Včerajšnji dan (30.) sem že nekaj časa nestrpno pričakovala. Brat ene prijateljice je namreč prišel poslovno na Nizozemsko in moji doma so pripravili pošiljko zame. Pod večer sem se vsa nestrpna in polna pričakovanja, z vlakom odpeljala iz Leidna do letališča Schiphol v bližini Amsterdama, kjer naj bi se dobila.
Usedla sem se v bližino mesta, kjer sva se dogovorila, in čakala. Ko tako gledam naokrog, me prešine. Koliko nekih usod se tukaj prepleta, koliko ljudi se poslavlja, koliko pozdravlja. Opazujem ljudi, ki obloženi s kovčki in raznimi torbami letijo naokrog, lovijo vlak, kupujejo karte za vlak, sprašujejo za informacije. Tako pestro in divje, za nekoga razburljivo in vznemirljivo, za nekoga drugega stresno, strašljivo in nepoznano. Jaz pa mirno sedim, ker tokrat nisem jaz tista, ki moram hiteti, leteti, se spoprijemati s takšnimi in drugačnimi potovalnimi problemi. In ta občutek je kul. Še posebej, ker že kar vonjam dom.
Pošiljka mi je bila uspešno predana in kot otrok sem jo celo pot nazaj v Leiden varno stiskala v naročju. Slovarji, domač čaj, vodič, nekaj zdravil, in pa presenečenje – darila in pisma od doma.
Hvala, družina, iz dna srca! Za ta dotik doma. Za vse novice. Za vse dobre misli.
Ob tem zahvala tudi vsem vam, ki me 'spremljate', in me pridno obveščate o svojem življenju doma.
In hvala, tamali in ta velika, za misel dneva: Obup je strup! Torej, nikar ga ne jej! Ob vseh vaših dobrih mislih in pozitivnih željah mi še na misel ne pride! :)
Avtor
Mojčica
0 komentarji:
Objavite komentar