Dogodivščine na nizki zemlji

Na torek odletela, na torek priletela. Po tednu počitnic je spet čas za študij in ostale zaposlitve. Teden brez računalnika je minil prehitro, ampak očitno je bil dolg, saj mi prsti ne tečejo po tipkovnici tako naglo in ubrano kot pred tem. Koristno, pravzaprav! Tudi živčki in očke so si nedvomno odpočili.

Današnji torek se je začel ob štirih zjutraj, ko sva s sestro vstali, da sva se počasi odpravili na letališče. Še zadnji dan, preden lete zaradi prenove pristajalne steze preusmerijo v Maribor ali Trst, sem z Adrio poletela proti nizki deželi. Komaj sem dojemala svet okrog sebe. Dobro, da mi je tisti sendvič dal malo moči, da sem vso prtljago zvlekla v dom. Še posebej, če ti ga postreže en tak eleganten, mlad stevard. Hot, young thing! :)

Sedela sem zraven enega mladeniča, ki je bral špansko knjigo in mu na srečo ni padlo na pamet, da bi se hotel pogovarjati. Da ne bo pomote, gotovo je bil nadvse zanimiv tip, ampak 1. že tako nisem jutranji tip, tokrat pa se mi je sploh spalo na veliko, in 2. na poti domov sem sedela zraven enega Štajerca, ki mi je celo pot najedal, in nisem želela še enkrat doživeti tega, hahaha.

V svetlobi jutranjega sonca smo jadrali po jasnem, modrem nebu, zdaj nad smetanastimi oblaki, zdaj nad zasneženimi vrhovi, zdaj nad zelenimi hribi in dolinami, ki so se zaradi inverzije zdele kot jezera, ker jih je prepredala mrena megle ali oblakov. Sončni žarki so dobro deli. (Rozi, ne pozabi preveriti sevanja v letalih. Za vsak slučaj sem za mero antioksidantov naročila zeleni čaj. Bo v redu? Hahaha.)

Po pristanku mi začuda ni bilo treba prehoditi celotnega letališča do hale s prtljago, ker nas je busek očitno pripeljal prav v bližino. Začuda moja prtljaga tokrat ni prišla zadnja in začuda z njo tudi ni bilo nič narobe - hja, ko sem pa imela nahrbtnik, hahaha. Kitaro so mi na srečo dovolili nesti kot ročno prtljago, tako da me zanjo ni skrbelo.

Med množico ljudi, ki so čakali ob izhodu, tokrat ni bilo sestrice s šopkom narcis, kot na ljubljanskem Brniku, tako da sem se sama otovorjena odpravila do vlakov. Mimogrede sem pomagala še enemu Slovencu, ki sem ga prepoznala z letala in mi je deloval tako izgubljeno. Rok je bil na poti v Enschede (vzhod Nizozemske, čisto pri meji z Nemčijo), kamor je šel delati nekaj s kemijo in membranskimi prehodi in tako (se mi zdi, hahaha).

Naložila sem se na vlak, se odpeljala v Leiden in nato kos poti še prepešačila. Med vožnjo sem že zapazila prva barvna polja tulipanov - eno rdeče en več rumenih, kako so se razprostirala v daljavo. Žal sem bila prepočasna, da bi poiskala fotič in to dokumentirala.

Bil je prečudovit, topel, jasen, sončen dan, mene sta pa čakali še dve predavanji. Pridno in kar nekam budno sem jih obdelala in se zvečer crknjena zgrudila na fotelj v kuhinji, kjer sem se pridružila svojim najljubšim cimrom - Ron, Irene in Bas. Skupaj smo večerjali in komentirali zadeve na TV. Poskrbeli so za to, da sem se res počutila, kot bi se vrnila domov. Res prijetno. Hvala tudi vsem vam doma v Sloveniji za pozitivne misli in želje. Zvečer si pa lahko predstavljate, da sem brez težav zaspala. Razpakiranje pride na vrsto jutri.