Dogodivščine na nizki zemlji

V četrtek smo se četverica DoDaMo Ti odpravila na lov za dogodivščinami po krajih iz naslova. Pa vendar višek dneva leži drugje, in sicer ...

Lokacija dneva - International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia (ICTY), Den Haag, in ime dneva - Romana.

Po obilnem zajtrku (domač šalam!), ki nam je dal energijo za cel dan hoje, smo se z vlakom in potem s tramvajem odpeljali do Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije. Tam nas je že čakala naša gostiteljica Romana, ki vam je mimogrede poznana iz objav, saj sem pri njem nekaj časa stanovala. Romana tam dela že nekaj časa in me že nekaj časa vztrajno vabi, naj jo pridem obiskati, pa se mi še kar ni uspelo spraviti tja. Zdaj se mi je pa zdela luštna prilika, da gremo sodišče pogledat skupaj z mojimi obiski. Vnaprej sem jo poklicala in preverila, če so kaka zanimiva sojenja na sporedu, in naneslo je, da smo uleteli ravno na sojenje Gotovine. Saj ne da bi vedela kaj veliko o njem, a vsaj njegovo ime mi je zvenelo znano. :S

Po kontroli kot na letališču nas je pospremila noter in nam najprej razkazala stavbo, razložila, kje in kaj dela ona, v katerem delu delajo tožilci in v katerem delu se pripravlja obramba, kako potekajo sojenja itd. Tisoč in en podatek nam je še navrgla, mi pa pili kot suha goba, tako zanimivo je vse skupaj bilo.

Po eni kavici smo se odpravili na to sojenje, pred tem pa morali še enkrat skozi scanner. Bili smo sami v takem prostoru s stoli. Med nami in sodno 'dvorano' so bila steklena okna/vrata, tako da ti vse vidiš in oni tudi tebe. Zato se moraš lepo obnašati, nič kazanja s prsti ali hitrih gibov, in na koncu, ko rečejo 'court adjourned', moraš tudi ti vstati in se prikloniti. Romana nam je vseeno diskretno razložila vse, kar se je dogajalo. Na desni je bilo tožilstvo, ki je imelo večimo časa besedo, na levi pa obramba, ki je prišla na vrsto le nekaj minut pred koncem. Na levi čisto zadaj je sedel tudi obtoženi Gotovina. Na sredini je sedel glavni sodnik z dvema pomočnikoma in nekaj recimo jim tehničnih ljudi, nasproti njega, tako da smo ga gledali v hrbet, pa je sedela priča, katere ime sem pozabila. Na voljo smo imeli tudi slušalke in take majhne radije, preko katerih smo lahko poslušali sojenje v različnih jezikih. Levo in desno, prav tako za steklenimi okni, sedijo namreč tolmači, ki vse to sproti prevajajo.

Čeprav nismo veliko razumeli, nas je vseh totalno fasciniralo in tako smo navdušeni in vedoželjni ob koncu zasuli Romano še z dodatnimi vprašanji. Ko smo bil na tem, da se odpravimo naprej, in sicer na obalo, Scheveningen, pravi Romana, da nam lahko zrihta prevoz. Romana je zlata na kvadrat! Vse nam zrihta, čist se nam je posvetila. V nulo. Zato si naziv 'ime dneva' nedvomno zasluži.
In tako nas šofer od sodišča, ki prevaža uslužbence med različnimi stavbami sodišča, v takem busiču-kombiju odpelje na obalo, kjer se nahajajo zapori. Tam skočimo ven in se polni vtisov sprehodimo do mrzlega Severnega morja.

Scheveningen

Trojica se sezuje in oddrvi v ledenomrzlo vodo, medtem ko jaz na varni razdalji raje samo opazujem in fotografiram :) Obalo, dolg pas mivke z ogromnimi nanosi školjk, prehodimo podolgem in počez.










Obalo, ki jo mimogrede v kratkem hočejo spremeniti v nekakšno mondeno plažo s palmami, kar po pravici ne vem, če bo preveč delovalo glede na povprečno število sončnih dni na Nizozemskem.









Na koncu pomola se povzpnemo na stolp, kjer poleti lahko skočiš bungee jumping, da se razgledamo v daljavo. Od tukaj je ravnina te dežele več kot očitna. Za sipinami nasipa in nekaj ruševja v daljavi z lahkoto prepoznaš Haag, več cerkvenih zvonikov in po mojem celo Leiden.
Naj ob tem povem še eno zanimivost o imenu tega dela obale, Scheveningen. Menda so to besedo nizozemski vojaki med drugo svetovno vojno uporabljali kot šifro za ne-bi-vedela-kaj, ker so pri izgovorjavi z lahkoto prepoznali, če je človek njihov ali ne.







Delft


Za konec se z vlakom odpeljemo še do Delfta, ki je po mojem okusu, seveda za veličastnostjo Leidna, haha, najlepše in najbolj tipično nizozemsko mestece z romantičnimi kanali, ozkimi uličicami in majhnimi mostovi.


Da niti ne začnem razglabljati o veličastnosti lokalnega slikarja Vermeerja, ki je zaslovel predvsem s svojo Deklico z bisernim uhanom, ki je mimogrede znana pod imenom nizozemska Mona Lisa (čeprav gre za dejansko lepo dekle). Na fotki pa Domen pozira z Dekletom z mlekom, ki je kiparska izvedba Vermeerjeve slike Melkmeisje.
















Vendar od vsega tega mojo trojico najbolj presune število koles, ki se grmadijo ob železniški postaji. Počakajte, da gremo jutri v Amsterdam, se nasmehnem, medtem ko Tina dokumentira ta kolesarski fenomen.