Dogodivščine na nizki zemlji

V bistvu se zgodba z Miklavžem še kar ne konča, haha. Zdaj me je prešinilo, da je petkova zabava na našem oddelku tudi potekala v tem vzdušju - okraski so imeli namreč črni Petre in Miklavža -, čeprav naj bi zabava veljala za nekako predbožično-novoletno. Pa še za vrhunec ob koncu semestra bi lahko rekli. Hja, vse v enem pravzaprav.


V petek okrog enih popoldne je zabava potekala v kavarnici v stavbi, kjer je med drugim tudi naš oddelek, to je oddelek Nederlandkunde ali Dutch Studies (Dobesedno: nizozemske študije, saj gre za več kot le študija jezika. Tu je še književnost, zgodovina, geografija, umetnost itd.). Že tisto leto, ko sem bila prvič tukaj, so bile take zabave kar redne in vedno je bilo nadvse prijetno. V Ljubljani sem bila na Oddelku nederlandistike tega tudi vajena, na Anglistiki pa niti ne. V bistvu je prav škoda, ko tako gledam. Najbrž naj je bilo preprosto preveč, ali pa se nisem tako 'angažirala'. Sicer pa mislim, da so neke take zabave bile, ker sem kdaj videla fotke na oddelku. No, v glavnem, tukaj kar padeš v debato s profesorji in smeha je vedno na pretek.

Ponavadi je tako, da profesorji nabavijo pijačo, študentje pa naj bi pripravili tipično jed iz svoje države. Pred leti sem dejansko naredila burek (ja, vem, da ni lih slovensko, ma drugo, kar bi človek lahko pripravil bolj na hitro in na izi, mi ni padlo na pamet), tokrat mi pa res ni zneslo. Pa še predavanje sem imela, tako da sem najprej mislila, da mi niti na zabavo ne bo uspelo iti.


S sklonjeno glavo tako vstopim, praznih rok, v že nasmejano zbrano družbo. Saj ne da bi te kdo čekiral, ma preprosto neprijetno mi je bilo. V tistem trenutku me dobi Myra in pravi, aha, kje pa imaš kaj iz Slovenije? Ups. Začnem se opravičevati in se vleči ven, pa pravi, hja, nič, minus drie punten bij het tentamen (minus tri točke pri izpitu). Pa rečem, no, ok, če so samo tri točke, kul, če bi bile tri ocene dol, potem bi bila težka. Hahaha. No, tako si že lahko predstavljate, kakšna pojava je ta Myra.


Myra Arends je profesorica za jezik, čez ima torej slovnico, besedišče, pisanje in podobno. Obvlada zadevo, zna razlagati, poleg tega je vedno nasmejana in zna v vsaki reči dobiti kako foro in nas nasmejati. Verjetno je tudi stroga, ne spomnim se, da bi se mi tako vtisnila v spomin, ma če že je, potem je na pravičen način in le če je kritika na mestu.


Ona je na primer zadnjič dala tisto pripombo, češ da je moj glas sexi. Pa zadnjič med poukom ji na primer zazvoni telefon, se skloni in hitro izklopi. Ma očitno samo prekine, ker zatem telefon vnovič spet zazvoni. In ona se kar med uro oglasi, hey, ik heb les, wat is er? (Hej, kaj zdaj, a ne veš, da imam pouk?). Prekine in na hitro razloži, da je moral sin nujno sporočiti, da je dobil 10 pri enem predmetu. Haha, mi itak v smeh. To se mi na univerzi pa res še ni zgodilo. Ja, drugače mamica dveh otrok. Eden je gotovo sin. Ta jo je tudi klical. Hhaaha.

Myra vedno tudi zlaga neke take fače (kot na primer na tej fotki), da dol padeš. Jaz jo sicer vikam, ma večina ljudi jo tika. Kličemo jo pa vsi kar Myra. Hm, mislim, da je edina, ki jo kličemo po prvem imenu.

Ko se izvijem iz njenega primeža, se napotim do pijače, da se malce odžejam. Tam me že zakači profesor Praamstra. Ta je tudi en model.


Profesor Olf Praamstra, za nas vedno u (vi) in vedno meneer (gospod) ali professor Praamstra. Prvi profesor zgodovine, pri katerem sem zgodovino v eni (sicer majhni) meri vzljubila. Sicer pa predava tudi literaturo. Letos ga še nisem imela, saj sem vse (skoraj vse) izpite pri njem opravila že pred leti. Zato me tudi ogovori, češ, ja, tebe pa že en čas nisem videl. Pravim, ja, ja, ma saj naslednji semester se pa vidimo, imam še en predmet pri vas, pohitim z razlago. Nou, gelukkig (no, še dobro), reče in se prisrčno nasmehne. Hahaha.

Res je en humorist na kvadrat. Se spomnim, kako je razlagal zgodovino. Vse skozi šale, smešne primere, dramatične zgodbe. Zanj je bila res zgodba. Vse logično, vse povezano, vse tako lahko in preprosto. To je na koncu vedno zaključil: Simpel, he'? (Preprosto, kajne?)

Na fotkah vidite dve njegovi tipični drži. Z razprtimi rokami, ko razlaga. Ali s prekrižani rokami, kamor zraven odlično paše njegova značilna beseda pech (smola). To stalno uporablja. Hahahaa, ja, in predvsem pri razlagi ali ko zaključi, če je na primer kdo umrl brez dediča: Ja, en dan heb je pech. (Ja, in potem imaš smolo.) Hahaha. Moraš ga imeti rad. Čeprav sem takrat zadnji izpit pri njem padla. Ma faca.



Marco (Ne vem, če sem ga že kaj omenjala. En prijatelj s Sardinije. Pred leti tudi sošolec.) ga ima za mentorja pri diplomski. Jo je že zdavnaj končal in oddal v pregled, le še kazalo mora napisati. Ja, kazalo! Hahaha. In to mi razlaga v petek Praamstra. Ja, kan je geloven (a verjameš), samo še to mora narest, ena urca dela. Een uurtje! (Ena urca!) Pa mu prikimam, ja, verjamem in razumem, ma to bo še trajalo, veste, pravim, poznam jaz Marcota, pravim. Ja, vem, vem, reče, ma ti povem, če ne naredi tega kmalu, mu bom to naredil jaz. Res, ti povem. Hahaha, me je strgalo. V nulo. Hahaha.



Pomešam se med folk in se zaklepetam še s par naključnimi ljudmi. Med drugim vidim kar nekaj novih profesorjev, ki so nadomestili tiste, ki so učili mene. Kako smešno, kako hitro se profesorji tukaj menjajo. Oziroma ne, v bistvu niti ni smešno, ne. Lani je prišla namreč direktiva, da je treba začeti odpuščati – kriza in to. In tudi naš oddelek so pošteno oklestili. Med drugim je morala oditi moja najljubša profesorica van Boers, zaradi katere sem se zaljubila v umetnostno zgodovino. Na srečo je zaenkrat še na oddelku umetnostne zgodovine, tako da jo imam pri enem izbirnem predmetu. To je na srečo, ja, ampak žal najbrž ne za dolgo. Mislim, to je res svinjarija, ma menda jo bodo tudi s tistega oddelka odpustili. Ma ni za verjeti, res! Tudi z Ludom smo se pogovarjali in z Ireno in vsi se samo zgražajo, kake spletke se pletejo tukaj zadaj, o katerih sem nam še sanja ne.



V množici vidim profesorico Liesbet Winkelmolen (na fotki desno, s hrbtom proti vam), za nas vedno kar Winkelmolen. Pred leti me je imela predmet Introduction to Dutch Studies, več pa ne. Letos pa ima znotraj pouka slovnice, ki jo sicer predava Myra, čez pisanje spisov, česar jaz itak ne maram. Zdaj pa še bolj, saj mi je zadnje pisanje ocenila kot nezadostno. Hja … Drugače ni slaba ženska. Zanimivo razlaga, ma je ne poznam toliko, tako da nimam do nje nobenega posebnega odnosa.

Profesorico Caspers (na fotki levo, jo vidite v obraz) pa sploh poznam le po imenu. Drugače je lingvistka in menda tudi zagreta fonetičarka, kar bi bilo zame, ma pri njej nimam nobenega predmeta. Slovi kot izredna, odlična jezikoslovka, baje pa je tudi zelo stroga.



V množici končno zagledam Ireno, koordinatorico študija na našem oddelku, ki je Slovenka. Njeno polno ime je po novem Irena Van Kampen – Žagar. Nedavno se je namreč poročila in dobila hčerkico Jelko.


Verjetno je nisem še nič omenila, ampak ta ženska je preprosto čudovita. Ona je res prav ena mama. Vedno na voljo, vedno v pomoč. Jaz pa imam itak privilegij, ker lahko z njo govorim v slovenščini. Ampak drugače nič drugih privilegijev. Do vsega je enaka, odprta in uslužna. Je že res, da je to njeno delo - koordiniranje, pomoč pri izbiri učnega programa, itd., ampak je v tej svoji službi tudi zelo dobra. Vedno sem lahko potrkala na njena vrata in od nje prejela toliko besed spodbude, nasvetov glede študija kot tudi glede življenja tukaj. Nikoli ne bom pozabila vse njene pomoči. Tudi tistega junija 2007, ko sem imela podelitev propedeuse diplome, na kateri sta bila tudi moja starša, je takoj pristopila k njima in jima je potem cel protokol prevajala. Res zlata ženska!

Medtem ko prijetno klepetava, pristopi tajnica oddelka Lenie Schipper (na fotki desno) in mi jo spelje. Haha. No, s tajnico tudi nimam ravno veliko opravka. Kvečjemu po mejlu.

Premaknem se v družbo sošolk, ko se nam pridruži moj najljubši profesor. Če se spomnite, sem enkrat omenila, da sem zaljubljena v flamski naglas. No, potem lahko potegnete povezavo, zakaj je on moj najljubši profesor, hahaha.

Ludo Lekker smo ga poimenovale z Magdo in Iva pred leti. Joj, to je bilo smeha, samo da smo ga omenile. Sam po pravici povedano, se zdaj ne morem spomniti, zakaj je že ratal lekker (Besedo ste medtem že osvojili, ne? Hahaha). Njegovo ime je drugače Ludo Beheydt in je gostujoči profesor, ki ob petkih prvi semester predava umetnostno zgodovino v povezavi z nacionalno identiteto, v drugem pa jezik v povezavi z nacionalno identiteto. Gostujoči pa zato, ker se vsak petek za dve uri predavanj 7 ur (sem in nazaj) (to mi je v petek povedal najmanj 5 x, hahaa) vozi iz Belgije, natančneje iz Leuvna, kjer je njegova matična univerza.

Vedno sem mislila, da je njegova specializacija umetnost, potem pa izvem, da je v bistvu lingvist. V petek je potem razložil, da je njemu preprosto vse zanimivo in bi rad obzorje razširil na vse discipline in … Hahaha, sploh ga je ime

l kar pod kapo, tako da je bil še toliko bolj zabaven. Mislim, da ga imam tudi tako v spominu, ja, da je na teh žurkah vedno rad malo preveč srknil in potem na dolgo in široko kaj razlagal in se zraven prešerno smejal. Ma ajde, po drugi strani, če se tako dolgo voziš sem, si boš pa ja privoščil, hahaa, sploh pa, ker imaš potem toliko časa na vlaku, da se strezneš, hahaa. Cukr!

Njegovo predavanje o umetnosti sem sledila že pred leti, ampak nisem opravila izpita. Takrat moja nizozemščina še ni bila tako dobra. Bilo je v prvem semestru in nivo tam okrog 400 (na lestvici od 100 do 600), tako da se nisem čutila. Ajde, letos bi tistih 5 ECTS še kako prav prišlo. Hja, po toči zvoniti … hahaha. Drugi semester bom pa verjetno hodila na njegovo predavanje o jeziku, čisto iz interesa. To leto je namreč njegovo zadnje leto tukaj in moram izkoristiti to priložnost.

Seveda k takemu žuru slejkoprej pritiče tudi ena gasilska fotka, kajne? Večina prisotnih je prvih letnikov. Kako to vem? Ne vem točno, ma sklepam. Prvič, ker jih ne poznam, haha, drugič, ker je v prvem letniku največ folka, ki potem odpade, in tretjič, ker v prvem letniku še vsi pridejo na te žure. Od našega tretjega letnika smo bile tam le jaz in nekaj Poljakinj. Itak, žurerke! Hahaha. Zato je bilo seveda to poljsko-slovensko navezo tudi ovekovečiti.

Vladalo je res prijetno vzdušje. Niti za trenutek nisem čutila kakega pritiska ali občutka, ja, saj to je pa fax, ali pa jooj, moram paziti na svojo nizozemščino. Vse je bilo tako zelo sproščeno. Še smejeli smo se na račun jezika. Reče Myra Edyti (eni sošolki), če je uraden fotograf (fotograaf). Pa vprašam, ali ni ona fotografe (fotografinja)? Ja ja, reče, seveda, ženska oblika! In se zasmejemo. To pride namreč tudi v izpitu - tvoriti ženske oblike iz moških. Hahahaha.

Moje nenapisano pravilo, da vedno odhajam domov med zadnjimi, se me še kar drži. Zunaj se je že zmračilo, ko je večina že odšla, mi pa smo pomagali še pospraviti. Od tam imam tudi okrasek, ki ga na tej fotki tako občudujem. Aja, mimogrede, prejšnji dan sem bila pri frizerju. Tako da sem na fotki s friško novo frizurco, lepo prosim. Hihihi.