No, za Kekca ne vem, Mojca je pa pred dobro uro prispela v svoj drugi dom ob zamrznjenem kanalu. Vse je šlo v redu, le da smo štartali z enourno zamudo. Vzrok za zamudo je bil sneg in led na amsterdamskem Schipholu, ki jim je onemogočil vzlet ob uri. Kdo bi si mislil?! Nas je namreč na poti na letališče spremljalo jasno nebo in sonce. Sicer so me prijatelji po mejlu posvarili, da tukaj svinjsko zebe, in sem dejansko spakirala dodatne pare najlonk in žab, a človek vseeno kar ne dojame. Dokler nisem videla zamrznjenega kanala pred hišo, ups.
Po mirnem letu me je seveda čakalo novo presenečenje pri čakanju na prtljago. No, pravzaprav niti ni bilo takšno presenečenje, saj sem kar nekam pričakovala, da bo to zadnje potovanje za moj kovček. Ja, vem, rekla sem, da nikamor več s tem kovčkom, ma me je spet premamilo, ko pa lahko vanj vse tako lepo zložiš. No, od zdaj naprej se ne bo treba več odločati. Usoda je odločila in določila, mu-ha-ha-ha. Ko sem ga namreč pobrala s tistega tekočega traku, sem opazila, da je odpadel ročaj. Potem pa, ko sem hitela k vlaku, se je odlomil še tisti ročaj, ki ga povlečeš ven, da kovček lahko vlečeš. Hja, tako sem ga mukoma spravila z vlaka še na bus, z busa pa ga po zaledenelih ulicah nekako zvlekla do doma. Zdaj leži tam v kotu in se prav grdo gledava, haha.
Doma sta me pričakali Lianne in Els in me že zasuli z novicami in dogodki. O njih vam poročam ob priliki, ker si zaslužijo posebno pozornost. Sicer sta mi pa morali vse povedati po dvakrat. Res sem trudna ... izmučena, ampak je pa tudi res, da sem nizozemščino za dobra dva tedna prav izklopila. Zdaj jo bo pero' treba kar hitro nazaj vklopiti, saj me v četrtek že čaka izpit. Tako da s to objavo že res odpiram novo sezono objav dogodivščin na nizki zemlji, vendar se jim bolj posvetim prihodnji teden.
In se s tem posvetim tudi vsem vam, ki sledite mojim dogodivščinam preko bloga. Hvala. Veliko mi pomeni, saj me na tak način živite. Upam, da vam bom karseda polepšala in razvedrila minutke za računalnikom.
Ob tem še najlepša hvala vsem, ki ste se v času, ko sem bila doma, oglasili po telefonu ali mejlu, me obiskali v živo ali pa mi omogočili, da sem se na obisk oglasila jaz. Hkrati pa opravičilo vsem, do katerih mi ni uspelo priti. Resnično mi je žal, ampak mi preprosto fizično ni uspelo, čeprav sem imela dobre namene. Naj vam zato na tem mestu iskreno zaželim vse dobro v letu 2010. Zmeraj se veselite!
Mogoče boste ravno pekli potico, odvijali okraske za novoletno jelko ali iskali še kakega novega pastirčka za na jaslice, poslušali božične pesmi;
mogoče boste na kuhanem vinu s prijatelji, pred televizijo na toplem, v vrvežu nakupovalnega centra ali pri devetdnevnici še zadnjič peli Kralja, ki prihaja;
mogoče boste še v službi ali na faksu, urejali še zadnje papirje in poročila, da boste lahko v miru praznovali praznike;
mogoče boste na kolesu na poti domov, v avtu s špejžo na zadnjih sedežih, na motorju na poti na pevske vaje ...
... takrat se bom prav potiho vrnila domov. Nazaj v dolinski raj :)
Lepote naše domovine bom uživala med 23. 12. in 10. 1. V tistem času bom dosegljiva na domačo telefonsko številko (05) 36 62 620. Verjetno pa si bom za tisti čas sposodila (beri: prisvojila, hihi) tudi mobilni telefon svojih staršev (le da tega še ne vesta, ups!) s številko: 051 820 125. Če boste uporabili slednjo možnost, se torej ne čudite, če se oglasi kdo drug. :) Vesela bom vašega klica. Upam, da se nam uspe videti, ali pa vsaj slišati.
V vsakem primeru naj vam na tem mestu iz srca zaželim mirne, tople in vesele božične praznike. Naj vam prinesejo predvsem veselja. Pravega, pristnega, toplega, vseobjemajočega. In naj se nadaljujejo v prijetno silvestrsko praznovanje.
Nasvidenje!
Leiden je vse bolj bel. Včeraj zjutraj je v slabi uri natrosilo celih 10 centimetrov. Včerajšnji, nedeljski dan je večina ljudi, predvsem otrok, izkoristila za sankanje, kepanje, delanje sneženih mož. Eno samo veliko veselje. Eno dekle mi je povedalo, da je nekaj najlepšega sankanje po sipinah na obali. Mora biti res divje. Mogoče mi uspe izkusiti tudi to, če bo še sneg, ko se vrnem.
Zunaj je res čudovito. Leiden je že tako prelepo, staro mesto, ovito v sneg pa izžareva še poseben čar romantike in hkrati skrivnosti. S cimro (Lianne) sva šli na sprehod in občudovali mojstrovine, ki so jih ljudje ustvarili. Eni študentje so ene druge študente zabarikadirali v hišo. Pred vrata so jim nagrmadili tono snega. Hahhaa, divje! Ni šans, da se kmalu spravijo ven, vsaj ne skozi vrata. Na srečo so okna velika :)
Čolni v kanalih so zasneženi, drevesa izgledajo še bolj elegantna, tako oblečena v tančico belega, stopinje ptičkov v snegu, zasnežene klopce, tihožitja zasneženih koles. Poleg lepote za oko pa še tisto škripanje sveže zapadlega snega pod škornji. Hihihi. Včeraj sem se res totalno navdušila nad tem pojavom. Kako tako nežno nekaj pada in se ti zdi, da ni nič od nič, vendar počasi, snežinka na snežinko ustvari ene neverjetne gmote. Pravi naravni zgled vztrajnosti v majhnim korakih, kajne? Čudovito.
Pred tremi leti tega nisem doživela. Takrat je bil sneg natanko en dan, in sicer v februarju, in ni bilo take sile. Ravno toliko, da je pobelilo ulice. Mislila sem, da je to izjema, da snega ni, ker je bilo tisto leto na splošno zelo toplo. Poletje oziroma toplo vreme je takrat trajalo vse do začetka oktobra. Najbrž sem zato tudi letos tako poletno sprakirala, ker sem imela tisto leto v mislih. Ups!
V glavnem, cimra pravi, da ni bilo izjema tisto leto, pač pa da je izjema to stanje zdaj, kar je povzročilo cel kažin. Vlaki ne vozijo in novinar je zvečer pri poročilih rekel: 'Če res ni nujno, se ne poslužujte vlakov. Svoj cilj poskusite doseči na drugačen način.' Hhahaa.
Res je bil prikupno smešen, vendar priznam, da mi to vendarle povzroča malce skrbi. Schiphol je tako smešno blizu, če vreme ali zamaški ne nagajajo. Tako pa moram v sredo kar zgodaj odriniti, da kje ne obtičim. Držim pesti pa tudi za ugodno vreme v zraku, da bomo vzleteli, poleteli, leteli in pristali :) Tudi Marco leti isti dan, le malce pozneje, tako da si bova lahko v spodbudo in pomoč.
Zasnežene pozdrave iz Leidna.
Ja, tudi tukajšnje ulice in strehe je pobelil ta vremenski pojav.
Že nekaj juter sem se zbudila in skozi okno videla pobeljene koščke strehe, ampak je bila samo slana. Danes pa sem takoj opazila razliko. Stekla sem v kuhinjo in skozi okno videla, da tokrat pa le ni samo slana. Moje kolo je stalo pod sicer slabim enim centimetrom snega, pa vendar. In zdaj že tudi cel večer sneži.
Tukaj sicer ni sile, je pa zato toliko bolj hudo na severu (kjer je na primer trenutno Jorien). Tam je zapadlo okrog 40 cm snega, izpad elektrike, in vlaki tudi ne vozijo.
Ja, zima je res pokazala svoje zobe. Pošteno mraz je in tako prijetno je tukaj na toplem. Sicer se je pa tudi poživljajoče odpraviti malo na zrak, le da se moram pošteno opremiti za ta podvig. Tople pajkice pod kavbojke, škornje (z mucko noter!) do kolen, dva puloverja, topel šal, kapo in še kapuco čez, in pa tople rokavice. Teh še posebej ne smem pozabiti, če grem na kolo. Brrrr....
Ja, zima je tukaj, ampak z njo tudi prijetni prazniki in zaslužene (upam ... mislim, da ja) počitnice. In z njimi tudi moj obisk domovine!
Nasvidenje!
Ponedeljkov izpit je mimo.
Prav smešen feeling, kje in kako smo pisali ta izpit. Šlo je namreč za tako imenovani kerncurriculum, nekakšen osnovni predmet, ki ga moramo opraviti vse študentje umetnostne zgodovine (ostali so izbirni), zato se nas je v USC-ju (Universiteitssportscentrum - Univerzitetni športni center) gnetla ena velika gmota.
Medtem ko je mimo nas hodil prepoten folk iz fitnesa, smo mi še zadnje minute izrabljali za ponavljanje snovi. Bilo je kot v filmih. Ob uri smo se zgrnili v veliko telovadnico (ja, tako s koši, goli, ribstoli in tistimi vrvmi za plezanje) z ločenimi, posameznimi mizami. Potem ko so razdelili izpite, je profesor dal še dodatna navodila in zatem uradno izjavil, da zdaj pa lahko začnemo. Manjkale so samo še cheerleaders (navijačice), hahaa, in pa: zdaj pa odložite pisala. Manjkala pa nista nadzornika, ki sta med izpitom hodila okrog čekirat, če si res ti tisti, ki pišeš izpit. Mislim ... Hahahaha. Prav filmsko, vam povem.
No, to je torej za mano. V petek med 13. in 15. uro pa se priporočam, da ponovite vajo držanja pesti. :)
