Dogodivščine na nizki zemlji

Človek se loti vsega dela, samo da se izogne delu. Hahahaha. Tako sem se danes vrgla na kuhanje, namesto da bi delala seminarsko, ki jo moram oddati do torka. Ma ni sile. Vse bo. :)

Zaželela sem si joto in ... jota it was! Skoraj vsi cimri so prišli mimo in komentirali, kako cel hodnik smrdi po zelju, potem so jo pa vsi z veseljem pojedli, ko je bila kuhana. Čisto slučajno je bila velika večina doma in tako sem jo ponudila vsakemu, ki je prišel mimo. Moram priznati, da mi je tokrat res odlično uspela, le malo preveč sem jo zgostila. :S Tako smo čisto spontano pristali v kuhinji, vsak s svojo skodelico jote, in komentirali slovensko kuhinjo. Mmmmm, domače!

Stroopwafels

Naj zdaj končno enkrat naredim domačo nalogo, ki se je spomnim vsakič, ko jem te slavne stroopwafle - kaj je v bistvu stroop, ki je namazan med tista dva waflja?

Testo za waflje je narejeno kot običajno testo iz moke, masla, rjavega sladkorja, kvasa, mleka in jajc. Značilnen karo vzorec mu da strojček, ki to testo oblikuje v waflje in jih speče.
Še topel wafel prerežejo na pol in na eno stran namažejo še topel stroop. To je taka gosta rumenorjava mešanica sirupa, rjavega sladkorja, masla in cimeta. Potem nanj prilepijo še drugi wafel en klaar is stroopwafel! (in stroopwafel je pripravljen!)





S stroopwafli sem zasvojila že kar nekaj ljudi. Meni so še vedno slastni, čeprav sem se jih mogoče že malce prenajdela. Najboljši pa so topli.


Vla

Naslednja dobrota, ki me je na Nizozemskem navdušila, in s katero sem zasvojila predvsem moški del trojice na obisku, je vla. Posplošeno, to je malce bolj tekoča varianta pudinga, ki ga kupiš v tetrapaku kot jogurt, mleko in ostale podobne mlečne izdelke. Dobiš ga v nešteto okusih, vendar je meni najbolj več vaniljev.
Na fotki je tako imenovani dubbelvla (dvojni vla) z okusom čokolade in vanilije. Danes sem recimo jedla čokoladnega z višnjami. Slastno!

Vla je tudi ena izmed tipičnih sladic po obroku. S tem ne mislim na del nekega slavnostnega obroka. Ne, oni jejo tako 'sladico' vedno po večerji (ki je, kot sem enkrat že razložila, glavni obrok). Ni pa to sladica v našem pomenu besede. Za to sladico (toetje) ne pridejo v poštev piškoti, sadna kupa ali torta. Ne. Običajno je to vla, sadni jogurt ali pa tisti bolj smetanasti grški jogurt. Na primer, danes zvečer smo imeli skupno večerjo - pomfri, hamburger, solata - in na koncu za toetje vla.

Ribe

Nizozemska je verjetno zmotno prišteta med skandinavske države tudi zaradi velikih količin rib, ki se jih tukaj lovi, proda in poje. (In zato, ker so ljudje suhi, visoki in blond, ma ajde).




Meni so ribe na splošno všeč, tako da sem si tukaj le še malo bolj razširila znanje.

Tu je seveda slavni surovi haring (slanik), ki ga tradicionalno povaljaš v čebuli (fotka levo) in ga potem pogoltneš, tako da ga držiš za rep in poješ. Drugače pa ga lahko nabaviš tudi v beli žemljici (broodje) (broodje haring - fotka desno). Na isti način, to je v žemljici, je dober tudi losos (broodje zalm).

Nadvse okusne so tudi ocvrte ribe, ki jih sveže pripravljene lahko kupiš na stojnicah. Kibbeling je ime za na koščke narezano in ocvrto ribo (običajno) polenovko, lekkerbek pa za ocvrto ribo, ki je ponavadi srebrni oslič (wijting), polenovka (kabeljauw) ali kaka bolj poceni sorta ribe. To je verjetno tudi riba, ki je v Angliji znana pod slavnim obrokom fish and chips.

Rubrika Hrana si zasluži širitev. Slovenska hrana najde v njej mesto zaradi preprostega dejstva mojih korenin. Nizozemska hrana nekako logično spada vanjo glede na to, kje trenutno bivam. Ampak pomisliti moram tudi na dejstvo, da je Nizozemska multinacionalna država. S tem ne mislim na italijanske in kitajske restavracije, ki jih najdeš vsepovsod, pač pa na bolj specifične kuhinje, ki so na tak ali drugačen način povezane z Nizozemsko, predvsem preko zgodovino (hja, pa smo spet tam, ja).

Kakor je pri nas logično, da jemo burek, kebab, baklavo itd., ker imamo toliko priseljencev iz držav bivše Juge, tako je tukaj običajno jesti turško zaradi delavcev, ki so se v preteklosti preselili sem v upanju na boljši zaslužek in boljše življenje in se nikoli niso vrnili; običajno je jesti indonezijsko hrano, ker je bila Indonezija vse do sredine 20. stoletja nizozemska kolonija, in tako dalje.

Običajna je tudi hrana iz Surinama, ki vam jo predstavljam danes.
Surinam je država na severu Južne Amerike, ki je do leta 1975 spadala pod nizozemsko krono in bila še dolgo potem precej odvisna od njene pomoči.

Od tam prihaja jed roti, s katero me je čisto po nesreči seznanila ena izmed cimer. Prijatelj iz Surinama ji je namreč prinesel večerjo, a je bila prepolna, da bi jo pojedla. Kmalu sem ugotovila, da tudi meni ne bo uspelo. Tako da sem jo pojedla v dveh dneh, ker je bila tako hudo nasitna.

Jed nosi ime po palačinki (na sliki prepognjena). To je v bistvu nekvašen kruh sploščaten v palačinko.

Zraven pride običajno še krompir, stročji fižol, trdo kuhano jajce in meso (jaz sem imela piščanca). Vse skupaj je konkretno začinjeno :) Vendar nadvse okusno.

Originalno se menda je kar z rokami, tako da si natržeš tisto palačinko in s koščki jemlješ vso tisto prilogo in si jo nosiš v usta. No, jaz sem goljufala. Palačinko sem si že natrgala, ma drugače sem pa kar vilice uporabila. :)

Jed je res slastna. Povrh vsega pa je porcija dobra za cel dan ali celo dva.

Eko.
Tipično nizozemsko kosilo oziroma večerja.
Krompir - samo skuhan in v kosih serviran na krožnik;
mesne kroglice - mleto meso (jaz sem dodala še čebulo in začimbe);
nekaj kuhane zelenjave, najbolj pogosto fižoleti - spet samo skuhani;
jus (izgovoriš /žu/) - omaka iz kocke - kocko raztopiš v vodi in to mešanico dodaš maščobi, na kateri si delal meso.
Potem to omako preliješ po krompirju in po vsem, no, in potem krompir tako zmečkaš - glej fotke. Hahhaa.
Kar mogoče še manjka, je appelmoes - to je jabolčna čežana (zveni ful fancy), kot jabolčni pire, no, ki ga servirajo zraven. Trenutno ga lih nisem imela. Pero za predstavo ga lahko vidite na tej fotki zraven polnjene paprike. Tista rumenkasto-rjavkasta masa. Hahaha.

Za mano je prijetna nedelja. S toplim soncem in toplim vzdušjem.
Konlno sem šla v 'svojo' cerkev. Tja, kamor sem hodila že takrat, ko sem bila tukaj. V njej se res počutim domače. Ampak danes je bilo še posebej lepo. Enkrat na mesec poje tako imenovani Magnificatkoor, to je zbor z imenom Magnificat. Sestavljajo ga pač pevci in dirigent, potem so pa zraven še kitara, violina in klavir - sintič pač. No, najbrž ne rabim povedati, kako so me spomnili na naš mladinsk, dekliški in otroški zborček, na domačo župnijo, na dom. Še posebej, ko so me uvodni takti za uvodno pesem takoj odnesli tja, kjer tudi sama igram to pesem.

Laat ons blij zijn en juichen (Slovensko besedilo kitice sem malo pozabila)
en aan Hem de glorie geven.
Want de machtige, de koning,
heeft zijn koningschap aanvaard.
Refrein:
Zing alleluia voorde koning (Aleluja, Gospod kraljuje)
Zing alleluia voor het Lam (Aleluja, On je naš Kralj)
ZIng alleluia voor de koning (ALeluja, Gospod kraljuje)
Zing alleluia. Amen. (Poj aleluja. Amen.)

Vse skupaj me je tako ganilo, da sem si rekla, da moram prav pohvaliti gospoda, ki je vodil zbor. In se mogoče priporočiti za kake note, če mi bo kaka pesmica še posebej všeč. Na koncu sem toej stopila do njega in sva prav prijetno poklepetala. Je rekel, da je videl, kako navdušeno pojem zraven. Sem si mislila, haha, še dobro, da je samo videl in ne tudi slišal, haha. Pa sem razložila, da raje ne pojem, ker nimam ravno glasu, pa zato raje igram kitaro. Na, pa mi je ušlo, in že me je znovačil, češ da ta kitarist ne more vedno. No, le pridi na naslednje vaje. Eko, pa bom spet veselo brenkala. :)

Potem me je še povabil na kavo. Imajo namreč navado vedno po maši na kavo v eno dvorano tam zraven. Pa mi je že pošteno krulilo v želodcu in sem rekla, da moram domov skuhat kosilo. Za današnje nedeljsko kosilo sem si namreč zaželela polnjene paprike. Mmmmm ... Eko, mama, poglej si ti to!

Po eni strani je nadvse tečno, če ne veš, kaj skuhati, ali pa rad kaj skuhal, pa nimaš sestavin doma, do trgovine se ti pa tudi ne da, po drugi strani inovativno in no, mogoče še vedno študentsko, da se pač znajdeš ustvariti obrok s tistim, kar doma imaš. Danes je to odlično uspelo. Riž, zelenjava: slavni vijola korenček (ki je na tej sliki še bolj odlično viden), bučka, rdeča paprika, začimbe, peteršilj, sojina omaka, jajce. Točno taka rižotka je najbolj priljubljena pri moji sestrici.
Na eni slikci še v izdelavi, na drugi pa na krožniku na kuhinjski mizi, v ozadju pa pogled na tipični nizozemski gracht.

Ob tem še komentar za širjenje obzorja. Marsikdo me je namreč spraševal, kaj je tipična nizozemska hrana. No, medtem ko sem jaz sesekljala zelenjavo, kuhala riž itd. (in zato porabila vsaj pol ure), si je cimra v mikrovalovki (v petih minutah) pogrela tipičen nizozemski obrok: mesne kroglice (gehakt balletjes) in stampot - s tem mislim krompir in endivijo zmečkano v tak pire (stampot andijvie). Sicer to pripravijo sami, sveže, je pa tudi taka, študentska, kant-en-klaar (že vnaprej pripravljena) verzija. Hja, včasih si želim, da bi znala odstopiti od te svoje vloge kuhinjske princese, haha, in si tudi sama privoščila to hrano, dobro, pa tako na hitro. Ampak hja, je treba priznati, tudi kuhanje ima svoj čar. Ne vem sicer, če bi se mama vedno strinjala s tem :)

Za vikend žal nisem nikamor pobegnila, saj me je začelo zdravje nekaj matrati. Nič resnega, le neprijetno, ker te preseneti, čeprav se ti zdi, da ti nič ne manjka. Očitno je situacija, če že ne eksplicitno, implicitno dovolj stresna za moje telo. In tako padeš ven, še preden si v bistvu dodobra padel noter. Do te razlage sva prišli s Polono v pogovoru na gmailu. :)
Vse se je torej po malem nagrmadilo in tako sem zdaj par dni raje malce mirovala. Sploh pa je bilo, hvala Bogu pravzaprav, zunaj grdo vreme, tako da se je vse poklapalo :)

Eno izmed prvih vprašanj moje družine in prijateljev je bilo, če dovolj jem. In ker dovolj jem - mimogrede, ena izmed cimer me je poimenovala kar za kraljično kuhinje, ker sem menda stalno tam, tako da imate tudi priče - sem se odločila, da odprem novo rubriko 'Hrana', ob kateri vam bom poročala o skrivnostih moje kuhinje, odkrivala (ne)specialitete Nizozemske in drugih dežel, in z vami delila kulinarične eksperimente, v katere se bom podala. In mogoče se vam pocedi kaka slina ... ali pa ne. :S

Par fotk predstavlja pripravo juhe Good Noodles. Ko je sila, si sestradan in rabiš nekaj toplega in tekočega, ma nimaš ravno časa. Ta je bila z okusom kikirikijeve omake. V krožnik nadrobiš tiste rezance, nanje potrosiš priloženo vrečko začimb (kruiden) in priliješ olje iz vrečkice (olie). Zaliješ z vročo vodo, malo počakaš in ta-da. Obrok narejen.
Toliko da smo si na jasnem. To je obrok v sili. Drugače si rajši skuham mineštrco kar sama - from scratch - ampak to pač traja in zato sem si, kot že rečeno, pridobila tisti častni naziv. Hahaha. No, fotke moje prve zelenjavne juhe tukaj pa žal nimam, ker se si šele zdaj izmislila to novo kategorijo.

Druge fotke pa prikazujejo moje nedeljsko kosilo. Mogoče ne izgleda ravno najbolj privlačno, ampak je bilo nadvse slastno. Zanimivost pri tem, kar se na fotki verjetno ne vidi, je korenček. Kupila sem, oh, ti moja never-ending eksperimetnalna narava, tak poseben koren - vijoličast koren (paarse peen). Od zunaj je vijoličast, noter pa navaden oranžen, in je res dober, ima prav tak fajn poln okus. Problem se pojavi, če ga kuhaš ali pečeš. Hja, vse se namreč obarva vijola in tudi piščanec se je malce obarval, ma ni bilo sile. Haha.

Odgovor: Ja, dovolj jem.