Dogodivščine na nizki zemlji

Zgodba Troje in trojanskega konja spada, bi rekla, kar med splošno znanje. Vse zgodbe pred tem in po tem, vse možne prerokbe, vse povezave so pa malo bolj skrite in vanje sem se v letošnjem šolskem letu precej poglabljala. Pisala sem namreč seminarsko nalogo za umetnostno zgodovino, v kateri sem primerjala ikonografijo dveh filmov s temo Troje, in sicer filma Helen of Troy iz 1956 in Troy iz leta 2004. (Mimogrede, filmov s to tematiko je še nešteto, npr. Helen of Troy iz 2003, itd. )

Za potrebe študija (zakon, a? haha) sem torej oba filma naštetokrat pogledala in znam zdaj že čisto na pamet, kdo ima modro, črno ali rdečo obleko, kakšne geste kdo uporablja, ali so bogovi v filmih prisotni ali ne, itd. Dejstvo je, da oba filma v določeni meri odstopata od Homerjevega originala, vendar to ni bilo bistvo mojega mojega dela, pač pa, kako so režiserji določene stvari uprizorili, ali zmoreš propoznati junake po njihovem izgledu, na kaj so se najbolj osredotočili in čemu so dali poudarek. Tako sem padla takrat v tisto seminarsko, da sem se celo lotila branja Iliade, čeprav so me prijatelji posvarili, da je nadvse dolgočasno in dolgovezno delo. In tudi res je, vendar neka motivacija in skrita sila me je kar gnala, da sem se počasi prebijala skozi.

In glej, čudo prečudno! Kaj mi je dalo spet misliti na to seminarsko? Pretekli petek, pred enim tednom, preden je prišla na obisk Polona, sem bila na pevskih vajah. Na koncu je dirigent povedal, da ima slučajno dve karti za opero v Amsterdamu, če bi kdo želel iti, ker onadva z ženo ne utegneta. Ob besedi 'opera' so se mi v glavi zvrstile vse opere, na katere sem kdaj šla in jih vse le mukoma preživela, tako da se zanje nisem niti zagrebla. Poleg tega sem rekla, da imam obisk in da bova verjetno raje kam drugam šli kot pa v opero na sončno nedeljo. Pa vendar je usoda hotela drugače. Vsi so kar izginili, ostala sva sama z dirigentom in na koncu sta karti pristali pri meni. Škoda bi ju bilo ne izkoristiti, sva se oba strinjala.
Prav, sem rekla, bom pa še enkrat poskusila srečo, mogoče sem v dolgih letih spremenila mnenje in mi bo opera celo všeč, pa še presenečenje bo za Polono, sem si rekla, mogoče bo pa kul. Upanje mi je predvsem zraslo, ko sem pogledala na karto, za katero opero sploh gre, in mi je naslov Les Troyens obetal nekaj v zvezi s Trojo, ki sem jo pretekle mesece tako predelovala. Mislim namreč, da ogromno pomaga, če vnaprej veš, kaj bo gledal in poslušal, ker veliko laže slediš.


Poloni je bila ideja tudi všeč in tako sva se na toplo, sončno nedeljsko jutro odpravili v Amsterdam. Opera naj bi trajala šest ur, tako da sva se že vnaprej soglasno strinjali, da bova pogledali le en del, ker se nama je zdelo škoda sončnega dne. Že samo dejstvo, da greva v amsterdamsko opero, se nama je zdelo veličastno, ko pa sva vstopili v dvorano, so mi kocine res šle kar pokonci.


Orkester pred/pod nama, ogromen oder, teatralne inštalacije, veličasten zbor in pa čarovniška Kasandra v glavni vlogi (prvega dela). Peli so v francoščini, zato smo imeli nadnapise, ki so bili predvajani na ekrančku nad odrom. Res priročno! (Če dobro pogledate fotografijo z inštalacijo oranžne konjske glave, jih lahko vidite.)






Gre za opero Les Troyens (Trojanci) iz petih aktov Hectorja Berlioza. Prvi del (ki sovpada s prvim aktom in to, kar sva midve videli) govori o Troji v trenutku, ko so Grki kao zapustili trojansko obalo in na njej pustili trojanskega konja. Kasandra ves čas opozarja na padec Troje, vendar je nihče ne posluša, zato Troja konča v plamenih. Druga dva dela (preostali 4 akti) govorita o Eneju, Trojancu, ki je uspel pobegniti iz goreče Troje in se odpravil v Rim, kjer naj bi ustanovil mesto Rim, in njegovi ljubezni z Dido. Ta dva dela sva izpustili, vendar mi je že prvi del povrnil vero in upanje v to, da bom zdaj še kdaj šla v opero. Bilo je veličastno. Petje, igra, strukture, barve, vse je pripomoglo k veličastni celoti.






Verjamem, da bi nama tudi celih 6 ur hitro minilo, vendar sva šli raje še malo na sonce, med kanale, v mestni vrvež.









Topli dnevi so zvabili ljudi na plano in tako so pluli po kanalih, se sončili na balkonih ali pred hišami, posedali v kafičih, na stopnicah in klopcah in tako skušali uloviti dragocene sončne žarke. Na glavnem trgu (Dam) pa je mrgolelo ljudi željnih zabave in adrenalina, saj so, najbrž že v pripravi na Kraljičin dan, postavili ringelšpil.


Tudi nama dvema se ni nikamor mudilo, tako da sva se ležerno sprehajali, si privoščili sladoled in z veseljem posedeli na toplem sončku v zatišju vrtička v objemu tulipanov ali med vreščečimi zvoki klepetave množice.