Dogodivščine na nizki zemlji

Rubrika Hrana si zasluži širitev. Slovenska hrana najde v njej mesto zaradi preprostega dejstva mojih korenin. Nizozemska hrana nekako logično spada vanjo glede na to, kje trenutno bivam. Ampak pomisliti moram tudi na dejstvo, da je Nizozemska multinacionalna država. S tem ne mislim na italijanske in kitajske restavracije, ki jih najdeš vsepovsod, pač pa na bolj specifične kuhinje, ki so na tak ali drugačen način povezane z Nizozemsko, predvsem preko zgodovino (hja, pa smo spet tam, ja).

Kakor je pri nas logično, da jemo burek, kebab, baklavo itd., ker imamo toliko priseljencev iz držav bivše Juge, tako je tukaj običajno jesti turško zaradi delavcev, ki so se v preteklosti preselili sem v upanju na boljši zaslužek in boljše življenje in se nikoli niso vrnili; običajno je jesti indonezijsko hrano, ker je bila Indonezija vse do sredine 20. stoletja nizozemska kolonija, in tako dalje.

Običajna je tudi hrana iz Surinama, ki vam jo predstavljam danes.
Surinam je država na severu Južne Amerike, ki je do leta 1975 spadala pod nizozemsko krono in bila še dolgo potem precej odvisna od njene pomoči.

Od tam prihaja jed roti, s katero me je čisto po nesreči seznanila ena izmed cimer. Prijatelj iz Surinama ji je namreč prinesel večerjo, a je bila prepolna, da bi jo pojedla. Kmalu sem ugotovila, da tudi meni ne bo uspelo. Tako da sem jo pojedla v dveh dneh, ker je bila tako hudo nasitna.

Jed nosi ime po palačinki (na sliki prepognjena). To je v bistvu nekvašen kruh sploščaten v palačinko.

Zraven pride običajno še krompir, stročji fižol, trdo kuhano jajce in meso (jaz sem imela piščanca). Vse skupaj je konkretno začinjeno :) Vendar nadvse okusno.

Originalno se menda je kar z rokami, tako da si natržeš tisto palačinko in s koščki jemlješ vso tisto prilogo in si jo nosiš v usta. No, jaz sem goljufala. Palačinko sem si že natrgala, ma drugače sem pa kar vilice uporabila. :)

Jed je res slastna. Povrh vsega pa je porcija dobra za cel dan ali celo dva.

Časopis mi dostavijo pred hišo, potem ga pa jaz raznašam po hišah. Ja, enkrat na teden sem poštarka oziroma raznašalka časopisa. Tako kot vidiš tiste mulčke v hollywoodskih filmih, ki s kolesi dirjajo naokrog in mečejo časopise pred vrata. No, pri meni ne gre ravno tako. :) Jaz kar hodim, ker pokrivam območje, kjer živim, in časopisev ne mečem, pač pa jih moram kar lepo zviti in vtakniti v poštni nabiralnik, tako da mi kolo itak ne pride prav, saj bi se morala ustavljati pri vsakih vratih.

Poštar je en tak zanimiv poklic, kajne? Sicer res prinese tudi položnice, terjatve in slabe novice, ampak tudi pisma, kartice, presenečenja v malem. In ker sem jaz tudi vedno vesela kake fajn pošte, se mi je zdelo prav primerno, da tudi jaz komu polepšam dan, in sicer tako da mu dostavim časopis. Tudi to je razveseljujoče, kajne? Da se lahko usedeš po dolgem delovnem dnevu in ob kavici prebereš novice.

Delam ob sredah. Enkrat opoldne pridejo časopisi, potem jih pa moram na isti dan raznesti naokrog. Kdaj se pa sama odločim.
Delo je sicer pestro, se konkretno razgibam. Je pa dokaj umazano. Hja, potem ko prepognem tistih 300 časopisov, so moje roke črne. Umazani so pa verjetno tudi nabiralniki. Poleg tega je vpletenega precej fizičnega napora, kar pa mi v bistvu ful paše, saj drugače bolj sedim in študiram. Verjetno pa vam ne pride na pamet, da vključuje tudi miselni del, a? Hja, ja ja. Zakaj to? Ker imaš pravila. Uuuu. Haha.

V Sloveniji imamo tiste majhne nalepkice s prečrtanim listkom, ki pomenijo, da ne želiš prejemati reklamnih sporočil. Tukaj je sistem še malce bolj dodelan. Kot lahko vidite na fotkah so nabiralniki ali brez nalepke (14) ali z nalepko NEE - JA (12) ali z nalepko NEE - NEE (16). Pomen je naslednji:
Če nalepke ni, pomeni isto kot bi imel nalepko JA - JA (ki mimogrede ne obstaja, hihi), tukaj torej hočejo vse;
Pri nalepki NEE Geen ongeadresseerd reclamedrukwerk - JA Wel Huis aan Huis bladen, pomeni da nočejo reklam, junk maila, medtem ko lokalne časopise in obvestila mestne občine pa ja;
Nalepka NEE - NEE pomeni, da nočejo ničesar.

Ker raznašam lokalni časopis, ga torej dostavim pri NEE - JA. Če pa zraven dobim še kake reklame, jih lahko dostavim le pri JA - JA. To je torej tisti miselni del. :)

Da pa raznašalcem ni dolgčas, poskrbijo prebivalci za presenečenja. Na primer:

Prebivalci te hiše so na primer ugotovili, da je nalepka NEE - JA (mimogrede, nalepke lahko dvigneš zastonj na svoji občini) očitno diskriminatorna, saj bi oni radi prejemali ravno reklame, ne pa lokalnih časopisev, zato so nalepko prilagodili, in sicer so obrazložitev ob JA in tisto ob NEE izrezali in zamenjali. Tako je nastalan nova JA - NEE nalepka. Mislim, domiselno, a?




Potem imaš kar nekaj hiš, ki so nabiralnike zablokirali. Na notranji strani je les, tako da lahko tlačiš, kakor želiš, ti ne bo uspelo. Sprašujem se, kako dobivajo normalno pošto. Buo! :S




In imaš tudi enega tipa, ki je nabiralnik zaprl s šraufom, tako da ga ne moreš dvigniti. Sam potem imaš pa enega, ki ima slučajno na nabiralniku šrauf (na sliki) in me vedno znova zmede, ker mislim, da je ta tisti, ki je zadelan, ma ni. Uf. Naporno, vam povem. Hahaha.





No, zdaj pa ena preizkušnja za vas. Kaj je razlika med tema dvema nabiralnikoma. Na obeh piše 'brieven' (pisma), kaj bi torej lahko bilo drugače?




Hja, ta spodnji je zablokiran. V bistvu je samo ploščica, ki pa se ne premakne. Vedi ti zdaj. No, po dobrem mesecu sem se že naučila.

Tako. Še en del nizozemske kulture in še en utrinek mojega življenja.
Držite pesti, da bo vsaj ob sredah lepo vreme. Enkrat sem namreč že capljala okrog po dežju in ni prijetno :S
Tako da, na sončne srede!
In ko prebirate Latnik, Goriško in druge lokalne časopise, se lahko spomnite name. :)

Včerajšnja nedelja je minila brez posebnosti, če odšteješ dejstvo, da sem pozabila, da je treba premakniti uro nazaj in sem tako stala eno uro prezgodaj pred cerkvijo. Hahaha. Ma ajde, uro sem izkoristila za sprehod pod jesensko obarvanimi drevesi, saj je bil prav topel sončen dan. Preostanek dneva je minil v študijskem vzdušju. Po študijskem tednu brez predavanj sem se danes namreč spet podala v šolske klopi in sem se morala zato včerajv roke in nadoknaditi z domačo nalogo.
Za pavzo malo prečekiram mejle in hja, konec študija za danes. Zaklepetam se namreč s Samom (cimer izpred treh let tukaj v Leidnu). Zaklepetam big time :) Predelala sva ... ma vse, hahaha,
od politike - Ste vedeli, da smo na 26. mestu korupcijske lestvice? To je, mimogrede, odlično. Poglejte: http://www.transparency.org/news_room/in_focus/2008/cpi2008/cpi_2008_table,
premikanja ure - Ste vedeli, da v Ameriki premaknejo uro šele naslednji vikend? Mislim, če jaz kaj razumem?,
financ in študija in vsega, povezanega z njim,
do občutkov, kako je biti proč od familje in prijateljev - Dobro dene pogovarjati se z nekom, ki je na istem in te tako lažje razume.,
do POTOVANJ. Ja, in tu sva začela oba kar sanjati, se prepustila, da naju nemirni potovalni duh odnese ... kam?

Eko. Destinacija za nekoč.
Bora bora. :)



Do takrat pa meditirava ob fotografijah na računalniškem namizju. Sam s fotografijo Amsterdama, jaz pa sliko zasneženega Triglava. :)






In prav v stilu tega nemirnega potovalnega duha me prijateljica Marina danes razveseli z mejlom z eno tako fajn potovalno novico. Se moram prav nasmehniti. Naša nacionalna letalska družba Adria Airways praznuje 48 let in zato 'podarja' 4800 povratnih letov za 148 evrov na določenih relacijah, in seveda pod določenimi pogoji. Med njimi je tudi zahteva, da gre za povratni let IZ Ljubljane, kar meni žal ne pride prav. AMPAK lahko pa pride prav komu od vas, ki si slučajno zaželi priti na obisk. :)
Če kaj potujete in niste med najbolj bogatimi, veste, da potovati z Adrio ni ravno najceneje. Dejstvo, da dobiš sendvič in pijače, kot se ti zahoče, tega ne spremeni prav veliko. Hehehe. Ampak tokrat je to res ugodno.

Na potovanja! V duhu, mislih, telesu ...

Počasi bi bil že čas, da vam predstavim tudi druge člane našega gospodinjstva, kajne? Da se prej ne izselim.

Naj začnem z dekletom, ki živi v sobi pod mano.
Spoznajte Lianne.

Je eno leto starejša od mene in tukaj prebiva že več let. Gotovo od 2007, saj je takrat živela v isti sobi kot zdaj, ki je bila nad sobo, v kateri sem jaz takrat živela. Haha, smešno, a, kako se poti ljudem križajo. Ma kar je najbolj zanimivo, je to, kako se stvari obrnejo. Ko sem živela pod njo, sem imela kdaj res probleme s tem, ko je glasno hodila okrog, še posebej v petah, glasno govorila ali pela. Kar mimogrede v veliki meri počne tudi zdaj in ima glasnost kar na najvišji stopnji. No, ampak kot rečeno, zdaj pa jaz živim nad njo, tako da milo za drago :) Zato se od začetka nisva preveč ulovili, saj mi je stalno najedala, kako glasno hodim in če se ne bi dalo tiše. Zdaj hodim v nogavicah naokrog in se trudim biti kar se da tiho, ampak ne morem pomagati, če tla škripajo in če mi kdaj stvari padejo na tla. Ker takrat menda kar znori. Mah ja, malo pretirava, ma ajde.

Najbolj je znana po tem, da stalno prepeva. Mene osebno to ne moti (čeprav ji kaka lekcija vokalne tehnike ne bi škodila, hihihi). Nasprotno, prav rada jo poslušam, pa tudi njeno muziko, ker večkrat predvaja klasiko.

Znana je tudi po svojem širokem nasmehu in prešernem smehu. In prav zaradi tega se ob njej velikokrat spomnim na Polono, svojo eno in edino najboljšo cimro iz študentskih let.


Znana je po svojih pisemcih in obvestilih, ki jih obeša na kuhinjska vrata, da kaj sporoči, ma v glavnem, da se nad čim pritoži. Na primer nad umazano kuhinjo in nad tem, da folk ne izpolnjuje svojih mesečnih zadolžitev. Imamo namreč urnik zadolžitev, ma če mene vprašaš, ne deluje lih najbolj. Hahaha.

Drugače študira pedagogiko in za prakso dela z avtističnimi otroki. Je pa poleg tega zelo dobra tudi v nizozemskem jeziku. S tem seveda ne mislim, da zna govoriti, itak da ja, saj je rojena govorka, ampak da ima pač smisel in občutek za jezik. Zato mi redno priskoči na pomoč pri moji domači nalogi in me tudi na splošno opozarja na napake in me redno uči o taki ali drugačni uporabi nizozemskega jezika. Res sem vesela, da mi pomaga. In očitno je tudi njej všeč, saj se kar vživi, ko jo kaj vprašam.

Ona je tista, ki me je poimenovala kuhinjska princesa, ker sem stalno v kuhinji. Žal sem ji dozdaj lahko ponudila le malo svojih specialitet, ker je alergična na čebulo, jaz jo pa kar povsod vržem. Je pa zelo sladkosneda, tako da sva palačinke čopali skupaj.

Kot vsi Nizozemci, to se mi nekako res zdi njihova stereotipna lastnost, je zelo direktna in ti bo takoj povedala, kar ti gre. Seveda je to do določene mere dobra stvar, odnos je potem jasen, ampak lastnost, ki je večinoma povezana s to direktnostjo, je ponavadi tudi občutek večvrednosti in pretirane samozavesti. Rekli boste, da je to mogoče moj občutek, ker sem bolj skromno bitje, ampak govorim tudi iz izkušenj z drugimi tujci, ki Nizozemce večkrat dojemajo prav tako. Ma ko si to razčistiš v glavi in ignoriraš to komponento, je kul. :)

Prejšnji teden sva se imeli priliko še bolje spoznati. Ena druga cimra, ki živi v sobi zraven moje, nas je namreč povabila na svojo zabavo, ker je diplomirala. Tam sta tudi nastali ti dve fotki. Lianne je prva z leve. Zraven nje pa stoji Jorien, dekle, ki mi je za ta semester odstopila svojo sobo, dekle, ki je bila pred dvemi leti moja cimra v sosednji hiši oziroma v sosednjem delu te iste hiše. (Razlaga, kako je ta hiša zgrajena, ker še meni ni vse čisto jasno, pride enkrat ob priliki.)



Prav ta zabava je nekako vodila k temu, da se zdaj bolje razumeva, kako rečeva tako na hitro ali na dolgo in široko, ogromno se smejeva - predvsem ona meni, ker imam menda smešne geste (Go figure!), komentirava, rešujeva svet (beri: našo hišo, ker če mene vprašaš, bo v vsakem hipu razpadla), gledava fotke skupaj in tako dalje in tako naprej.



Tako. One down, three more to go! :)

The moment I put down the title of the previous post (My GREEN oasis), this joke came to my mind that my mother finds hilarious and makes me say it again and again. So here it is for a good laugh.

For homework for his English language class, a French guy had to write a short text using these three words: green, pink and yellow. What he produced was the following story.
This morning I hear 'green, green'. I pink up the telephone and say 'Yellow?'

:)