Misija plezanje na Nizozemskem uspešno izvedena. YEAH!
Včeraj popoldne sem se z vlakom odpeljala v Rotterdam, kjer sem bila dogovorjena z Boštjanom in njegovim cimrom Markom in od koder smo se potem z avtom odpeljali proti lokaciji dneva.
Že sama pot do tja me je navdušila. Vozili smo se namreč po podeželju, mimo lepih podeželskih hišic, in celo mimo večjih površin zelenega gozda. Na poti smo odkrili tudi HRIB, ja ja, ki služi kot smučišče in bob steza.
Ali je hrib naraven ali so ga umetno nasuli, še nismo dognali. Dejstvo pa je, da si Nizozemci pač zrihtajo tisto, kar jim ni dano.
Premalo placa? Ni problema, gremo izsušit morje. Mi bi malo smučali. Ni problema, nabuldožiramo hribčič. Mi bi šli še više, mi bi plezali. Ni problema sploh. Postavimo umetno gmoto, ki sliči na skalace.
In tako se je rodil plezalski center Monte Cervino (italijansko ime za slavni Matterhorn. Tudi sama zasnova/postavitev ustreza pogledu na tega očaka, gotovo iz severnovzhodne strani). Že od daleč - kako le ne , hahaha - opazim to gmoto, ki se dviga iz ravnine. Menda je ponavadi precej gužve, mi razloži Boštjan, vendar tokrat sploh ne, tako da lahko štepamo smeri kar lepo po vrsti (no, do tiste 5b, več mi ni zneslo, ma sam de se plejza, ne!).
Zunaj je bilo sicer toplo zaradi sonca, vendar je bil vsaj zrak in se je dalo prav super plezati. Zunanja stena je visoka 34,6 m in celotna gmota zavzema 1350 m3. (Sem si vzela zloženko z informacijami. Da se ne boste prestrašili, da sem postala neki težki matematik tukej, hahaa.) Nimam pojma, iz katerega materiala naredijo te stene, ma ko sem bila pod vrhom in me je malo stisnilo - rečem Boštjanu: Ej, zdej to me je malo panika, tolk de veš, ne; on pa (prou v stilu Benđota, haha): Kej, jst nič ne slišim, tukej spodi ni nobene panike - sem se tako prisesala na steno in se za trenutke zleknila nanjo, tako da sem dobila prav tisti feeling topline in trdnosti domače skale v Turi. Veličastno!
Ko sem obdelala vse v mojem plezalskem rangu, smo šli prečekirat še notranjo steno (30 m). Dobesedno poplava oprimkov oziroma poplava barv, hahaa (to bi se Pavel zabaval, ko bi nam s ščetko kazal smeri). Noter so vrvi že pripravljene in plezaš vse na top-rope. Medtem ko je bil zunaj vsaj zrak, noter ni bilo za dihat. To sem sicer opazila šele, ko sem začela plezati. Menda se topel zrak dviga, fizika in to. Ne bi znala razložiti tega z znanstvenimi termini, vem le, da me začelo na polovici poti navzgor tako potiti, da je od mene dobesedno teklo in da sem rabila magnezij, ki ga ponavadi ne. Se že res veliko potim, ampak nikoli v dlani. Tokrat pa brez njega ne bi zlezla do vrha.

Ker si je Boštjan pred časom fental koleno, ga je že po par smereh usekalo in ni več plezal. Marko se je pa tudi nekaj slabo počutil, tako da je Boštjan pristal na nehvaležnem mestu varovalke :) Po enih treh urah, predvsem pa po zadnji smeri na notranji steni, so se mi roke že tako tresle, da sem rekla, da bo kar dovolj. Bilo je fantastično!
Čeprav bi tisti kos poti od njunega stanovanja do železniške lahko prehodila, sta mi fanta ponudila prevoz, kar se je izkazalo za cel dogogek, hahaha. Najprej smo namreč fasali kolono (popularna in nadvse uporabna beseda file - naglasiš na 'i') - ker se je ves promet moral dati na en pas, ker so že označili in omejili pot za Tour de France, ki se menda začne enkrat te dni -, potem pa, ko smo že malo zalaufali, so se spustile še zapornice od dvižnega mosta.
Žal nisem tako hitro zaštekala, da bi fotkala, ma en avto je obtičal na mostu med zaprtimi zapornicami. Hahaha, cel smeh.
V glavnem, potem se je tista gmota od asfalta dvignila in mi čakamo, kje se bo zdej pojavila kaka ladja. Tista ladja (tam nekje na desni strani) pa še niti štartala ni, hahaha. Tako da je trajalo celo večnost, da se je spravila skozi.
Ta čas sem izkoristila za fotografiranje, tako da se lahko zdaj v nulo podučite, kako izgleda dvižni most z ene in druge strani, kako se spravlja ladja skozi, koliko folka se nabere v em času in kaj vse človek v tem času lahko opazi okrog sebe.
Na enem koncu sem na primer lahko videla hišo (Witte Huis), ki je menda ena redkih stavb, ki je preživela bombardiranje med drugo svetovno vojno, ki je Rotterdam zravnalo z zemljo. Grozote bombnega napada maja 1940 je uprizoril Ossip Zadkine s svojim kipom Opustošeno mesto (De Verwoeste Stad), ki tudi stoji v bližini. 
Zaradi tega napada je torej Rotterdam tako netipično nizozemsko mesto, saj je popolnoma novo. Da je arhitektura še dodatno posebna, poskrbijo za to posebni projekti ala Kubushuisjes (kockaste hišice, ki ne stojijo na ravni ploskvi kocke, pač pa na njenem kotu) in pa stanovanjski blok v obliki svinčnika.
Pred temi stavbami železniška postaja Rotterdam Blaak, moje izhodišče v smeri dom.

Počasi se je začelo nočiti, ko sem presedla še na zadnji vlak do doma. Crknjena, ampak navdušena. Poznate feeling, ko se ti zdi, da zdaj pa res nimaš več volje, energije in smisla več, da bi samo še počitnice ali karkoli drugega, kar bi te napolnilo, ko preprosto nekaj rabiš, mogoče samo nekaj malega, da bi se vrnil back in the game? No, to nekaj je bilo zame to plezanje in zdaj lahko preživim tudi še teh nekaj mesecev na nizki zemlji, dokler čas ne bo zrel za vrnitev v domovino.