Dogodivščine na nizki zemlji

UP slovenske mladine :)
Akademski pevski zbor Univerze na Primorksem (APZ UP) je pod vodstvom dirigenta in skladatelja Ambroža Čopija te dni nastopal na Nizozemskem.
Medtem ko se je v četrtek na njihovem nastopu v kraju Venray na jugu Nizozemske menda kar trlo ljudi, je bila udeležba danes, na deževen nedeljski dan v Haagu hudo klavrna.
Nastop je bil seveda kljub temu čudovit in doživetje veličastno. Spet so mi kocine hodile pokonci ali pa kar obstale pokonci.

V prvem delu so nas očarali z repertoarjem (latinskih) verskih, v drugem delu pa so nas popeljali po raznih slovenskih pokrajinah s tipičnimi ljudskimi komadi. Zadonelo je! Zvok je poslal vibracije skozi celo telo. Za to je, poleg njihovih ubranih glasov, poskrbela tudi neverjetna akustika cerkve.

Poleg akustike je cerkev sama izredno lepa. Zgrajena in okrašena v 20. stoletju, se postavlja s prečudovitimi mozaiki v italijanskem stilu. Prekrasno.








Veste, kako je kdaj vreme odločilno, ko se odločate, ali bi kam šli ali ne? Meni je to precej znano, vendar le v primeru, ko mi je nekako vseeno, ali bi nekam šla ali ne. Tokrat pa sem si že ves čas želela na ta koncert, le vreme mi je precej nagajalo. Ves dan je deževalo in občutno se je shladilo (6 stopinj), tako da volnen plašč ni bil odveč. Kljub neobetavnemu vremenu sem se vseeno odpravila v Haag in slovensko petje me je kot že tolikokrat poprej spet ganilo v dno duše.

Tako sem tudi jaz pretekla dva dni preživela v nedelovnem vzdušju. V soboto zvečer sem šla na rojstnednevno zabavo k Pietru, današnja nedelja pa je minila ob zvokih slovenskega petja.

Domov sem se vrnila premražena in lačna in si želela samo nekaj konkretnega in toplega za pojest. Hvala Bogu za cimre, ki so ravno začeli kuhati in me povabili zraven. Zlati ste! Hvala!

Očitno mi je dogajanje celotnega dne s slastno večerjo vred dalo toliko energije, da sem po večerji pomila ne samo svojo, pač pa vso posodo, ki je ležala okrog (Pucka, očitno je bilo samo vprašanje časa, kajne?). Ron in Janneke sta tudi padla noter (prostovoljno ali na mojo prošnjo ali pritisk, to ne vem, haha) in mi pomagala in skupaj smo naredili eno ogromno dobro delo. Ron kar ne more priti k sebi, kako čisto je, in me že tolaži, da ne bo dolgo tako in naj si ne ženem k srcu. Hahaha, sploh ne, sem mu zagotovila, danes sem bila preprosto v neki pospravljalni volji.

Zdaj sedim tukaj in pišem blog in slišim začuden glas Svena, ki je ravno vstopil v kuhinjo: 'Wat is er gebeurd? Serieus, wat is er aan de hand?' (Kaj se je pa tukaj zgodilo? Resno mislim, kaj se dogaja?)
Namuznem se. It feels good! :)