Dogodivščine na nizki zemlji

In ne, ne sledi, potem pa kar naenkrat ... Ne, minil je res čisto običajen torkov dan.

Po jutranjem pozdravu soncu sem sedla za svoj zvesti prenosnik in začela delati eno izmed nalog, seveda z običajnimi zastranitvami kot so najti primerno muziko za ozadje, prečekirati vse možne mejle, blog, in ostale internetne strani.

Po majhnem sendviču za kosilo - tokrat po nizozemskih navadah, ker nisem ne utegnila niti se mi ni dalo kuhati - sem odhitela na faks, potem ko sem na hodniku pozdravila še čistilko, ki je ravno pririnila svoj voziček v naš del bloka.

Zunaj je bil prelep sončen jasen dan, vendar vseeno tako ostro mrzel, da pridejo kapa in rokavice na kolesu še kako prav. Parkiram svoje prevozno sredstvo, ki mi tako pridno služi, in odhitim v knjižnico. Danes smo imeli pouk v knjižnici, ker smo šli na ogled najstarejših knjig. Res pravo doživetje! Vidimo in se lahko dotaknemo (! haha) knjige iz trinajstega stoletja na pergamentu, s prelepimi sličicami in prelepo umetniško pisavo. Navdušujoče. Prelistamo eno knjigo iz 17. stoletja, kjer je tipo narisal in opisal vse rastline, na katere je naletel na potovanju. Človek bi jih hotel kar prijeti, tako resnično so bile narisane. Potem pa smo se poglobili še v eno knjigo o človeškem telesu. Kakor v otroških enciklopedijah dandanes, ko odpiraš človeka, da vidiš, kako je noter sestavljen. Veličastno! Neverjetno, res.

Po tej dogodivščini sem se odpravila v center. Do naslednjega predavanja sem imela dve uri. Morala sem v trgovino, obenem pa sem izgubila še malo po knjigarnah. Ups! Tam čas tako hitro mine. Želodčku sem privoščila krompirček, se nalocirala na eno klopco ob kanalu in ga na sončku pojedla. Mimo mene gre gruča dečkov z dvema tipoma, po mojem sta bila vzgojitelja, zakon prizor. Na mostu dva fanta slikata (čopici in to, ne fotografirata) bližnjo cerkev. En par se sprehaja z vozičkom, naletita na eno prijateljico, ki je očitno noseča, in skupaj ocenjujejo, če ima za tisto število mesecev velik trebuh ali ne (Vanja, zveni znano? Sori, to sem preprosto morala napisati, hahaha).

Potem sem se počasi sprehodila nazaj do faksa, na predavanje filozofije. Ja, pa smo spet tu, sem si mislila. Moram priznati, da mi je zadnja predavanja sledenje kar šlo od rok oziroma ušes, je pa zato danes vse bolj padlo v vodo. Nisem in nisem štekala. Na koncu je profesor dal v pokušnjo vprašanja, kakršna bodo na izpitu, in vprašal po odgovoru, še preden sem jaz sploh lahko prebrala in štekala vprašanje. No go. Preprosto nisem dovolj brihtna za te stvari. In ne dajem se v nič, res ne, preprosto nisem dovolj pametna za taka razglabljanja.

Po predavanju sem se s polno glavo skoraj opotekla iz predavalnice. Too much, baby, too much, haha. (A ni to en komad?) Za mano se ravno tako brezupno prikaže Silvia. (Nje menda še ne poznate. Silvia je ženska v 40-ih, Španka, ločena, z dvema najstniškima hčerkama. Zlato bitje. Spoznali sva se pred tremi leti. Je ravno tako v zadnjem letniku študija Dutch Studies, a ker ima za specializacijo literaturo, se vidiva le na tem predavanju.) Obupano se pogledava in bruhneva v smeh. Nato pa se druga drugi malo potoživa. Medtem ko stojiva v težki debati, se nama približa Egbert (to je ta drugi profesor, ki ni Viktor the hipi) in me vpraša, če nisem ničesar uspela zrihtati s tem, da bi mi priznali oceno iz Slovenije. Čisto me je šokiral. Da se me je spomnil, sploh pa da ga to skrbi. Ja, me je čudilo, ker se niste več nič oglasili, še reče, pa sem rekel, da vas povprašam. Aardig, zeg! Prijazno, ni kaj! Po današnjih dveh urah nevednosti in čiste praznine v glavi bi mi tista ocena še kako prav prišla.

Dan se je tako prevesil v večer. Ob pol osmih sva bila z Marcom zmenjena za kavo - on cappuccino, jaz čaj :) (Marcota verjetno tudi nisem še nič omenila, ma je del mojega vsakdana, tako da si zasluži malo več pozornosti, haha. Tudi njega sem spoznala pred tremi leti. V bistvu sem največ v stiku z ljudmi od takrat. Takrat smo bili res ena fajn grupa, ker v prvem in drugem letniku imaš še dejansko skupaj predavanja, potem v tretjem pa ima vsak svojo spcializacijo in gre vsak po svoje. Kakorkoli, Marco prihaja s Sardinije, je mal starejši od mene in študira nizozemščino in angleščino. Najine redne seanse vsebujejo kavo in/ali čaj, sprehode in težke eksisencialistične debate, prepredene s tisto polno, nemotečo tišino. Poleg tega je za naju tipično to, da se vedno znova skušava dogovorita, kdaj greva v kino ali na pizzo, kar potem ponavadi vedno splava po vodi, ker se skregava, kaj bova gledala, kje je dobra pizza, itd. Ma ja, ta moja Sardegna je res en poseben model, hahaha.

Marco se je potem odpravil še v računalniško sobo malo študirat, jaz pa sem počasi odkolesarila v temno mrzlo noč. Dobro dene, mrzel zrak in kolo.
Ko sem prišla domov, je bilo vse nekam tiho. V kuhinji osamljeno sedi Irene, kar je čudno, ker je ponavadi zvečer bolj pestro, ker je takrat the nizozemski obrok. Pridružim se ji s skodelico Brinte (kašica varianta Čokolešnik, sam da seveda Čokolešniku ne seže do kolen, haha). Prijetno klepetava o tem in onem. Gezellig! Potem pa vsaka k svojemu deu - jaz načeloma k seminarski, ma če to berete veste, kje sem pristala. Ups! Ob tem pa prečekirala še mejle in bloge in izvedela, da v naših krajih divja huda ura. Držte se, moji rojaki!

Še pod tuš, potem pa še malo knjige ali samo muzike - proces umiritve bi rekla Ana :) in v šuko.