Dogodivščine na nizki zemlji

Za mano je prijetna nedelja. S toplim soncem in toplim vzdušjem.
Konlno sem šla v 'svojo' cerkev. Tja, kamor sem hodila že takrat, ko sem bila tukaj. V njej se res počutim domače. Ampak danes je bilo še posebej lepo. Enkrat na mesec poje tako imenovani Magnificatkoor, to je zbor z imenom Magnificat. Sestavljajo ga pač pevci in dirigent, potem so pa zraven še kitara, violina in klavir - sintič pač. No, najbrž ne rabim povedati, kako so me spomnili na naš mladinsk, dekliški in otroški zborček, na domačo župnijo, na dom. Še posebej, ko so me uvodni takti za uvodno pesem takoj odnesli tja, kjer tudi sama igram to pesem.

Laat ons blij zijn en juichen (Slovensko besedilo kitice sem malo pozabila)
en aan Hem de glorie geven.
Want de machtige, de koning,
heeft zijn koningschap aanvaard.
Refrein:
Zing alleluia voorde koning (Aleluja, Gospod kraljuje)
Zing alleluia voor het Lam (Aleluja, On je naš Kralj)
ZIng alleluia voor de koning (ALeluja, Gospod kraljuje)
Zing alleluia. Amen. (Poj aleluja. Amen.)

Vse skupaj me je tako ganilo, da sem si rekla, da moram prav pohvaliti gospoda, ki je vodil zbor. In se mogoče priporočiti za kake note, če mi bo kaka pesmica še posebej všeč. Na koncu sem toej stopila do njega in sva prav prijetno poklepetala. Je rekel, da je videl, kako navdušeno pojem zraven. Sem si mislila, haha, še dobro, da je samo videl in ne tudi slišal, haha. Pa sem razložila, da raje ne pojem, ker nimam ravno glasu, pa zato raje igram kitaro. Na, pa mi je ušlo, in že me je znovačil, češ da ta kitarist ne more vedno. No, le pridi na naslednje vaje. Eko, pa bom spet veselo brenkala. :)

Potem me je še povabil na kavo. Imajo namreč navado vedno po maši na kavo v eno dvorano tam zraven. Pa mi je že pošteno krulilo v želodcu in sem rekla, da moram domov skuhat kosilo. Za današnje nedeljsko kosilo sem si namreč zaželela polnjene paprike. Mmmmm ... Eko, mama, poglej si ti to!