Dogodivščine na nizki zemlji

Yeah! Nizozemska zmagala proti Kamerunu in jaz sem dobila stavo, ker sem stavila 2:1 za Nizozemsko. Tako mi je zdaj Bas dolžen kwark torto. (Kwark torto narediš tako iz vrečke. Sem rekla, da ne bom preveč zahtevna, ker je drugače res ne bom dobila. Že tako obstaja ta možnost, haha.)

Mmmmm, lekker, (mmmm, dobra) je rekel Bas, ko so dali Nizozemci tisti drugi gol, saj je bila res dobra akcija - še posebej zato, ker bil Roben tisti, ki je zadel vratnico, od katere se je žoga odbila pod noge mlademu Huntelaarju, kar je Roben nedvomno planiral od samega začetka, haha. Jaz pa mu, v istem trenutku, ko vidim, da je rezultat 2:1, prikimam, ja, lekker, he, die taart (ja, dobra, ne, tista torta). Hahaha. Saj se je že nasmehnil, ampak preostanek tekme držal pesti, da bo 3:1, da mu tiste torte le ne bo treba speči. Tako je ob končnem rezultatu 2:1 kar obsedel, vdan v svojo pekovsko usodo. :)

Takšna je bila torej bera pravkar končane tekme zame, hahaha. Drugače pa smo se imeli danes cel večer skrajno bajno in prav žal mi je, da nisem tega fotografsko dokumentirala. Že ob 18. uri smo se začeli pripravljati na večerno tekmo. Najprej smo pripravili hrano za večerjo, potem pa smo na zelenico pred blok odnesli žar, kavč, stole, mizico in vse potrebno za piknik. Zbralo se nas je kar nekaj - 7 iz našega stanovanja in pa nekaj prijateljev od cimrov. Ko smo bili že vsi konkretno napokani, so se nam na zelenici pridružili še eni študentje iz bloka. Na srečo so oni zrihtali televizijo, podaljške in vse potrebno za ogled tekme, tako da smo se mi samo zavalili na kavč in uživali v tekmi. Eno dekle je priskrbelo celo oranžne napihljive rokice, tako da smo z njimi navijali in se na skrajno otroški (in otročji) način zabavali. Seveda ni odmanjkala oranžna vuvuzela in tisoč ostalih oranžnih dodatkov.

Vzdušje je bilo fantastično. Kričali smo, skakali, trobili, vse, kar bi mi šlo na živce, če ne bi sama čisto padla noter, hahaha. Seveda sem v navalu emocije kričala kdaj kar po slovensko in so me cimri zato stalno opozorjali, da ne igra Slovenija, da me ne razumejo, da je Slovenija itak izpadla in da naj se že soočim s tem dejstvom, hahaha.

Po koncu tekme smo še na hitro pospravili in kričanje in ploskanje in trobentanje nadaljevali v stanovanju. Sicer so do ponedeljka na sporedu še druge tekme, vendar bo naslednja oranžna evforija na vrsti seveda šele v ponedeljek. Do takrat pa vam s to objavo pošiljam en delček super navdušujočega nogometnega oranžnega vzdušja preteklega večera, ki se je pravkar nagnil v polnoč.

Včeraj sem dobila mesič od Jorien: Je staat in het Leidsch Dagblad! Wat Leuk! (Si v leidenskem časopisu. Kako lepo!) Haha, si nisem mislila, da to sploh kdo bere, vsaj ne od mojih prijateljev. Hahaha. Pa pridem danes k maši in sem prava atrakcija: Je staat in de krant. Ik heb je in de krant gezien. Wat zie je er knap uit. (Si v časopisu. Sem te videla v časopisu. Kako fajn izgledaš.) Itd. Eko, lokalna zvezda je rojena, hahaha.




Kako sem torej pristala na strani leidenskega čaopisa? Ja, cel smeh, vam povem.
Pred par dnevi je novinar lokalnega časopisa iz Leidna (Leidsch Dagblad) kontaktiral slovensko ambasado, če mu pomagajo najti Slovenca/Slovenko, ki dela, študira ali živi v Leidnu in bi bil pripravljen/a povedati kaj malega o Sloveniji. Tajnica mi piše mejl - očitno sem že poznana po tem, da sem za take neumnosti in izzive -, in ji rečem, da lahko sodelujem, razen če bo kaj veliko govora o nogometu, potem raje ne, ker v tem nisem ravno podkovana. Tajnica pravi, da ne, da bo bolj o Sloveniji, ker si je ta novinar očitno zadal en projektič, da bo v času prvenstva intervjujal ljudi iz držav, ki so se uvrstile na svetovno nogometno prvenstvo, in te države predstavil. Zato mi je tajnica poslala še propagandni material in jaz sem bila vsa navdušena, da bom lahko predstavljala svojo domovino. No, na koncu se je izteklo tako, da se z novinarjem nisva niti srečala, pač pa me je par stvari izprašal kar po telefonu, poslal pa je k meni fotografa, da je naredil par fotk za v časopis.




Rekel je, da mi bo izvod časopisa tudi poslal, vendar ga še nisem dobila. Sem pa zato dobila enega od ene gospe iz zbora. Lepa fotka :) Sem tokrat celo zadovoljna. In tudi besedilo je kul zapisal, ta gospod. V bistvu piše več o meni, zakaj sem se odločila priti sem in študirati nizozemščino, kot pa o Sloveniji. Potem je postavil tudi vprašanje o Slovencih tukaj na Nizozemskem. Nazadnje pa sva govorila še o nogometu. Povedala sem, da je nogomet kar nacionalni šport, da pa je pozimi precej popularno tudi smučanje in smučarski skoki. Vprašal me je še, če je v Sloveniji tudi taka nogometomanijo kot tukaj, in podobno. Tako da nič kaj težkega in senzacionalnega. Par vrstic. Ma ajde. Težki dogodek! Hahahaha. Se lahko zmenimo za kak avtogram, ja. Hahaha.

Nizozemska je prepravljena z oranžnimi zastavicami, celotne ulice so prepredene z oražnimi trakovi, celo hiše so oblečene v oranžno. Folk hodi naokrog v oranžnih oblekah, z oranžnimi klobuki in seveda z obveznimi oranžnimi vuvuzelami. Obstajajo celo tekmovanja, katera ulica in/ali soseska je najbolj izvirno okrašena. En ogromen šov.
Verjamem, da tudi pri nas vlada nogometna mrzlica, vendar si drznem reči, čeprav me ni doma, da nizozemski voetbalgekte (nogometni norosti/obsedenosti) ne seže niti do kolen. Če ne drugo, nimamo take nacionalne barve kot je tukaj oranžna. Čeprav vidiš tudi obraze porisane s trobojnico rdeča-bela-modra.

Prav na dan otvoritve svetovnega prvenstva je tudi vzcvetela oranžna lilija pri družini Polfliet, kjer sem bila tiste dni na obisku. Huda simbolika! Yeah!

Danes je ob 13.30 Nizozemska igrala proti Japonski. Čeprav je bila tržnica kar živahna z obiskovalci, so si ta pravi navdušenci že rezervirali plac ob ekranu v kafiču. Veliko ljudi je verjetno odšlo v amsterdamsko Areno, kjer si lahko spremljal tekmo na ogromnem ekranu. Večina pa je verjetno sedela pred televizorji kar doma, s familijo, prijatelji ali cimri. Ko sem kolesarila domov s tržnice, so se ulice namreč zdele izumrle.

Pričakovala sem, da se bo naša kuhinja prelevila v en velik navijaški kraj, pa je ob mojem prihodu vladala smrtna tišina. 'Nacionalni duh je izumrl,' je rekla Maaike, ki je sama čepela pred televizijo. Pridružila sem se ji in sva tako po žensko komentirali odvijanje tekme. Kakor prva slovenska proti Alžiriji in prva nizozemska tekma proti Danski, se mi je tudi ta zdela precej dolgočasna. Medtem ko sem v včerajšnji tekmi med Slovenijo in Ameriko prav uživala, čeprav me je stala prijateljstva s Samom, ki pravi: 'Slovenia stole our game. We can no longer be friends. Nope. Friends no more.' Hahaha.

Moje mnenje o tem, kakšna je neka igra, je pa itak čisto subjektivno, saj nimam ravno pojma, čemu rečeš lepa in dobra igra in čemu ne. Tako da ne morem oceniti. Sem se pa zato čisto poglobila v nizozemsko komentiranje tekme med Slovenijo in Ameriko, saj je bil komentator pravi informativni zabavljač.

Začelo se je, kot najbrž vsi veste, z de elleboog van de dag (s komolcem dneva), haha, v 11 sekundi tekme. Enkrat med prvim polčasom, ko je bila situacija za nas še dokaj obetavna, in potem ko je v tekmi predtem Srbija premagala Nemčijo, je tip komentiral dan kot de dag van de Balkan (dan Balkana). Najbolj pa je bil navdušen nad slovenskim plesom kot praznovanjem gola. V njem ni videl le proslavljanja, pač pa se je spustil v čisto simboliko, češ da ne proslavlja le strelec gola, pač pa da de grote dans (veliki ples) predstavlja de eenheid van Slovenen (enotnost Slovencev, tj. slovenske enajsterice) in idejo kleine ego's - grote samenhorigheid (majhni posamezniki - velika pripadnost). V razdeljenosti naroda po zadnjem referendumu je tak komentar prav balzam za dušo, ali pa sol na rano, kakor vzameš.

Američane je komentiral, da menda igrajo na angleški način, karkoli že to pomeni, in da so včeraj uprizorili bolj vechtvoetbal (borilni nogomet). Najbolj pa sem se morala nasmejati, ko je napadalca Herculeza Gomeza napovedal kot de laatste konijn uit de hoed van Bradley (zadnjega zajca iz Bradleyjevega klobuka). Med drugim je za ameriške nogometaše rekel, da sicer niso tako podkovani v tehniki, so pa zato fizično močnejši in s tem znajo veliko skompenzirati.

Ob tem, ko je tretji ali že četrti od slovenskih nogometašev ležal na tleh in tam tudi obležal, je spet prijavil eno hudo: met of zonder aanleiding blijft die liggen - dat hoort natuurlijk bij het spel (z razlogom ali brez njega je ta kar obležal - to seveda spada k tekmi). To je pa lepo povedal, haha.

Med samo tekmo je nanizal še precej dejstev o Sloveniji, in sicer, da imamo menda le (?) 30.000 registriranih nogometašev (le, ker se mu to očitno zdi malo, ma ne vem, če je upošteval razmerje s številom prebivalstva), da smo po površini in številu prebivalcev najmanjša država na svetovnem prvenstvu, Amerika pa največja, da smo menda drugič na svetovnem prvenstvu - prvič smo bili na SP pred osmimi leti, ko je bilo menda v naših vrstah ogromno prepira in so nekoga (preslišala ime) celo domov poslali.

Povedal je pa tudi kar nekaj sočnih o naših nogometaših, hahaha, na primer da je eden izmed naših nogometašev (spet preslišala ime, menda igra pri klubu iz Genta, Belgija) staat bekend als intelectueel (je poznan kot intelektualec), omdat hij weleens een boek leest (ker vsaketoliko celo prebere kako knjigo). Da crkneš! Povedal je tudi anekdoto o Novakoviču, ki so ga menda vrgli iz njegovega kluba (Keulen, če sem prav slišala, drugače pa kjerkoli že pač igra), ker je en dan ostal v Mariboru in žural po zmagoviti tekmi, menda takrat ko so 'izključili' Ruse. Hahaha. Poleg tega je njegovo ime stalno naglaševal NovaKOvič. Saj mogoče je prav, ma jaz bi rekla NoVAkovič. No, to torej ne vem. Vem pa, kako bi moral zveneti Brečko, pa je bil /breko/, hahaha. Seveda mu ne gre nič zameriti.

Komentator mi je bil torej nadvse zabaven, kako se je izkazal pa s podatki, ne bi vedela. Maraž bi znal oceniti. Kaj praviš, Peter, podatki držijo? Jaz sem se nedvomno izkazala, kajne? :)

Čeprav je trenutno oblačno in deževno, je močno sonce izpred par dni oranžne zastavice pred mojim oknom spremenil v rumene. Vseeno vam pošiljam en ogromen oranžen pozdrav. Hup Holland! (Dajmo, Nizozemska!) Hup Slovenija! (Dajmo, Slovenija!) Da crkneš, kako sem podlegla tej nogometni obsedenosti! Hahahaha.

Ob pregledovanju objav sem opazila, da z današnjo objavo dosegam magično številko 100. Hja, kar že nekaj pametnih in tistih manj pametnih sem nasejala na ta svetovni splet, hihihi.


Zunaj spet pada. Te dni je zelo toplo in soparno, ni za dihat, in potem se vsaketoliko izpada, ma se kar noče zjasniti. Včeraj popoldne je bila prav taka fajn nevihta z gromi in strelami in konkretnim nalivom, danes zjutraj so me pa tudi zbudile kapljice, ki so poplesavale po okenski šipi. Tako zdaj, po aktivnem dnevu, sedim za računalnikom, da obeležim svojo prvo stoletnico. V preteklih dneh se je zgodilo ogromno stvari, tako da bom napisala eno objavo 'malo mešano na žaru'.


Prvo mesto na tej listi 'random' poročanj si nedvomno zasluži dejstvo, da sem včeraj dala skozi še zadnji izpit. Na rezultate bo seveda treba še en čas počakati, ampak že sam občutek, da je mimo, je fenomenalen. Včeraj se po izpitu kar nisem vedela kam dati, tako lahkotno sem se počutila in tako lenobno. Pa sem tako preostanek dneva preklepetala s cimri. To je torej za mano, kmalu bo pa treba spet na delo, saj me čaka še ena seminarska in pa diplomsko delo.



Na drugo mesto postavim nedeljski referendum. Med 9. in 17. uro sem namreč delala na volišču na slovenski ambasadi v Haagu in tam tudi opravila svojo državljansko dolžnost. Možnost volitev na diplomatsko-komzularnem predstavništvu v Haagu je izkoristilo celih 14 slovenskih državljanov, tako da si lahko predstavljate trdo delo, ki smo ga trije člani komisije morali opravljati. Gospod veleposlanik je ta čas namenil raznim opravilom, ki so ga tako ali drugače čakala, midve s Tino (študentka ekonomije) pa sva čas izkoristili za študij, saj naju je v torek obe čakal izpit. Tako se je vsaka razkomotila v svojem kotičku sprejemnega prostora na ambasadi in pridno študirala. Ko je pozvonilo, smo vsi trije navdušeno prihiteli skupaj, saj je bil vsak prišlek toliko bolj dobrodošel. Cel dogodek, vam povem, hahaha. Gospod veleposlanik naju je drugače čisto razvajal. Rogljički, čips, pa tako pecivo, pa taki piškoti, in sok in voda in čaj in kava. Kot doma.



Tretji na listi je obvezno nogomet. Cela Nizozemska se je že pred nekaj tedni v nestrpnem pričakovanju svetovnega nogometnega prvenstva odela v oranžne zastavice, zastave in takšne in drugačne okraske oranžne barve. Tudi pred/za našim domom so razobesili oranžne zastavice. Nogometni maniji preprosto ne moreš pobegniti, ampak meni je čisto kul. Konec koncev je v igri tudi naša reprezentanca, na kar sem prav ponosna. Z Basom, kot največjim nogometnim navdušencem našega stanovanja, sva se že dogovorila, da bova na kuhinjska vrata obesila list s tekmami za stave. Ravno včeraj sem naredila seznam datumov in ur, kdaj igra Slovenija in kdaj Nizozemska.




Na četrtem mestu naj omenim moje že večkrat omenjeno aktivno preživljanje prostega časa. S Thomasom, kitaristom, in njegovo sestro Margriet, na klaviaturah, skupaj igramo v župnijskem zboru in smo postali že prav hud bend. Najprej smo pred tednom dni igrali pri svetem obhajilu, potem pa smo v petek zvečer igrali še pri sveti birmi. Slednji dogodek je še najbolj 'popestil' škof, ki mu je med birmovanjem postalo slabo in je padel skup, tako da so ga morali prav odnesti in odpeljati v bolnišnico. Same take, vam povem ...
Poleg tega sem se pred časom dala še na to - ja, kot da mi kaj manjka, mislim -, da se spoznam s skavti. V bistvu je tako, da sicer uporabljajo prostore ob župnijski cerkvi, vendar niso več versko usmerjena organizacija. Celotna Nizozemska se, kot mogoče veste, ukvarja s fenomenom (mogoče problemom?) izredno velikega priseljevanja drugih kultur, predvsem muslimanske, zato so se odločili, da sprejmejo vse otroke in se raje osredotočijo na druge elemente skavtske vzgoje.
Tako se zdaj spoznavam s njihovo organizacijo, in sicer od najmlajših navzgor. Najprej sem spoznala bobrčke (bevers), to so najmlajša skupina otrok med 4. do 7. letom, potem pa sem šla prejšno soboto na aktivnosti esta's, otroci med 7. in 11. letom starosti. Ob tem sem spoznala nekaj skavtov iz skupine pivo, najstarejša skupina skavtov med 18. in 23. letom, iz katere izhajajo voditelji. Dejansko se imenujejo po pijači pivi, saj imajo na svoji internetni strani fotografijo pločevinke slovenske pive, veste tiste ta rumene Mercatorjeve. Hahahaha, da padeš dol! http://www.stjozef.nl/pivos/
Nisem vprašala, zakaj prav 'pivo', ampak, ko so mi razkazovali skavtske prostore in smo prišli do njihove sobe, polne pivskih gajb, mi je kaj hitro postalo jasno. Seveda pa sem spoznala tudi vrsto voditeljev, ki so bili vsi zelo prijazni in so mi že precej povedali o skavtskem givbanju na Nizozemskem, ki je letos mimogrede praznovalo 100. obletnico obstoja. Zdaj sem cela atrakcija in so me že uhvatili, da napišem svoje vtise za njihovo internetno stran.



Naj na peto, vendar nikakor ne zanemarljivo, mesto postavim svoje vsakdanje življenje v domu. Tukaj se imam prav fino. Skupne večerje s cimri so vedno prijetne, debate s posameznimi cimri tako zabavne kot tudi poučne, sobica pa sploh moj mali svet - za študiranje in spanje, zabavanje in plesanje, hranjenje in zabušavanje, klepetanje prek Skypea in Gmaila in vzdrževanje stikov prek interneta, vse to in še več.
Zvečer se rada dam v mir, poslušam muziko, gledam televizijo ali pa kaj preberem. In ti, pred par dnevi oziroma nočmi, sedim v postelji in poslušam muziko in kar naenkrat se mi zdi, da slišim neko čudno mešanico muzike. Ugasnem cd-player in poslušam. Sem rekla, ti zvoki kitare prihajajo od zunaj. V tistem trenutku že potrka na vrata Krt, češ kaj se dogaja in skupaj stečeva na balkon. Spodaj na parkirišču dva mladeniča s kitarama pojeta podoknico dekletom na enem balkonu par nadstropij više. Huda romantika! Res nikoli ni dolgčas. Če pa kdaj celo je, ni tudi nič hudega.


Tako nekako pet področij sem povzela v tej objavi, kar pravzaprav zelo dobro poda sliko mojega življenja tukaj. Študij, občasne zaposlitve in posebni dogodki, prostočasne dejavnosti - duhovne in športne, in pa cimri in življenje doma. Doma. 'Bodi povsod doma', mi je enkrat rekla najstarejša sestra. Še vedno se kdaj prikradejo tiste misli, kje je moj svet, kam spadam. Ampak tukaj delam in živim, tukaj je del mene, tukaj je del mojega sveta, torej sem tudi tukaj doma. Vsi moji dragi tam doma pa ... Pogrešam vas. Oglasite se kaj. Nasvidenje!

Yeah! Danes je pa konkretno segrelo. Modro nebo brez oblačka in sonce in posledično vročina. Končno, po dolgem času, sem lahko ven odšla brez rute okrog vratu in jakne ali kake majice za povrh. Na tak dan preprosto nisem mogla ostati noter, naj me čaka še toliko člankov za obdelati za izpit prihodnji torek.

Tako sem se odpravila zračit in sončit v moj najljubši park. Na samih poteh tokrat ni bilo veliko ljudi, so se pa zato vsi zadrževali ob vodi. V tem parku je namreč precej vode v kanalčkih, potem je pa tam še eno tako jezerce. Tam so različne interaktivne 'naprave', na katerih se otroci lahko zabavajo. Taki splavi, s katerimi se lahko furaš naokrog, pa tak drad je napet čez vodo in se potem po njem spustiš na drugo stran vode, in razne take športne zadevice. Voda je po mojem svinjska v nulo, ampak nizozemski mulčki so se kar valjali v njej.

Kanali po mestu polni čolničkov in ladjic, vsi na terasah - meso na žaru :) Kako bodo vsi opečeni! Tudi moji cimri se dajo v največji vročini na naš balkonček in se učijo, potem pa se celi rdeči vrnejo noter. Hja, bela nizozemska polt in močno sonce ne gresta ravno najbolj skupaj. Imaš seveda izjeme, da ne boste prehitro pristali pri stereotipu o visokih suhih plavookih in plavolasih Nizozemcih in Nizozemkah. Že med cimri imam eno dekle in enega fanta, ki sta tako temnih las kot temne polti, pa tudi ostali so večino temnolasi. Edino za Basa in Svena bi človek rekel, da sta nekoliko bolj tipična Nizozemca. Karkoli že to pomeni, haha.

Ampak ja, to so Nizozemci. En žarek sonca in hitro stol pred hišo, kavč na balkon, mizico na travnik, bejbe že kar v bikinijih na čolnu po kanalu. Kako le ne, resnično je treba takoj izkoristiti redke, a dragocene trenutke sonca. Saj ne rečem, da tukaj ni poletja. Zna tudi tukaj zažgati, mogoče le ne traja tako dolgo kot doma, zato je toliko bolj dragoceno.

Naj ob tem razrešimo še eno zmotno prepričanje. Kakor sem vas, upam da, naučila, da belgijščina ne obstaja, naj si pridemo na jasno še o tem, da Nizozemci niso Skandinavci. Že res, da je veliko stereotipnih blondincev, da so bolj navajeni mrzlega in vlažnega vremena, da imajo čudne filme ala severnjaki, in da ostaja te dni res pozno v večer svetlo (pišem ob 22.uri, zunaj pa se mrak šele začenja), ker Nizozemska pač leži bolj severno (ampak še vedno ni del skandinavskega polotoka), vendar to še ne pomeni, da so Skandinavci. Nemcem verjetno ne bi rekli Skandinavci, kajne? No, me veseli, da smo razrešili še ta dvom/nesporazum. :)

Tako, v didaktičnem duhu, haha, vam torej danes lahko pošljem en vroč vroč pozdrav.