Dogodivščine na nizki zemlji

To objavo bi morali dobiti že pred enim tednom, saj sem jo začela pisati v noči s torka na sredo pretekli teden, potem ko sem se vrnila z gledališkega dogajanja in preden me je v vročini pomladnih dni v posteljo položila vročina in bolezen, ki me je čisto izčrpala. Zdaj se spet spravljam v ritem svojega vsakdana in poleg študijskih obveznosti bi rada nadoknadila seveda tudi z blogom in z mojim stikom z vami.

Naj vam torej povem zgodbo prejšnjega torkovega dne (18. maja), ko sem se zelo optimistično odpravila v Amsterdam na gledališko dogajanje, za katerega sploh nisem imela karte, ki je bilo skoraj razprodano oziroma si zanj lahko dobil le še karto, za katero bi morala odšteti 55-65 evrov. O dogajanju govorim, ker ni šlo za tipično predstavo, ker je bilo bolj interaktivno in na trenutke celo zelo znanstveno, zato je ime 'cirkus' iz originalnega Circus der Gedachten nadvse ustrezno.

Zakaj sem si sploh tako želela tja, ko pa sploh nisem vedela, za kaj se sploh točno gre? Hotela sem tja zaradi Tilmana, prijatelja čarodeja, ki je tisti večer prvič nastopal pred tako ogromno publiko, tako da je bila nekako njegov debut.

Tilmana verjetno nikoli niti še omenila nisem, pa se poznava že dolgo. Spoznala sva se na plesnih delavnicah, kamor sem hodila v prvem semestru mojega prvega leta tukaj, pred štirimi leti. Tedaj sem se veliko družila z njim in še eno punco, Esther, ki je tudi hodila plesat. Zgodba se je potem v drugem semestru razvila tako, da sta potem onadva postala par, hahaha. Ja, to je bila res ena prav lepa zgodba. Celo leto smo se redno družili in predvsem zabave pri Esther so bile res odpičene, tako kot ona pravzprav, hahaha, ker se pri njej vedno veliko pleše in poje, je in pije, kot doma, ne pa kot na tipičnih nizozemskih zabavah.

Tilman je drugače Nemec in po izobrazbi sicer filozof, vendar se že leta ukvarja s čarodejstvom in je odličen. Na eni zabavi nas je dolgo v noč zabaval s svojimi triki in, medtem ko vse skušali ugotoviti, kaj se kdaj zgodi in kako kaj izvede, sem jaz preprosto uživala v miselnih iluzijah, v katere nas je potegnil. Kot otrok sem ga požirala z očmi in navdušeno ploskala, tako da mi je na koncu rekel, da sem kot otrok, ki se nikakor ne naveliča in da sem ta bolša publika, hahaha.

No, Tilman the čarodej je bil torej razlog, da sem na vsak način hotela v to gledališče in ga videti, kako se prebija med priznane artiste na takem ogromnem odru kot je priznani amsterdamski Carre. Sicer sem vedela, da ga enkrat maja čaka ta veliki dogodek, a sem pozabila, kdaj točno, in si nisem priskrbela karte. Potem pa sem ga pred par tedni srečala v mestu in sva prišla tudi na to, vendar je bilo že prepozno, tako da sem pravzaprav dala iz glave. Pa me vendar ni dalo miru, da ne bom del tega in tako sem se na torkovo popoldne nabita z optimizmom in voljo odpravila v Amsterdam, zaverovana v to, da mi nekako že uspe priti noter. Drugače bom pač uživala v sprehajanju po prestolnici in v opazovanju folka na sončni dan, sem si še rekla. Za zabivanje časa sem šla pa še na ogled Palače na Damu. Je le redko odprta, tako da je bilo treba izkoristiti priložnost. Sploh pa smo celoten ikonografski program, ki ga tvorijo kipi, slike in vsa arhitektura, obdelovali pri pouku in kaj je boljšega, kot stvari videti in doživeti še v živo.

Preostanek popoldneva (predstava je bila ob 20. uri) sem preklepetala z Mihelo, eno Slovenko na novo priseljeno v Amsterdam (ja, če se čudite množici slovenskih ljudi, ki jih omenjam, ja, tudi jaz sem se in se še vedno, koliko se nas potika tukaj naokrog). Pol ure do osmih sva začeli hoditi v smer Carreja, ker nisem točno vedela, kje leži. Skrb se je izkazala za odvečno, saj sva se kar naenkrat znašli v toku ljudi, ki se je pretakal proti tej veličastni zgradbi. Jao, jao, sem si mislila, to mora biti pa res neka divja predstava, če je tak naval. Nič, sem si rekla, bom počakala še malo, pa pogledala naokrog, če kdo kje ponuja karte. Spomnila sem se namreč, kako so takrat ponujali karte za tisto opero, na katero sva šli s Polono, tako da sem si še dodatno vlivala upanje, da le nisem prišla zastonj.

V tem, ko se oziram naokrog, opazim starše od Esther – spoznala sem jih na eni zabavi od Esther. Pozdravim ju, a se me ne spomnita. Osvežim spomin in se pogovorimo. Da je Esther še vedno na letališču – Esther letos namreč študira v Londonu in je prišla na Nizozemsko za to predstavo, vendar je imela probleme z letom zaradi pepela -, da jaz sploh nimam karte in da moramo po predstavi na pijačo. Res prijeten par. Zaželim jima lep večer in se spet zamotim v pogovor z Mihelo, ki je tako prijazna, da mi dela družbo. V tistem trenutku pristopi en model - črnec z volneno kapco, pod katero se bohoti snop rast, in z ogromnimi črnimi sončnimi očali - in mi ponudi karto. O ja, rada, koliko pa vprašaš? Oh, nič, smo ena grupa, pa smo jih dobili zastonj, pa jih imamo viška. Ja, kul, rečem. No, se pridružiš naši skupini, mi pokima in pomigne proti skupinici treh deklet in dveh moških. Itak, z veseljem. And I'm in! Mihela sicer nezaupljivo pogleduje od tipa do mene in do 'moje' nove družbe, ma nobene panike, ji zatrdim. In tako se pridružim tej nadvse random skupini - skupina umetnikov, in ne preneseno, mislim, da so prav res bili umetniki. En moški je bil menda celo direktor neke umetniške delavnice, ena punca je pa imela še barvo v laseh, tako da ja, definitivno umetniki v vseh smislih in pomenih te besede. Kul!

Počasi se pomikamo v gledališče, saj je res natrpano, nato pa se s še manjšo hitrostjo vzpenjamo in vzpenjamo po stopnicah, saj smo nekje na balkonu. Ko vstopim v dvorano, se pred mano odpre ogromna gledališka arena. Bi rekla nekaj takega kot naša Galussova, le veliko bolj veličastna. Kot bi se znašla v filmu. Kot bi bila sama del gledališča, del igre. Veličastno! Že sam pogled vreden karte. :)

Že ob samem vhodu si dobil ta občutek prestižnosti, ko ti programa niso potisnili v roke kot nekakšen odvečen kos papirja, pač pa so ti poklonili v šopek oblikovan origami. Nimam pojma, kaj je ta material, na katerem je bil program. Bil pa je prijeten na otip in v vsakem primeru očitno primeren za oblikovanje v šopek. Inovativno!

Ponavadi se poglobim v program, tokrat pa sem bila tako prevzeta od samega prostora, da se uživala že samo v tem občutku. Razen Tilmana in njegove čarodejske točke (ki je bila razdeljena v dva dela), nisem imela blage ideje, kaj me čaka. Miselni cirkus - kaj bi si pa vi predstavljali pod tem, se sprašujem? Rdeča nit celotnega dogajanja je bila torej misel – kako misel lahko zmanipuliramo, kako z mislijo lahko vplivamo na naše telo, kako je naša misel lahko konstruktivna in kako je lahko destruktivna, kako nas lahko naredi nore, ko ne vemo, kaj smo ... Predvsem je bila v ospredju ideja o povezavi med tem, kar vidimo, in tem, kar mislimo, da vidimo. Konec koncev bistvo čarovniške filozofije.

Zanimiv koncept! Originalne ideje! Inovativne predstave! Predvsem v plesnih točkah sem uživala. Neverjetno! Vendar če nisi razumel nizozemsko, je marsikatera ideja (razen v primeru plesnih in pevskih točk) šla mimo, ne da bi jo okusil (pravim okusil, ker kljub razumevanju jezika tudi jaz nisem vsega razumela, če me razumete ... vendar sem bila vsaj jezukovno blizu, haha). Dekle, ki je sedelo poleg mene, je bila Američanka in ni štekala pet postova, tako da sem ji glavna bistva prevedla, vendar to ni to, ne? :S

Po dveh urah pride obvestilo - pavza. Pavza? Pavza po dveh urah? Uf, ojej. Saj ne, da ne uživam, ampak počasi res postaja že malce utrujajoče. Ne gre za klasično gledališče z zgodbo, dejansko moraš konkretno slediti, če hočeš stvari vsaj malce razumeti, in predvsem moje telo se počasi začne pritoževati. Vseeno vztrajam, dokler me okrog 23.30 tisto ameriško dekle ne opozori na čaš, češ da mora ona iti, ker ima zadnji vlak menda ob 23.45. Vpraša me, če vem za kak vlak, ki gre pozneje, ampak ona mora v Den Bosch in linij do tja ne poznam, tako da ji ne preostane drugega, kot da odhiti. Moj razum in duh, predvsem pa telo, mi pravita, naj se ji pridružim, tako da se z gesto še zahvalim svojim dobrotnikom za večer in odhitim za njo. Načeloma ne maram odhajati z dogodkov predčasno. Nikoli ne veš, če bo še kaka huda točka. Poznate feeling v discu, kjer je glasba ok, ma ne super, in si vedno znova rečeš, samo še ta komad, potem pa gremo. Šele ko sem se doma ulegla v posteljo, sem se zavedla odgovornosti in velikanske pomembnosti moje odločitve.

Od gledališča sva s podzemno odbrzeli do glavne železniške postaje, kjer sem ujela vlak do Leidna. Ni bil zadnji, vendar bi na naslednjega verjetno čakala kako uro. Kako je uspelo tisti Američanki, ne vem, ker je morala ujeti vlak na eni drugi postaji, ne na Amsterdam Centraal. Utrujena se usidram v en kupe in srkam še zadnje požirke vode in grizljam kreker, ki se je totalno razsul v torbici, telesu pa vseeno nekaj ni kul. Zalije me pot, krči v nulo in sama Božja previdnost je bila, da sem se ustalila v kupeju blizu wc-ja, kajti črevesje je bilo nadvse nepotrpežljivo. No mercy!

Gospa naznani prihod v Leiden Centraal in zapaše potopiti se v hladen zrak sveže noči. Prija ja, dokler me ne prešine, da vlaki do moje postaje (Leiden Lammenschans) pa ne vozijo več, peš do doma pa bi me stalo kake pol ure. Stečem do avtobusov v upanju, da mogoče le ujamem še zadnjega v mojo smer. In glej ga … res ulovim še zadnji avtobus. Bog je dober! Z enim fantom sva edina potnika. Do moje postaje ostaneva sama s šoferjem. Wow, personal ride, haha. Ustavi, zahvalim se mu, on pa mi zaželi še lahko noč. Doma, jes jes jes. Resnično sem utrujena, vendar me adrenalin vsega dogajanja še kar drži pokonci in v želji, da to navdušenje delim z vami, se lotim pisanja objave. Pa vendarle kaj hitro začutim, kako me tako volja kot fizična moč zapušča. Zgrudim se v posteljo in naslednje dni preživim na redni liniji postelja-wc-lijak z urnim abonamentom.

Kako vse klapa, a?! Kako je že zapisal Paolo Coelho v Alkimistu, tako pogosto citiran stavek, da ga boste gotovo prepoznali, nekako tako gre ... Kadar si nekaj res želite, stremi celo stvarstvo k temu, da to dosežete. Tisti dan je bil poosebljenje teh besed. Naj zveni še tako obrabljeno ali pa malce pretirano, saj je bila konec koncev le karta, eden izmed toliko vlakov, slučajno lih zadnji vlak - čisti splet naključij. Pa vendar. No, bolezen res ni bila del te močne želje, pa je vseeno prišla. Hja ... V glavnem, v tem času je tudi že odšla in po enem tednu izčrpanosti, se vračam na sceno. I'm back in the game!

Kot veste, sem se v zdajšnje bivališče preselila v začetku februarja. Cimre sem srečevala 'po kosih' na hodniku, v kuhinji ali kopalnici, prvič pa smo bili vsi skupaj na kupu v začetku meseca marca, ko smo imeli tako imenovani hospiteeravond za novo cimro. Hospiteeravond (večer, ko prideš na ogled sobe in se malce pogovorit s svojimi potencialnimi bodočimi cimri) je dogodek, ko v stanovanje/hišo pridejo kandidati za prazno sobo. Začetek marca se je izselilo dekle v sobi zraven moje in tako so dali ven oglas, da iščemo novo cimro. Da mora biti ženskega spola, so sklenili, da bi ohranili razmerje 5 punc in 5 tipov.

Kako gre to pri nas v študentu, verjetno veste. Ti si na listi in, ko je kaka soba fraj, prideš na vrsto, ne glede na to, ali se boš s tistim cimrom ujel ali ne. Jaz sem pač imela srečo, da sem imela ves čas eno in isto fajn cimro. Fora hospiteeravonda je pa ravno v tem, da lahko na to, ali se boste ujeli ali ne, v določeni meri vplivaš, in sicer tako, da kandidate izprašaš in ugotoviš, kakšen karakter je. Jaz po mojem na tak način nikoli ne bi prišla skozi. Mislim, da imamo tujci pri teh večerih itak zelo zelo majhne šanse. In čeprav je tak večer najbrž precej smiseln, ne bi hotela biti v njihovi koži. Sicer sem enkrat že bila in sem se kljub prijaznosti gostiteljev počutila glupo. Na srečo sem do vseh svojih sob prišla po poznanstvih, tako da mi tega ni bilo treba prestajati. Uf! :)

Na ogled so takrat prišle tri punce. Ena je bila malce hiperaktivna in je stalno nekaj govorila in krilila z rokami, druga je bila tiha in komaj kaj dala od sebe, tretja je bila nekaj vmes. Koga smo izbrali? Ja, ta zlato sredino. Zakaj? Smo tako povprečni? Smo se na podlagi prvega vtisa prav odločili? Mogoče je tista prva skušala skriti svoj strah za toliko besedami - jaz bi po mojem reagirala enako. Mogoče je tista ta tiha imela ravno slab dan - Maaike jo menda pozna in je rekla, da je drugače kul. Po odločitvi za tretje dekle smo imeli še dolgo debato na to temo. Priznam pa, da se je ta tretja, Janneke, tudi meni najbolj priljubila, in sem tako tudi povedala, ko so me vprašali za mnenje, ma sem rekla, da itak jaz ne ostanem dolgo, tako da nima prav smisla. Janneke se je medtem že udomačila in je nadvse prijetno dekle, poleg tega pa še snažno! :)

Danes pa smo ravnokar zaključili še en ta slavni hospiteeravond, tokrat za fanta. Cimer Cor, o katerem v bistvu sploh nič ne vem, ker ga itak nikoli ni, in ko je doma, je v svoji sobi, no, ta cimer se v mesecu dni izseli. Me pa spominja na Jima Carreya, hahaha. Najavilo se je menda 6 folka, prišli pa so trije tipi. En sploh še ni študent, ampak gre naslednje leto na pravno fakulteto in je že na lovui za sobo - pametno. Vendar nas sploh ni prepričal. Bil je tako nekam mlačen, kakor da mu ni za biti tukaj ali pa nasprotno, kakor da je toliko več kot mi. Drugi je bil en tak bjondo, ki študira psihologijo, in je bil kul. Ampak odločili smo se - spet soglasno! neverjetno, kako uglašeni smo - za tretjega, 23-letnega dolgolasega študenta zgodovine v stilu tiha-voda-bregove-dere. Nastopil je precej plašno in tiho, ampak vse so nas fascinirali njegovi odgovori, med drugim da se ubada z borilnimi športi in da bi nas za skupni dan s cimri odpeljal v živalski vrt. :)

Tokrat vprašanj nismo imeli pripravljenih vnaprej kot zadnjič, kar je bilo očitno še bolje, saj smo jih potem kar streljali in je nastal tak fajn spontan pogovor. Pri vprašanjih sta zmagala Bas in Ron. Bas zato, ker jih je čisto napadel - smo rekli Josu, da upamo, da ima trdo kožo, ker ima namreč za soseda Basa, ki zna konkretno napasti in zajesti; Ron pa zato, ker je postavljal najbolj nemogoča random vprašanja, ponavadi z zgodovinskega področja, alla Kateri nacist vam je najboljši? ali V katerem zgodovinskem obdobju bi živeli? ali Kdaj je živel Hertog Jan (drugače znamka pive)? Jaz sem jih pa najbolj zmedla z vprašanjem, kaj veste o Sloveniji. So se kar ustrašili. Pa sem specificirala vprašanje na, ali veste vsaj, kje leži. Jos je rekel, da ob Češki, ma se je takoj zavedel, da nekaj ne bo prav. En je rekel, da je nekje na poti do Hrvaške. Eden pa, da nima pojma sploh. Hm ... Moje ambasadorsko poslanstvo čaka še ogromno dela.


Jos je še uradno podpisal, da je sprejet, kdaj se pa zares vseli, ne vem prav točno. Kakorkoli, zanimivo bo spoznati še en nov karakter, ki bo nedvomno obogatil naše že tako raznoliko stanovanje.

Nisem ravno neki športni navdušenec in ponavadi spremljam šport po televiziji le, če nastopajo naše ekipe. Tako se na primer že dogovarjamo, kako bomo, slovenska zasedba na Nizozemskem, gledali skupaj tiste tri tekme naših slovenskih nogometašev na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. En fant ima namreč neke veze, pa bo poskrbel, da bomo lahko gledali prenos preko neta. Očitno se drugače do teh tekm ne da priti. Ne bi vedela.


V glavnem, te dni poteka Giro d'Italia in letos so to slavno tekmovanje otvorili v soboto v nizozemskem Amsterdamu. Včeraj, v nedeljo, so prevozili relacijo Amsterdam - Utrecht, danes pa so kolesarili od Amsterdama (preko poleg drugih mest Leidna) vse do Middelburga (od Amsterdama pojdite ravno dol proti jugu-jugozahodu in ga boste našli). Z Ronom in Vincentom smo okrog poldne odšli na cesto Lammenschanseweg, kjer naj bi prišibali mimo (uradna stran Gira je namreč vse vnaprej izračunala, kje bodo ob kateri uri glede na hitrost). Fotoaparat sem že vzela s sabo, ampak so mi nagajale baterije, tako da kakšnih senzacionalnih fotk žal nisem utegnila posneti.
Na obeh straneh ceste se je gnetlo ljudi, precej njih v rozi barvah. Nimam pojma, kaj je finta te roza barve, v glavnem cel Amsterdam je bil v roza in sploh vse, kar se zadeva letošnjega Gira je v roza barvi. Grozno, hahaa.





Dirko so spremljali tudi gradbeniki, ki so imeli gotovo najbolj fenomenalen pogled. Ko je šla mimo ta glavna skupina, pa se je ustavil celo vlak, ki je ravno šel mimo po viaduktu, pod katerim smo stali. Kakšen smeh! Da se celo vlak ustavi. No, konec koncev, saj odrvijo itak v par sekundah mimo in vlak je slučajno imel dober tajming, da jih je ravno takrat ujel.




Vodilni prvi trije so prišli sicer vsaj pet minut pred večino, vendar jih je potem tudi glavnina ujela, saj smo potem doma pogledali konec dirke po televiziji. Prav lepo je bilo gledati posnetke po televiziji. Dirka je namreč potekala po provinci Zeeland, kjer so sipine in nasipi prepredeni z mostovi čez ogromno reko Šeldo, ki se izliva v razburkano morje. Bil je lep jasen sončen dan, tako da je bilo res lepo opazovati pokrajino, po kateri so dirkali.


Naj ob tej priliki predstavim cimra Vincenta, ki se nama je z Ronom v zadnjem trenutku pridružil pri ogledu dirke. Danes se je namreč po cirka dveh tednih vrnil v dom, ker se je doma učil in pripravljal za izpite. Vrnil se je enkrat dopoldne in se takoj lotil pospravljanja, ker je pač na vrsti za čiščenje. Čisto me je očaral, saj se je dela lotil prav resno. Zvečer pa je bil še ta glavni pobudnik za skupno večerjo, s katero smo se ravnokar napokali.



Vincent (levo; desno je Ron, the krt) je mladenič 20 let (ravno v času, ko je bila Polona na obisku, je praznoval svoj okrogli jubilej) in študira zdravstveno nego (Ana, ej, tudi on sodeluje pri nizozemski varinati MediMedo. Kul, a?). Drugače je zelo pozoren in prijazen in nadvse prijeten sogovornik. Igra saksofon v enem bendiču in je tudi adrenalinski tip. Vsako leto gre namreč z grupo prijateljev v eno državo, ki jo prehodijo, prekolesarijo, preplezajo, preplavajo in na vse možne načine raziščejo njeno adrenalinsko ponudbo. Tako je letos v igri Slovenija, yeah! Seveda sem se izprsila v svoji vlogi ambasadorja Slovenije in mu jo karseda na lep način predstavila, tako da se morajo zdaj samo še odločiti. Torej, nadvse prisrčen tipo z očarljivim nasmeškom in prešernim smehom. Zna biti tudi sarkastičen, ma po moje ni tak v osnovi, pač pa to vklopi le kot obrambni sistem, predvsem v komunikaciji z Basom, ki zna konkretno zajesti človeka, hm, haha.

Neko jutro se še sva zalimana odpravim v kopalnico. Mislim, da je bilo okrog osme zjutraj, kar je že tako zgodaj, zame, ki nisem jutranji človek, pa sploh. Potem se odpravim v kuhinjo, da si skuham čaj in se počasi spravim k sebi. Sosed Ron že ves naspidiran stoji v kuhinji s svojim lončkom kave – tipo spije nenormalne količine kave! Dvigne roko v pozdrav namesto 'dobro jutro' in brez kakšnega uvoda ali česarkoli vpraša: 'Hoe zeg je mol?' (Kako rečete krt?) Še napol zaspana, ga čudno pogledam: 'Mol?' (Krt?) in si ob tem mislim, zakaj pod soncem bi človek ob osmih zjutraj od mene hotel vedeti, kako se v slovenščini reče živali krt. Ker je očitno mislil, da ne poznam besede, mi razloži: Weet je die dier die onder de grond leeft en in de grond graaft?' (Veš, tista žival, ki živi pod zemljo in po njej koplje?'). 'Ja, ja,' mu rečem, 'te že razumem. Ma zakaj pod soncem bi ti to zdaj rad vedel?' Oba bruhneva v smeh. Jaz mu besedo seveda povem, odgovora na moje vprašanje pa še vedno nisem dobila, hahaha. Potem se trudi izgovoriti 'krt' in mu sicer uspe, ma na tak smešno srčkan način, da me totalno strže. Vedno ko pomislim na ta dogodek, se moram začeti smejati in zdaj ga občasno imenujem kar krt. On pa včasih kar tako sam od sebe reče 'krt', me pogleda in se začne režati.

Sicer sem navajena, da me vsaketoliko vpraša po slovenskih besedah, ma takrat me je pa res vrgel iz tira, no, hahaha. Je pa res izjemen, saj si besede neverjetno hitro in dobro zapomni. Obdelala sva že besede roka, noga, oči, uho, nos, dobro jutro, dober dan, dober večer in se vidimo. Zanimivo pri njem je, da se vedno spomni kaj popolnoma odpičenega.
Zdaj imam projekt naučiti ga reči 'hvala', ker on reče 'huala', in ga moram torej naučiti kombinacije 'hv'.

Opazila sem, da me večkrat vpraša po imenih živali, mogoče zato, ker dela magistrko na temo, kakšno prehrano je imelo govedo v bronasti dobi in zakaj so krave prek obdobij različno velike. Nekaj takega. Ne me vprašati glede podrobnosti. Po izobrazbi je arheolog, tako da se večkrat pogovarjava o takih temah. No, pogovarjava - on bolj govori, jaz pa poslušam. Dejstvo, da imam sestro arheologinjo, ne pomaga, da bi take stvari vedela tudi jaz. Na žalost. :S

Drugače pa je Ron alias krt moja sorodna duša. Mogoče si res nisva sorodna na področju študija, naju pa zato druži ljubezen do glasbe, branja in umetnosti. Redno prečekirava, kaj trenutno bereva. Jaz mu poročam, kaj se učimo na umetnostni zgodovini, on pa mi potem postavlja najbolj nemogoča vprašanja, haha. Vaje benda pa tudi redno spremljam - tudi če ne bi hotela, ne bi šlo drugače, saj so stene tanke in slišim prav cel koncert :) Poleg tega si redno izposojam njegove cd-je, saj je njegova soba pravi glasbeni tempelj. Celotna stena je napoljena s cd-ji, v kotu stojijo tri električne kitare in zvočniki, na sredini kraljuje glasbeni stolp, zraven njega pa – oči se mi zasvetijo – predvajalnik za plošče, ob katerem se kopičijo kupi plošč. Divje!

Kot rečeno ima skupaj s par prijatelji rock-bend, ki občasno vadi v njegovi sobi. Zaenkrat preigravajo tuje komade, ma so pridni. Če povzamem, iz njegove sobe se stalno sliši muzika, in ko ga en teden ni bilo doma, je bila razlika oziroma tišina več kot očitna. Najbolj je odpičeno, ko grem po hodniku in iz njegove sobe slišim Elvis Jackson. Ja, ne izposojam si cd-jev le jaz, ampak tudi on in Elvisi so pri njem padli na zelo plodna tla. Prodano! Naloga opravljena. Elvisom sem priskrbela še enega fana. :)


Ron ali krt ali kar Sosed me v glavnem prav vsak dan (če je doma, drugače pač vsakič, ko se vidiva) nasmeje in mi polepša dan. Večkrat se srečava na hodniku in v kuhinji, ali pa greva za minuto ali dve na obisk drug k drugemu in vedno kakšno rečeva. Razlog, da toliko časa preživiva skupaj, je po mojem zelo preprost. Sva namreč edina, ki sva precej doma in navadila sva se, da se lahko kadarkoli oglasiva mimo.

Danes zjutraj, na primer, se je ponižno primajal v mojo sobo in vprašal, če bom popoldne doma. Rečem, da imam faks do štirih, potem pa da bom doma, ja. Pa vpraša, če bi mu zlikala srajco, ker je zvečer igral na slovesnosti ob spomine na žrtve druge svetovne vojne (in mislim, da tudi vseh drugih vojn). 4. maj je dan spomina na žrtve in ob osmih je po celi državi dvominutni molk, ki se začne s skladbo na trobento. Pri slovesnosti na osrednjem amsterdamskem Damu je bila verzija malce drugačna, ta na posnetku iz Anglije iz leta 2008 je pa ta, ki jo je Ron toliko dni, vključno z današnjim celim dnevom, pridno vadil. Preden je šel, sem ga pripravila do tega, da mi jo je zaigral še enkrat. Malce v zahvalo za likanje, sem rekla, haha, malce pa zato, da se navadi stresa in pa da sem ga štopala, da ne bo prehiter ali prepočasen.





Hotela sem narediti še fotko, da ga obeležim na svojem blogu, pa se je nasmehnil s tistim svojim znanim smehom in rekel No pictures, please! :) Mislim pa, da sem njegovo zanimivo osebnost kar dobro predstavila. Naj to odtehta vizualno podobo.

Na deževen, turoben ponedeljkov večer naj napišem objavo o ponedeljku pred enim tednom. Tisti ponedeljek je bil lep, sicer ne prav sončen, vendar primeren za obisk obale in kot nalašč za Polonino fotografsko izživljanje :)

Polona na šik rent-a-bike rdeči konjičku, jaz pa na svojem rjastem kljusetu, v borbi z nasprotnim vetrom proti obali.
Veter je na obali še pridobil na svoji moči, tako da naju je čisto premrazil in sva si morali privoščiti kavo v kafiču na obali. Dokler naju pa še ni prav prezeblo do kosti, sva nabirali školjke, opazovali jahače na konjih in se lotili pravega fotosešna s statičnimi in aktivnimi pozami :) Interaktivno!










Zvečer naju je čakala še pot v Haag, kjer naj bi igrala kitaro pri taizejski molitvi v Haagu. Ob prihodu domov sva se tako razkomotili, da bi na koncu skoraj zamudili - ker je treba z enega vlaka teč na drugega in potem ulovit še tram -, vendar se je vse fajn izteklo. :)




Sodelovanje pri molitvi je potekalo toliko laže, ker sva se s solistko - eno slepo dekle z nebeškim glasom - poznali že od prej. Kljub manjšim lapsusom smo izvedli eno prav fajn taizejsko molitev s pravim taizejskim vzdušjem in s pravimi taizejskimi brati, hahaha.

UP slovenske mladine :)
Akademski pevski zbor Univerze na Primorksem (APZ UP) je pod vodstvom dirigenta in skladatelja Ambroža Čopija te dni nastopal na Nizozemskem.
Medtem ko se je v četrtek na njihovem nastopu v kraju Venray na jugu Nizozemske menda kar trlo ljudi, je bila udeležba danes, na deževen nedeljski dan v Haagu hudo klavrna.
Nastop je bil seveda kljub temu čudovit in doživetje veličastno. Spet so mi kocine hodile pokonci ali pa kar obstale pokonci.

V prvem delu so nas očarali z repertoarjem (latinskih) verskih, v drugem delu pa so nas popeljali po raznih slovenskih pokrajinah s tipičnimi ljudskimi komadi. Zadonelo je! Zvok je poslal vibracije skozi celo telo. Za to je, poleg njihovih ubranih glasov, poskrbela tudi neverjetna akustika cerkve.

Poleg akustike je cerkev sama izredno lepa. Zgrajena in okrašena v 20. stoletju, se postavlja s prečudovitimi mozaiki v italijanskem stilu. Prekrasno.








Veste, kako je kdaj vreme odločilno, ko se odločate, ali bi kam šli ali ne? Meni je to precej znano, vendar le v primeru, ko mi je nekako vseeno, ali bi nekam šla ali ne. Tokrat pa sem si že ves čas želela na ta koncert, le vreme mi je precej nagajalo. Ves dan je deževalo in občutno se je shladilo (6 stopinj), tako da volnen plašč ni bil odveč. Kljub neobetavnemu vremenu sem se vseeno odpravila v Haag in slovensko petje me je kot že tolikokrat poprej spet ganilo v dno duše.

Tako sem tudi jaz pretekla dva dni preživela v nedelovnem vzdušju. V soboto zvečer sem šla na rojstnednevno zabavo k Pietru, današnja nedelja pa je minila ob zvokih slovenskega petja.

Domov sem se vrnila premražena in lačna in si želela samo nekaj konkretnega in toplega za pojest. Hvala Bogu za cimre, ki so ravno začeli kuhati in me povabili zraven. Zlati ste! Hvala!

Očitno mi je dogajanje celotnega dne s slastno večerjo vred dalo toliko energije, da sem po večerji pomila ne samo svojo, pač pa vso posodo, ki je ležala okrog (Pucka, očitno je bilo samo vprašanje časa, kajne?). Ron in Janneke sta tudi padla noter (prostovoljno ali na mojo prošnjo ali pritisk, to ne vem, haha) in mi pomagala in skupaj smo naredili eno ogromno dobro delo. Ron kar ne more priti k sebi, kako čisto je, in me že tolaži, da ne bo dolgo tako in naj si ne ženem k srcu. Hahaha, sploh ne, sem mu zagotovila, danes sem bila preprosto v neki pospravljalni volji.

Zdaj sedim tukaj in pišem blog in slišim začuden glas Svena, ki je ravno vstopil v kuhinjo: 'Wat is er gebeurd? Serieus, wat is er aan de hand?' (Kaj se je pa tukaj zgodilo? Resno mislim, kaj se dogaja?)
Namuznem se. It feels good! :)

Zgodba Troje in trojanskega konja spada, bi rekla, kar med splošno znanje. Vse zgodbe pred tem in po tem, vse možne prerokbe, vse povezave so pa malo bolj skrite in vanje sem se v letošnjem šolskem letu precej poglabljala. Pisala sem namreč seminarsko nalogo za umetnostno zgodovino, v kateri sem primerjala ikonografijo dveh filmov s temo Troje, in sicer filma Helen of Troy iz 1956 in Troy iz leta 2004. (Mimogrede, filmov s to tematiko je še nešteto, npr. Helen of Troy iz 2003, itd. )

Za potrebe študija (zakon, a? haha) sem torej oba filma naštetokrat pogledala in znam zdaj že čisto na pamet, kdo ima modro, črno ali rdečo obleko, kakšne geste kdo uporablja, ali so bogovi v filmih prisotni ali ne, itd. Dejstvo je, da oba filma v določeni meri odstopata od Homerjevega originala, vendar to ni bilo bistvo mojega mojega dela, pač pa, kako so režiserji določene stvari uprizorili, ali zmoreš propoznati junake po njihovem izgledu, na kaj so se najbolj osredotočili in čemu so dali poudarek. Tako sem padla takrat v tisto seminarsko, da sem se celo lotila branja Iliade, čeprav so me prijatelji posvarili, da je nadvse dolgočasno in dolgovezno delo. In tudi res je, vendar neka motivacija in skrita sila me je kar gnala, da sem se počasi prebijala skozi.

In glej, čudo prečudno! Kaj mi je dalo spet misliti na to seminarsko? Pretekli petek, pred enim tednom, preden je prišla na obisk Polona, sem bila na pevskih vajah. Na koncu je dirigent povedal, da ima slučajno dve karti za opero v Amsterdamu, če bi kdo želel iti, ker onadva z ženo ne utegneta. Ob besedi 'opera' so se mi v glavi zvrstile vse opere, na katere sem kdaj šla in jih vse le mukoma preživela, tako da se zanje nisem niti zagrebla. Poleg tega sem rekla, da imam obisk in da bova verjetno raje kam drugam šli kot pa v opero na sončno nedeljo. Pa vendar je usoda hotela drugače. Vsi so kar izginili, ostala sva sama z dirigentom in na koncu sta karti pristali pri meni. Škoda bi ju bilo ne izkoristiti, sva se oba strinjala.
Prav, sem rekla, bom pa še enkrat poskusila srečo, mogoče sem v dolgih letih spremenila mnenje in mi bo opera celo všeč, pa še presenečenje bo za Polono, sem si rekla, mogoče bo pa kul. Upanje mi je predvsem zraslo, ko sem pogledala na karto, za katero opero sploh gre, in mi je naslov Les Troyens obetal nekaj v zvezi s Trojo, ki sem jo pretekle mesece tako predelovala. Mislim namreč, da ogromno pomaga, če vnaprej veš, kaj bo gledal in poslušal, ker veliko laže slediš.


Poloni je bila ideja tudi všeč in tako sva se na toplo, sončno nedeljsko jutro odpravili v Amsterdam. Opera naj bi trajala šest ur, tako da sva se že vnaprej soglasno strinjali, da bova pogledali le en del, ker se nama je zdelo škoda sončnega dne. Že samo dejstvo, da greva v amsterdamsko opero, se nama je zdelo veličastno, ko pa sva vstopili v dvorano, so mi kocine res šle kar pokonci.


Orkester pred/pod nama, ogromen oder, teatralne inštalacije, veličasten zbor in pa čarovniška Kasandra v glavni vlogi (prvega dela). Peli so v francoščini, zato smo imeli nadnapise, ki so bili predvajani na ekrančku nad odrom. Res priročno! (Če dobro pogledate fotografijo z inštalacijo oranžne konjske glave, jih lahko vidite.)






Gre za opero Les Troyens (Trojanci) iz petih aktov Hectorja Berlioza. Prvi del (ki sovpada s prvim aktom in to, kar sva midve videli) govori o Troji v trenutku, ko so Grki kao zapustili trojansko obalo in na njej pustili trojanskega konja. Kasandra ves čas opozarja na padec Troje, vendar je nihče ne posluša, zato Troja konča v plamenih. Druga dva dela (preostali 4 akti) govorita o Eneju, Trojancu, ki je uspel pobegniti iz goreče Troje in se odpravil v Rim, kjer naj bi ustanovil mesto Rim, in njegovi ljubezni z Dido. Ta dva dela sva izpustili, vendar mi je že prvi del povrnil vero in upanje v to, da bom zdaj še kdaj šla v opero. Bilo je veličastno. Petje, igra, strukture, barve, vse je pripomoglo k veličastni celoti.






Verjamem, da bi nama tudi celih 6 ur hitro minilo, vendar sva šli raje še malo na sonce, med kanale, v mestni vrvež.









Topli dnevi so zvabili ljudi na plano in tako so pluli po kanalih, se sončili na balkonih ali pred hišami, posedali v kafičih, na stopnicah in klopcah in tako skušali uloviti dragocene sončne žarke. Na glavnem trgu (Dam) pa je mrgolelo ljudi željnih zabave in adrenalina, saj so, najbrž že v pripravi na Kraljičin dan, postavili ringelšpil.


Tudi nama dvema se ni nikamor mudilo, tako da sva se ležerno sprehajali, si privoščili sladoled in z veseljem posedeli na toplem sončku v zatišju vrtička v objemu tulipanov ali med vreščečimi zvoki klepetave množice.