Dogodivščine na nizki zemlji

Pretekli petek, dan pred svojim rojstnim dnevom, sem oddala še zadnjo seminarsko. Če nimam roka oddaje, mi je to nadvse tečno, ker se moram sama zorganizirati in se prisiliti k delu. Tako sem si za svoj deadline določila svoj rojstni dan. Pred mano je bil teden počitka in občasnega priložnostnega dela, dokler se jutri ne podam v Taize, na jug Francije, nafilat duhovne baterije za nove izzive in preizkušnje.

Odličen občutek, ko oddaš seminarsko in lahko vrneš vse knjige in vse zapiske pospraviš. To sem počela na petkovo popoldne, ko so me cimri vprašali, če želim z njimi večerjati. Med pripravljanjem večerje zazvoni zvonec pri vratih. Sven se hoče oglasiti na domofon, jaz pa se, nič hudega sluteč, ozrem k vratom, če morda kdo tam stoji. In tam dejansko stoji nekdo, ki mi je neznansko znan, ampak preprosto ne paše v to okolje. Kot od strele zadeta obstojim na hodniku in kot tele v nova vrata buljim v postavo, ki preprosto ne more biti nihče drug kot Rosana. Kljub nejeveri, ker se to preprosto ne more dogajati, si moram priznati, da so njeni gibi preprosto preveč identični, da bi bil to kdo drug. Brez dvoma, pred vrati mojega stanovanja na Nizozemskem stoji Rosana. Začudenje in presenečenje je bilo velikansko (understatement!). Cimri so rekli, da sem začela vreščati in kričati, česar od mojega basovskega glasu niso ravno vajeni. Preostanek večera sem se dobesedno tresla od vznemirjena, še večerjo sem komaj spravila vase.
Če torej kdo rabi lekcijo v tem, kako zaigrati čustvo biti presenečen, le k meni.

Čeprav je Rosana medtem že nazaj v domovini in sem vmes pač dojela, da je bila res tukaj, se mi zdaj, ko to pišem, kar tresejo roke in vse skupaj še enkrat doživljam. In medtem ko je Rosano očitno ulenila nizozemska klima, je ta adrenaline rush meni tako dvignil pritisk, da sem bila te dni jaz tista ta hiperaktivna. Mimogrede, vsi, ki ste vedeli za to presenečenje in rekli, da imam dovolj močno srce za to, ste sokrivi mojega skorajšnjega infarkta, hahaa. Po drugi strani pa hvala za vero v moje srce! :)

Če sem kdaj za kakšno izkušnjo rekla, da me je pustila 'speechless', vzamem nazaj. Ta prekaša vse. Ker bi vsi ostali prislovi komaj zajeli moje občutje, naj rečem samo DIVJE! Za preživljanja časa skupaj pa preprosto VELIČASTNO!
Iz tehničnih razlogov - ker se pakiram za Taize - ne bom utegnila podati vsega dogajanja v nulo. Zato naj v naslednjih objavah spregovorijo slike.