Dogodivščine na nizki zemlji

Življenje v tem mojem-našem delu študentskega doma je nadvse prijetno in družabno. Prav vsi cimri in cimre so prijazni in prijetni, le da nekaterih pogosto ni in se zato družim le z določenimi.

V začetku je izgledalo, da bomo vsak bolj zase. Sicer smo občasno skupaj jedli v kuhinji, ampak drugače je vsak sedel bolj zase v svoji sobi, čeprav z odprtimi vrati. Kmalu se je izkazalo drugače. Ne jemo več slučajno skupaj, pač pa vprašamo drug drugega, če jemo skupaj. Ali pa nekdo nekaj skuha, ima viška in da drugemu, kot v primeru moje jote. Vedno večkrat skupaj posedimo na sončnem balkonu. Zadnje čase pa padajo tudi ideje o tem, kaj bi skupaj počeli, kam bi šli, itd.

Prvi tak dogodek, ki smo ga načrtovali in tudi izvedli, je bil ogled filma Alice in Wonderland 3D. To je bilo en večer, preden sem šla za Veliko noč šla domov. Šli smo v kino v Delft (glej karto - malce pod Leidnom). Predtem smo se založili s pijačo in kokicami in čipsom, nato pa uživali v super filmu. Po filmu nas je Maaike, cimra, ki prihaja iz Delfta, popeljala še malce po mestu in skupaj smo ugotovili, da ima Delft take lepe trge (plein) z barčki, česar v Leidnu ni. Tako da plus točka za meni že tako prelep Delft. Potem smo šli pa še skupaj na večerjo. Res je bilo zakon. Pred letenjem vedno postanem živčna, tako da je prišel ta skupni večer res prav, saj sem na to čisto pozabila. Doma so ostali še viseli v kuhinji, jaz pa sem končno morala spakirati.

Včeraj pa je bil plan, da gremo bowlat. Najprej smo skupaj večerjali, potem pa sta se Bas in Ron odpravila pogledat do enega bowling centra. Prideta nazaj in povesta, da ne obstaja že 3 leta, hahaha. Sicer gotovo obstaja kak drugi, ampak mislim, da smo bili vsi malce preleni, da bi kdorkoli prevzel pobudo. Tako samo obviseli v kuhinji in igrali poker. No, poker so igrali ostali štirje (Bas, Ron, Sven in Irene), jaz pa sem gledala in se učila. Od vseh iger s kartami te ne znam, oziroma nisem znala do včeraj. Tako da naslednjič zmagam jaz. :)

Ponavadi je Irene tista, ki prevzame pobudo, napiše list s predlogom in datumi, in ga obesi na kuhinjska vrata. Odziv je bil dozdaj kar velik. Najbolj fajn je seveda, da smo ponavadi zraven tisti, ki že tako visimo skupaj, tako da je sploh luštno. Pogovarjali smo se tudi o pikniku, saj je postalo tako prijetno toplo. V kratkem pa nas čaka še kijkavond - Cor se namreč seli in potrebno bo izbrati novega cimra.

Prijetno mi je, ker se počutim tako doma. Ne izogibamo se drug drugega, ni mi neprijetno iti v kuhinjo, če so vsi tam zbrani, ker se počutim sprejeto in del njih, in komot jih vprašam za pomoč. Z Ronom itak stalno kaj debatirava, si izmenjujeva muziko, komentirava poročila, jeva skupaj, vse to preprosto zato, ker sva edina največkrat doma. Z Irene gledava Lingo in se zgražava, kako folk histerično kriči. Bas me vedno vpraša, kako je pa to v Sloveniji, imate tudi to v Sloveniji itd. Sven pa vedno poskrbi, da govorijo lepo nizozemščino, voor Mojca (za Mojco), reče, da nas bo razumela in da se lahko uči.

Vsak je na svoj način zanimiv in vzdušje je zakon.