Dogodivščine na nizki zemlji

In ne, ne sledi, potem pa kar naenkrat ... Ne, minil je res čisto običajen torkov dan.

Po jutranjem pozdravu soncu sem sedla za svoj zvesti prenosnik in začela delati eno izmed nalog, seveda z običajnimi zastranitvami kot so najti primerno muziko za ozadje, prečekirati vse možne mejle, blog, in ostale internetne strani.

Po majhnem sendviču za kosilo - tokrat po nizozemskih navadah, ker nisem ne utegnila niti se mi ni dalo kuhati - sem odhitela na faks, potem ko sem na hodniku pozdravila še čistilko, ki je ravno pririnila svoj voziček v naš del bloka.

Zunaj je bil prelep sončen jasen dan, vendar vseeno tako ostro mrzel, da pridejo kapa in rokavice na kolesu še kako prav. Parkiram svoje prevozno sredstvo, ki mi tako pridno služi, in odhitim v knjižnico. Danes smo imeli pouk v knjižnici, ker smo šli na ogled najstarejših knjig. Res pravo doživetje! Vidimo in se lahko dotaknemo (! haha) knjige iz trinajstega stoletja na pergamentu, s prelepimi sličicami in prelepo umetniško pisavo. Navdušujoče. Prelistamo eno knjigo iz 17. stoletja, kjer je tipo narisal in opisal vse rastline, na katere je naletel na potovanju. Človek bi jih hotel kar prijeti, tako resnično so bile narisane. Potem pa smo se poglobili še v eno knjigo o človeškem telesu. Kakor v otroških enciklopedijah dandanes, ko odpiraš človeka, da vidiš, kako je noter sestavljen. Veličastno! Neverjetno, res.

Po tej dogodivščini sem se odpravila v center. Do naslednjega predavanja sem imela dve uri. Morala sem v trgovino, obenem pa sem izgubila še malo po knjigarnah. Ups! Tam čas tako hitro mine. Želodčku sem privoščila krompirček, se nalocirala na eno klopco ob kanalu in ga na sončku pojedla. Mimo mene gre gruča dečkov z dvema tipoma, po mojem sta bila vzgojitelja, zakon prizor. Na mostu dva fanta slikata (čopici in to, ne fotografirata) bližnjo cerkev. En par se sprehaja z vozičkom, naletita na eno prijateljico, ki je očitno noseča, in skupaj ocenjujejo, če ima za tisto število mesecev velik trebuh ali ne (Vanja, zveni znano? Sori, to sem preprosto morala napisati, hahaha).

Potem sem se počasi sprehodila nazaj do faksa, na predavanje filozofije. Ja, pa smo spet tu, sem si mislila. Moram priznati, da mi je zadnja predavanja sledenje kar šlo od rok oziroma ušes, je pa zato danes vse bolj padlo v vodo. Nisem in nisem štekala. Na koncu je profesor dal v pokušnjo vprašanja, kakršna bodo na izpitu, in vprašal po odgovoru, še preden sem jaz sploh lahko prebrala in štekala vprašanje. No go. Preprosto nisem dovolj brihtna za te stvari. In ne dajem se v nič, res ne, preprosto nisem dovolj pametna za taka razglabljanja.

Po predavanju sem se s polno glavo skoraj opotekla iz predavalnice. Too much, baby, too much, haha. (A ni to en komad?) Za mano se ravno tako brezupno prikaže Silvia. (Nje menda še ne poznate. Silvia je ženska v 40-ih, Španka, ločena, z dvema najstniškima hčerkama. Zlato bitje. Spoznali sva se pred tremi leti. Je ravno tako v zadnjem letniku študija Dutch Studies, a ker ima za specializacijo literaturo, se vidiva le na tem predavanju.) Obupano se pogledava in bruhneva v smeh. Nato pa se druga drugi malo potoživa. Medtem ko stojiva v težki debati, se nama približa Egbert (to je ta drugi profesor, ki ni Viktor the hipi) in me vpraša, če nisem ničesar uspela zrihtati s tem, da bi mi priznali oceno iz Slovenije. Čisto me je šokiral. Da se me je spomnil, sploh pa da ga to skrbi. Ja, me je čudilo, ker se niste več nič oglasili, še reče, pa sem rekel, da vas povprašam. Aardig, zeg! Prijazno, ni kaj! Po današnjih dveh urah nevednosti in čiste praznine v glavi bi mi tista ocena še kako prav prišla.

Dan se je tako prevesil v večer. Ob pol osmih sva bila z Marcom zmenjena za kavo - on cappuccino, jaz čaj :) (Marcota verjetno tudi nisem še nič omenila, ma je del mojega vsakdana, tako da si zasluži malo več pozornosti, haha. Tudi njega sem spoznala pred tremi leti. V bistvu sem največ v stiku z ljudmi od takrat. Takrat smo bili res ena fajn grupa, ker v prvem in drugem letniku imaš še dejansko skupaj predavanja, potem v tretjem pa ima vsak svojo spcializacijo in gre vsak po svoje. Kakorkoli, Marco prihaja s Sardinije, je mal starejši od mene in študira nizozemščino in angleščino. Najine redne seanse vsebujejo kavo in/ali čaj, sprehode in težke eksisencialistične debate, prepredene s tisto polno, nemotečo tišino. Poleg tega je za naju tipično to, da se vedno znova skušava dogovorita, kdaj greva v kino ali na pizzo, kar potem ponavadi vedno splava po vodi, ker se skregava, kaj bova gledala, kje je dobra pizza, itd. Ma ja, ta moja Sardegna je res en poseben model, hahaha.

Marco se je potem odpravil še v računalniško sobo malo študirat, jaz pa sem počasi odkolesarila v temno mrzlo noč. Dobro dene, mrzel zrak in kolo.
Ko sem prišla domov, je bilo vse nekam tiho. V kuhinji osamljeno sedi Irene, kar je čudno, ker je ponavadi zvečer bolj pestro, ker je takrat the nizozemski obrok. Pridružim se ji s skodelico Brinte (kašica varianta Čokolešnik, sam da seveda Čokolešniku ne seže do kolen, haha). Prijetno klepetava o tem in onem. Gezellig! Potem pa vsaka k svojemu deu - jaz načeloma k seminarski, ma če to berete veste, kje sem pristala. Ups! Ob tem pa prečekirala še mejle in bloge in izvedela, da v naših krajih divja huda ura. Držte se, moji rojaki!

Še pod tuš, potem pa še malo knjige ali samo muzike - proces umiritve bi rekla Ana :) in v šuko.

En dan sem po televiziji slučajno videla in slišala reklamo za sirni namaz (spread) Philadelphia. Pesem mi je kar ostala v ušesu in sem si jo stalno prepevala, zato sem si rekla, da moram priti do dna, kdo to poje. Izgleda pa, da so jo sestavili prav samo za reklamo (če sem prav razbrala).

V glavnem, če je še niste slišali in videli.
Pozitiva v nulo! Uživajte in 'namažite' malo ljubezni :)
Mmm, kako lepo se v angleščini izteče ta besedna igra.

Stroopwafels

Naj zdaj končno enkrat naredim domačo nalogo, ki se je spomnim vsakič, ko jem te slavne stroopwafle - kaj je v bistvu stroop, ki je namazan med tista dva waflja?

Testo za waflje je narejeno kot običajno testo iz moke, masla, rjavega sladkorja, kvasa, mleka in jajc. Značilnen karo vzorec mu da strojček, ki to testo oblikuje v waflje in jih speče.
Še topel wafel prerežejo na pol in na eno stran namažejo še topel stroop. To je taka gosta rumenorjava mešanica sirupa, rjavega sladkorja, masla in cimeta. Potem nanj prilepijo še drugi wafel en klaar is stroopwafel! (in stroopwafel je pripravljen!)





S stroopwafli sem zasvojila že kar nekaj ljudi. Meni so še vedno slastni, čeprav sem se jih mogoče že malce prenajdela. Najboljši pa so topli.


Vla

Naslednja dobrota, ki me je na Nizozemskem navdušila, in s katero sem zasvojila predvsem moški del trojice na obisku, je vla. Posplošeno, to je malce bolj tekoča varianta pudinga, ki ga kupiš v tetrapaku kot jogurt, mleko in ostale podobne mlečne izdelke. Dobiš ga v nešteto okusih, vendar je meni najbolj več vaniljev.
Na fotki je tako imenovani dubbelvla (dvojni vla) z okusom čokolade in vanilije. Danes sem recimo jedla čokoladnega z višnjami. Slastno!

Vla je tudi ena izmed tipičnih sladic po obroku. S tem ne mislim na del nekega slavnostnega obroka. Ne, oni jejo tako 'sladico' vedno po večerji (ki je, kot sem enkrat že razložila, glavni obrok). Ni pa to sladica v našem pomenu besede. Za to sladico (toetje) ne pridejo v poštev piškoti, sadna kupa ali torta. Ne. Običajno je to vla, sadni jogurt ali pa tisti bolj smetanasti grški jogurt. Na primer, danes zvečer smo imeli skupno večerjo - pomfri, hamburger, solata - in na koncu za toetje vla.

Ribe

Nizozemska je verjetno zmotno prišteta med skandinavske države tudi zaradi velikih količin rib, ki se jih tukaj lovi, proda in poje. (In zato, ker so ljudje suhi, visoki in blond, ma ajde).




Meni so ribe na splošno všeč, tako da sem si tukaj le še malo bolj razširila znanje.

Tu je seveda slavni surovi haring (slanik), ki ga tradicionalno povaljaš v čebuli (fotka levo) in ga potem pogoltneš, tako da ga držiš za rep in poješ. Drugače pa ga lahko nabaviš tudi v beli žemljici (broodje) (broodje haring - fotka desno). Na isti način, to je v žemljici, je dober tudi losos (broodje zalm).

Nadvse okusne so tudi ocvrte ribe, ki jih sveže pripravljene lahko kupiš na stojnicah. Kibbeling je ime za na koščke narezano in ocvrto ribo (običajno) polenovko, lekkerbek pa za ocvrto ribo, ki je ponavadi srebrni oslič (wijting), polenovka (kabeljauw) ali kaka bolj poceni sorta ribe. To je verjetno tudi riba, ki je v Angliji znana pod slavnim obrokom fish and chips.

Zadnji dan njihovega obiska, v soboto, se je seveda spodobilo, da jih popeljem po mestu, ki jih je konec koncev gostilo. In smo šli. Na sprehod po Leidnu, ki ima mimogrede 118,000 prebivalcev. Hahaha, ja, ena izmed stvari, ki se jih vedno sprašujem, ampak potem vedno pozabim prečekirati. Dobro, da imam blog, ki me prisili priti do odgovorov.

Že na poti do centra sem jih zasula z informaciji. Ajde, walk with me! (sprehodite se z mano!)
Mimo hiše z zidno poezijo - v Leidnu je na tisoče hiše, ki imajo na svoji fasadi pesmi v različnih jezikih sveta (slovenska žal še ni). Na severu Nizozemske je mesto Leeuwarden s podobno idejo, le da so tam pesmi na tleh. Ne vem, kdo je bil prvi.



Mimo fakultete, kjer se med drugim nahaja tudi moj oddelek Dutch Studies, mimo UB (= Universiteitsbibliotheek = univerzitetna knjižnica alla NUK), in mimo ostalih stavb univerze Leiden,

mimo lušnih hiš ob kanalu,







mimo ene izmed pralnic - ki jih zdaj ne potrebujem več, uuu, luksuz;


mimo kraja, kjer se je rodil Rembrandt,
mimo bivalnih ladjic,
mimo dvižnega mostu,






vse do prvega mlina.

Ta prvi je manjši. V njem še vedno mlejejo moko. Obstaja nešteto vrst mlinov. Ta je tak, da se gornji del da obračati glede na to, od kod prihaja veter.





Pot nadaljujemo mimo mestnih 'vrat', na katerih lahko vidite grb Leidna - dva rdeča ključa. Zakaj sta rdeča, ne vem, ključa pa zato, ker je zavetnik mesta sveti Peter, ker je osrednja cerkev Sint Pieterskerk posvečena svetemu Petru.





Preko nešteto mostov in skozi na tisoče uličic, ročno tlakovanih - to je tudi meni še vedno fascinantno. Čeprav zna biti na kolesu prav tečno, še posebej, če ti že tako razpada in spušča svoje glasove. :)













Vse do drugega mlina.
Drugi je bistveno večji. Poglejte, kje v višavah so oni trije, jaz pa slikah od spodaj. Zdaj je v njem muzej, ki prikazuje tako bivalne kot delovne prostore. Je pa grajen, tako da se ne obrača.









Od drugega mlina se odpravimo mimo Lakenhala. Zdaj je to muzej, prej pa je bil to kraj, kjer so izdelovali blago, ga barvali in počeli vse ostalo, kar je spadalo k poslu tekstilne industrije. Leiden je bil v srednjem veku namreč tekstilna velesila. Največji konkurent je bil flamski Antwerpen.





Spet čez mostove, mimo cerkva in trgovin do centra, kjer je kar mrgolelo ljudi. Na splošno je sobota nadvse druk druk bezig (polno polno zaposleno), tokrat pa so se predstavljale stranke za bližajoče volitve občinskega sveta, tako da je to poskrbleo za dodatno pestrost. Tako smo na stojnicah od strank dobili zastonj kemike, svinčnike in celo varčno žarnico :)

Mastili smo se z zeleno sladkorno peno,

pri eni stojnici pa nam je dama v značilni nizozemski noši postregla s sirom s kumino! Tanajtabeltabulši.








Destinacija današnjega dneva je bila zagotovo tržnica, in sicer tisti del z ribami, hahaa. To je bilo smeha že dni pred tem, ko sem jih že začela strašiti, da morajo obvezno poskusiti surovo ribo na način, kakor se jo je tukaj. Tako Domen kot Tina sta potolažila moj ego in rešila moj ugled (ne)prepričljivosti in si naročila slavni haring. Midva z Domnom v žemljici, Tina pa kot se spodobi. In Tini je bila riba prav všeč. Jupi! Pa imam družbo za naprej. :) Mission accomplished! Misija izpolnjena!









Potem smo nabavili še zelenjavo, piščanca, oreščke in podobno, nato pa se hitro odpravili domov, saj se je bilo treba najesti, da mladina ne bi odšla lačna na pot.

Da so bili pridni in si odplačali bivanje, pa je več kot očitno, kajne? Superca, a? Ne samo pralni, tudi pomivalni stroj imam ... občasno. Hihihi.

Petek je bil precej divji, saj sem morala najprej na faks, potem pa oddrveti na postajo, kjer me je trojica že čakala, da se odpeljemo v Amsterdam (na kratko: A'dam).

Takoj ob prihodu na železniško postajo smo se že takoj znašli v veliki gužvi. Ko smo se uspeli preriniti ven, sem jih takoj opozorila na tri nadstropja koles na njihovi desni. :) So si namreč zadali fotografski projekt s temo Naraščajoče število koles. :)


Potem smo se po Damraku - glavna ulica, ki je bila nekoč kanal z morjem - sprehodili do glavnega trga - Dam. Naj vas na tem mestu poučim, zakaj se Amsterdam tako imenuje. Dam po nizozemsko pomeni nasip, ki ločuje dve območji z vodo. V preteklosti je ločeval en krak reke Amstel od drugega. Amsterdam je torej dam (nasip) na reki Amstel. Danes te vode seveda ni več, trg Dam pa je ohranil ime.


Na Damu kraljuje kraljevska palača, ki pa je bila vedno preprosto mestna hiša. Že na samem pročelju ima ogromno simbolike, notranjost pa še toliko več. Te metaforike smo se naučili pri enem predavanju umetnostne zgodovine. Žal je fasada trenutno v prenovi, tako da je bila zakrita z delavskimi odri in platnom. Zadnji del, torej del, ki ne gleda na Dam, pa očitno ni še popolnoma zakrit, tako da lahko dobite malo ideje.
Grrrr, povsod morajo nekaj delati, zlomek ja.




Med hojo sem jih sproti poučila še par stvari o nizozemski arhitekturi. Na fotki lahko vidite, da ima večino hiš na vrhu pročelja kavelj. Če se spomnite stopnišča v mojem prejšnjem stanovanju v eni objavi, ste lahko videli, kako ozka in strma so nizozemska stopnišča. Po njih torej ni možno seliti večjih kosov pohištva, razen seveda, če jih sestaviš noter. So pa zato okna zelo velika, ker bi bila drugače že tako temna hiša še temnejša. Tako so s pomočjo kavljev pohištvo dvignili in ga skozi okno spravili v hiše. Več podrobnosti ne bi vedela, ma ajde, to je glavna finta teh kavljev. Isto so zaradi lažje selitve hiše nagnjene malce naprej, torej gornji del nekako visi čez spodnjim, če me razumete, zato da se pohištvo ob selitvi ne bi zadevalo ob hišo.



Ta fotka vam pokaže drugo značilnost nizozemskih hiš oziroma pročelij. Da bi imeli enak in dosleden videz pročelij, so gradili enaka pročelja, četudi je bila hiša zadaj drugačne oblike. Hm, težko to razložim. Poglejte fotko. Vidite, da je pročelje pravokotnik na pravokotnik, zadaj pa ni strehe? To pa zato, ker je streha narobe obrnjen V in je zato ni videti.





Trojica si je zaželela ogled Hiše Anne Frank, tako da smo se najprej odpravili tja. To je bila pametna poteza. Vrsta za ogled se je namreč raztezala okrog vogala vse do konca ulice. V vodiču sicer res piše, da moraš računati na to, vendar jaz kaj takega še nisem doživela. Še vedno se sprašujem, kdaj sem morala biti na ogledu jaz, ker sem bila takrat ena redkih tam. Konec koncev se je izkazalo, da se čaka zgolj kake pol ure, tako da ni bilo take sile. Medtem sem se jaz sprehodila nazaj do Dama in šla tam v Nieuwe Kerk (dobesedno: nova cerkev) malo na ogled. Malo zato, ker je dejansko še nisem videla od znotraj, bolj pa zato, ker je bilo zunaj zelo mrzlo, saj je pihalo z vseh možnih strani, in sem si tako našla zavetje. Bila sem ravno nekje pri koncu, ko mi pišejo, da so že fraj.


Nato se odpravimo na lov za tramvajem, ki nas bi odpeljal do destinacije dneva - Heineken Experience. Ne vem, če bi to poimenovala zgolj muzej, ker je res prav to, kar pravi ime - experience. Ideja, zasnova, tematika, vse je dodelana v nulo in vse je bilo tako zelo zanimivo! Poleg tega so bili vsi uslužbenci nadnaravno prijazni in smešni.




Najprej se poučiš o zgodovini tovarne. Tipo, ki je začel ta biznis, je bil prav velik človek. Zaposlil je namreč veliko ljudi in tudi med krizo po 1929 je znal poskrbeti za svoje delavce. Tudi vsi njegovi nasledniki so nadaljevali in nadaljujejo ne samo biznis pivovarstva, pač pa tudi idejo človekoljubnih (razne štipendije) in okoljevarstvenih projektov. Sem spada ideja, da bi steklenice Heineken piva postale gradbeni material. To idejo so nekje menda tudi že razvili, vendar ni prav zaživela, če sem prav prebrala in si prav zapomnila.




Dalje se poučiš o postopku izdelave pive. Eno prijazno dekle je nazorno povedala, kako to poteka, in nam pokazala sestavine, ves nadaljnji postopek pa smo si ogledali v hali z ogromnimi bobni, v katerih se pivo kuha. Za pridelavo 1 litra pive rabiš 4 litre vode. Vodi dodaš zdrobljen ječmen, to zmešaš in skuhaš. Tekočina, ki priteče ven, se imenuje wort (angleško in nizozemsko, slovenskega prevoda ne najdem). To smo na licu mesta lahko tudi poskusili. Kot bi pil toplo vodo, v katerih si namočil kosmiče. Ja, ni prav okusno, ne. Potem se doda hmelj in tako imenovane 'A' kvasovke, čarobna sestavina, skrivnost Heineken piva, ki mu da takšen okus.




Na koncu 'muzejske' predstavitve sledi degustacija piva. Prav tako, kot se to dela s vinom. Barman nam je vsem natočil pivo, potem pa nam dajal navodila. Najprej smo morali pogledati barvo - zlatorumena. Dvignili smo kozarce proti svetlobi, da smo lahko videli tudi, kako lepo se vidi mehurčke od pene. Zatem smo ga povohali in ugovotili, da diši po hmelju, kakor smo pred tem tudi vohali posušen hmelj. Aja, novica dneva za naša dva fanta je bila, da se za pivo uporabijo ženske cvetove hmelja. Itak, sva se zasmejali s Tino.
Nato nas je barman vprašal še, kaj nam pivo govori. Zasuli smo ga z vsemi možnimi idejami, on pa nas pogleda in strogo reče: 'Če slišite pivo govoriti, potem ste pijani in si raje naročite kozarec vode ali kokakole.' Nato smo še nazdravili z nizozemskim 'Proost!' in si privoščili ta slavni Heineken.

Čeprav bi bil to zelo lep zaključek te dogodivščine, se je pot kar nadaljevala. Kar ni imelo konca. Prišli smo do sobe, ki je imela strop iz zelenih Heineken steklenic, pa do hale, kjer si si lahko ogledal reklame za to pivo vse od 5o. let, in tako naprej. Mislim, da smo bili tam ogromno časa, a vse je bilo tako zanimivo, da je čas kar odletel mimo.



Ko sem govorila o ideji samega 'muzeja', sem s tem mislila na različne interaktivne zadevščine, s katerimi se lahko zabavaš. Med drugim taki panoji za se fotkat. Ta s Tino in Domnom je meni fenomenalna!













Na koncu smo še fotke po mejlu pošiljali in celo posneli svoj karaoke video. :)
Besedilo je prav prisrčno. Naj vam ga prevedem.

Als de lente komt dan stuur ik jou tulpen uit Amsterdam,
als de lente komt dan pluk ik jou tulpen uit Amsterdam,
als de lente komt dan breng ik jou tulpen uit Amsterdam,
duizend gele, duizend rooie, wensen jou het allermooiste,
wat m'n mond niet zeggen kan zeggen tulpen uit Amsterdam.

Ko pride pomlad, ti pošljem tulipane iz Amsterdama,
ko pride pomlad, ti naberem tulipane iz Amsterdama,
ko pride pomlad, ti prinesem tulipane iz Amsterdama,
tisoč rumenih, tisoč rdečih, ti želijo vse najlepše,
kar moja usta ne znajo povedati, naj povejo tulipani iz Amsterdama.

Česar pa jaz nisem znala ali utegnila povedati ali bolje ubesediti, naj povejo fotografije.