Dogodivščine na nizki zemlji

To zna biti kar težko razumljiva, za nekatere celo težko prebavljiva objava. Hahaha, poročam namreč o koncertu nizozemske punk-rock skupine Heideroosjes, na katerem sem bila v soboto zvečer.
Na Nizozemskem je to zelo dobro znan bend. Kot bi pri nas rekel ... ne vem prav, s kom bi jih primerjala pri nas. Mogoče z Big Footi. Čeprav se mi zdi, da BFM posluša širša publika, kot pa na Nizozemskem Heideroosjes. Na primer, ko sem omenila dvema cimrama, kaj grem poslušat, sta me samo čudno pogledali, zamahnili z roko in komentirali Bah! Hahhaa. Tudi velika večina drugih, ki sem jim to omenila, ali niso poznali ali ni bila ravno njihova stvar. Tako sem ostala sama. Ampak to me pač ni odvrnilo od tega, da sem v soboto zvečer svoja ušesa peljala na pašo :)

LVC Leiden je recimo kot ena Mostovna. Ta glavno prizorišče res čist sliči na Mostovno. Nad to 'halo' je potem še manjše plesišče bolj za afterparty in mogoče bolj alternativo. Gor sem bila le enkrat leta nazaj, tako ne znam prav povedati. Nadzor je mal bolj hud, tako vsaj izgleda, ko te pri vratih pričaka gora mišic enega črnca, ma drugače noter je pa živ kaos. Hahaha.
Karta je bila za naše pojme draga - 13 evrov. Folk na KAŠ-u še 500 tolarjev ni bil pripravljen dati. S karto imaš potem vsaj zastonj garderobo. Pijača pa tudi ni pretirano draga. Kljub vstopnini se je trlo ljudi.

Na karti, ki ima mimogrede črtno kodo in ti jo poskenira, ko vstopiš, (fancy, yeah), je pisalo, da se koncert začne ob 20.00. Jaz, vajena, da se nič ne loti pred deseto, sem si vzela čas in ob osmih še mirno sedela ob svoji večerji. Ma hkrati sem pomislila, da mogoče se pa držijo ure. Tako sem po malce bolj obilni večerji, da bom imela energijo za plesat, odpravim in pridem 15 do devetih tja. Vstopim, se znebim bunde, šala itd., prečekiram prostor in vidim, da se predskupina že pripravlja na odru. Tako da, kul, si mislim, se vsaj ne bom dolgočasila in kot en kup nesreče sama hodila naokrog, hahaa.

Vseeno imam dovolj časa, da se aklimatiziram. Zavzamem pozicijo pred mešalko in si tlačim koščke papirnatega robčka v ušesa, ko na stropu zagledam ekran, ki te opozarja na višino decibelov. Očitno je 105 decibelov nekakšna meja, ker so bile do tam cifre zelene, potem pa rdeče. Da nisem edina zaskrbljena za svoj sluh, vidim, ko gresta mimo dva tipa, ki sta tudi zaposlena s takistim početjem. Ob tem se še malo razgledam po publiki. Še zdaleč nisem stara, kul, hahaha. Sicer se pred mano nagrmadi gruča mladostnikov. Saj najbrž so bili srednja, ma mene so spominjali na moje učence, hahaha. Ob straneh pa starejši, v srednjih letih, stari punkerji in verjetno legende LVC-ja.

Prva skupina Weltmeister. Hja, ustrezna predskupina za Heideroosjes, ma mogoče celo malo preveč garažni na trenutke. Pogrešala kaj bolj dodelanega. Ma modeli pa itak.
Naj padem v podrobnejšo razlago za tiste, s katerimi nam je ocenjevanje bendov, zvoka, muzike, postavitve, iskanje povezav itd. največji užitek :)

Dva kitarista, en basist in en bobnar. Kitarist na levi je malce manj obilen Michael Moore, ma identiko, haha, ma virtuoz na kitaro. Priden. Kitarist na desni je kao frontman, poje in kao povezuje. Zakaj 'kao' še pride. Drugače tak tipičen garažni bend dečko. Bobnar kljub svoji pomembni vlogi žal v ozadju . Glavna pozornost je namreč usmerjena v štiristrunskega basista. Hja, če imaš Elvise ali BFM za model, pozerskega basista preprosto ne moreš. Hahaha. Nek tak gol dolgin, ki je stal na sredi in še malo naprej, tako da je v bistvu totalno zasenčil frontmana. Ne morem pa reči, da ni obvladal, ma me je s svojim nastopom odbijal. Zvok je bil na trenutke slabo razporejen. No, ja, mogoče vedno pogrešam bolj izrazite base. Kakorkoli ...

Igrajo dobre tričetrt ure. V času do ta glavnega benda se še malo razlegam in prečekiram vse posterje, plakate, spored z napovedmi za prihodnje špile, majce, cd in ostalo šaro od bendov, ki jo prodajajo, potem se v pričakovanju ta glavnih zvezd podam kar spet po oder. Muzika se v tem času vsaj dobro sklada z vzdušjem. Sex Pistols s svojo Anarchy seveda ne odmanjkajo.

Ja, še par dejstev v vednost. Najprej, kako sem jaz sploh prišla do tega benda. Ena Nemka, prijateljica od Rosane, mi je zapekla njihov cd, ker je vedela, da študiram nizozemščino in da sem bolj od punkrocka. Večkrat sem si preigrala tisti cd in sem si rekla, da bi jih ob priliki, če rata, rada slišala tudi v živo. In seveda sem zato to priložnost izkoristila. Morate pero' vedeti, da jih ne poznam tako zelo, sploh pa ne skladb. Sicer sem nekatere komade prepoznala, ker sem se pred koncertom pripravila nanje, ma drugače sem se pač pustila presenetiti. Zame torej ne, ma so pa hude zvezde, kar se je prav hitro pokazalo. Čez slabe pol ure so zatemnili prostor in oder in ko je folk začutil, da zdaj pa bo, se je prostor pod odrom v sekundi napolnil. Mladci in mladenke so že začeli vaditi razmetavanje in intenzivno pahanje, tako da mi je hitro postalo jasno, da prostor, ki sem ga strateško zavzela, ne bo ravno najboljši. Haha. Kmalu sem nisem mogla več prosto premikati zaradi množice ljudi, ki so se nagrmadili okrog. Lekker gezellig, bi rekli Nizozemci.

Hja, to bo sicer zastranitev, ma preprosto ne morem, da vam tega izraza (lekker gezellig) ne bi razjasnila. Gezellig je beseda, ki jo v nizozemščini preprosto morate poznati in v veliki meri uporabljati, hahaha. Problem je, da je neprevedljiva. Angleška cosy naj bi bila najbliže, ampak ne pokrije vseh vidikov, tako da ni popolnoma ustrezna. Ker gezellig ni samo udobno doma na kavču, pri kaminu, na toplem s kakavom, pivičko ali kuhanim vinom in v družbi prijateljev, kar bi nekako povezali s cosy. Tudi na koncertu, ki ni ravno udoben, je lahko gezellig, ker se imaš dobro, ker si v dobri družbi in se preprosto super počutiš.

Lekker je pa itak B-beseda, ki paše skoraj povsod in jo Nizozemci pre-uporabljajo, hahaa. Originalno spada k jedi, da poveš, da je neka hrana zelo dobra. Ampak Nizozemci jo potem vtaknejo povsod. Flamci ne! Kje pa, no way. Hahaha. Ma Nizozemci kamorkoli: Ik ga lekker studeren (Grem lepo, pridno študirat), Ga maar lekker koken (Pojdi lepo kuhat), Gisteren heb ik lekker in de zon gezeten (včeraj se lepo(?) sedela na sončku), Slaap lekker ! (Lepo spi v bistvu Lahko noč), een lekker ding rečeš za tipa, ki je privlačen (dobesedno dobra stvarca, dober, hud tip). Torej, skoraj ne moreš falit. Skoraj.

V tem duhu začnejo tudi Heideroosjes. Potem ko se vsi zvrstijo na odru, začnejo namreč s komadom Lekker belangrijk (če vam povem, da belangrijk pomeni pomembno, si poskušajte prevesti ta lekker kar sami :). Najprej se iz teme prikaže kitarist. Njemu bi lahko na primer rekla lekker ding, hahaha. Kot bi vidla pevca od Nietov, ma z malo več lasmi. Nekje v tem času se za bobne usede bobnar, ki mi pa uide iz vidnega polja. Zaradi vsesplošnega kaosa pod odrom sem namreč spet nekje pred mešalko, obdana z visokimi tipi (ja, to sovražimo, hahaa). No, potem se pojavi basist. Hmal padem dol od smeha. Oblečen kot Elvis v srebrni svetlikajoči obleki z zalizki in očitno pijan, ker hoče sicer govoriti, ma mu ne gre najbolje. V obraz je pa čisti CZD frontman, le mlajši, ma ne dosti mlajši od sadomazo 'kri je noro noro tekla' (haha, ja, par lokalnih. Se opravičujem tistim, ki ne razumete). Nazadnje pa na oder priskače pevec, ki bolj sliči na kakega raperja kot punkerja. S črno čepico, mikico in tetovažami po obeh rokah. Ma drugače pa ta prava karizma. Se mi takoj pribljubi. Zna pritegniti publiko. Komunicira. Skače. Pozitiva. Energija. Obvlada. Folk podivja. Uuuuu, kar kocine pokonci. Lekker belangrijk, ja, muzika je prav res pomembna! :)

Biti sam na takem koncertu ni panike. Itak go with the flow. Sam enega rojenega govorca sem pa hudo pogrešala. Gotovo sem namreč zamudila ogromno nekih for, ki jih je pevec metal ven. Tiste, ki sem jih vendarle razumela, so bile res dobre. Moja najljubša: Als je thuis bent, wil je weg; als je weg bent, wil je naar huis. (Če si doma, bi rad proč, če si zdoma, bi rad domov. :)

Folk je znal besedila itak na pamet. Vse generacije zastopane. Aja, pomemeben podatek je, da je bil ta koncert ob njihovi 20. obletnici, tako da si lahko predstavljate, da imajo raznoliko publiko. (Recimo, da bi lahko primerjal z raznolikostjo publike ob 15. letnici BFM na Razstavišču). Pevec tudi nekaj razlaga o tem, kako so leta nazaj igrali tukaj v LVCju in naprej in nazaj, ma žal nisem razumela, čeprav je na trenutke res razločno govoril, ma ja ... žal.

Po dobri uri se poslovi, grejo z odra in sfera se nekako umiri. Si mislim, ja, ma folk, a ni to vaš bend, a ne bi vi to malo kričali, skandirali in to. Hahaha. No, potem jim le pade na pamet, da bi malo we-want-more. Pazi to, v nizozemščini. Vse možne neumnosti in osnovne besede prevzamejo iz angleščine, a we want more pa ne. Hahaha. Nog een liedje, nog een liedje! (še en komad, še en komad). In bend se seveda vrne in pevec me spet očara s svojim pristopom. Razloži, kako vedno pride folk po koncertu do njega, češ ja, te pa niste zaigrali, pa te ne, pa itd. Hahaha, čist res, jaz si vedno mislim isto. No, in danes je posebna noč, reče, pa bomo vse ta najboj stare povzeli v en tak venček. Haha. In so si dali duška. Ta prve so, po pričakovanjih, še najbolj punkovske, po Pistolsih. I'm not deaf I'm just ignoring you. Predvsem ta stare generacije padejo čist noter. Se mimo mene en možak požene v gručo pod odrom. Hhaaha, ma kaki smeh. Da ne govorim o litrih pive, ki so jo zmetali okrog.

Po slabi pol ure dodatka je pa res konec. DJ da gor drugo muziko in folk se počasi pomika proti izhodu. Ma pri garderobi ni bilo gužve, tako da ne vem prav, kam so se vsi porazgubili. Mogoče še na pivo ali pa na gornje plesišče. Ne vem. Jaz se po hitrem postopku zavijem v bundo in odpravim domov.

Zunaj prijetno piha. Že cel dan je konkretno pihalo, skoraj naša burja, in mi prav paše, da me na poti domov malo prevetri. Še prekratka je bila, ta pot domov. Da prideš s koncerta domov pred polpolnoči. Too much, hahhaa.
Pašalo. Za telo in duha.