Dogodivščine na nizki zemlji

Eko.
Tipično nizozemsko kosilo oziroma večerja.
Krompir - samo skuhan in v kosih serviran na krožnik;
mesne kroglice - mleto meso (jaz sem dodala še čebulo in začimbe);
nekaj kuhane zelenjave, najbolj pogosto fižoleti - spet samo skuhani;
jus (izgovoriš /žu/) - omaka iz kocke - kocko raztopiš v vodi in to mešanico dodaš maščobi, na kateri si delal meso.
Potem to omako preliješ po krompirju in po vsem, no, in potem krompir tako zmečkaš - glej fotke. Hahhaa.
Kar mogoče še manjka, je appelmoes - to je jabolčna čežana (zveni ful fancy), kot jabolčni pire, no, ki ga servirajo zraven. Trenutno ga lih nisem imela. Pero za predstavo ga lahko vidite na tej fotki zraven polnjene paprike. Tista rumenkasto-rjavkasta masa. Hahaha.

Živjo.

Pišem z namenom, da priporočim v branje zadnjo objavo prijatelja Markota - Nerazdružljivosti. Če vas zanima. Link na njegov blog Besede za srce je na desni pod Seznam spletnih dnevnikov.

Lep pozdrav ob koncu sončne nedelje.
Mojca

Sobota, 3. oktober, 23.30. Pred dobro uro sem objela Magdo in Przemeka v slovo in jima zaželela srečno pot nazaj na Poljsko. Zavita v šal in s kapo na glavi - danes je namreč močno pihalo, kar me je poneslo v našo dolino v naročje naše sunkovite burje, in moji lasje niso bili prav suhi, ko sem šla ven - sem jima še zadnjič pomahala v slovo in se s parkirišča počasi sprehodila do doma. Ob zvokih tuc-tuc glasbe z vsepovsod po mestu, ki še zdaleč ni sweet, kaj šele symphony, sem se vračala domov s temi bitter-sweet občutki, saj smo včeraj še skupaj prežurali noč v spomin na osvoboditev Leidna, danes pa sem to divjanje pustila za sabo.

Celo mesto se je na praznovanje tega praznika pripravljalo že cel teden. Zaprli so večino ulic, postavljali odre, ringenšpil, stojnice, vsak bar je poskrbel za ponjavo brez svojo stavbo, da bo privabil karseda veliko obiskovalcev tudi v primeru dežja. Divje je bilo torej že cel teden pred tem. In za vse to je kriv dogodek, ki se imenuje Leidens Ontzet oziroma Osvoboditev Leidna.

Naj začnem z opisom petkovega večera, ko se praznovanje osvoboditve Leidna začne s tradicionalnim obrokom - hutspot. Tri Poljakinje: Agata, Kasia de Grote (Velika Katarina) in Kasia de Kleine (Majhna Katarina) - tako so ju poimenovali že na faxu, da smo ju ločili med sabo - , ki sem jih tudi spoznala pred tremi leti, kakor Magdo in Przemeka, so nas povabile na večerjo k sebi. Skuhale so ta slavni hutspot, ki ni nič drugega kot krompir, čebula in koren, vse skuhano in pretlačeno v pire, zraven pa pride še klobasa. Saj sem že omenila, da Nizozemci niso ravno gurmani, ne?! Sicer pa pride tukaj še zgodovinska razlaga, zakaj je ta jed tradicionalna za ta dan in zakaj je tako slavna. (Opomba: Naj bo dejstvo, da poznavanje zgodovine RES ni moja vrlina, v opravičilo, če kaj zabluzim. :S)

V ta namen se moramo najprej preseliti v preteklost, v leto 1574. Območje nizkih dežel (Nederlanden - pazi, to je bilo večje območje kot le območje današnje Nizozemske) je v vojni s Španijo (osemdesetletna vojna: 1568 - 1648), ki hoče nadvlado nad tem območjem. 26. maja tega leta se začne že drugo obleganje mesta Leiden, ki traja do 3. oktobra. Ljudje vztrajajo znotraj mestnega obzidja, vendar imajo premalo municije, poleg tega primankuje hrane in posledično se začnejo širiti bolezni. Nekdo, mislim da Prins van Oranje (grof province Holland), pogrunta, kako se bodo znebili Špancev, ki vztrajno oblegajo mesto. Kanale okrog mesta predrejo tako, da začne voda odtekati proti napadalcem in jih poplavljati, zato ti v paniki zbežijo in nimajo niti časa pojesti obroka, ki se kuha na ognju - čorba krompirja, korenja in čebule s klobaso. Deček, ki jih vidi zbežati, poroča o tem ljudem v mestu. Kmalu zatem pride v mesto pomoč - sestradanim ljudem prinesejo hrano, med drugim ribo haring in bel kruh. Zaradi tega dogodka sta torej ti dve hrani obvezni ta dva dneva.
Poleg same osvoboditve Leidna je ta dogodek zelo pomemben tudi za Univerzo v Leidnu. V zahvalo ljudstvu, ki se je tako vztrajno upiralo Špancem in ostalo znotraj zidov, čeprav na smrt sestradano, je namreč Willem van Oranje 8. februarja 1575 mestu podaril šolo. Zato je ta dan tudi praznik Univerze v Leidnu. Tudi tukaj je torej 8. februar pomemben dan, tako da na Prešerna gotovo ne pozabim. :)

No, če se vrnem nazaj na praznovanje. Obrok smo zalili s pravo poljsko vodko, ki sta jo M in P prinesla od doma. Toliko v vednost, to je menda najboljša vodka - Wyborowa. Moški del družbe jo je pil čisto v shotih, dekleta pa smo jo, tako po žensko, haha, mešale s sokom. Vmes smo se že ogrevali z muziko in plesom. Takrat enkrat sem v nekem trenutku tako zasanjano rekla, Mmmm, vodka, I like it! Hahaha, in so me potem kar hoteli posneti za reklamo. Po tem uvodnem warming-up partyju smo se odpravili ven, na kermis, to je v zabaviščni park. Magda in Agata sta šli na razne ringelšpil zadeve, meni pa je že ob samem pogledu nanje naredilo skoraj slabo. Ne vem, če veste, ampak meni že na gugalnici skoraj slabo naredi. Enkrat so me vseeno prepričali, naj grem na to stvar, ki te vrti, enkrat na študentski tržnici v Ljubljani. Nenene, po tistem nikoli več. Tako da sem tukaj tudi le opazovala in se vmes raje mastila s sladkorno peno (suikerspin) in 'krofki' (oliebollen, ki se jih opisala že v eni izmed prvih objav na blogu). Po zabaviščnem delu smo se uspešno prerinili skozi natrpane množice do enega bara (Einstein's), kjer smo preostanek večera oziroma noči preplesali.

Sobota je ravno tako pestra. Takoj zjutraj ta pravi Leidenaar (prebivalec Leidna) poje ribo haring z belim kruhom (haring met wittebrood) (glej razlago zgoraj). Potem pa na ogled parade mask, nekakšen karneval. Očitno ima to vsako leto neko temo, to so mi povedali naknadno, in letos je bila to Amerika, tako da smo med drugim videli Obamo, Hollywood, Divji zahod, NBA košarkaše in navijačice, ustrezno pomanjkljivo oblečene, skaterje itd. Vmes pa za glasbeno spremljavo razne pihalne orkestre.

Zabava se še nadaljuje, tudi zdaj ko jaz sedim tukaj na toplem, medtem ko je zunaj ravnokar začelo deževati, in opisujem vse to v pretekliku. Ampak bistvo je žur v noči z drugega na tretji oktober. Tako da smo mi svojo 'obveznost' izpolnili, hahaha. Sploh pa je to res lokalen praznik. Sem se pogovarjala s cimrami, ki so mi razložile, da pridejo sicer tudi študentje in ljudje iz okoliških krajev, vendar da so Leidenčani (hm, prebivalci Leidna) kar 'ljubosumni' in ga hočejo samo zase. Kakorkoli, žur je pašal, ne pa vsa ta gužva, in da o nastlanih ulicah niti ne govorimo. Ena od cimer je kar pobegnila domov k staršem. Je rekla, da to ni zanjo, tako da sva petkovo dogajanje, dokler nisem šla na večerjo, skupaj opazovali kar skozi naše kuhinjsko okno.

Kljub temu, da živim v strogem centru in da se eden izmed glavnih odrov z DJ-ji nahaja v bližini, na koncu naše ulice, če smo natančni, imam to srečo, da je moja soba obrnjena na notranjo stran, to je proč od kanala, in je zato tuc-tuc precej omiljen. Še čepke v ušesa za vsak slučaj, pa lahko noč!

Ker sem imela še precej domače naloge in potem še pouk, sta jo Poljaka danes popihala po svoje. Naj si zato vzamem nekaj trenutkov za objavo dogodivščin, ki jih te dni doživljamo skupaj.

Nedelja je bila bolj pestra in turistično obarvana kot sobota. Odpravili smo se namreč do Antwerpna. To je prelepo mesto na severu Belgije. Spada v flamski del Belgije, to je nizozemsko govoreči del Belgije.

Opomba: Svojemu blogu sem, po posredovanju mojega nečaka, seveda, uspela dodati zemljevid Nizozemske, tako si boste lokacijo krajev, o katerih govorim, lahko tudi predstavljali, da ne bo vse tako 'na suho'. Pod zemljevidom lahko kliknete za večji format, ki vas preusmeri na Google maps. Na vrhu Belgije, severno od Bruslja, lahko vidite Antwerpen.

Mislim, da je tukaj potrebna ena deviacija od rdeče niti. Naj vas malo podučim, da ne boste rekli, da niste imeli nobene koristi od tega, da sem tukaj :) Če obstaja še kdo od vas, ki misli, da obstaja belgijski jezik oziroma belgijščina, naj na tem mestu razjasnim pojme in razširim obzorje. Belgija je država, ki je sestavljena pretežno iz dveh narodnosti. Severozahodni del je tako imenovana Flandrija, kjer prebivajo Flamci. Tukaj se govori flamščina, ki je v bistvu nizozemščina z naglasom, po domače povedano. Potem je tukaj jugovzhodni del, tako imenovana Valonija. Tam prebivajo Valonci, ki govorijo francosko. In potem je tukaj še Bruselj, ki je sicer uradno dvojezičen, torej francosko-nizozemski, s tem da francoščina prevlada. No, to je bila zdaj jezikovna lekcija, iz katere ste se torej lahko naučili, da belgijski jezik ne obstaja. :) Naj ob tem še dodam, da me kljub mojemu bivanju na Nizozemskem bolj privlači flamski naglas nizozemščine, ker je bolj mehak in ne tako hhhhh zagrljeni, kakor mnogi, tudi marsikdo izmed vas, imenujejo nizozemščino.

Če se vrnem nazaj na nedeljski izlet v Antwerpen. O zgodovini mesta in vsem ostalem, kar vas še zanima, se lahko podučite sami. Jaz vam bom povedala le eno izmed razlag o izvoru imena tega mesta, ker temelji na eni taki zanimivi legendi. Nekoč naj bi ob reki Šeldi, ki teče mimo mesta, živel velikan. Pobiral naj bi denar od ljudi, ki so želeli prečkati reko. Tistim pa, ki niso hoteli plačati, je odtrgal roko in jo vrgel v reko. Enkrat ga je vendarle premagal in onemogočil mladi junak, ki je velikanu odrezal roko in jo zalučal v reko. Ime Antwerpen naj bi tako izviralo iz dveh nizozemskih besed hand in werpen, kjer hand pomeni roka, werpen pa naj bi bila stara oblika za glagol vreči. To legendo predstavlja tudi kip pred mestno hišo na glavnem trgu v tem mestu.

Poleg tega je v mestu tudi zelo lepa katedrala Onze Lieve Vrouw (Naša predraga Gospa), ki je med drugim dobro znana po tem, da hrani mojstrovine slavnega slikarja Petra Pavla Rubensa. Ta umetnik je tukaj preživel kar nekaj let svojega ustvarjanja, na kar spominja tudi muzej Rubensova Hiša. Ravno v času našega obiska je bila v cerkvi razstava tudi nekaterih drugih Rubensovih del in umetniških del njegovih prednikov, tako da sem se seveda lahko v živo podučila o določenih slikah, ki me v kratkem čakajo na izpitu. Med drugim sta to dve oltarni sliki oziroma triptihi.

Zdaj pa ena lekcija umetnostne zgodovine. Če sem se že odločila za specializacijo v tem predmetu. Naj me diplomanti te smeri ne kritizirajo preveč. Sem šele začetnik, hihi. Triptih = slika na sredini, potem pa po ena slika na vsaki strani, ki se zapreta kot omara, in so potem tudi na zunanji strani slike. Hm, razumljivo? En tak triptih prikazuje dvigovanje križa, drugi pa snemanje mrtvega Jezusa s križa. Prav o interpretaciji teh dveh triptihov in ikonografiji - razlagi elementov, prizorov, zgodb na slikah - je govoril profesor na zadnjem predavanju, tako da je bilo še čisto živo v moji glavi. Vseeno sem se prištulila k različnim skupinam, ki so imele vodeni ogled in se tako še dodatno izobrazila. Fotografiji sta bolj slabi, ampak za idejo bosta dovolj, upam.

V ta naš ogled mesta na prelep nedeljski dan, ki je bil mimogrede topel in sončen, brez enega oblačka na nebu, je treba vključiti še počivanje v parku, kjer se zajčki kar tako prosto sprehajajo naokrog in jih je Magda skušala ujeti, ma se niso pustili, kjer Indijci glasno igrajo kriket, ma bolj neuspešno, ker so si izbrali travnik pod drevesi in je tako vsaka odbita žogica pristala v krošnji, in seveda še patat = krompirček z majonezo/ketčapom/curry omako. Vsaketoliko tudi junk food zapaše.

Včerajšnji dan (30.) sem že nekaj časa nestrpno pričakovala. Brat ene prijateljice je namreč prišel poslovno na Nizozemsko in moji doma so pripravili pošiljko zame. Pod večer sem se vsa nestrpna in polna pričakovanja, z vlakom odpeljala iz Leidna do letališča Schiphol v bližini Amsterdama, kjer naj bi se dobila.

Usedla sem se v bližino mesta, kjer sva se dogovorila, in čakala. Ko tako gledam naokrog, me prešine. Koliko nekih usod se tukaj prepleta, koliko ljudi se poslavlja, koliko pozdravlja. Opazujem ljudi, ki obloženi s kovčki in raznimi torbami letijo naokrog, lovijo vlak, kupujejo karte za vlak, sprašujejo za informacije. Tako pestro in divje, za nekoga razburljivo in vznemirljivo, za nekoga drugega stresno, strašljivo in nepoznano. Jaz pa mirno sedim, ker tokrat nisem jaz tista, ki moram hiteti, leteti, se spoprijemati s takšnimi in drugačnimi potovalnimi problemi. In ta občutek je kul. Še posebej, ker že kar vonjam dom.

Pošiljka mi je bila uspešno predana in kot otrok sem jo celo pot nazaj v Leiden varno stiskala v naročju. Slovarji, domač čaj, vodič, nekaj zdravil, in pa presenečenje – darila in pisma od doma.
Hvala, družina, iz dna srca! Za ta dotik doma. Za vse novice. Za vse dobre misli.
Ob tem zahvala tudi vsem vam, ki me 'spremljate', in me pridno obveščate o svojem življenju doma.
In hvala, tamali in ta velika, za misel dneva: Obup je strup! Torej, nikar ga ne jej! Ob vseh vaših dobrih mislih in pozitivnih željah mi še na misel ne pride! :)