Dogodivščine na nizki zemlji

Po noči prebavnih motenj se zbudim v sončno sobotno jutro. Vse me boli, ampak budilka zvoni, kar pomeni, da moram vstati. Načeloma se zbudim, ko pač rata. Ampak danes je poseben dan - danes dobim na obisk Polono. Kar ne gre mi v glavo, da je ona v tem času že nekje v zraku na poti k meni.

Spravim se k sebi, saj bi rada še par stvari uredila, preden pride. Oddam domačo nalogo, odhitim vrnit knjige v knjižnico, skočim še do trgovine in na tržnico po rdeče tulipane za dobrodošlico, potem pa na vlak na letališče. Med potjo že občudujem pisana polja tulipanov. Priznam, da sem vedno mislila, da so tiste kartice z raznobarvnimi polji fotomontaža, vendar temu ni tako. Že samo z vlaka lahko zapaziš prostrana polja te barvite urejenosti.

Stečem z vlaka, hitro navzgor po tekočih stopnicah in k tablam, kjer piše, kje pristane katero letalo. Pridružim se množici ljudi, ki čakajo pri tabli Prihodi 1 (Arrivals 1). Tukaj naj bi se prikazala tudi ona. Ena skupinica že objema svoje drage, ena grupa je opremljena s tablami in lutkami in nestrpno čaka svoje, jaz krčevito stiskam droben šopek tulipanov in se sprašujem, če sem pri pravih vratih, če nisem prepozna in se nisva slučajno zgrešili. Ravno brskam po torbici za mobitelom, če mi je slučajno kaj pisala, ko jo s kotičkom očesa ujamem, kako v novem toku popotnikov prihaja otovorjena z zelenim nahrbtnikom. Dobrodošla v mojem novem domu! Dobrodošla v deželi tulipanov!




Doma se namestiva v sobici in ob klepetu Polona počasi privleče na dan vse skrivnosti njenega rukzaka. O sladko breme! Vredno fotografske dokumentacije.







Ko si malo odpočijeva in nabereva novih moči, se soglasno strinjava, da je potrebno tak sončen dan užiti na poseben način. Kljub Polonini travmi, da se bova zvrnili v vodo, predlagam, da greva veslat po kanalih in aktivnost se izkaže za nadvse varno, predvsem pa zanimivo in atraktivno.









Po poti, torej po vodi, se ustaviva še mimo mojega prejšnjega prebivališča in pokličem Jorien, če je slučajno doma. Je doma, in tako tudi Lianne. Obe se prismejeta ven iz hiše, češ, kaj sem si pa zdaj umislila, hahaha.








Ampak to veslanje zmaga. Poleg tega sva največja atrakcija za obiskovalce kafičev in mimoidoče, ki počivajo na klopcah vzdolž kanalov. Odlično usklajeni plujeva po mirnih kanalih in občudujeva Leiden iz drugačne perspektive.

















Po veslaški atrakciji nadaljujeva pot peš in ob ogledovanju Leidna klepetava, komentirava in odkrivava modrosti in skrivnosti, ki nama v elektronski komunikaciji ostanejo prikrite.

Temna noč. Na črnem nebu izstopa le skoraj polna luna. V daljavi svetloba velikih mest - odličen primer in dokaz svetlobnega onesnaževanja. Hiše vse v temi, tudi študentski domovi molčijo. Ponavadi zaposlene ulice samevajo, voda v kanalih leno leze naprej. En mladenič na motorinčku raznaša jutranji časopis, občasno pripelje mimo kak avto ali motor, drugače pa ljudje v večini uživajo spanje pravičnega. Edini budni in že pošteno aktivni so ptiči, ki na vse pretege prepevajo.

Zrak je kljub zgodnji uri (4.45) zelo topel. Poleg tega me dodatno segreva poganjanje kolesa. Vračam se domov. Divja žurka, bi človek pomislil, in res je občutek podoben. Če pomislim še na to, da me matra grlo, kar je ponavadi posledica preglasnega govora na žuru ali koncertu, bi še sama potegnila isti zaključek. Pa tokrat temu ni tako. Tokrat se ne vračam domov spat, ampak sem pred kratkim vstala. Ravnokar sem namreč pospremila na železniško postajo prijateljico Polono, ki je bila par dni pri meni na obisku.

Sinoči sva s par cimri z eno pivičko še nazdravili cimru Vincentu, ki je praznoval svoj 20. rojstni dan, in pogledali tri zmagovite gola Bayern Munchna, potem pa legle spat, saj bo budilka zazvonila že ob 3.30. Sredi temne noči sva se deloma sprehodili deloma prekolesarili (Polona na portapaku) do železniške postaje. Trije modeli, vsak s svojim kebabom v aluminjasti foliji, so še za las ulovili nočni vlak do Rotterdama. Počasi se nam je pridružilo še par popotnikov s kovčki.

Čakamo na vlak ob 4.38. Še pomaham v slovo in tukaj se najine poti ločijo. Vsaka nazaj v svoj vsakdan. Toplina in veličastnost domovine se je za par dni naselila pri meni. Hvala, Pucka. Poročanje o najinih dogodivščinah sledi (moram dobiti še fotke, da bo za prou).

Kolesarjenje me je zdramilo in zaželela sem si takojšnjega poročanja na blog. Ob tem sem posnela jutranje petje ptičev, ki ga občasno zmoti hrup motorja in avtov in zvončkljanje čajnika, ko sem si pripravljala topel čaj tako za hripavo grlo kot za delovno vzdušje ob pisanju bloga. (Posnetek sem želela dodati kot 'video', ma mi ga ni hotelo dodati. Rada bi vam namreč dala poslušati to neverjetno vztrajno in dolgo jutranje ptičje petje. Mogoče ta problem še rešim.)

Življenje v tem mojem-našem delu študentskega doma je nadvse prijetno in družabno. Prav vsi cimri in cimre so prijazni in prijetni, le da nekaterih pogosto ni in se zato družim le z določenimi.

V začetku je izgledalo, da bomo vsak bolj zase. Sicer smo občasno skupaj jedli v kuhinji, ampak drugače je vsak sedel bolj zase v svoji sobi, čeprav z odprtimi vrati. Kmalu se je izkazalo drugače. Ne jemo več slučajno skupaj, pač pa vprašamo drug drugega, če jemo skupaj. Ali pa nekdo nekaj skuha, ima viška in da drugemu, kot v primeru moje jote. Vedno večkrat skupaj posedimo na sončnem balkonu. Zadnje čase pa padajo tudi ideje o tem, kaj bi skupaj počeli, kam bi šli, itd.

Prvi tak dogodek, ki smo ga načrtovali in tudi izvedli, je bil ogled filma Alice in Wonderland 3D. To je bilo en večer, preden sem šla za Veliko noč šla domov. Šli smo v kino v Delft (glej karto - malce pod Leidnom). Predtem smo se založili s pijačo in kokicami in čipsom, nato pa uživali v super filmu. Po filmu nas je Maaike, cimra, ki prihaja iz Delfta, popeljala še malce po mestu in skupaj smo ugotovili, da ima Delft take lepe trge (plein) z barčki, česar v Leidnu ni. Tako da plus točka za meni že tako prelep Delft. Potem smo šli pa še skupaj na večerjo. Res je bilo zakon. Pred letenjem vedno postanem živčna, tako da je prišel ta skupni večer res prav, saj sem na to čisto pozabila. Doma so ostali še viseli v kuhinji, jaz pa sem končno morala spakirati.

Včeraj pa je bil plan, da gremo bowlat. Najprej smo skupaj večerjali, potem pa sta se Bas in Ron odpravila pogledat do enega bowling centra. Prideta nazaj in povesta, da ne obstaja že 3 leta, hahaha. Sicer gotovo obstaja kak drugi, ampak mislim, da smo bili vsi malce preleni, da bi kdorkoli prevzel pobudo. Tako samo obviseli v kuhinji in igrali poker. No, poker so igrali ostali štirje (Bas, Ron, Sven in Irene), jaz pa sem gledala in se učila. Od vseh iger s kartami te ne znam, oziroma nisem znala do včeraj. Tako da naslednjič zmagam jaz. :)

Ponavadi je Irene tista, ki prevzame pobudo, napiše list s predlogom in datumi, in ga obesi na kuhinjska vrata. Odziv je bil dozdaj kar velik. Najbolj fajn je seveda, da smo ponavadi zraven tisti, ki že tako visimo skupaj, tako da je sploh luštno. Pogovarjali smo se tudi o pikniku, saj je postalo tako prijetno toplo. V kratkem pa nas čaka še kijkavond - Cor se namreč seli in potrebno bo izbrati novega cimra.

Prijetno mi je, ker se počutim tako doma. Ne izogibamo se drug drugega, ni mi neprijetno iti v kuhinjo, če so vsi tam zbrani, ker se počutim sprejeto in del njih, in komot jih vprašam za pomoč. Z Ronom itak stalno kaj debatirava, si izmenjujeva muziko, komentirava poročila, jeva skupaj, vse to preprosto zato, ker sva edina največkrat doma. Z Irene gledava Lingo in se zgražava, kako folk histerično kriči. Bas me vedno vpraša, kako je pa to v Sloveniji, imate tudi to v Sloveniji itd. Sven pa vedno poskrbi, da govorijo lepo nizozemščino, voor Mojca (za Mojco), reče, da nas bo razumela in da se lahko uči.

Vsak je na svoj način zanimiv in vzdušje je zakon.

Počisti, kreten!

Magnetek v obliki babuške s pritrjeno gobo za pomivanje posode s temi besedami se vsakih 10 tednov pojavi na tvojih vratih v opozorilo, da si na vrsti za čiščenje. Obstaja sicer tudi en seznam na skupni oglasni deski, kjer je ščipalka, ki se jo premika med imeni, tako da folk ve, kdaj je na vrsti, ampak očitno se jim to v preteklosti ni obneslo in so zato uvedli novo tehniko. Po mojem deluje. Vedno, ko greš iz sobe ali vanjo, te pozdravi tista babuška.

Sicer imamo že res čistilko, ki pride mimo trikrat na teden: ob torkih in petkih pomije wc, tuše in kuhinjo, ob sredah pa posesa hodnik, ampak določene stvari moram pa vendarle sami narediti in tukaj nastopi svojo službo babuška. :)

Prejšnji teden sem bila na vrsti jaz. Zadolžitve res niso hudo. Sprazniti moraš vse koše v skupnih prostorih in vreče s smetmi odnesti v kontejnerje za stavbo, kamor moraš odnesti tudi papir in steklo. Poskrbeti moraš, da so ob torkih in petkih kuhinjski pulti prazni, da jih čistilka lahko pomije. To je pa tudi vse, se mi zdi, tako da ni sile. Še spotiš se ne, hahaha.

Ta teden je na vrsti Ron, moj sosed. Za vikend se je ravno vrnil z oddiha v Franciji, jaz mu pa za dobrodošlico poturim babuško, hahaha.
Fotka pride naknadno, saj si je Ron babuško očitno pripopal na notranjo stran vrat in je trenutno ne morem fotkati. :)

Veliko razlogov za nasmešek na obrazu imam te dni in z malce filozofije bi v vsaki od teh stvari zagotovo našla tudi določeno mero vztrajnosti in potrpežljivosti.

Potrpežljivo smo dočakali pomlad. Res se je razbohotila, dnevi so sončni in topli in s cimri vedno pogosteje sedimo na balkonu, študiramo, klepetamo, jemo, ali preprosto posedimo na sončku.

Že od začetka šolskega leta sem vztrajno del taizejske grupe tukaj v Leidnu in fajn je nekam pripadati. Povrh vsega me je odgovorna za Taize nedavno prosila, če bi pomagala pri organizaciji evropskega taizejskega srečanja, ki bo konec leta 2010 v Rotterdamu. Sicer kdove, kje se bom jaz takrat nahajala, vendar je pa res, da evropskega srečanja mladih na Nizozemskem preprosto ne smem zamuditi. :) Zame, taizejsko navdušenko, pa sta bila še posebej posebna pretekla dva dneva, ko se je odvijal nekakšen maraton taizejske molitve, natančneje 40 ur taizejske molitve ob 40. obletnici leidenskega študentskega združenja. Včeraj sem zaključno molitev spremljala na kitaro skupaj z eno flavtistko.

Vztrajnost in delavnost se je izplačala tudi na faksu, saj sta dve seminarski uspešno za mano.
Krona vsega tega, pika na i, češnjica ali jagoda na vrhu smetane pa je prišla včeraj v mejlu koordinatorice mojega študija, ki mi je sporočila, da so ugodili moji prošnji, v kateri sem prosila, da mi priznajo oceno iz filozofije s Filozofske v Ljubljani. Kakšno neverjetno veselje in olajšanje! Hahaa, zdaj si verjetno mislite, kako se skušam na vsak način izogniti delu, lenoba lena, hahaha, ma po mojem ga bo kljub temu dovolj. :)

Kot verjetno veste, sem slavni projekt za priznanje te ocene začela že v začetku januarja. Sicer sem vmes, priznam, malce obupala, ker se ni dalo na FF LJ nič zmeniti, vendar se nisem dala. Tako sem prejšnji teden oddala šop listov (potem ko sem prevedla opis predmeta, literaturo, navedla število ur in kreditnih točk, klicarila na tajništvo, profesorico itd. za informacije, napisala prošnjo, fotokopirala seznam opravljenih izpitov) in včeraj dobila razveseljujoč odgovor.

Verjetno bom vseeno šla še na tistih par predavanj, ker sta se mi predavatelja v tem času prav priljubila. Pravzaprav se olajšanja še ne zavedam prav, ampak ko bo ratalo bolj pestro in vroče, vem zagotovo, da bo en izpit manj še kako prav prišel. Lekcija vztrajnosti in potrpežljivosti pa tudi. :)