Dogodivščine na nizki zemlji

Nisem ravno neki športni navdušenec in ponavadi spremljam šport po televiziji le, če nastopajo naše ekipe. Tako se na primer že dogovarjamo, kako bomo, slovenska zasedba na Nizozemskem, gledali skupaj tiste tri tekme naših slovenskih nogometašev na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. En fant ima namreč neke veze, pa bo poskrbel, da bomo lahko gledali prenos preko neta. Očitno se drugače do teh tekm ne da priti. Ne bi vedela.


V glavnem, te dni poteka Giro d'Italia in letos so to slavno tekmovanje otvorili v soboto v nizozemskem Amsterdamu. Včeraj, v nedeljo, so prevozili relacijo Amsterdam - Utrecht, danes pa so kolesarili od Amsterdama (preko poleg drugih mest Leidna) vse do Middelburga (od Amsterdama pojdite ravno dol proti jugu-jugozahodu in ga boste našli). Z Ronom in Vincentom smo okrog poldne odšli na cesto Lammenschanseweg, kjer naj bi prišibali mimo (uradna stran Gira je namreč vse vnaprej izračunala, kje bodo ob kateri uri glede na hitrost). Fotoaparat sem že vzela s sabo, ampak so mi nagajale baterije, tako da kakšnih senzacionalnih fotk žal nisem utegnila posneti.
Na obeh straneh ceste se je gnetlo ljudi, precej njih v rozi barvah. Nimam pojma, kaj je finta te roza barve, v glavnem cel Amsterdam je bil v roza in sploh vse, kar se zadeva letošnjega Gira je v roza barvi. Grozno, hahaa.





Dirko so spremljali tudi gradbeniki, ki so imeli gotovo najbolj fenomenalen pogled. Ko je šla mimo ta glavna skupina, pa se je ustavil celo vlak, ki je ravno šel mimo po viaduktu, pod katerim smo stali. Kakšen smeh! Da se celo vlak ustavi. No, konec koncev, saj odrvijo itak v par sekundah mimo in vlak je slučajno imel dober tajming, da jih je ravno takrat ujel.




Vodilni prvi trije so prišli sicer vsaj pet minut pred večino, vendar jih je potem tudi glavnina ujela, saj smo potem doma pogledali konec dirke po televiziji. Prav lepo je bilo gledati posnetke po televiziji. Dirka je namreč potekala po provinci Zeeland, kjer so sipine in nasipi prepredeni z mostovi čez ogromno reko Šeldo, ki se izliva v razburkano morje. Bil je lep jasen sončen dan, tako da je bilo res lepo opazovati pokrajino, po kateri so dirkali.


Naj ob tej priliki predstavim cimra Vincenta, ki se nama je z Ronom v zadnjem trenutku pridružil pri ogledu dirke. Danes se je namreč po cirka dveh tednih vrnil v dom, ker se je doma učil in pripravljal za izpite. Vrnil se je enkrat dopoldne in se takoj lotil pospravljanja, ker je pač na vrsti za čiščenje. Čisto me je očaral, saj se je dela lotil prav resno. Zvečer pa je bil še ta glavni pobudnik za skupno večerjo, s katero smo se ravnokar napokali.



Vincent (levo; desno je Ron, the krt) je mladenič 20 let (ravno v času, ko je bila Polona na obisku, je praznoval svoj okrogli jubilej) in študira zdravstveno nego (Ana, ej, tudi on sodeluje pri nizozemski varinati MediMedo. Kul, a?). Drugače je zelo pozoren in prijazen in nadvse prijeten sogovornik. Igra saksofon v enem bendiču in je tudi adrenalinski tip. Vsako leto gre namreč z grupo prijateljev v eno državo, ki jo prehodijo, prekolesarijo, preplezajo, preplavajo in na vse možne načine raziščejo njeno adrenalinsko ponudbo. Tako je letos v igri Slovenija, yeah! Seveda sem se izprsila v svoji vlogi ambasadorja Slovenije in mu jo karseda na lep način predstavila, tako da se morajo zdaj samo še odločiti. Torej, nadvse prisrčen tipo z očarljivim nasmeškom in prešernim smehom. Zna biti tudi sarkastičen, ma po moje ni tak v osnovi, pač pa to vklopi le kot obrambni sistem, predvsem v komunikaciji z Basom, ki zna konkretno zajesti človeka, hm, haha.