Dogodivščine na nizki zemlji

Hja, temu Miklavžu letos očitno res ni konca, haha, ampak pretekla, Miklavževa noč si zasluži posebno objavo. Tudi ta dan me je ta dobrotnik obdaril, na en prav poseben način.
Sredi preteklega tedna so na Zidu Facebook skupine Slovenci na Nizozemskem objavili, da bo v soboto zvečer v Den Haagu potekala Miklavževa maša v slovenskem jeziku. Špica! S članstvom v tej grupi se mi je res odprla nova dimenzija življenja tukaj na Nizozemskem. In vsakič znova se mi ta dimenzija kar širi, odpira nove priložnosti, nudi nove dogodivščine, predvsem pa presenečenja. Kar vam bo na koncu te objave še toliko bolj jasno.

Po sobotnih dopoldanskih gospodinjskih opravilih s kolesom odhitim na železnico, potem z vlakom do Haaga, nato pa še s tramvajem do tiste cerkve. Posladkam sem s slovenskim pecivom (Hm, opažate, da stalno jem sladko?! Hmmmm... Ups!) in poplaknem s čajem, ko se začne nabirati malce več ljudi.

Srečam nekaj znanih obrazov s slovenskega večera in pademo v debato o raznih stvareh. Na primer o nepriročnih letalskih povezavah in podobno. Poleg tega mi en tip še enkrat bolj natančno pove naslov in pot do tiste trgovine z izdelki iz držav bivše Juge, ki so mi jo omenili že na slovenskem večeru. Poleg te pa menda obstaja še ena v Amsterdamu. Priročno. To bo še kako prav prišlo!

Spoznam pa tudi nekaj novih. In tukaj že preži name plaz presenečenj. Govorim z gospo, ki dela kot tajnica na slovenski ambasadi. Pravi, da me nima v bazi, in naj ji dam svoj naslov. Na ambasadi namreč iščejo eno pripravnico in mogoče bi me zanimalo. Poleg tega iščejo koga, ki bi občasno učil slovenščino, tako da se lahko prijavim, če me bi zanimalo. Nove priložnosti in izkušnje vedno pridejo prav, tako da si izmenjava naslove.

Potem preideva na lahkotnejše teme in med drugim povpraša, od kod v Sloveniji pa prihajam. Povem, da iz Ajdovščine. Ona pa hitro, ej, Leon, to dekle je pa tudi iz Ajdovščine. Tudi? si mislim in se ozrem naokrog. V tem času mi gospa razloži, da gospod ambasador tudi prihaja iz Ajdovščine. Gospod ambasador? Iz Ajdovščine? Preden utegnem predelati vse informacije in se čimprej spomniti kakega podatka, da ja ne bi izpadla neumno, gospod že stoji poleg mene in mi ponudi roko. Prisrčno se mi nasmehne in se mi predstavi kot Leon Marc. Vljudno se predstavim in se opravičim, češ, mi je žal, ampak vas nisem poznala. Šele pozneje potegnem paralelo med njegovim obrazom in obrazom očeta enega mulca, ki sem ga učila na dobravski šoli (seveda tudi s pomočjo priimka). Tudi on me nekaj časa gleda in me potem vpraša po priimku. Čušin, pravim. On pa, ja, seveda, in vaša sestra je Andreja. Joj, kaki veliki prijatelji smo mi bili v študentskih letih. Ok, ok, time out, break, cut-cut-cut, a me prosim nekdo lahko uščipne?!

Ja, tako, vidite, se je tokrat Miklavž poigral z mojim srcem. Šok za šokom, vam povem. Ko se poslovim, mi gospod še zakliče, naj pozdravim sestro. Medtem ko se počasi sprehajam proti postaji od tramvaja, skušam urediti vse te podatke, misli in usodna naključja. Zatem pa za šok oziroma presenečenje poskrbim tudi sama, s tem ko pokličem sestro in ji rečem, naj ugane, čigave pozdrave ji izročam. Hahahaha. Divje!