Dogodivščine na nizki zemlji

V četrtek smo se četverica DoDaMo Ti odpravila na lov za dogodivščinami po krajih iz naslova. Pa vendar višek dneva leži drugje, in sicer ...

Lokacija dneva - International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia (ICTY), Den Haag, in ime dneva - Romana.

Po obilnem zajtrku (domač šalam!), ki nam je dal energijo za cel dan hoje, smo se z vlakom in potem s tramvajem odpeljali do Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju bivše Jugoslavije. Tam nas je že čakala naša gostiteljica Romana, ki vam je mimogrede poznana iz objav, saj sem pri njem nekaj časa stanovala. Romana tam dela že nekaj časa in me že nekaj časa vztrajno vabi, naj jo pridem obiskati, pa se mi še kar ni uspelo spraviti tja. Zdaj se mi je pa zdela luštna prilika, da gremo sodišče pogledat skupaj z mojimi obiski. Vnaprej sem jo poklicala in preverila, če so kaka zanimiva sojenja na sporedu, in naneslo je, da smo uleteli ravno na sojenje Gotovine. Saj ne da bi vedela kaj veliko o njem, a vsaj njegovo ime mi je zvenelo znano. :S

Po kontroli kot na letališču nas je pospremila noter in nam najprej razkazala stavbo, razložila, kje in kaj dela ona, v katerem delu delajo tožilci in v katerem delu se pripravlja obramba, kako potekajo sojenja itd. Tisoč in en podatek nam je še navrgla, mi pa pili kot suha goba, tako zanimivo je vse skupaj bilo.

Po eni kavici smo se odpravili na to sojenje, pred tem pa morali še enkrat skozi scanner. Bili smo sami v takem prostoru s stoli. Med nami in sodno 'dvorano' so bila steklena okna/vrata, tako da ti vse vidiš in oni tudi tebe. Zato se moraš lepo obnašati, nič kazanja s prsti ali hitrih gibov, in na koncu, ko rečejo 'court adjourned', moraš tudi ti vstati in se prikloniti. Romana nam je vseeno diskretno razložila vse, kar se je dogajalo. Na desni je bilo tožilstvo, ki je imelo večimo časa besedo, na levi pa obramba, ki je prišla na vrsto le nekaj minut pred koncem. Na levi čisto zadaj je sedel tudi obtoženi Gotovina. Na sredini je sedel glavni sodnik z dvema pomočnikoma in nekaj recimo jim tehničnih ljudi, nasproti njega, tako da smo ga gledali v hrbet, pa je sedela priča, katere ime sem pozabila. Na voljo smo imeli tudi slušalke in take majhne radije, preko katerih smo lahko poslušali sojenje v različnih jezikih. Levo in desno, prav tako za steklenimi okni, sedijo namreč tolmači, ki vse to sproti prevajajo.

Čeprav nismo veliko razumeli, nas je vseh totalno fasciniralo in tako smo navdušeni in vedoželjni ob koncu zasuli Romano še z dodatnimi vprašanji. Ko smo bil na tem, da se odpravimo naprej, in sicer na obalo, Scheveningen, pravi Romana, da nam lahko zrihta prevoz. Romana je zlata na kvadrat! Vse nam zrihta, čist se nam je posvetila. V nulo. Zato si naziv 'ime dneva' nedvomno zasluži.
In tako nas šofer od sodišča, ki prevaža uslužbence med različnimi stavbami sodišča, v takem busiču-kombiju odpelje na obalo, kjer se nahajajo zapori. Tam skočimo ven in se polni vtisov sprehodimo do mrzlega Severnega morja.

Scheveningen

Trojica se sezuje in oddrvi v ledenomrzlo vodo, medtem ko jaz na varni razdalji raje samo opazujem in fotografiram :) Obalo, dolg pas mivke z ogromnimi nanosi školjk, prehodimo podolgem in počez.










Obalo, ki jo mimogrede v kratkem hočejo spremeniti v nekakšno mondeno plažo s palmami, kar po pravici ne vem, če bo preveč delovalo glede na povprečno število sončnih dni na Nizozemskem.









Na koncu pomola se povzpnemo na stolp, kjer poleti lahko skočiš bungee jumping, da se razgledamo v daljavo. Od tukaj je ravnina te dežele več kot očitna. Za sipinami nasipa in nekaj ruševja v daljavi z lahkoto prepoznaš Haag, več cerkvenih zvonikov in po mojem celo Leiden.
Naj ob tem povem še eno zanimivost o imenu tega dela obale, Scheveningen. Menda so to besedo nizozemski vojaki med drugo svetovno vojno uporabljali kot šifro za ne-bi-vedela-kaj, ker so pri izgovorjavi z lahkoto prepoznali, če je človek njihov ali ne.







Delft


Za konec se z vlakom odpeljemo še do Delfta, ki je po mojem okusu, seveda za veličastnostjo Leidna, haha, najlepše in najbolj tipično nizozemsko mestece z romantičnimi kanali, ozkimi uličicami in majhnimi mostovi.


Da niti ne začnem razglabljati o veličastnosti lokalnega slikarja Vermeerja, ki je zaslovel predvsem s svojo Deklico z bisernim uhanom, ki je mimogrede znana pod imenom nizozemska Mona Lisa (čeprav gre za dejansko lepo dekle). Na fotki pa Domen pozira z Dekletom z mlekom, ki je kiparska izvedba Vermeerjeve slike Melkmeisje.
















Vendar od vsega tega mojo trojico najbolj presune število koles, ki se grmadijo ob železniški postaji. Počakajte, da gremo jutri v Amsterdam, se nasmehnem, medtem ko Tina dokumentira ta kolesarski fenomen.

Pretekle štiri dni so mi popestrili trije Slovenci, dva prijatelja od skavtov in en njun prijatelj, Domen, David in Tina. Do kratice DoDaTi smo prišli med igranjem Enke. S tem da tam sem bila še jaz in je ratalo DoDaMo Ti.

V sredo zvečer so me čakali pred blokom, da sem po mesečni taizejski molitvi prikolesarila domov. Že od daleč sem jih zagledala - eno trojico, kako z nahrbtniki in oboroženi s slovensko zastavo stopajo gor in dol pred blokom. Ker jih nisem utegnila priti iskat na glavno železniško postajo, so se namreč na moj naslov odpravili kar sami, in to jim je prav dobro uspelo. Navdušeni smo se objeli in odšli zapit njihov srečen prihod in naše veselo snidenje na internacionalni žur, ki je vsako sredo v baru Einstein.

Naslednje tri dni sem bila zavzeta vodička (poročilo po dnevih sledi). Danes, po turi po mestu Leiden, smo se pa morali že kar posloviti, tako da sem jih pod večer še pospremila na vlak, ki jih je medtem srečno in varno pripeljal do letališča v Belgiji. Zdaj pa samo še dobre želje, da čakanje čim bolj prijetno mine, jutro in z njim let pa čimprej pride.

Prinesli so mi slovenski duh in slovenske dobrote :), predvsem pa ogromno veselja in smeha, super dogodivščine in izkušnje, težke filozofske debate in razprave, čisto navdušenje in zdravo vedoželjnost. Domen, Tina, David, iz srca hvala! Vla! (hja, lokalna fora pač)

Moja nova sobica. Prostorna, vendar tolk polna vseh stvari, da je prav natlačena.
Imam res svašta. Tisto sivo so vrata v sobo. Levo se nahaja ogromna garderobna omara, v kateri se skriva tudi televizija. Zraven v kotu Sabrinine stvari, ki ji h je pustila tukaj.

Ob steni udoben kavč, ob njem taka fajn samostoječa svetilka, na kateri lahko uravnavaš svetlost. Saj vem, da je to danes nekaj čisto običajnega, ampak meni je res tako priročna.

Dalje mizica. In hladilnik z zmrzovalnikom, ki sem ga ravno danes odtalila, ker je bil ena velika gmota ledu in nisem mogla spraviti vanj rib in špinače, ki sem si jih danes v trgovini zaželela. :)





























Pa še tak udoben naslonjač za pred televizijo. Pisalna miza z udobnim študijskim stolom :) Omare za bukve. Imam pa tudi nadpovprečno število podaljškov. Ravno včeraj sem se dala na to, da dokončno vse pospravim - vse po omarah in hrano v kuhinjske omare - in sem med drugim omejila število podaljškov in vseh mogočih kablov.















Veliko okno s široko okensko polico. Priročno, če se ti zahoče pogovarjati z ljudi, ki se ti sprehajajo mimo okna. Haha. Ja, živim že res v prvem nadstropju, ampak okrog stavbe so take železne strukture, po katerih načeloma lahko plezaš. In ravno pred par dnevi sta se mimo sprehajala dva tipa, pa smo vrgli eno debato. Očitno gresta po stopinjah tistega spidermana, ki pleza po stavbah. Tako da sta se veselo vesila pred mojim oknom. Sicer pa ne lih prijeten feeling, če veš, da se ti kar naenkrat lahko kdo pojavi pred in ne pod oknom. Hahaha.

Polona, zdaj pa nekaj zate. Okno mi namreč nudi razgled na gasilske garaže. Danes zjutraj so bila vsa prevozna sredstva tako lepo postrojena v vrsti pred garažami, ma sem jih zamudila, da bi jih pofotkala. Enkrat drugič. Zaenkrat nekaj malega za okus.
Zraven gasilcev pa je tukaj še glavna stavba policije, tako da varnost na dosegu roke. Priročno, a?








Naj vas iz sobe popeljem v kuhinjo. V opombo naj povem, da sem kuhinjo slikala kmalu po tem, ko je bila tukaj čistilka. Da ne boste mislili, da sem prišla med neat-freake. Ne, ne, ponavadi je štala. To, kar vidite na mizi na sredini, ni še nič.
Spodaj pa še tuš in pralni stroj. Žehta v njem je pa slučajno lih moja. Zdaj je moralo lih končati. Grem jaz zdaj to obesit.


Dobrodošli v mojem novem svetu. Uživajte!

Pred enim tednom smo imeli prvo predavanje Wetenschapsfilosofie oziroma tako imenovane filozofije znanosti. Nekaj podobnega smo morali opraviti tudi vsi študentje Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer smo to imenovali Filozofija za nefilozofe. Razlika je bila v tem, da smo doma to opravili z levo roko po enem popoldnevu branja treh člankov, medtem ko so to tukaj vzeli veliko bolj resno. In ker se mi Cvetka (profesorica filozofije na FF) noče in noče oglasiti, sem začela na predavanja hoditi tudi sama.
Ker moramo ta predmet opraviti vsi študentje FF, si lahko predstavljate, da je predavalnica nabito polna. Folk dejansko hodi na to predavanje. Ne vem pa, koliko sledijo. Mislim, saj ne da jaz v nulo sledim, ma vsaj klepetam ne. Mularija nevzgojena! :)

Današnje predavanje je bilo že veliko bolj prebavljivo. Pravzaprav, moram priznati, bilo je zanimivo. Pero' zadnjič mi je pa res vzelo vso energijo in voljo. Bilo je uvodno predavanje, na katerem je tipo na dolgo in široko razlagal, kaj bomo pri tem predmetu obdelali. Mislim, kul, vse lepo in prav, ma zakaj tolk na dolgo. Saj opis predmeta in program vsakega predavanja si lahko sam prebereš na netu. Ne, on je to moral v nulo predelati. Razumi ti!

Ma ajde. Vsaj to - tipo je že sam na sebi zanimiv. Naj vam ga karseda dobro opišem, da vam približam njegovo pojavo. Po mojem je tam mojih let - ko sem ga zadnjič videla, sem mislila, da je študent, ki bo na začetku predavanja kaj tehničnega sporočil. En tak suh dolgin z očali v stilu 80-ih in z lasmi do riti, ajde, do sredine hrbta pa res. Haha. Govori obupno hitro, vse komentira - na primer, če mu Powerpoint predstavitev zašteka, iz tega naredi cel dogodek - in se zraven nadvse zabava. Stalno ima neke humoristične pripombe, pri katerih kar traja, da impulz pride do mene po mojih dolgih kablih. Aja, mimogrede, sem povedala prejšnjim cimram enkrat za to našo frazo in so bile čisto navdušene.

Torej, en tak hipi stajl tipo. Poleg tega nosi še puloverje v stilu 80. let. In danes je imel pulover vijola barve! Kom op, zeg! Ne ga lomt, no! Hahaha. Vam povem, samo še kitara mu je manjkala in rože v laseh, pa bi šou lohk na Woodstock. If you're going to San Franscisco, be sure to wear some flowers in your head ... Hahaha. Še dodatno veličasten je pa seveda zaradi imena. Hja, taki zakon ljudje nimajo zaman imena kot moj tata :) Hahaha.

Drugače je on eden od dveh profesorjev, ki bosta predavala ta predmet. Drugega sicer še nismo imeli. Jaz pa. Uuuuu - la la, boste rekli, VIP in to. Kako so se najine poti križale?

Naj se zato vrnem nazaj, tja v sredino januarja. Ker se je bližal začetek novega semestra, sem si rekla, da moram poskusiti zrihtati, če bi mi priznali ta slavni predmet. Aktiviram vse FF prijateljice (Hvala!), da se podučim čimveč o tistem predmetu, v primeru, da me zaslišijo. A kaj ko brez uradnega števila ECTS ne morem nič. Tu pa nastopi, oziroma žal ne nastopi Cvetka Toth. Kje si Cvetka?

Da povprašam, kaj sploh vse rabim za uradno priznanje predmeta, pišem nosilcema tega predmet - vam zdaj že poznanemu Victorju Gijbersu in gospodu Egbertu Fortuinu. Slednji mi odpiše, da rabim uradni opis predmeta in koliko ECTS točk je vreden. Potem pa gre to h komisiji, ki odloči, ali se moji prošnji ugodi ali ne.
Po tem uradnem delu mejla, pa tipo izrabi priložnost: ''Vidim, da prihajate iz Slovenije. Trenutno delam raziskavo o - pazi to! - dovršnem in nedovršnem velelniku v slovenščini in ruščini - mislim, dej no, kje vam ideje?! Zanima me, če bi mi bili pripravljeni pomagati in povedati, če so določeni stavki kul ali ne.''
Itak, si mislim, ne bodi len. Zanimiva zadeva. Moram prizanti, da je bilo sicer nadvse zabavno, ampak hkrati tudi nerodno, ker mu nisem znala razložiti, zakaj mi nekaj zveni kul, nekaj pa ne. Hm, moj lingvistični duh je pod pritiskom uplahnil ....

Po tem lingvističnem delu obdelava seveda tudi temo filozofija. Pokažem mu seznam literature, ki smo jo brali, razložim, kaj smo obdelali, in koliko časa je trajalo predavanje, več pa da mu ne znam povedati. Pa me vpraša, če ne obstajajo ti podatki o predmetu pa o številu točk na netu, tj. na uradni strani FF ali Oddelka za filozofijo. Obstojim in se zamislim - če bi bila v filmu, bi se verjetno zazrla v strop ali skozi okno, slika bi zavalovala ali se zameglila, in v naslednjem trenutku bi se znašla na stopnišču našega socialističnega faksa z natanko enim, in še to nedelujočim računalnikom na nadstropje - in ko se zdramim - vse seveda traja par sekund - in se vrnem v sedanjost, v njegovo pisarno, se nasmehnem in ponižno in skromno rečem: ''Ne, ne, haha, veste, na našem FF to ni tako zrihtano kot tukaj.'' Čeprav moram priznati, da me je zadnjič šokiralo, ko sem šla na stran Oddelka za anglistiko, in so predmeti dejansko opisani, skupaj s ECTS točkami, in stran je popolnoma prenovljena in (vsaj zdi se) ažurna.

Drugače pa je gospod Fortuin po mojem v štiridesetih letih in je en tak prijeten možak, ki mu kaj pristoji, da je rusist. (Lokalna: Jelenove seveda nihče ne prekosi!)

Naslednjič ima predavanje čez on. Danes pa smo obdelali predvsem Descartesa, Humea in Kanta, čeprav mimogrede še en cel kup ostalih. Priznam, priznam, sledila sem in celo razumela, le na koncu sem ga malo izgubila. Sem se oddolžila za zadnjič. Priznam, zadnjič mu nisem dala niti šanse, temu Victorju.

Ja, kakor ste verjetno opazili, prihajajo objave z enotedensko zamudo. Je že boljše kot en cel mesec, haha. Moram pač po hitrem postopku priti na zeleno vejo.

Na ponedeljkov dan pred enim tednom, to je 8. februarja, ko ste bili v Sloveniji hvaležni za Franceta Prešerna, ki nam vsako leto daje extra prosti dan, smo bili tukaj hvaležni za Willema Oranjskega, ki je na ta isti dan leta 1575 mestu Leiden podaril univerzo (op. več o tem lahko preberete v enem odstavku v objavi 4. oktobra). Ta dan torej ni predavanj, tako da je bil tudi za nas podaljšan vikend. Verjamem, da boste sami sposobni razporediti ti dve imeni pod pripadajoči sliki. :)


Ta dan je znan pod imenom Dies (latinsko: dan) in stoji za dies natalis (rojstni dan, dobesedno: dan rojstva). Kot ste lahko preračunali, univerza letos praznuje 435. rojstni dan. Na ta dan univerza vsako leto pošlje telegram kraljici Beatrix v zahvalo kraljevski hiši, da je Willem van Oranje Leidnu podaril to univerzo. Kraljica pa počaščeno odgovori (no, vsaj letos je, haha), da to gesto ceni.

Dan počastijo s slovesnostjo v Pieterkerk v Leidnu. Cerkev, ki je mimogrede ena izmed nešteto, ki ne služijo več kot cerkve, ampak kot vse drugo. Na ta dan rektor univerze (trenutni rector magnificus je Paul van der Heijden) vedno kaj modrega pove. Letos se je osredotočil na to, kako čustva igrajo vse večjo vlogo in pritegnejo vse več pozornosti v politiki in družbi in tako zasenčijo znanstvene in statistične podatke in kako glas ljudstva (wisdom of the crowd) preglasi glas znanosti (wisdom of science). Pojav je razložil na par primerih.
Eden izmed njih je zloglasni nizozemski politik Geert Wilders. Ne verjamem, da sem o njem že kaj pisala, o politiki itak bolj ne. To moram še malo obdelati v svojih objavah. To in pa seveda nogomet! Ma v glavnem, tipo mi je tako antipatičen - vizualno, še bolj pa zaradi svojih nacističnih idej - da me srce boli oskruniti svoj blog z njegovim frisom. Ampak, hja, vse za splošno razgledanost.

V glavnem, v svojem govoru rektor omeni, kako Wilders čustva uporablja za spodbujanje nestrpnosti proti muslimanom in kako dobro mu to uspeva. Wilders namreč pravi, še s tako slikovito primerjavo, da mu ja res verjameš, da je na Nizozemskem govora o tsunamiju muslimanov, medtem ko statistika kaže ravno naprostno, in sicer upad priseljevanja v preteklih dveh letih.
Ta plakat mi je jako všeč. Kot vidite ima design od cigaretov z opozorilom: G. W., ekstremist, je zelo škodljiv za vas in za družbo. Odlična ideja!



Malo sem zašla od rdeče niti praznovanja 8. februarja, vendar vse z namenom seveda.
S to razpravo je rektor otvoril jubilejno leto (lustrumjaar), ki se je pričelo na ta dan, 8. 2. 2010, in bo potekalo prav v duhu teme Razum in čustvo (Ratio en emotie).

Uspešno leto usklajevanja razuma in čustev vam želim.