Dogodivščine na nizki zemlji

Po dolgem času se spet malo oglašam. Po enomesečni monotoniji dela za računalnikom sem se včeraj namreč spet malo podala v 'svet', kar bi mogoče bilo vredno omembe.

Saj ne da ogled romantičnega filma s tremi moškimi ni omembe vreden, hahaha. Nasprotno! In pa odlična kuharija mojih cimrov, ki me kar razvajajo. Pa klepet s cimrom, ki se je vrnil iz Slovenije in bil navdušen nad njo in šel na Triglav in celo dobil tak certifikatič, da je bil gor, in sploh. Tudi občasno igranje nogometa je nadvse zabavno, še posebej, če je zraven še košarkaško igrišče in lahko v pavzi mečeš na koš. Da ne govorim o enem ali dveh dneh ma mesec, ko je zapalilo sonce in sem ga z vso močjo objela in pustila, da me prežarči skozi in skozi. Kdo ve, kdaj bo spet taka šansa. (Danes gotovo ne, saj pošteno pada in piha!)

Vse to ima svoj čar in zame VELIKO vrednost, saj sem drugače ta mesec bolj ali ne sama. Tako da veliko pomeni, če se občasno pojavi kak cimer ali cimra in z njimi lahko poklepetam.


Drugače pač človek razvije navidezna prijateljstva, hahaha, tako kot sem ga jaz z legendarnim Heathom Ledgerjem, hahaha. Od prijateljice sem za rojstni dan namreč dobila njegov poster in zdaj kraljuje nad mojo pisalno mizo. To je bilo res izjemno presenečenje! Ob tem lahko najdete na steni tudi svoje kartice. Voščilnice stojijo na eni polici, tako da nič bat, če svoje ne dobite. Vse zelo cenim!

Sploh pa je šok, če pride en dan totalno nepričakovano paket, ki je dejansko zate. Sem namreč v preteklem mesecu prevzela kar nekaj paketov za druge in zato res nisem pomislila na nič drugega, ko je en dan pozvonilo pri vratih in je poštar rekel: 'Pakeeet!' Ampak, ko sem vprašala, za katero številko je, je stričko rekel 836 in mi kar ni bilo jasno. Tako da sem se komaj zmogla podpisati, hahaha.
Ja, človek se v osamljenih in monotonih dneh nauči ceniti res veliko stvari. :) Naj na tem mestu vendarle poudarim - da ne bo nepotrebnih skrbi -, da sem res ok, čeprav precej utrujena.

Ampak ajde, a ne ponavadi res pišem o čem bolj senzacionalnem ... Čeprav ja, imate prav: sem senzacionalna sama po sebi, hahaha. Uuuuu, a je komu zrasel ego?! Hihihihi.



Torej, včeraj sem s par Slovenkami šla na ogled 'ladijskega' spektakla v Amsterdam - Sail Amsterdam. Enkrat na toliko let pridejo v amsterdamsko pristanišče starinske/zgodovinske ladje z raznih koncev Evrope in najbrž tudi s sveta. Nekatere vozijo naokrog, nekaj pa jih je zasidranih in greš lahko tudi gor. Neverjetno koliko ladij, koliko jamborov, vrvi, jader. Veličastno! Bi kar postal mornar ali pirat. Te kar prevzame vzdušje iz Pirati s Karibov.


Poleg ladij smo ženske seveda opazile še vse možno in senzacija dneva je bila gotovo restavracija Fifteen slavnega Jamieja Oliverja, ki smo jo odkrile na promenadi.









Sploh je bilo super, ker sem spoznala še en nov del Amsterdama, ki ga običajno človek na obišče, ker gre za bolj stanovanjsko naselje. To je otok Java, ki se nahaja za železniško postajo na reki IJ. In bilo je nadvse fascinantno videti zasidrane ladje, ki so se preobrazile v stanovanja/hiše, zanimivo arhitekturo in vse možne alternativne uporabe odvečnih cevi in odpadnega materiala.
Nadvse je pašalo iti malo ven iz Leidna in vnesti v ta mesec dan-je-enak-dnevu malo novega vetra v jadra.









Finalno razbitje monotonije pa je že na vidiku. No, je res, začenja se novo šolsko leto in cimri se bodo vrnili v mesto. Jaz pa mislim te dni na drugo vrnitev. Čez nekaj dni prihajam namreč na obisk v domovino. Med 26. avgustom in 7. septembrom bom 'obiskljiva' na svojem domačem naslovu in dosegljiva na stacionarnem telefonu, v kolikor seveda sploh bom doma.
Na snidenje!