Dogodivščine na nizki zemlji

Rozi, carica si! Hvala za obisk!
Lepe pozdrave od mene in vseh cimrov, predvsem od Rona, ki je zaradi tvoje odsotnosti od vsega hudega danes zjutraj kavo ponudil meni. :D

Praznovanje rojstnega dne sem nadaljevala v nedeljo, tokrat s slovensko zasedbo.
Začeli smo ga navdušeno z obiskom živalskega vrta v Amsterdamu. Končali pa klavrno s porazom nizozemske reprezentance.

Ker sem bila prepričana, da po taki temi enajstmetrovke ne uidejo, me je tisti španski gol še toliko bolj presenetil. Po tekmi smo se Slovenci kar na hitro poslovili in edini trije ne-Amsterdamčani (Rozi in jaz - Leiden, Gašper - Rotterdam) smo se zlili z oranžnim tokom, ki se je vil proti glavni železniški postaji. Ko sem pred tremi leti rekla, da nikoli več ne grem v Amsterdam za Kraljičin dan (30. april), ker je preveč gužve, nisem računala, da se lahko take množice ljudi zberejo tudi ob drugi priliki. In glej ga zlomka, doživeli smo Nizozemsko v finalu svetovnega prvenstva. Folk je bil sicer gotovo tudi pijan, ampak večino ljudi je bilo skuliranih. Nobenih izgredov, nobenih nemirov. Fascinantno!
Pot domov je bila tudi doživetje samo po sebi. Malo je manjkalo, da bi bruhala. Kot sardine smo stali. Jao jao.


Naslednji dan je tudi vreme odražalo splošno počutje. Nebo je jokalo. V stanovanju je vladala neprijetna in težka tišina. Sicer sem vsakemu cimru izrazila sožalje, ma malo mi je pa res šlo na smeh. Hahaha. Kaka tragedija, stari.

Moj 28. rojstni dan je bil preprosto popoln!

V petek sem si spekla torto, da se bom na rojstni dan prebudila in me bo pričakala. Bila je slastna. Duško, hvala za recept!


Med sprehodom po Leidnu z Rozi sem med drugim prejela tudi klic od svoje družine. Jupi! Lenoben sprehod po najlepšem nizozemskem mestu sva si popestrili z nakupovanjem oranžnih pripomočkov za finalno tekmo naslednji dan.
Popoldne smo odkolesarili na plažo. Dan je bil zelo vroč in iz srca sem si želela vreči se v mrzlo vodo Severnega morja (žal je bila voda tako umazana, da je bilo užitka bolj malo, ma ajde .... hahaha). Pridružila sta se nama še Marco in njegov cimer Sahel, na plaži pa nas je obiskal še Pieter.

Zvečer sem želela še na en koncert na odprtem v Leidnu in tudi večina cimrov se je mislila pridružiti, tako da je bila ideja res super, potem pa se je razdivjala taka nevihta, da smo po večerji obsedeli pred televizijo ob gledanju nogometne tekme za tretje mesto. Potem smo pa igrali eno nadvse smešno igro s kartami. Rozi nas je vse nasmejala s svojimi novimi kulskimi očali, ki si jih je nabavila dopoldne. Tako da smo imeli cel foto sešn, hahaha.


Zelo se vesela, da sem svoj rojstni dan tako v mislih kot v živo preživela z ljudmi, ki so v mojem trenutnem življenju zelo pomembni. Hvala tudi vsem, ki ste bili z mano v mislih in željah. Hvala vsem za iskrene rojstnednevne želje in dobre misli.

Pretekli petek, dan pred svojim rojstnim dnevom, sem oddala še zadnjo seminarsko. Če nimam roka oddaje, mi je to nadvse tečno, ker se moram sama zorganizirati in se prisiliti k delu. Tako sem si za svoj deadline določila svoj rojstni dan. Pred mano je bil teden počitka in občasnega priložnostnega dela, dokler se jutri ne podam v Taize, na jug Francije, nafilat duhovne baterije za nove izzive in preizkušnje.

Odličen občutek, ko oddaš seminarsko in lahko vrneš vse knjige in vse zapiske pospraviš. To sem počela na petkovo popoldne, ko so me cimri vprašali, če želim z njimi večerjati. Med pripravljanjem večerje zazvoni zvonec pri vratih. Sven se hoče oglasiti na domofon, jaz pa se, nič hudega sluteč, ozrem k vratom, če morda kdo tam stoji. In tam dejansko stoji nekdo, ki mi je neznansko znan, ampak preprosto ne paše v to okolje. Kot od strele zadeta obstojim na hodniku in kot tele v nova vrata buljim v postavo, ki preprosto ne more biti nihče drug kot Rosana. Kljub nejeveri, ker se to preprosto ne more dogajati, si moram priznati, da so njeni gibi preprosto preveč identični, da bi bil to kdo drug. Brez dvoma, pred vrati mojega stanovanja na Nizozemskem stoji Rosana. Začudenje in presenečenje je bilo velikansko (understatement!). Cimri so rekli, da sem začela vreščati in kričati, česar od mojega basovskega glasu niso ravno vajeni. Preostanek večera sem se dobesedno tresla od vznemirjena, še večerjo sem komaj spravila vase.
Če torej kdo rabi lekcijo v tem, kako zaigrati čustvo biti presenečen, le k meni.

Čeprav je Rosana medtem že nazaj v domovini in sem vmes pač dojela, da je bila res tukaj, se mi zdaj, ko to pišem, kar tresejo roke in vse skupaj še enkrat doživljam. In medtem ko je Rosano očitno ulenila nizozemska klima, je ta adrenaline rush meni tako dvignil pritisk, da sem bila te dni jaz tista ta hiperaktivna. Mimogrede, vsi, ki ste vedeli za to presenečenje in rekli, da imam dovolj močno srce za to, ste sokrivi mojega skorajšnjega infarkta, hahaa. Po drugi strani pa hvala za vero v moje srce! :)

Če sem kdaj za kakšno izkušnjo rekla, da me je pustila 'speechless', vzamem nazaj. Ta prekaša vse. Ker bi vsi ostali prislovi komaj zajeli moje občutje, naj rečem samo DIVJE! Za preživljanja časa skupaj pa preprosto VELIČASTNO!
Iz tehničnih razlogov - ker se pakiram za Taize - ne bom utegnila podati vsega dogajanja v nulo. Zato naj v naslednjih objavah spregovorijo slike.

Misija plezanje na Nizozemskem uspešno izvedena. YEAH!
Včeraj popoldne sem se z vlakom odpeljala v Rotterdam, kjer sem bila dogovorjena z Boštjanom in njegovim cimrom Markom in od koder smo se potem z avtom odpeljali proti lokaciji dneva.

Že sama pot do tja me je navdušila. Vozili smo se namreč po podeželju, mimo lepih podeželskih hišic, in celo mimo večjih površin zelenega gozda. Na poti smo odkrili tudi HRIB, ja ja, ki služi kot smučišče in bob steza. Ali je hrib naraven ali so ga umetno nasuli, še nismo dognali. Dejstvo pa je, da si Nizozemci pač zrihtajo tisto, kar jim ni dano.






Premalo placa? Ni problema, gremo izsušit morje. Mi bi malo smučali. Ni problema, nabuldožiramo hribčič. Mi bi šli še više, mi bi plezali. Ni problema sploh. Postavimo umetno gmoto, ki sliči na skalace.

In tako se je rodil plezalski center Monte Cervino (italijansko ime za slavni Matterhorn. Tudi sama zasnova/postavitev ustreza pogledu na tega očaka, gotovo iz severnovzhodne strani). Že od daleč - kako le ne , hahaha - opazim to gmoto, ki se dviga iz ravnine. Menda je ponavadi precej gužve, mi razloži Boštjan, vendar tokrat sploh ne, tako da lahko štepamo smeri kar lepo po vrsti (no, do tiste 5b, več mi ni zneslo, ma sam de se plejza, ne!).



Zunaj je bilo sicer toplo zaradi sonca, vendar je bil vsaj zrak in se je dalo prav super plezati. Zunanja stena je visoka 34,6 m in celotna gmota zavzema 1350 m3. (Sem si vzela zloženko z informacijami. Da se ne boste prestrašili, da sem postala neki težki matematik tukej, hahaa.) Nimam pojma, iz katerega materiala naredijo te stene, ma ko sem bila pod vrhom in me je malo stisnilo - rečem Boštjanu: Ej, zdej to me je malo panika, tolk de veš, ne; on pa (prou v stilu Benđota, haha): Kej, jst nič ne slišim, tukej spodi ni nobene panike - sem se tako prisesala na steno in se za trenutke zleknila nanjo, tako da sem dobila prav tisti feeling topline in trdnosti domače skale v Turi. Veličastno!





Ko sem obdelala vse v mojem plezalskem rangu, smo šli prečekirat še notranjo steno (30 m). Dobesedno poplava oprimkov oziroma poplava barv, hahaa (to bi se Pavel zabaval, ko bi nam s ščetko kazal smeri). Noter so vrvi že pripravljene in plezaš vse na top-rope. Medtem ko je bil zunaj vsaj zrak, noter ni bilo za dihat. To sem sicer opazila šele, ko sem začela plezati. Menda se topel zrak dviga, fizika in to. Ne bi znala razložiti tega z znanstvenimi termini, vem le, da me začelo na polovici poti navzgor tako potiti, da je od mene dobesedno teklo in da sem rabila magnezij, ki ga ponavadi ne. Se že res veliko potim, ampak nikoli v dlani. Tokrat pa brez njega ne bi zlezla do vrha.

Ker si je Boštjan pred časom fental koleno, ga je že po par smereh usekalo in ni več plezal. Marko se je pa tudi nekaj slabo počutil, tako da je Boštjan pristal na nehvaležnem mestu varovalke :) Po enih treh urah, predvsem pa po zadnji smeri na notranji steni, so se mi roke že tako tresle, da sem rekla, da bo kar dovolj. Bilo je fantastično!






Čeprav bi tisti kos poti od njunega stanovanja do železniške lahko prehodila, sta mi fanta ponudila prevoz, kar se je izkazalo za cel dogogek, hahaha. Najprej smo namreč fasali kolono (popularna in nadvse uporabna beseda file - naglasiš na 'i') - ker se je ves promet moral dati na en pas, ker so že označili in omejili pot za Tour de France, ki se menda začne enkrat te dni -, potem pa, ko smo že malo zalaufali, so se spustile še zapornice od dvižnega mosta. Žal nisem tako hitro zaštekala, da bi fotkala, ma en avto je obtičal na mostu med zaprtimi zapornicami. Hahaha, cel smeh.



V glavnem, potem se je tista gmota od asfalta dvignila in mi čakamo, kje se bo zdej pojavila kaka ladja. Tista ladja (tam nekje na desni strani) pa še niti štartala ni, hahaha. Tako da je trajalo celo večnost, da se je spravila skozi. Ta čas sem izkoristila za fotografiranje, tako da se lahko zdaj v nulo podučite, kako izgleda dvižni most z ene in druge strani, kako se spravlja ladja skozi, koliko folka se nabere v em času in kaj vse človek v tem času lahko opazi okrog sebe.





Na enem koncu sem na primer lahko videla hišo (Witte Huis), ki je menda ena redkih stavb, ki je preživela bombardiranje med drugo svetovno vojno, ki je Rotterdam zravnalo z zemljo. Grozote bombnega napada maja 1940 je uprizoril Ossip Zadkine s svojim kipom Opustošeno mesto (De Verwoeste Stad), ki tudi stoji v bližini.



Zaradi tega napada je torej Rotterdam tako netipično nizozemsko mesto, saj je popolnoma novo. Da je arhitektura še dodatno posebna, poskrbijo za to posebni projekti ala Kubushuisjes (kockaste hišice, ki ne stojijo na ravni ploskvi kocke, pač pa na njenem kotu) in pa stanovanjski blok v obliki svinčnika. Pred temi stavbami železniška postaja Rotterdam Blaak, moje izhodišče v smeri dom.







Počasi se je začelo nočiti, ko sem presedla še na zadnji vlak do doma. Crknjena, ampak navdušena. Poznate feeling, ko se ti zdi, da zdaj pa res nimaš več volje, energije in smisla več, da bi samo še počitnice ali karkoli drugega, kar bi te napolnilo, ko preprosto nekaj rabiš, mogoče samo nekaj malega, da bi se vrnil back in the game? No, to nekaj je bilo zame to plezanje in zdaj lahko preživim tudi še teh nekaj mesecev na nizki zemlji, dokler čas ne bo zrel za vrnitev v domovino.