Dogodivščine na nizki zemlji

V četrtek smo se četverica DoDaMo Ti odpravila na lov za dogodivščinami po krajih iz naslova. Pa vendar višek dneva leži drugje, in sicer ...

Lokacija dneva - International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia (ICTY), Den Haag, in ime dneva - Romana.

Po obilnem zajtrku (domač šalam!), ki nam je dal energijo za cel dan hoje, smo se z vlakom in potem s tramvajem odpeljali do Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije. Tam nas je že čakala naša gostiteljica Romana, ki vam je mimogrede poznana iz objav, saj sem pri njem nekaj časa stanovala. Romana tam dela že nekaj časa in me že nekaj časa vztrajno vabi, naj jo pridem obiskati, pa se mi še kar ni uspelo spraviti tja. Zdaj se mi je pa zdela luštna prilika, da gremo sodišče pogledat skupaj z mojimi obiski. Vnaprej sem jo poklicala in preverila, če so kaka zanimiva sojenja na sporedu, in naneslo je, da smo uleteli ravno na sojenje Gotovine. Saj ne da bi vedela kaj veliko o njem, a vsaj njegovo ime mi je zvenelo znano. :S

Po kontroli kot na letališču nas je pospremila noter in nam najprej razkazala stavbo, razložila, kje in kaj dela ona, v katerem delu delajo tožilci in v katerem delu se pripravlja obramba, kako potekajo sojenja itd. Tisoč in en podatek nam je še navrgla, mi pa pili kot suha goba, tako zanimivo je vse skupaj bilo.

Po eni kavici smo se odpravili na to sojenje, pred tem pa morali še enkrat skozi scanner. Bili smo sami v takem prostoru s stoli. Med nami in sodno 'dvorano' so bila steklena okna/vrata, tako da ti vse vidiš in oni tudi tebe. Zato se moraš lepo obnašati, nič kazanja s prsti ali hitrih gibov, in na koncu, ko rečejo 'court adjourned', moraš tudi ti vstati in se prikloniti. Romana nam je vseeno diskretno razložila vse, kar se je dogajalo. Na desni je bilo tožilstvo, ki je imelo večimo časa besedo, na levi pa obramba, ki je prišla na vrsto le nekaj minut pred koncem. Na levi čisto zadaj je sedel tudi obtoženi Gotovina. Na sredini je sedel glavni sodnik z dvema pomočnikoma in nekaj recimo jim tehničnih ljudi, nasproti njega, tako da smo ga gledali v hrbet, pa je sedela priča, katere ime sem pozabila. Na voljo smo imeli tudi slušalke in take majhne radije, preko katerih smo lahko poslušali sojenje v različnih jezikih. Levo in desno, prav tako za steklenimi okni, sedijo namreč tolmači, ki vse to sproti prevajajo.

Čeprav nismo veliko razumeli, nas je vseh totalno fasciniralo in tako smo navdušeni in vedoželjni ob koncu zasuli Romano še z dodatnimi vprašanji. Ko smo bil na tem, da se odpravimo naprej, in sicer na obalo, Scheveningen, pravi Romana, da nam lahko zrihta prevoz. Romana je zlata na kvadrat! Vse nam zrihta, čist se nam je posvetila. V nulo. Zato si naziv 'ime dneva' nedvomno zasluži.
In tako nas šofer od sodišča, ki prevaža uslužbence med različnimi stavbami sodišča, v takem busiču-kombiju odpelje na obalo, kjer se nahajajo zapori. Tam skočimo ven in se polni vtisov sprehodimo do mrzlega Severnega morja.

Scheveningen

Trojica se sezuje in oddrvi v ledenomrzlo vodo, medtem ko jaz na varni razdalji raje samo opazujem in fotografiram :) Obalo, dolg pas mivke z ogromnimi nanosi školjk, prehodimo podolgem in počez.










Obalo, ki jo mimogrede v kratkem hočejo spremeniti v nekakšno mondeno plažo s palmami, kar po pravici ne vem, če bo preveč delovalo glede na povprečno število sončnih dni na Nizozemskem.









Na koncu pomola se povzpnemo na stolp, kjer poleti lahko skočiš bungee jumping, da se razgledamo v daljavo. Od tukaj je ravnina te dežele več kot očitna. Za sipinami nasipa in nekaj ruševja v daljavi z lahkoto prepoznaš Haag, več cerkvenih zvonikov in po mojem celo Leiden.
Naj ob tem povem še eno zanimivost o imenu tega dela obale, Scheveningen. Menda so to besedo nizozemski vojaki med drugo svetovno vojno uporabljali kot šifro za ne-bi-vedela-kaj, ker so pri izgovorjavi z lahkoto prepoznali, če je človek njihov ali ne.







Delft


Za konec se z vlakom odpeljemo še do Delfta, ki je po mojem okusu, seveda za veličastnostjo Leidna, haha, najlepše in najbolj tipično nizozemsko mestece z romantičnimi kanali, ozkimi uličicami in majhnimi mostovi.


Da niti ne začnem razglabljati o veličastnosti lokalnega slikarja Vermeerja, ki je zaslovel predvsem s svojo Deklico z bisernim uhanom, ki je mimogrede znana pod imenom nizozemska Mona Lisa (čeprav gre za dejansko lepo dekle). Na fotki pa Domen pozira z Dekletom z mlekom, ki je kiparska izvedba Vermeerjeve slike Melkmeisje.
















Vendar od vsega tega mojo trojico najbolj presune število koles, ki se grmadijo ob železniški postaji. Počakajte, da gremo jutri v Amsterdam, se nasmehnem, medtem ko Tina dokumentira ta kolesarski fenomen.

Pretekle štiri dni so mi popestrili trije Slovenci, dva prijatelja od skavtov in en njun prijatelj, Domen, David in Tina. Do kratice DoDaTi smo prišli med igranjem Enke. S tem da tam sem bila še jaz in je ratalo DoDaMo Ti.

V sredo zvečer so me čakali pred blokom, da sem po mesečni taizejski molitvi prikolesarila domov. Že od daleč sem jih zagledala - eno trojico, kako z nahrbtniki in oboroženi s slovensko zastavo stopajo gor in dol pred blokom. Ker jih nisem utegnila priti iskat na glavno železniško postajo, so se namreč na moj naslov odpravili kar sami, in to jim je prav dobro uspelo. Navdušeni smo se objeli in odšli zapit njihov srečen prihod in naše veselo snidenje na internacionalni žur, ki je vsako sredo v baru Einstein.

Naslednje tri dni sem bila zavzeta vodička (poročilo po dnevih sledi). Danes, po turi po mestu Leiden, smo se pa morali že kar posloviti, tako da sem jih pod večer še pospremila na vlak, ki jih je medtem srečno in varno pripeljal do letališča v Belgiji. Zdaj pa samo še dobre želje, da čakanje čim bolj prijetno mine, jutro in z njim let pa čimprej pride.

Prinesli so mi slovenski duh in slovenske dobrote :), predvsem pa ogromno veselja in smeha, super dogodivščine in izkušnje, težke filozofske debate in razprave, čisto navdušenje in zdravo vedoželjnost. Domen, Tina, David, iz srca hvala! Vla! (hja, lokalna fora pač)

Moja nova sobica. Prostorna, vendar tolk polna vseh stvari, da je prav natlačena.
Imam res svašta. Tisto sivo so vrata v sobo. Levo se nahaja ogromna garderobna omara, v kateri se skriva tudi televizija. Zraven v kotu Sabrinine stvari, ki ji h je pustila tukaj.

Ob steni udoben kavč, ob njem taka fajn samostoječa svetilka, na kateri lahko uravnavaš svetlost. Saj vem, da je to danes nekaj čisto običajnega, ampak meni je res tako priročna.

Dalje mizica. In hladilnik z zmrzovalnikom, ki sem ga ravno danes odtalila, ker je bil ena velika gmota ledu in nisem mogla spraviti vanj rib in špinače, ki sem si jih danes v trgovini zaželela. :)





























Pa še tak udoben naslonjač za pred televizijo. Pisalna miza z udobnim študijskim stolom :) Omare za bukve. Imam pa tudi nadpovprečno število podaljškov. Ravno včeraj sem se dala na to, da dokončno vse pospravim - vse po omarah in hrano v kuhinjske omare - in sem med drugim omejila število podaljškov in vseh mogočih kablov.















Veliko okno s široko okensko polico. Priročno, če se ti zahoče pogovarjati z ljudi, ki se ti sprehajajo mimo okna. Haha. Ja, živim že res v prvem nadstropju, ampak okrog stavbe so take železne strukture, po katerih načeloma lahko plezaš. In ravno pred par dnevi sta se mimo sprehajala dva tipa, pa smo vrgli eno debato. Očitno gresta po stopinjah tistega spidermana, ki pleza po stavbah. Tako da sta se veselo vesila pred mojim oknom. Sicer pa ne lih prijeten feeling, če veš, da se ti kar naenkrat lahko kdo pojavi pred in ne pod oknom. Hahaha.

Polona, zdaj pa nekaj zate. Okno mi namreč nudi razgled na gasilske garaže. Danes zjutraj so bila vsa prevozna sredstva tako lepo postrojena v vrsti pred garažami, ma sem jih zamudila, da bi jih pofotkala. Enkrat drugič. Zaenkrat nekaj malega za okus.
Zraven gasilcev pa je tukaj še glavna stavba policije, tako da varnost na dosegu roke. Priročno, a?








Naj vas iz sobe popeljem v kuhinjo. V opombo naj povem, da sem kuhinjo slikala kmalu po tem, ko je bila tukaj čistilka. Da ne boste mislili, da sem prišla med neat-freake. Ne, ne, ponavadi je štala. To, kar vidite na mizi na sredini, ni še nič.
Spodaj pa še tuš in pralni stroj. Žehta v njem je pa slučajno lih moja. Zdaj je moralo lih končati. Grem jaz zdaj to obesit.


Dobrodošli v mojem novem svetu. Uživajte!

Pred enim tednom smo imeli prvo predavanje Wetenschapsfilosofie oziroma tako imenovane filozofije znanosti. Nekaj podobnega smo morali opraviti tudi vsi študentje Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer smo to imenovali Filozofija za nefilozofe. Razlika je bila v tem, da smo doma to opravili z levo roko po enem popoldnevu branja treh člankov, medtem ko so to tukaj vzeli veliko bolj resno. In ker se mi Cvetka (profesorica filozofije na FF) noče in noče oglasiti, sem začela na predavanja hoditi tudi sama.
Ker moramo ta predmet opraviti vsi študentje FF, si lahko predstavljate, da je predavalnica nabito polna. Folk dejansko hodi na to predavanje. Ne vem pa, koliko sledijo. Mislim, saj ne da jaz v nulo sledim, ma vsaj klepetam ne. Mularija nevzgojena! :)

Današnje predavanje je bilo že veliko bolj prebavljivo. Pravzaprav, moram priznati, bilo je zanimivo. Pero' zadnjič mi je pa res vzelo vso energijo in voljo. Bilo je uvodno predavanje, na katerem je tipo na dolgo in široko razlagal, kaj bomo pri tem predmetu obdelali. Mislim, kul, vse lepo in prav, ma zakaj tolk na dolgo. Saj opis predmeta in program vsakega predavanja si lahko sam prebereš na netu. Ne, on je to moral v nulo predelati. Razumi ti!

Ma ajde. Vsaj to - tipo je že sam na sebi zanimiv. Naj vam ga karseda dobro opišem, da vam približam njegovo pojavo. Po mojem je tam mojih let - ko sem ga zadnjič videla, sem mislila, da je študent, ki bo na začetku predavanja kaj tehničnega sporočil. En tak suh dolgin z očali v stilu 80-ih in z lasmi do riti, ajde, do sredine hrbta pa res. Haha. Govori obupno hitro, vse komentira - na primer, če mu Powerpoint predstavitev zašteka, iz tega naredi cel dogodek - in se zraven nadvse zabava. Stalno ima neke humoristične pripombe, pri katerih kar traja, da impulz pride do mene po mojih dolgih kablih. Aja, mimogrede, sem povedala prejšnjim cimram enkrat za to našo frazo in so bile čisto navdušene.

Torej, en tak hipi stajl tipo. Poleg tega nosi še puloverje v stilu 80. let. In danes je imel pulover vijola barve! Kom op, zeg! Ne ga lomt, no! Hahaha. Vam povem, samo še kitara mu je manjkala in rože v laseh, pa bi šou lohk na Woodstock. If you're going to San Franscisco, be sure to wear some flowers in your head ... Hahaha. Še dodatno veličasten je pa seveda zaradi imena. Hja, taki zakon ljudje nimajo zaman imena kot moj tata :) Hahaha.

Drugače je on eden od dveh profesorjev, ki bosta predavala ta predmet. Drugega sicer še nismo imeli. Jaz pa. Uuuuu - la la, boste rekli, VIP in to. Kako so se najine poti križale?

Naj se zato vrnem nazaj, tja v sredino januarja. Ker se je bližal začetek novega semestra, sem si rekla, da moram poskusiti zrihtati, če bi mi priznali ta slavni predmet. Aktiviram vse FF prijateljice (Hvala!), da se podučim čimveč o tistem predmetu, v primeru, da me zaslišijo. A kaj ko brez uradnega števila ECTS ne morem nič. Tu pa nastopi, oziroma žal ne nastopi Cvetka Toth. Kje si Cvetka?

Da povprašam, kaj sploh vse rabim za uradno priznanje predmeta, pišem nosilcema tega predmet - vam zdaj že poznanemu Victorju Gijbersu in gospodu Egbertu Fortuinu. Slednji mi odpiše, da rabim uradni opis predmeta in koliko ECTS točk je vreden. Potem pa gre to h komisiji, ki odloči, ali se moji prošnji ugodi ali ne.
Po tem uradnem delu mejla, pa tipo izrabi priložnost: ''Vidim, da prihajate iz Slovenije. Trenutno delam raziskavo o - pazi to! - dovršnem in nedovršnem velelniku v slovenščini in ruščini - mislim, dej no, kje vam ideje?! Zanima me, če bi mi bili pripravljeni pomagati in povedati, če so določeni stavki kul ali ne.''
Itak, si mislim, ne bodi len. Zanimiva zadeva. Moram prizanti, da je bilo sicer nadvse zabavno, ampak hkrati tudi nerodno, ker mu nisem znala razložiti, zakaj mi nekaj zveni kul, nekaj pa ne. Hm, moj lingvistični duh je pod pritiskom uplahnil ....

Po tem lingvističnem delu obdelava seveda tudi temo filozofija. Pokažem mu seznam literature, ki smo jo brali, razložim, kaj smo obdelali, in koliko časa je trajalo predavanje, več pa da mu ne znam povedati. Pa me vpraša, če ne obstajajo ti podatki o predmetu pa o številu točk na netu, tj. na uradni strani FF ali Oddelka za filozofijo. Obstojim in se zamislim - če bi bila v filmu, bi se verjetno zazrla v strop ali skozi okno, slika bi zavalovala ali se zameglila, in v naslednjem trenutku bi se znašla na stopnišču našega socialističnega faksa z natanko enim, in še to nedelujočim računalnikom na nadstropje - in ko se zdramim - vse seveda traja par sekund - in se vrnem v sedanjost, v njegovo pisarno, se nasmehnem in ponižno in skromno rečem: ''Ne, ne, haha, veste, na našem FF to ni tako zrihtano kot tukaj.'' Čeprav moram priznati, da me je zadnjič šokiralo, ko sem šla na stran Oddelka za anglistiko, in so predmeti dejansko opisani, skupaj s ECTS točkami, in stran je popolnoma prenovljena in (vsaj zdi se) ažurna.

Drugače pa je gospod Fortuin po mojem v štiridesetih letih in je en tak prijeten možak, ki mu kaj pristoji, da je rusist. (Lokalna: Jelenove seveda nihče ne prekosi!)

Naslednjič ima predavanje čez on. Danes pa smo obdelali predvsem Descartesa, Humea in Kanta, čeprav mimogrede še en cel kup ostalih. Priznam, priznam, sledila sem in celo razumela, le na koncu sem ga malo izgubila. Sem se oddolžila za zadnjič. Priznam, zadnjič mu nisem dala niti šanse, temu Victorju.

Ja, kakor ste verjetno opazili, prihajajo objave z enotedensko zamudo. Je že boljše kot en cel mesec, haha. Moram pač po hitrem postopku priti na zeleno vejo.

Na ponedeljkov dan pred enim tednom, to je 8. februarja, ko ste bili v Sloveniji hvaležni za Franceta Prešerna, ki nam vsako leto daje extra prosti dan, smo bili tukaj hvaležni za Willema Oranjskega, ki je na ta isti dan leta 1575 mestu Leiden podaril univerzo (op. več o tem lahko preberete v enem odstavku v objavi 4. oktobra). Ta dan torej ni predavanj, tako da je bil tudi za nas podaljšan vikend. Verjamem, da boste sami sposobni razporediti ti dve imeni pod pripadajoči sliki. :)


Ta dan je znan pod imenom Dies (latinsko: dan) in stoji za dies natalis (rojstni dan, dobesedno: dan rojstva). Kot ste lahko preračunali, univerza letos praznuje 435. rojstni dan. Na ta dan univerza vsako leto pošlje telegram kraljici Beatrix v zahvalo kraljevski hiši, da je Willem van Oranje Leidnu podaril to univerzo. Kraljica pa počaščeno odgovori (no, vsaj letos je, haha), da to gesto ceni.

Dan počastijo s slovesnostjo v Pieterkerk v Leidnu. Cerkev, ki je mimogrede ena izmed nešteto, ki ne služijo več kot cerkve, ampak kot vse drugo. Na ta dan rektor univerze (trenutni rector magnificus je Paul van der Heijden) vedno kaj modrega pove. Letos se je osredotočil na to, kako čustva igrajo vse večjo vlogo in pritegnejo vse več pozornosti v politiki in družbi in tako zasenčijo znanstvene in statistične podatke in kako glas ljudstva (wisdom of the crowd) preglasi glas znanosti (wisdom of science). Pojav je razložil na par primerih.
Eden izmed njih je zloglasni nizozemski politik Geert Wilders. Ne verjamem, da sem o njem že kaj pisala, o politiki itak bolj ne. To moram še malo obdelati v svojih objavah. To in pa seveda nogomet! Ma v glavnem, tipo mi je tako antipatičen - vizualno, še bolj pa zaradi svojih nacističnih idej - da me srce boli oskruniti svoj blog z njegovim frisom. Ampak, hja, vse za splošno razgledanost.

V glavnem, v svojem govoru rektor omeni, kako Wilders čustva uporablja za spodbujanje nestrpnosti proti muslimanom in kako dobro mu to uspeva. Wilders namreč pravi, še s tako slikovito primerjavo, da mu ja res verjameš, da je na Nizozemskem govora o tsunamiju muslimanov, medtem ko statistika kaže ravno naprostno, in sicer upad priseljevanja v preteklih dveh letih.
Ta plakat mi je jako všeč. Kot vidite ima design od cigaretov z opozorilom: G. W., ekstremist, je zelo škodljiv za vas in za družbo. Odlična ideja!



Malo sem zašla od rdeče niti praznovanja 8. februarja, vendar vse z namenom seveda.
S to razpravo je rektor otvoril jubilejno leto (lustrumjaar), ki se je pričelo na ta dan, 8. 2. 2010, in bo potekalo prav v duhu teme Razum in čustvo (Ratio en emotie).

Uspešno leto usklajevanja razuma in čustev vam želim.

... in z njimi seveda tudi slovenski. Ko smo se prejšnjo soboto, 6. 2., spet zbrali pri slovenski maši v Haagu, sem se še enkrat v polnosti zavedla pomena ohranjanja slovenskega jezika, kulture in literature.

Tokrat nas je bilo že precej več. K večjemu številu je gotovo prispeval dekliški zbor iz Ribnice, ki je na povabilo duhovnika, ki je imel mašo in je mimogrede odgovoren za cel Benelux, prišel na Nizozemsko polepšat bogoslužje.

Zaradi zmede z vlaki sem malo zamudila in se zato čimbolj ponižno in tiho usedla zadaj k Polflietovim. Tamali dve sta me takoj zregistrirali in Kristina mi je že naslednji trenutek hitela sedet v naročje. Drugače pa sta bili cel čas nadpovprečno in nedojemljivo pridni in mirni. Prav nenormalno :)

Po maši je sledil kulturni program ob kulturnem prazniku. Najprej smo zapeli Zdravljico - kar kocine so mi šle pokonci. Potem pa je nastopil zbor s par komadi. Pri komadu Nocoj pa oh nocoj, vstane iz publike en fant in s prodornim moškim glasom odgovori 'Ne joči, ljubica, ne bodi žalostna, če dobrih sedem let, se bova vidla spet'. V trenutku so me spreleteli mravljinci. Pre-ču-do-vi-to. Sem našla posnetek te pesmi na netu: http://www.narodne-pesmi.si/pesmi_besedila_pesem.php?id=512&mp3=228. Ganljivo.

No, saj veste, kako mene gane lepo petje. Najbrž, ker sama tega ne zmorem, mi je toliko lepše, ko vidim/slišim, da drugi uporabijo svoj talent. Moški glasovi so pa itak the best. Polona že ve. Zakaj bi drugače hodili skupaj z Vodopivci na Triglav? Haha. Rozi pa tudi, ko mi je na poslovilni žurki pripravila tako presenečenje, da mi je prišla pet moška zasedba.

V glavnem, na koncu ogovorim tega fanta solista. Izkaže se, da že 7 let živi tukaj in študira na konzervatoriju v Haagu. Ja, mravljinci, vam povem.

Nazaj k rdeči niti. H kulturnemu programu smo pripomogli tudi sami. Duhovnik nas je prosil za sodelovanje, in sicer, če bi bili pripravljeni prebrati nekaj Balantičevih pesmi. Po njegovem uvodu z Balantičevim življenjepisem smo tako med zborovskimi pesmimi vskočili mi. Bogato.

Zatem je sledil še zabavni program, to je piškotki in čaj in klepet na dolgo in široko. Lekker gezellig! Hahaha, zdaj ti dve besedi seveda že obvladate, kajne?
Sicer sem tudi sama ogovorila nekaj ljudi, vendar sem se večino časa ubadala s tamalima. Zato pa, ko so se spravili v avto za domov, v jok. Mojca ook mee! Mojca tudi z nami! Cukri za past dol.

Sem pa slišala, da smo spet v Družini. Na koncu smo se fotografirali, kot že takrat v začetku decembra, in očitno je bila gospa Metka tako pridna, da je poročilo že poslala na uredništvo, tako da je vse ažurno zabeleženo.

Zavesten slovenski pozdrav z Nizozemske v mojo prelepo domovino.

Balantičeva pesem, ki so mi jo dodelili v recitacijo:
Minil je čas

Minil je čas, ko me je norca motil
vsak vrisk krvi, vabljiv oči sijaj.
Odšel bom in ne pridem več nazaj,
Gospod, za Tabo sem bom zdaj napotil!

Pomagaj, Kristus, mi , da bom ukrotil
bolest po zemlji, ki je rodni kraj,
to zadnjo in največjo slo zmehčaj,
da ves bom Tvoji luči se zarotil!

In to Te prosim še, da odpustiš,
da metal blato sem v srca izvir:
premogokrat bila je pesem kletev.

Bila kot jaz za večno smrt je žetev,
a Ti življenje si, svoboda, mir -
in vem, da vsakemu se rad deliš!

Selitev prinese s sabo tudi spremembo naslova. Navajam ga spodaj. Spremenila oziroma popravila sem ga pa tudi že v svojem gmail profilu in se torej pojavi pod vsakim mejlom, pod mojim imenom. Vesela bom vaše kartice. :)

Hey. I don't think you guys know that I've moved recently. For my new address, look below this message. Otherwise, you can always get my address at the bottom of my e-mails, attached to my signature. I can't wait to get a postcard from you. :)

Hoi, Nederlandssprekende mensen. Ik vermoed dat jullie niet eens weten dat ik inmiddels ben verhuisd. Alleen maar binnen Leiden, hoor. Dit is mijn nieuw adres. Je kan het ook altijd terugvinden onder mijn naam in de e-mails. Ik verheug me al op jullie kaartjes. :)

Vrijheidslaan 836
2321 DX Leiden
Nizozemska/the Netherlands/Nederland

V zadnjem tednu januarja sem se torej ubadala s tem, kako bi karseda efektivno in ekonomično spakirala svoje trenutno življenje. Sicer se da kupiti take lepe verhuisdozen (škatle za preselitev), ma zakaj bi človek zapravljal za take stvari, ko pa se lahko odpraviš do bljižnje trgovine, kjer se jih kopičijo celi vozički. Tako se nagrmadila par škatel (od ruma, haha) in se lotila pakiranja. Je šlo kar hitro in nadvse sistematično. Vse to sem potem zložila na hodnik, da Jorien ne bi bilo preveč v napoto, ko se vrne. Na fotkah manjka še slavni kovček, ki ga vendarle še nisem vrgla proč, ker sem vedela, da mi bo še prišel prav pri selitvi.

Po uspešnem pakiranju se je odprlo novo vprašanje, in sicer kako bom jaz vso to šaro preselila. Se je zdi malo, ma se je je nabralo kar veliko. Premišljevala sem o taxiju, o najemu avta, o najemu bakfietsa (kolo s takim vozičkom spredaj), ma sem rekla, bomo že zrihtali. Do takrat bo roba počakala tam. Cimre niso imele nič proti, tako da super.




















Rešitev je prišla nepričakovano. Romana (prejšnja objava) je en večer na večerjo povabila soseda od zgoraj, ker ji občasno pazita na mačke, pa se jima je hotela na tak način malce zahvaliti. Med pogovorom tipo enkrat omeni, da ima avto - aha, hops, zgrabi priložnost, hihi. No, in res se dogovorimo, da mi pomagata pri seljenju. Najlepša hvala, Gijs in Sonia. Obdajajo me dobri ljudje. Kakšen blagoslov!

V nedeljo, 7. 2., popoldne se tako iz Voorschotna odpeljemo v Leiden. Najprej na Oude Rijn 54a, da vse naložimo v avto. Brezplačni fitnes - gor in dol po strmem nizozemskem stopnišču. Naj prikažem spuščanje :)
Prva fotka: pogled navzdol na stopnišče iz mojega, drugega štuka;





druga fotka: pogled nazaj gor na to isto stopnišče iz hodnika prvega štuka;




















tretja fotka: pogled navzdol iz prvega štuka na stopnišče pri vhodu.





Naporno, vendar to mi hitro zrihtamo. Še pozdrav cimram, ki so doma, in zbogom.







Potem pa se natovorjeni odpeljemo na Vrijheidslaan 836, kjer me že čaka Sabrina v moji novi sobi. Pomagata mi še vse zložiti v avlo, iskreno se zahvalim in poslovimo se. Iz avle mi stvari pomaga nositi Sabrina.

Dobrodošla v novem domeku. Študentski dom. V našem delu nas je deset cimrov. Če odštejem sebe, moram torej spoznati celih devet folka. Hudo. No, ma počasi bo, saj se kar zmerno prikazujejo v kuhinji, tako da gre počasi, ma gvišno :)
Dozdaj sem spoznala: Sosed na desno - Ron. Cimer čez hodnik - Sven. Soseda na levo - Elske. Potem pa v ostalih sobah, ma jih ne znam niti porazdeliti, ker sem jih srečala v kuhinji: Cor, Bas, Erica. In jaz je sedem. Torej še trije. Kul.

Prejšnja pogodba je torej pretekla 31. januarja, medtem ko sem prebivalka trenutne sobe lahko uradno postala šele 8. februarja. V tistem tednu vmes sem bila brezdomka in sem vsako noč prenočila pod drugim leidenskem mostom. Lahko si predstavljate, da to vsaj ni bilo težko, ko je pa toliko mostov :)

Brez skrbi. Ti moji mostovi so bili Romana. Eno slovensko dekle, ki mi je z veseljem ponudilo streho nad glavo v svojem stanovanju v bližnji vasi Voorschoten. Sicer mi je tudi Teja ponudila, da bi bila pri njih, vendar so se prejšnji teden lotila predavanja in se nisem hotela vsak dan fijakat gor in dol.

Tako sem pa vsako jutro nadvse zdravo in športno odkolesarila v Leiden na predavanja. Po poti sem razmišljala, kako sem doma sicer tudi veliko kolesarila, vendar ponavadi nikoli z namenom nekam priti, ampak bolj rekreativno, medtem ko je tukaj to res normalno in običajno prevozno sredstvo na vse mogoče konce. Tako sem se tudi na deževno torkovo jutro brez pomisleka v Leiden odpravila s kolesom. Deževno jutro, cesta pa še malo snežena in tudi ledena od prejšnjih dni. Jaz pa kar pogumno pedaliram. Dokler na enem desnem ovinku ne pogrnem. Nadvse elegantno in nadvse konkretno. Hahaha. Iz bljižnjega avta izstopi en tip in zaskrbljeno vpraša, če sem ok. Pod dozo adrenalina kar ne čutim nobene bolečine, hitro se poberem in mu hitim zatrjevati, da sem kul. Od zmedenosti kar v angleščini. Potem pa tipo preseneti z vprašanjem: En de fiets? (In kolo?) Hahahaha. Me strže in v smehu odgovorim, da je tudi kolo v redu, hahaha. Če to ni bilo tipično nizozemsko, hahaha.

Razen tega incidenta je bivanje pri Romani minilo prav prijetno. Vseeno sem bila tisti teden kar nekam zmedena. Kar naenkrat nimaš svojega koščka pod soncem, živiš iz rukzaka in moraš vse prenašati s sabo. Sem se morala kar hitro navaditi razmišljati zelo široko in dolgoročno. Na primer, kaj vse moram v ponedeljek spakirati pri Jorien, da bom imela en teden kaj obleči pri Romani in še kaj lepega za dogodke preteklega vikenda.

Nadvse prijeten pa je bil občutek, ko veš, da te nekdo čaka doma, da se vrneš s faxa, da skupaj skuhaš večerjo in potem ob čaju klepetaš pozno v noč. Ni mi bilo hudega, ne. Nasprotno.

... da se zavedam, da je sramotno to, da sem kar mrknila, ja. Ojej, ojej. Na današnji dan mineva natanko en mesec od moje zadnje objave in hkrati tudi mesec od moje vrnitve v to ravno deželo. Ob tem svojem škandaloznem (ne)dejanju ne morem ne pomisliti na filme, ko koga vklenejo v lisice in mu zrecitirajo: You have the right to remain silent. Anything you say can and will be used against you in a court of law.
Tako se bom torej zdaj skušala izvleči iz te kaše, obrazložiti dogajanje zadnjega meseca in se s tem opravičiti za moje izginotje in priti nekoliko na zeleno vejo. Naj najprej vendarle kratko in jedrnato odgovorim na zaskrbljena vprašanja: Sem živa in zdrava, ja. :)

Po vrnitvi na Nizozemsko sem se takoj poglobila v učenje, saj sem 14. januarja imela izpit iz nizozemske slovnice in besedišča. Mislim, da mi je šlo prav odlično, saj je tipinja dala v izpit prav enake primere, kot smo jih delali za vajo in za domačo nalogo. Rezultatov pa še kar ni, kar je kar nekako nedojemljivo. Na rezultate tistega prvega izpita sem že res čakala tudi cel mesec, ampak nas je bilo na izpitu najmanj 200, tukaj pa nas je v majhni sobici sedelo mogoče deset. Tako da mi ni prav jasno, kje so ti rezultati obtičali. Kakorkoli, istočasno sem na tem izpitu morala oddati en esej, tako da je bilo tistih par dni med mojih prihodom in izpitom kar pestro.

Na koncu izpita pa me je čakalo še eno nadvse prijetno presenečenje. Pred prazniki smo namreč pisali narek. Ja, hahaha, zveni prav osnovnošolsko, kajne? Ampak Nizozemci so kar nori na jezik in slovnična pravila in to in imajo prav televizijski šov Groot Dictee (Veliki narek). Sicer je profesorica nivo prilagodila našemu znanju, ker je tisti na televiziji menda kar zasoljen, vendar je bil vseeno kar zapleten. V glavnem, sem zmagala! Jupi! Ja, na koncu izpita je povedala rezultate in očitno sem imela najmanj napak (16 od povprečno 23), tako da menda dobim knjižno nagrado. Lušno! Hihihi! :)

No, ta izpitni dan naj bi bil prelomnica za oddih. Do začetka februarja namreč ni bilo predavanj in čas je bil preprosto pisan na kožo za pisanje bloga. Ampak ne. Mojco je po izpitu napadla tista dobro znana nevarna človeška slabost - lenoba! Ujej, in to prav ta ornk varianta. Samo pohajala sem in gledala filme in klepetala s cimrami in počela nič drugega. Človek bi mislil, saj to je pa ja normalno, po tolikem učenju in študiranju. Vendar vseeeno. Kdor me pozna, ve, da sem kar mal deloholika in da ne morem lih ne delati nič.

Tako da v svoj zagovor lahko povem, da sem v tistem času vendarle začela pisati eno seminarsko, že počasi pakirala stvari v škatle za preselitev in urejala birokracijo za naslednji semester. Med drugim sem skušala zrihtati, da bi mi priznali oceno predmeta Filozofija za nefilozofe s FF-ja. Mislim, da nažalost vendarle ne bo uspelo, ker se mi slavna Cvetka nič ne oglasi. Vseeno hvala vsem za pomoč pri tej zbrki.

Zadnji teden januarja, tik pred selitvijo, pa sem šla še za varuško in gospodinjsko pomočnico k družini Polfliet v Ridderkerk. Tamali sta cukra na kvadrat in smo se popolnoma ulovile, tako da je bila 'Mojca' prva beseda zjutraj in zadnja zvečer. Bila sem prava atrakcija, kot nova igrača. :) Imeli smo se senzacionalno lepo.

Potem pa je prišel 31. januar in pretekla pogodba. Se nadaljuje ...