika med imeni, tako da folk ve, kdaj je na vrsti, ampak očitno se jim to v preteklosti ni obneslo in so zato uvedli novo tehniko. Po mojem deluje. Vedno, ko greš iz sobe ali vanjo, te pozdravi tista babuška.

Sicer imamo že res čistilko, ki pride mimo trikrat na teden: ob torkih in petkih pomije wc, tuše in kuhinjo, ob sredah pa posesa hodnik, ampak določene stvari moram pa vendarle sami narediti in tukaj nastopi svojo službo babuška. :)

Prejšnji teden sem bila na vrsti jaz. Zadolžitve res niso hudo. Sprazniti moraš vse koše v skupnih prostorih in vreče s smetmi odnesti v kontejnerje za stavbo, kamor moraš odnesti tudi papir in steklo. Poskrbeti moraš, da so ob torkih in petkih kuhinjski pulti prazni, da jih čistilka lahko pomije. To je pa tudi vse, se mi zdi, tako da ni sile. Še spotiš se ne, hahaha.

Ta teden je na vrsti Ron, moj sosed. Za vikend se je ravno vrnil z oddiha v Franciji, jaz mu pa za dobrodošlico poturim babuško, hahaha.
Fotka pride naknadno, saj si je Ron babuško očitno pripopal na notranjo stran vrat in je trenutno ne morem fotkati. :)

Veliko razlogov za nasmešek na obrazu imam te dni in z malce filozofije bi v vsaki od teh stvari zagotovo našla tudi določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti.

Potrpežljivo smo dočakali pomlad. Res se je razbohotila, dnevi so sončni in topli in s cimri vedno pogosteje sedimo na balkonu, študiramo, klepetamo, jemo, ali preprosto posedimo na sončku.

Že od začetka šolskega leta sem vztrajno del taizejske grupe tukaj v Leidnu in fajn je nekam pripadati. Povrh vsega me je odgovorna za Taize nedavno prosila, če bi pomagala pri organizaciji evropskega taizejskega srečanja, ki bo konec leta 2010 v Rotterdamu. Sicer kdove, kje se bom jaz takrat nahajala, vendar je pa res, da evropskega srečanja mladih na Nizozemskem preprosto ne smem zamuditi. :) Zame, taizejsko navdušenko, pa sta bila še posebej posebna pretekla dva dneva, ko se je odvijal nekakšen maraton taizejske molitve, natančneje 40 ur taizejske molitve ob 40. obletnici leidenskega študentskega združenja. Včeraj sem zaključno molitev spremljala na kitaro skupaj z eno flavtistko.

Vztrajnost in delavnost se je izplačala tudi na faksu, saj sta dve seminarski uspešno za mano.
Krona vsega tega, pika na i, češnjica ali jagoda na vrhu smetane pa je prišla včeraj v mejlu koordinatorice mojega študija, ki mi je sporočila, da so ugodili moji prošnji, v kateri sem prosila, da mi priznajo oceno iz filozofije s Filozofske v Ljubljani. Kakšno neverjetno veselje in olajšanje! Hahaa, zdaj si verjetno mislite, kako se skušam na vsak način izogniti delu, lenoba lena, hahaha, ma po mojem ga bo kljub temu dovolj. :)

Kot verjetno veste, sem slavni projekt za priznanje te ocene začela že v začetku januarja. Sicer sem vmes, priznam, malce obupala, ker se ni dalo na FF LJ nič zmeniti, vendar se nisem dala. Tako sem prejšnji teden oddala šop listov (potem ko sem prevedla opis predmeta, literaturo, navedla število ur in kreditnih točk, klicarila na tajništvo, profesorico itd. za informacije, napisala prošnjo, fotokopirala seznam opravljenih izpitov) in včeraj dobila razveseljujoč odgovor.

Verjetno bom vseeno šla še na tistih par predavanj, ker sta se mi predavatelja v tem času prav priljubila. Pravzaprav se olajšanja še ne zavedam prav, ampak ko bo ratalo bolj pestro in vroče, vem zagotovo, da bo en izpit manj še kako prav prišel. Lekcija vztrajnosti in potrpežljivosti pa tudi. :)

Nizozemci so menda znani po tem, da se precej ukvarjajo s svojim jezikom. Zaradi tega je Lingo (ki je bil pred leti tudi v Sloveniji precej popularen) redno na sporedu in ga redno tudi spremljajo, in pa Groot Dictee (Veliki narek), kjer tekmujejo v tem, kdo naredi najmanj napak pri nareku. Poleg tega obstaja ogromno revij in oddaj, ki so namenjene izključno debatam o jeziku in spremembam v jeziku. Med drugim konec vsakega leta objavijo seznam novih besed, ki so se v preteklem letu skovale, predvsem na političn, seveda pa tudi na računalniškem področju. Ena izmed takih besed je tudi glagol 'wilfen'. Končnica -en je značilna nizozemska končnica za glagole, 'wilf' je pa angleški akronim iz stavka 'What was I Looking For?' Wilfen je torej glagol, ki pomeni, da srfaš po netu z ene na drugo stran in ob tem pozabiš, kaj si že sploh iskal. Pogost pojav, bi si drznila reči, čeprav se beseda v nizozemskem besedišču ni prijela. (Zakaj toliko o tem vem in zakaj bi se človek v to sploh hotel poglabljati? Morala sem napisati seminarsko o tem.)

Kakorkoli, kam pelje to razglabljanje, Mojca? No, tudi jaz sem en dan wilfala, hahaha - čist res, ker nimam pojma, kaj sem takrat iskala, da sem prišla na ta link - in prišla na YouTube na spodnji posnetek. Nima kake izobraževalne vrednosti, da ne boste imeli visokih pričakovanj in bili razočarani. Mene preprosto vedno strže. Če je kdo oboževalec Orlanda Blooma ali Erica Bane, toliko bolje, drugače pa upam, da se vsaj malo nasmejete. Od tu sem si tudi izposodila naslov za to objavo in opis mladega stevarda včeraj na letalu. :)

Za moje FF prijateljice je to toliko bolj zanimivo, ker se velikokrat pogovarjamo o filmih - zadnje čase se o tem dejansko lahko pogovarjam tudi jaz, ker si vedno bolj širim filmska obzorja - in seveda o hot igralcih. Še posebej po tem, ko se je moj najljubši Heath odločil zbrisati s tega sveta. Saj ok, R.I.P., ma joj, ne! In sem si seveda morala poiskati novega. Kljub očitkom mojih dveh FF bejb glede njegovih velikih ušes - res je, Urša in Barbi, ni kej - je Eric močni kandidat za to prestižno mesto na moji lestvici. Edward, nič bat, ti si legenda, stari, kapo dol, si neprimerljiv, zato ni nevarnosti. :)

Na torek odletela, na torek priletela. Po tednu počitnic je spet čas za študij in ostale zaposlitve. Teden brez računalnika je minil prehitro, ampak očitno je bil dolg, saj mi prsti ne tečejo po tipkovnici tako naglo in ubrano kot pred tem. Koristno, pravzaprav! Tudi živčki in očke so si nedvomno odpočili.

Današnji torek se je začel ob štirih zjutraj, ko sva s sestro vstali, da sva se počasi odpravili na letališče. Še zadnji dan, preden lete zaradi prenove pristajalne steze preusmerijo v Maribor ali Trst, sem z Adrio poletela proti nizki deželi. Komaj sem dojemala svet okrog sebe. Dobro, da mi je tisti sendvič dal malo moči, da sem vso prtljago zvlekla v dom. Še posebej, če ti ga postreže en tak eleganten, mlad stevard. Hot, young thing! :)

Sedela sem zraven enega mladeniča, ki je bral špansko knjigo in mu na srečo ni padlo na pamet, da bi se hotel pogovarjati. Da ne bo pomote, gotovo je bil nadvse zanimiv tip, ampak 1. že tako nisem jutranji tip, tokrat pa se mi je sploh spalo na veliko, in 2. na poti domov sem sedela zraven enega Štajerca, ki mi je celo pot najedal, in nisem želela še enkrat doživeti tega, hahaha.

V svetlobi jutranjega sonca smo jadrali po jasnem, modrem nebu, zdaj nad smetanastimi oblaki, zdaj nad zasneženimi vrhovi, zdaj nad zelenimi hribi in dolinami, ki so se zaradi inverzije zdele kot jezera, ker jih je prepredala mrena megle ali oblakov. Sončni žarki so dobro deli. (Rozi, ne pozabi preveriti sevanja v letalih. Za vsak slučaj sem za mero antioksidantov naročila zeleni čaj. Bo v redu? Hahaha.)

Po pristanku mi začuda ni bilo treba prehoditi celotnega letališča do hale s prtljago, ker nas je busek očitno pripeljal prav v bližino. Začuda moja prtljaga tokrat ni prišla zadnja in začuda z njo tudi ni bilo nič narobe - hja, ko sem pa imela nahrbtnik, hahaha. Kitaro so mi na srečo dovolili nesti kot ročno prtljago, tako da me zanjo ni skrbelo.

Med množico ljudi, ki so čakali ob izhodu, tokrat ni bilo sestrice s šopkom narcis, kot na ljubljanskem Brniku, tako da sem se sama otovorjena odpravila do vlakov. Mimogrede sem pomagala še enemu Slovencu, ki sem ga prepoznala z letala in mi je deloval tako izgubljeno. Rok je bil na poti v Enschede (vzhod Nizozemske, čisto pri meji z Nemčijo), kamor je šel delati nekaj s kemijo in membranskimi prehodi in tako (se mi zdi, hahaha).

Naložila sem se na vlak, se odpeljala v Leiden in nato kos poti še prepešačila. Med vožnjo sem že zapazila prva barvna polja tulipanov - eno rdeče en več rumenih, kako so se razprostirala v daljavo. Žal sem bila prepočasna, da bi poiskala fotič in to dokumentirala.

Bil je prečudovit, topel, jasen, sončen dan, mene sta pa čakali še dve predavanji. Pridno in kar nekam budno sem jih obdelala in se zvečer crknjena zgrudila na fotelj v kuhinji, kjer sem se pridružila svojim najljubšim cimrom - Ron, Irene in Bas. Skupaj smo večerjali in komentirali zadeve na TV. Poskrbeli so za to, da sem se res počutila, kot bi se vrnila domov. Res prijetno. Hvala tudi vsem vam doma v Sloveniji za pozitivne misli in želje. Zvečer si pa lahko predstavljate, da sem brez težav zaspala. Razpakiranje pride na vrsto jutri.