Dogodivščine na nizki zemlji

Neko jutro se še sva zalimana odpravim v kopalnico. Mislim, da je bilo okrog osme zjutraj, kar je že tako zgodaj, zame, ki nisem jutranji človek, pa sploh. Potem se odpravim v kuhinjo, da si skuham čaj in se počasi spravim k sebi. Sosed Ron že ves naspidiran stoji v kuhinji s svojim lončkom kave – tipo spije nenormalne količine kave! Dvigne roko v pozdrav namesto 'dobro jutro' in brez kakšnega uvoda ali česarkoli vpraša: 'Hoe zeg je mol?' (Kako rečete krt?) Še napol zaspana, ga čudno pogledam: 'Mol?' (Krt?) in si ob tem mislim, zakaj pod soncem bi človek ob osmih zjutraj od mene hotel vedeti, kako se v slovenščini reče živali krt. Ker je očitno mislil, da ne poznam besede, mi razloži: Weet je die dier die onder de grond leeft en in de grond graaft?' (Veš, tista žival, ki živi pod zemljo in po njej koplje?'). 'Ja, ja,' mu rečem, 'te že razumem. Ma zakaj pod soncem bi ti to zdaj rad vedel?' Oba bruhneva v smeh. Jaz mu besedo seveda povem, odgovora na moje vprašanje pa še vedno nisem dobila, hahaha. Potem se trudi izgovoriti 'krt' in mu sicer uspe, ma na tak smešno srčkan način, da me totalno strže. Vedno ko pomislim na ta dogodek, se moram začeti smejati in zdaj ga občasno imenujem kar krt. On pa včasih kar tako sam od sebe reče 'krt', me pogleda in se začne režati.

Sicer sem navajena, da me vsaketoliko vpraša po slovenskih besedah, ma takrat me je pa res vrgel iz tira, no, hahaha. Je pa res izjemen, saj si besede neverjetno hitro in dobro zapomni. Obdelala sva že besede roka, noga, oči, uho, nos, dobro jutro, dober dan, dober večer in se vidimo. Zanimivo pri njem je, da se vedno spomni kaj popolnoma odpičenega.
Zdaj imam projekt naučiti ga reči 'hvala', ker on reče 'huala', in ga moram torej naučiti kombinacije 'hv'.

Opazila sem, da me večkrat vpraša po imenih živali, mogoče zato, ker dela magistrko na temo, kakšno prehrano je imelo govedo v bronasti dobi in zakaj so krave prek obdobij različno velike. Nekaj takega. Ne me vprašati glede podrobnosti. Po izobrazbi je arheolog, tako da se večkrat pogovarjava o takih temah. No, pogovarjava - on bolj govori, jaz pa poslušam. Dejstvo, da imam sestro arheologinjo, ne pomaga, da bi take stvari vedela tudi jaz. Na žalost. :S

Drugače pa je Ron alias krt moja sorodna duša. Mogoče si res nisva sorodna na področju študija, naju pa zato druži ljubezen do glasbe, branja in umetnosti. Redno prečekirava, kaj trenutno bereva. Jaz mu poročam, kaj se učimo na umetnostni zgodovini, on pa mi potem postavlja najbolj nemogoča vprašanja, haha. Vaje benda pa tudi redno spremljam - tudi če ne bi hotela, ne bi šlo drugače, saj so stene tanke in slišim prav cel koncert :) Poleg tega si redno izposojam njegove cd-je, saj je njegova soba pravi glasbeni tempelj. Celotna stena je napoljena s cd-ji, v kotu stojijo tri električne kitare in zvočniki, na sredini kraljuje glasbeni stolp, zraven njega pa – oči se mi zasvetijo – predvajalnik za plošče, ob katerem se kopičijo kupi plošč. Divje!

Kot rečeno ima skupaj s par prijatelji rock-bend, ki občasno vadi v njegovi sobi. Zaenkrat preigravajo tuje komade, ma so pridni. Če povzamem, iz njegove sobe se stalno sliši muzika, in ko ga en teden ni bilo doma, je bila razlika oziroma tišina več kot očitna. Najbolj je odpičeno, ko grem po hodniku in iz njegove sobe slišim Elvis Jackson. Ja, ne izposojam si cd-jev le jaz, ampak tudi on in Elvisi so pri njem padli na zelo plodna tla. Prodano! Naloga opravljena. Elvisom sem priskrbela še enega fana. :)


Ron ali krt ali kar Sosed me v glavnem prav vsak dan (če je doma, drugače pač vsakič, ko se vidiva) nasmeje in mi polepša dan. Večkrat se srečava na hodniku in v kuhinji, ali pa greva za minuto ali dve na obisk drug k drugemu in vedno kakšno rečeva. Razlog, da toliko časa preživiva skupaj, je po mojem zelo preprost. Sva namreč edina, ki sva precej doma in navadila sva se, da se lahko kadarkoli oglasiva mimo.

Danes zjutraj, na primer, se je ponižno primajal v mojo sobo in vprašal, če bom popoldne doma. Rečem, da imam faks do štirih, potem pa da bom doma, ja. Pa vpraša, če bi mu zlikala srajco, ker je zvečer igral na slovesnosti ob spomine na žrtve druge svetovne vojne (in mislim, da tudi vseh drugih vojn). 4. maj je dan spomina na žrtve in ob osmih je po celi državi dvominutni molk, ki se začne s skladbo na trobento. Pri slovesnosti na osrednjem amsterdamskem Damu je bila verzija malce drugačna, ta na posnetku iz Anglije iz leta 2008 je pa ta, ki jo je Ron toliko dni, vključno z današnjim celim dnevom, pridno vadil. Preden je šel, sem ga pripravila do tega, da mi jo je zaigral še enkrat. Malce v zahvalo za likanje, sem rekla, haha, malce pa zato, da se navadi stresa in pa da sem ga štopala, da ne bo prehiter ali prepočasen.





Hotela sem narediti še fotko, da ga obeležim na svojem blogu, pa se je nasmehnil s tistim svojim znanim smehom in rekel No pictures, please! :) Mislim pa, da sem njegovo zanimivo osebnost kar dobro predstavila. Naj to odtehta vizualno podobo.