Dogodivščine na nizki zemlji

Sobota, 3. oktober, 23.30. Pred dobro uro sem objela Magdo in Przemeka v slovo in jima zaželela srečno pot nazaj na Poljsko. Zavita v šal in s kapo na glavi - danes je namreč močno pihalo, kar me je poneslo v našo dolino v naročje naše sunkovite burje, in moji lasje niso bili prav suhi, ko sem šla ven - sem jima še zadnjič pomahala v slovo in se s parkirišča počasi sprehodila do doma. Ob zvokih tuc-tuc glasbe z vsepovsod po mestu, ki še zdaleč ni sweet, kaj šele symphony, sem se vračala domov s temi bitter-sweet občutki, saj smo včeraj še skupaj prežurali noč v spomin na osvoboditev Leidna, danes pa sem to divjanje pustila za sabo.

Celo mesto se je na praznovanje tega praznika pripravljalo že cel teden. Zaprli so večino ulic, postavljali odre, ringenšpil, stojnice, vsak bar je poskrbel za ponjavo brez svojo stavbo, da bo privabil karseda veliko obiskovalcev tudi v primeru dežja. Divje je bilo torej že cel teden pred tem. In za vse to je kriv dogodek, ki se imenuje Leidens Ontzet oziroma Osvoboditev Leidna.

Naj začnem z opisom petkovega večera, ko se praznovanje osvoboditve Leidna začne s tradicionalnim obrokom - hutspot. Tri Poljakinje: Agata, Kasia de Grote (Velika Katarina) in Kasia de Kleine (Majhna Katarina) - tako so ju poimenovali že na faxu, da smo ju ločili med sabo - , ki sem jih tudi spoznala pred tremi leti, kakor Magdo in Przemeka, so nas povabile na večerjo k sebi. Skuhale so ta slavni hutspot, ki ni nič drugega kot krompir, čebula in koren, vse skuhano in pretlačeno v pire, zraven pa pride še klobasa. Saj sem že omenila, da Nizozemci niso ravno gurmani, ne?! Sicer pa pride tukaj še zgodovinska razlaga, zakaj je ta jed tradicionalna za ta dan in zakaj je tako slavna. (Opomba: Naj bo dejstvo, da poznavanje zgodovine RES ni moja vrlina, v opravičilo, če kaj zabluzim. :S)

V ta namen se moramo najprej preseliti v preteklost, v leto 1574. Območje nizkih dežel (Nederlanden - pazi, to je bilo večje območje kot le območje današnje Nizozemske) je v vojni s Španijo (osemdesetletna vojna: 1568 - 1648), ki hoče nadvlado nad tem območjem. 26. maja tega leta se začne že drugo obleganje mesta Leiden, ki traja do 3. oktobra. Ljudje vztrajajo znotraj mestnega obzidja, vendar imajo premalo municije, poleg tega primankuje hrane in posledično se začnejo širiti bolezni. Nekdo, mislim da Prins van Oranje (grof province Holland), pogrunta, kako se bodo znebili Špancev, ki vztrajno oblegajo mesto. Kanale okrog mesta predrejo tako, da začne voda odtekati proti napadalcem in jih poplavljati, zato ti v paniki zbežijo in nimajo niti časa pojesti obroka, ki se kuha na ognju - čorba krompirja, korenja in čebule s klobaso. Deček, ki jih vidi zbežati, poroča o tem ljudem v mestu. Kmalu zatem pride v mesto pomoč - sestradanim ljudem prinesejo hrano, med drugim ribo haring in bel kruh. Zaradi tega dogodka sta torej ti dve hrani obvezni ta dva dneva.
Poleg same osvoboditve Leidna je ta dogodek zelo pomemben tudi za Univerzo v Leidnu. V zahvalo ljudstvu, ki se je tako vztrajno upiralo Špancem in ostalo znotraj zidov, čeprav na smrt sestradano, je namreč Willem van Oranje 8. februarja 1575 mestu podaril šolo. Zato je ta dan tudi praznik Univerze v Leidnu. Tudi tukaj je torej 8. februar pomemben dan, tako da na Prešerna gotovo ne pozabim. :)

No, če se vrnem nazaj na praznovanje. Obrok smo zalili s pravo poljsko vodko, ki sta jo M in P prinesla od doma. Toliko v vednost, to je menda najboljša vodka - Wyborowa. Moški del družbe jo je pil čisto v shotih, dekleta pa smo jo, tako po žensko, haha, mešale s sokom. Vmes smo se že ogrevali z muziko in plesom. Takrat enkrat sem v nekem trenutku tako zasanjano rekla, Mmmm, vodka, I like it! Hahaha, in so me potem kar hoteli posneti za reklamo. Po tem uvodnem warming-up partyju smo se odpravili ven, na kermis, to je v zabaviščni park. Magda in Agata sta šli na razne ringelšpil zadeve, meni pa je že ob samem pogledu nanje naredilo skoraj slabo. Ne vem, če veste, ampak meni že na gugalnici skoraj slabo naredi. Enkrat so me vseeno prepričali, naj grem na to stvar, ki te vrti, enkrat na študentski tržnici v Ljubljani. Nenene, po tistem nikoli več. Tako da sem tukaj tudi le opazovala in se vmes raje mastila s sladkorno peno (suikerspin) in 'krofki' (oliebollen, ki se jih opisala že v eni izmed prvih objav na blogu). Po zabaviščnem delu smo se uspešno prerinili skozi natrpane množice do enega bara (Einstein's), kjer smo preostanek večera oziroma noči preplesali.

Sobota je ravno tako pestra. Takoj zjutraj ta pravi Leidenaar (prebivalec Leidna) poje ribo haring z belim kruhom (haring met wittebrood) (glej razlago zgoraj). Potem pa na ogled parade mask, nekakšen karneval. Očitno ima to vsako leto neko temo, to so mi povedali naknadno, in letos je bila to Amerika, tako da smo med drugim videli Obamo, Hollywood, Divji zahod, NBA košarkaše in navijačice, ustrezno pomanjkljivo oblečene, skaterje itd. Vmes pa za glasbeno spremljavo razne pihalne orkestre.

Zabava se še nadaljuje, tudi zdaj ko jaz sedim tukaj na toplem, medtem ko je zunaj ravnokar začelo deževati, in opisujem vse to v pretekliku. Ampak bistvo je žur v noči z drugega na tretji oktober. Tako da smo mi svojo 'obveznost' izpolnili, hahaha. Sploh pa je to res lokalen praznik. Sem se pogovarjala s cimrami, ki so mi razložile, da pridejo sicer tudi študentje in ljudje iz okoliških krajev, vendar da so Leidenčani (hm, prebivalci Leidna) kar 'ljubosumni' in ga hočejo samo zase. Kakorkoli, žur je pašal, ne pa vsa ta gužva, in da o nastlanih ulicah niti ne govorimo. Ena od cimer je kar pobegnila domov k staršem. Je rekla, da to ni zanjo, tako da sva petkovo dogajanje, dokler nisem šla na večerjo, skupaj opazovali kar skozi naše kuhinjsko okno.

Kljub temu, da živim v strogem centru in da se eden izmed glavnih odrov z DJ-ji nahaja v bližini, na koncu naše ulice, če smo natančni, imam to srečo, da je moja soba obrnjena na notranjo stran, to je proč od kanala, in je zato tuc-tuc precej omiljen. Še čepke v ušesa za vsak slučaj, pa lahko noč!