Dogodivščine na nizki zemlji

Temna noč. Na črnem nebu izstopa le skoraj polna luna. V daljavi svetloba velikih mest - odličen primer in dokaz svetlobnega onesnaževanja. Hiše vse v temi, tudi študentski domovi molčijo. Ponavadi zaposlene ulice samevajo, voda v kanalih leno leze naprej. En mladenič na motorinčku raznaša jutranji časopis, občasno pripelje mimo kak avto ali motor, drugače pa ljudje v večini uživajo spanje pravičnega. Edini budni in že pošteno aktivni so ptiči, ki na vse pretege prepevajo.

Zrak je kljub zgodnji uri (4.45) zelo topel. Poleg tega me dodatno segreva poganjanje kolesa. Vračam se domov. Divja žurka, bi človek pomislil, in res je občutek podoben. Če pomislim še na to, da me matra grlo, kar je ponavadi posledica preglasnega govora na žuru ali koncertu, bi še sama potegnila isti zaključek. Pa tokrat temu ni tako. Tokrat se ne vračam domov spat, ampak sem pred kratkim vstala. Ravnokar sem namreč pospremila na železniško postajo prijateljico Polono, ki je bila par dni pri meni na obisku.

Sinoči sva s par cimri z eno pivičko še nazdravili cimru Vincentu, ki je praznoval svoj 20. rojstni dan, in pogledali tri zmagovite gola Bayern Munchna, potem pa legle spat, saj bo budilka zazvonila že ob 3.30. Sredi temne noči sva se deloma sprehodili deloma prekolesarili (Polona na portapaku) do železniške postaje. Trije modeli, vsak s svojim kebabom v aluminjasti foliji, so še za las ulovili nočni vlak do Rotterdama. Počasi se nam je pridružilo še par popotnikov s kovčki.

Čakamo na vlak ob 4.38. Še pomaham v slovo in tukaj se najine poti ločijo. Vsaka nazaj v svoj vsakdan. Toplina in veličastnost domovine se je za par dni naselila pri meni. Hvala, Pucka. Poročanje o najinih dogodivščinah sledi (moram dobiti še fotke, da bo za prou).

Kolesarjenje me je zdramilo in zaželela sem si takojšnjega poročanja na blog. Ob tem sem posnela jutranje petje ptičev, ki ga občasno zmoti hrup motorja in avtov in zvončkljanje čajnika, ko sem si pripravljala topel čaj tako za hripavo grlo kot za delovno vzdušje ob pisanju bloga. (Posnetek sem želela dodati kot 'video', ma mi ga ni hotelo dodati. Rada bi vam namreč dala poslušati to neverjetno vztrajno in dolgo jutranje ptičje petje. Mogoče ta problem še rešim.)