Dogodivščine na nizki zemlji

Še ena sreda. Ura niti še ni tri, jaz pa sem že opravila svojo časopisno službo za danes. Ko sem se zbudila, je je bilo namreč nebo totalno zaprto in bila sem prepričana, da bo danes lilo kot iz škafa, zato sem izkoristila prve trenutke brez dežja. Nebo je še vedno temno in oblačno, vendar pada le lahkotno. Kakor že vse dni novembra (Z izjemo zadnje nedelje, ko je Bog prav zame pomodril nebo. Ni kaj, veze je treba met, hihihi).

Pri vsem tem dežju me je en večer prešinila misel, da nikoli (tudi leta nazaj, vsaj ne da se spomnim) še nisem slišala groma ali videla strele, in sem se čudila, saj stalno dežuje. Poleg tega je Leiden tako blizu obale. Fronte pa menda nastajajo najraje nad morjem, tako da me je res čudilo.

No, odgovor sem dobila prav kmalu, naslednji dan. To je bilo prejšnjo sredo ravno medtem, ko sem imela še natanko deset časopisev za raznest. Že cel dan je bilo temno in nebo je v svojih nedrjih moralo nositi hektrolitre. Kar čutil si lahko, kako težki so, kot da se bodo ravnokar utrgali in padli nate. In to se je tudi res zgodilo, in s tem niti ne mislim toliko v prenesenem smislu.

Stojim ravno na enem dvorišču, kjer je veliko hiš in posledično veliko nabiralnikov. Ravno želim oditi od tam do še zadnjih par hiš. Kar naenkrat udari strela, ki mi pred očmi vse porumeni. Bojim sem, da ne bom znala tega tako dobro opisati, kot si želim. Ne vem ... kot v filmih, ko pade kak meteor, za tisočinko sekunde ni bilo sveta okrog mene, ampak je bilo vse skupaj ena sama rumena luč.
Preden se sploh lahko zavem, kaj se dogaja, v isti ali mogoče naslednji tisočinki sekunde tako zagrmi, da od strahu počepnem in si pokrijem ušesa. Ne pretiravam, folk. Takega groma v življenju še nisem slišala.
In potem se ulije. Vojska kapljic iz grozečih nebesenih gmot napade in dobesedno biča ulice, stavbe, ljudi, ki bežimo pred njo. Celo najpogumnejši iščejo trgovino, v katero bi se zatekli.

Z zadnjimi desetimi suhimi časopisi, ki v tistem trenutku seveda sploh niso več suhi, sem prebijem do zadnjih nabiralnikov in nato oddrvim domov.
Koščka suhega na meni ni bilo! In govorim o času petih minut, mogoče celo manj. Preostanek večera sem prebila na suhem in toplem. V takem varnem naročju imam seveda tudi jaz rada nevihte ...

Dva dni pozneje, v petek, grem zvečer na pevske vaje in tam izvem, da se ta ista strela zadela zvonik 'naše' cerkve. Ker je tema, tega takrat nisem mogla videti, sem si pa zato to katastrofo ogledala v nedeljo. In res, fnt mwoj, ene strani zvonika preprosto ni. Tako, če slučajno niste verjeli mojem opisu, ali pa ste mislili, da pretiravam. Ha! Nisem pretiravala, torej. Hahahaha. Res je bilo ... preprosto ... brez besed.




V želji, torej, da se mi kaj takega ne zgodi tudi danes, in v upanju, da se temu po možnosti izognem, sem se dela lotila ob prvi 'suhi' priliki, in res se je danes vse srečno izteklo. Uf! Odličen občutek. Zdaj, po odlični joti za kosilo, pa spet veselo na delo za zvezke in knjige.