Dogodivščine na nizki zemlji

To objavo bi morali dobiti že pred enim tednom, saj sem jo začela pisati v noči s torka na sredo pretekli teden, potem ko sem se vrnila z gledališkega dogajanja in preden me je v vročini pomladnih dni v posteljo položila vročina in bolezen, ki me je čisto izčrpala. Zdaj se spet spravljam v ritem svojega vsakdana in poleg študijskih obveznosti bi rada nadoknadila seveda tudi z blogom in z mojim stikom z vami.

Naj vam torej povem zgodbo prejšnjega torkovega dne (18. maja), ko sem se zelo optimistično odpravila v Amsterdam na gledališko dogajanje, za katerega sploh nisem imela karte, ki je bilo skoraj razprodano oziroma si zanj lahko dobil le še karto, za katero bi morala odšteti 55-65 evrov. O dogajanju govorim, ker ni šlo za tipično predstavo, ker je bilo bolj interaktivno in na trenutke celo zelo znanstveno, zato je ime 'cirkus' iz originalnega Circus der Gedachten nadvse ustrezno.

Zakaj sem si sploh tako želela tja, ko pa sploh nisem vedela, za kaj se sploh točno gre? Hotela sem tja zaradi Tilmana, prijatelja čarodeja, ki je tisti večer prvič nastopal pred tako ogromno publiko, tako da je bila nekako njegov debut.

Tilmana verjetno nikoli niti še omenila nisem, pa se poznava že dolgo. Spoznala sva se na plesnih delavnicah, kamor sem hodila v prvem semestru mojega prvega leta tukaj, pred štirimi leti. Tedaj sem se veliko družila z njim in še eno punco, Esther, ki je tudi hodila plesat. Zgodba se je potem v drugem semestru razvila tako, da sta potem onadva postala par, hahaha. Ja, to je bila res ena prav lepa zgodba. Celo leto smo se redno družili in predvsem zabave pri Esther so bile res odpičene, tako kot ona pravzprav, hahaha, ker se pri njej vedno veliko pleše in poje, je in pije, kot doma, ne pa kot na tipičnih nizozemskih zabavah.

Tilman je drugače Nemec in po izobrazbi sicer filozof, vendar se že leta ukvarja s čarodejstvom in je odličen. Na eni zabavi nas je dolgo v noč zabaval s svojimi triki in, medtem ko vse skušali ugotoviti, kaj se kdaj zgodi in kako kaj izvede, sem jaz preprosto uživala v miselnih iluzijah, v katere nas je potegnil. Kot otrok sem ga požirala z očmi in navdušeno ploskala, tako da mi je na koncu rekel, da sem kot otrok, ki se nikakor ne naveliča in da sem ta bolša publika, hahaha.

No, Tilman the čarodej je bil torej razlog, da sem na vsak način hotela v to gledališče in ga videti, kako se prebija med priznane artiste na takem ogromnem odru kot je priznani amsterdamski Carre. Sicer sem vedela, da ga enkrat maja čaka ta veliki dogodek, a sem pozabila, kdaj točno, in si nisem priskrbela karte. Potem pa sem ga pred par tedni srečala v mestu in sva prišla tudi na to, vendar je bilo že prepozno, tako da sem pravzaprav dala iz glave. Pa me vendar ni dalo miru, da ne bom del tega in tako sem se na torkovo popoldne nabita z optimizmom in voljo odpravila v Amsterdam, zaverovana v to, da mi nekako že uspe priti noter. Drugače bom pač uživala v sprehajanju po prestolnici in v opazovanju folka na sončni dan, sem si še rekla. Za zabivanje časa sem šla pa še na ogled Palače na Damu. Je le redko odprta, tako da je bilo treba izkoristiti priložnost. Sploh pa smo celoten ikonografski program, ki ga tvorijo kipi, slike in vsa arhitektura, obdelovali pri pouku in kaj je boljšega, kot stvari videti in doživeti še v živo.

Preostanek popoldneva (predstava je bila ob 20. uri) sem preklepetala z Mihelo, eno Slovenko na novo priseljeno v Amsterdam (ja, če se čudite množici slovenskih ljudi, ki jih omenjam, ja, tudi jaz sem se in se še vedno, koliko se nas potika tukaj naokrog). Pol ure do osmih sva začeli hoditi v smer Carreja, ker nisem točno vedela, kje leži. Skrb se je izkazala za odvečno, saj sva se kar naenkrat znašli v toku ljudi, ki se je pretakal proti tej veličastni zgradbi. Jao, jao, sem si mislila, to mora biti pa res neka divja predstava, če je tak naval. Nič, sem si rekla, bom počakala še malo, pa pogledala naokrog, če kdo kje ponuja karte. Spomnila sem se namreč, kako so takrat ponujali karte za tisto opero, na katero sva šli s Polono, tako da sem si še dodatno vlivala upanje, da le nisem prišla zastonj.

V tem, ko se oziram naokrog, opazim starše od Esther – spoznala sem jih na eni zabavi od Esther. Pozdravim ju, a se me ne spomnita. Osvežim spomin in se pogovorimo. Da je Esther še vedno na letališču – Esther letos namreč študira v Londonu in je prišla na Nizozemsko za to predstavo, vendar je imela probleme z letom zaradi pepela -, da jaz sploh nimam karte in da moramo po predstavi na pijačo. Res prijeten par. Zaželim jima lep večer in se spet zamotim v pogovor z Mihelo, ki je tako prijazna, da mi dela družbo. V tistem trenutku pristopi en model - črnec z volneno kapco, pod katero se bohoti snop rast, in z ogromnimi črnimi sončnimi očali - in mi ponudi karto. O ja, rada, koliko pa vprašaš? Oh, nič, smo ena grupa, pa smo jih dobili zastonj, pa jih imamo viška. Ja, kul, rečem. No, se pridružiš naši skupini, mi pokima in pomigne proti skupinici treh deklet in dveh moških. Itak, z veseljem. And I'm in! Mihela sicer nezaupljivo pogleduje od tipa do mene in do 'moje' nove družbe, ma nobene panike, ji zatrdim. In tako se pridružim tej nadvse random skupini - skupina umetnikov, in ne preneseno, mislim, da so prav res bili umetniki. En moški je bil menda celo direktor neke umetniške delavnice, ena punca je pa imela še barvo v laseh, tako da ja, definitivno umetniki v vseh smislih in pomenih te besede. Kul!

Počasi se pomikamo v gledališče, saj je res natrpano, nato pa se s še manjšo hitrostjo vzpenjamo in vzpenjamo po stopnicah, saj smo nekje na balkonu. Ko vstopim v dvorano, se pred mano odpre ogromna gledališka arena. Bi rekla nekaj takega kot naša Galussova, le veliko bolj veličastna. Kot bi se znašla v filmu. Kot bi bila sama del gledališča, del igre. Veličastno! Že sam pogled vreden karte. :)

Že ob samem vhodu si dobil ta občutek prestižnosti, ko ti programa niso potisnili v roke kot nekakšen odvečen kos papirja, pač pa so ti poklonili v šopek oblikovan origami. Nimam pojma, kaj je ta material, na katerem je bil program. Bil pa je prijeten na otip in v vsakem primeru očitno primeren za oblikovanje v šopek. Inovativno!

Ponavadi se poglobim v program, tokrat pa sem bila tako prevzeta od samega prostora, da se uživala že samo v tem občutku. Razen Tilmana in njegove čarodejske točke (ki je bila razdeljena v dva dela), nisem imela blage ideje, kaj me čaka. Miselni cirkus - kaj bi si pa vi predstavljali pod tem, se sprašujem? Rdeča nit celotnega dogajanja je bila torej misel – kako misel lahko zmanipuliramo, kako z mislijo lahko vplivamo na naše telo, kako je naša misel lahko konstruktivna in kako je lahko destruktivna, kako nas lahko naredi nore, ko ne vemo, kaj smo ... Predvsem je bila v ospredju ideja o povezavi med tem, kar vidimo, in tem, kar mislimo, da vidimo. Konec koncev bistvo čarovniške filozofije.

Zanimiv koncept! Originalne ideje! Inovativne predstave! Predvsem v plesnih točkah sem uživala. Neverjetno! Vendar če nisi razumel nizozemsko, je marsikatera ideja (razen v primeru plesnih in pevskih točk) šla mimo, ne da bi jo okusil (pravim okusil, ker kljub razumevanju jezika tudi jaz nisem vsega razumela, če me razumete ... vendar sem bila vsaj jezukovno blizu, haha). Dekle, ki je sedelo poleg mene, je bila Američanka in ni štekala pet postova, tako da sem ji glavna bistva prevedla, vendar to ni to, ne? :S

Po dveh urah pride obvestilo - pavza. Pavza? Pavza po dveh urah? Uf, ojej. Saj ne, da ne uživam, ampak počasi res postaja že malce utrujajoče. Ne gre za klasično gledališče z zgodbo, dejansko moraš konkretno slediti, če hočeš stvari vsaj malce razumeti, in predvsem moje telo se počasi začne pritoževati. Vseeno vztrajam, dokler me okrog 23.30 tisto ameriško dekle ne opozori na čaš, češ da mora ona iti, ker ima zadnji vlak menda ob 23.45. Vpraša me, če vem za kak vlak, ki gre pozneje, ampak ona mora v Den Bosch in linij do tja ne poznam, tako da ji ne preostane drugega, kot da odhiti. Moj razum in duh, predvsem pa telo, mi pravita, naj se ji pridružim, tako da se z gesto še zahvalim svojim dobrotnikom za večer in odhitim za njo. Načeloma ne maram odhajati z dogodkov predčasno. Nikoli ne veš, če bo še kaka huda točka. Poznate feeling v discu, kjer je glasba ok, ma ne super, in si vedno znova rečeš, samo še ta komad, potem pa gremo. Šele ko sem se doma ulegla v posteljo, sem se zavedla odgovornosti in velikanske pomembnosti moje odločitve.

Od gledališča sva s podzemno odbrzeli do glavne železniške postaje, kjer sem ujela vlak do Leidna. Ni bil zadnji, vendar bi na naslednjega verjetno čakala kako uro. Kako je uspelo tisti Američanki, ne vem, ker je morala ujeti vlak na eni drugi postaji, ne na Amsterdam Centraal. Utrujena se usidram v en kupe in srkam še zadnje požirke vode in grizljam kreker, ki se je totalno razsul v torbici, telesu pa vseeno nekaj ni kul. Zalije me pot, krči v nulo in sama Božja previdnost je bila, da sem se ustalila v kupeju blizu wc-ja, kajti črevesje je bilo nadvse nepotrpežljivo. No mercy!

Gospa naznani prihod v Leiden Centraal in zapaše potopiti se v hladen zrak sveže noči. Prija ja, dokler me ne prešine, da vlaki do moje postaje (Leiden Lammenschans) pa ne vozijo več, peš do doma pa bi me stalo kake pol ure. Stečem do avtobusov v upanju, da mogoče le ujamem še zadnjega v mojo smer. In glej ga … res ulovim še zadnji avtobus. Bog je dober! Z enim fantom sva edina potnika. Do moje postaje ostaneva sama s šoferjem. Wow, personal ride, haha. Ustavi, zahvalim se mu, on pa mi zaželi še lahko noč. Doma, jes jes jes. Resnično sem utrujena, vendar me adrenalin vsega dogajanja še kar drži pokonci in v želji, da to navdušenje delim z vami, se lotim pisanja objave. Pa vendarle kaj hitro začutim, kako me tako volja kot fizična moč zapušča. Zgrudim se v posteljo in naslednje dni preživim na redni liniji postelja-wc-lijak z urnim abonamentom.

Kako vse klapa, a?! Kako je že zapisal Paolo Coelho v Alkimistu, tako pogosto citiran stavek, da ga boste gotovo prepoznali, nekako tako gre ... Kadar si nekaj res želite, stremi celo stvarstvo k temu, da to dosežete. Tisti dan je bil poosebljenje teh besed. Naj zveni še tako obrabljeno ali pa malce pretirano, saj je bila konec koncev le karta, eden izmed toliko vlakov, slučajno lih zadnji vlak - čisti splet naključij. Pa vendar. No, bolezen res ni bila del te močne želje, pa je vseeno prišla. Hja ... V glavnem, v tem času je tudi že odšla in po enem tednu izčrpanosti, se vračam na sceno. I'm back in the game!