Dogodivščine na nizki zemlji

Težko sem jo čakala, res. Ves ta dež in do kosti zajedajoči mraz. No, saj ne, da je zdaj konec dežja - pravkar je šla mimo ena nevihtica, ki mi je zmočila posteljo, ker sem bila lih v kuhinji in pustila okno odprto! - ampak vsaj bolj toplo je.


Cvetje se prebuja: žafrani, zvončki, narcise, tulipani - tulipanomanija se počasi že začenja, danes sem namreč na železniški postaji videla prav table, ki ti povejo, kje lahko kupiš karte za Keukenhof (alla naš Arboretum Volčji potok), ki vključujejo prevoz tja in vstopnino. 'Komunala' je prekopala gredice okrog bloka, porezala veje in živo meje in sploh uredila okolico. In ptički so si prav dali duška, tako vztrajno prepevajo pod mojim oknom.








Moja zelena oaza (Park Cronesteyn) je vsak dan bolj polna ljudi. Parov, mladih družin, tekačev in tekačic, gužva, vam povem. Kako le ne?! Tako lepo se je odpraviti na sprehod. Tekam sicer ne, se pa zato odpravim na eno hitro hojo, med katero vztrajno in odločno stiskam tisti modri krog, na katerem piše 10 kg - očitno delam en kos dela in napora, ma ne znam razložiti, naravoslovci med vami, odgovorite si - da bom doma lažje ubogala, ko bo šef rekel: Mojca, tam desno, luska, ali Benjo: Ma dej, Mojca, nje jamrat, tam imš en tku lejp grif, in se bo Pucka spodaj muzala: Stara, kej ne vidiš tam enega onefingerja, hahaa. Vas bom že. Boste videli, kako nabildane prste bom imela do poletja, hahaha.

V parku je na voljo tudi nekaj interaktivnih zadevščin, ma jaz kar vztrajam pri dobrem starem sprehodu.
Med vztrajnim stiskanjem tega modrega gimnastičnega pripomočka nadaljujem sprehod in občudujem prebujajočo zeleno naravo.


Občasno mir in tišino zmoti zvok prometa, saj za drevesi poteka nagužvana busy avtocesta, ali pa predirljivi glasovi gosi, ki so čisto okupirale en del. Mama pravi gagaga, ene račke ni doma, poje Romana, kajne? Ja, ma ta ga-ga še zdaleč ni privlačen. Sem ga hotela prav posneti, tako tečen je ta zvok, pa nisem znala pogruntati te funkcije na mojem aparatiču.








Potem pa še predirljivi kriki čapelj. Vsaj mislim, da so to čaplje. V glavnem, med občudovanjem rastja ob pogledu navzdol in modrega neba ob pogledu navzgor, se moj pogled ustavi vmes, v krošnjah dreves, polnih gnezd. Ne me hecat, a tam gnezdijo te štorklja-like živali?! Sem bila gotova, da gnezdijo na tleh, kje ob vodi. Kakorkoli, čisto so me fascinirale in prebudile naravoslovca v meni :)



Nič več najlonk ali žab pod hlače, nič več rokavic in šala za na kolo, kar naenkrat je tako toplo, da se lahko sprehajaš samo v majici. Človeka kar pogreje pri srcu!
S cimri se vedno večkrat usedemo na balkon, začeli smo pa že sanjati o enem pikniku v bližnji prihodnosti. Vse diha pomlad. Dobrodošla!



Sicer bo nepredvidljiva oceanska klima gotovo poskrbela za občasna presenečenja, ma dejstvo je, da je zime konec. Le kako se pomlad razvija in odvija v Vipavski dolini? Sprašujem sem, ali so moji tulipančki že ugledali luč sveta. Je šturski gozd že preplavilo morje belih kronic, se sprašujem. Ne več dolgo. Enkrat naslednji teden se bom o tem lahko prepričala na lastne oči. :)