Dogodivščine na nizki zemlji

Nizozemci so menda znani po tem, da se precej ukvarjajo s svojim jezikom. Zaradi tega je Lingo (ki je bil pred leti tudi v Sloveniji precej popularen) redno na sporedu in ga redno tudi spremljajo, in pa Groot Dictee (Veliki narek), kjer tekmujejo v tem, kdo naredi najmanj napak pri nareku. Poleg tega obstaja ogromno revij in oddaj, ki so namenjene izključno debatam o jeziku in spremembam v jeziku. Med drugim konec vsakega leta objavijo seznam novih besed, ki so se v preteklem letu skovale, predvsem na političn, seveda pa tudi na računalniškem področju. Ena izmed takih besed je tudi glagol 'wilfen'. Končnica -en je značilna nizozemska končnica za glagole, 'wilf' je pa angleški akronim iz stavka 'What was I Looking For?' Wilfen je torej glagol, ki pomeni, da srfaš po netu z ene na drugo stran in ob tem pozabiš, kaj si že sploh iskal. Pogost pojav, bi si drznila reči, čeprav se beseda v nizozemskem besedišču ni prijela. (Zakaj toliko o tem vem in zakaj bi se človek v to sploh hotel poglabljati? Morala sem napisati seminarsko o tem.)

Kakorkoli, kam pelje to razglabljanje, Mojca? No, tudi jaz sem en dan wilfala, hahaha - čist res, ker nimam pojma, kaj sem takrat iskala, da sem prišla na ta link - in prišla na YouTube na spodnji posnetek. Nima kake izobraževalne vrednosti, da ne boste imeli visokih pričakovanj in bili razočarani. Mene preprosto vedno strže. Če je kdo oboževalec Orlanda Blooma ali Erica Bane, toliko bolje, drugače pa upam, da se vsaj malo nasmejete. Od tu sem si tudi izposodila naslov za to objavo in opis mladega stevarda včeraj na letalu. :)

Za moje FF prijateljice je to toliko bolj zanimivo, ker se velikokrat pogovarjamo o filmih - zadnje čase se o tem dejansko lahko pogovarjam tudi jaz, ker si vedno bolj širim filmska obzorja - in seveda o hot igralcih. Še posebej po tem, ko se je moj najljubši Heath odločil zbrisati s tega sveta. Saj ok, R.I.P., ma joj, ne! In sem si seveda morala poiskati novega. Kljub očitkom mojih dveh FF bejb glede njegovih velikih ušes - res je, Urša in Barbi, ni kej - je Eric močni kandidat za to prestižno mesto na moji lestvici. Edward, nič bat, ti si legenda, stari, kapo dol, si neprimerljiv, zato ni nevarnosti. :)

Na torek odletela, na torek priletela. Po tednu počitnic je spet čas za študij in ostale zaposlitve. Teden brez računalnika je minil prehitro, ampak očitno je bil dolg, saj mi prsti ne tečejo po tipkovnici tako naglo in ubrano kot pred tem. Koristno, pravzaprav! Tudi živčki in očke so si nedvomno odpočili.

Današnji torek se je začel ob štirih zjutraj, ko sva s sestro vstali, da sva se počasi odpravili na letališče. Še zadnji dan, preden lete zaradi prenove pristajalne steze preusmerijo v Maribor ali Trst, sem z Adrio poletela proti nizki deželi. Komaj sem dojemala svet okrog sebe. Dobro, da mi je tisti sendvič dal malo moči, da sem vso prtljago zvlekla v dom. Še posebej, če ti ga postreže en tak eleganten, mlad stevard. Hot, young thing! :)

Sedela sem zraven enega mladeniča, ki je bral špansko knjigo in mu na srečo ni padlo na pamet, da bi se hotel pogovarjati. Da ne bo pomote, gotovo je bil nadvse zanimiv tip, ampak 1. že tako nisem jutranji tip, tokrat pa se mi je sploh spalo na veliko, in 2. na poti domov sem sedela zraven enega Štajerca, ki mi je celo pot najedal, in nisem želela še enkrat doživeti tega, hahaha.

V svetlobi jutranjega sonca smo jadrali po jasnem, modrem nebu, zdaj nad smetanastimi oblaki, zdaj nad zasneženimi vrhovi, zdaj nad zelenimi hribi in dolinami, ki so se zaradi inverzije zdele kot jezera, ker jih je prepredala mrena megle ali oblakov. Sončni žarki so dobro deli. (Rozi, ne pozabi preveriti sevanja v letalih. Za vsak slučaj sem za mero antioksidantov naročila zeleni čaj. Bo v redu? Hahaha.)

Po pristanku mi začuda ni bilo treba prehoditi celotnega letališča do hale s prtljago, ker nas je busek očitno pripeljal prav v bližino. Začuda moja prtljaga tokrat ni prišla zadnja in začuda z njo tudi ni bilo nič narobe - hja, ko sem pa imela nahrbtnik, hahaha. Kitaro so mi na srečo dovolili nesti kot ročno prtljago, tako da me zanjo ni skrbelo.

Med množico ljudi, ki so čakali ob izhodu, tokrat ni bilo sestrice s šopkom narcis, kot na ljubljanskem Brniku, tako da sem se sama otovorjena odpravila do vlakov. Mimogrede sem pomagala še enemu Slovencu, ki sem ga prepoznala z letala in mi je deloval tako izgubljeno. Rok je bil na poti v Enschede (vzhod Nizozemske, čisto pri meji z Nemčijo), kamor je šel delati nekaj s kemijo in membranskimi prehodi in tako (se mi zdi, hahaha).

Naložila sem se na vlak, se odpeljala v Leiden in nato kos poti še prepešačila. Med vožnjo sem že zapazila prva barvna polja tulipanov - eno rdeče en več rumenih, kako so se razprostirala v daljavo. Žal sem bila prepočasna, da bi poiskala fotič in to dokumentirala.

Bil je prečudovit, topel, jasen, sončen dan, mene sta pa čakali še dve predavanji. Pridno in kar nekam budno sem jih obdelala in se zvečer crknjena zgrudila na fotelj v kuhinji, kjer sem se pridružila svojim najljubšim cimrom - Ron, Irene in Bas. Skupaj smo večerjali in komentirali zadeve na TV. Poskrbeli so za to, da sem se res počutila, kot bi se vrnila domov. Res prijetno. Hvala tudi vsem vam doma v Sloveniji za pozitivne misli in želje. Zvečer si pa lahko predstavljate, da sem brez težav zaspala. Razpakiranje pride na vrsto jutri.

Medtem ko ob torkih običajno sedim na predavanjih, bom danes sedela na letalu na poti v domovino. Dobro zveni to.
Nasvidenje!

Človek se loti vsega dela, samo da se izogne delu. Hahahaha. Tako sem se danes vrgla na kuhanje, namesto da bi delala seminarsko, ki jo moram oddati do torka. Ma ni sile. Vse bo. :)

Zaželela sem si joto in ... jota it was! Skoraj vsi cimri so prišli mimo in komentirali, kako cel hodnik smrdi po zelju, potem so jo pa vsi z veseljem pojedli, ko je bila kuhana. Čisto slučajno je bila velika večina doma in tako sem jo ponudila vsakemu, ki je prišel mimo. Moram priznati, da mi je tokrat res odlično uspela, le malo preveč sem jo zgostila. :S Tako smo čisto spontano pristali v kuhinji, vsak s svojo skodelico jote, in komentirali slovensko kuhinjo. Mmmmm, domače!

Težko sem jo čakala, res. Ves ta dež in do kosti zajedajoči mraz. No, saj ne, da je zdaj konec dežja - pravkar je šla mimo ena nevihtica, ki mi je zmočila posteljo, ker sem bila lih v kuhinji in pustila okno odprto! - ampak vsaj bolj toplo je.


Cvetje se prebuja: žafrani, zvončki, narcise, tulipani - tulipanomanija se počasi že začenja, danes sem namreč na železniški postaji videla prav table, ki ti povejo, kje lahko kupiš karte za Keukenhof (alla naš Arboretum Volčji potok), ki vključujejo prevoz tja in vstopnino. 'Komunala' je prekopala gredice okrog bloka, porezala veje in živo meje in sploh uredila okolico. In ptički so si prav dali duška, tako vztrajno prepevajo pod mojim oknom.








Moja zelena oaza (Park Cronesteyn) je vsak dan bolj polna ljudi. Parov, mladih družin, tekačev in tekačic, gužva, vam povem. Kako le ne?! Tako lepo se je odpraviti na sprehod. Tekam sicer ne, se pa zato odpravim na eno hitro hojo, med katero vztrajno in odločno stiskam tisti modri krog, na katerem piše 10 kg - očitno delam en kos dela in napora, ma ne znam razložiti, naravoslovci med vami, odgovorite si - da bom doma lažje ubogala, ko bo šef rekel: Mojca, tam desno, luska, ali Benjo: Ma dej, Mojca, nje jamrat, tam imš en tku lejp grif, in se bo Pucka spodaj muzala: Stara, kej ne vidiš tam enega onefingerja, hahaa. Vas bom že. Boste videli, kako nabildane prste bom imela do poletja, hahaha.

V parku je na voljo tudi nekaj interaktivnih zadevščin, ma jaz kar vztrajam pri dobrem starem sprehodu.
Med vztrajnim stiskanjem tega modrega gimnastičnega pripomočka nadaljujem sprehod in občudujem prebujajočo zeleno naravo.


Občasno mir in tišino zmoti zvok prometa, saj za drevesi poteka nagužvana busy avtocesta, ali pa predirljivi glasovi gosi, ki so čisto okupirale en del. Mama pravi gagaga, ene račke ni doma, poje Romana, kajne? Ja, ma ta ga-ga še zdaleč ni privlačen. Sem ga hotela prav posneti, tako tečen je ta zvok, pa nisem znala pogruntati te funkcije na mojem aparatiču.








Potem pa še predirljivi kriki čapelj. Vsaj mislim, da so to čaplje. V glavnem, med občudovanjem rastja ob pogledu navzdol in modrega neba ob pogledu navzgor, se moj pogled ustavi vmes, v krošnjah dreves, polnih gnezd. Ne me hecat, a tam gnezdijo te štorklja-like živali?! Sem bila gotova, da gnezdijo na tleh, kje ob vodi. Kakorkoli, čisto so me fascinirale in prebudile naravoslovca v meni :)



Nič več najlonk ali žab pod hlače, nič več rokavic in šala za na kolo, kar naenkrat je tako toplo, da se lahko sprehajaš samo v majici. Človeka kar pogreje pri srcu!
S cimri se vedno večkrat usedemo na balkon, začeli smo pa že sanjati o enem pikniku v bližnji prihodnosti. Vse diha pomlad. Dobrodošla!



Sicer bo nepredvidljiva oceanska klima gotovo poskrbela za občasna presenečenja, ma dejstvo je, da je zime konec. Le kako se pomlad razvija in odvija v Vipavski dolini? Sprašujem sem, ali so moji tulipančki že ugledali luč sveta. Je šturski gozd že preplavilo morje belih kronic, se sprašujem. Ne več dolgo. Enkrat naslednji teden se bom o tem lahko prepričala na lastne oči. :)