... in z njimi seveda tudi slovenski. Ko smo se prejšnjo soboto, 6. 2., spet zbrali pri slovenski maši v Haagu, sem se še enkrat v polnosti zavedla pomena ohranjanja slovenskega jezika, kulture in literature.
Tokrat nas je bilo že precej več. K večjemu številu je gotovo prispeval dekliški zbor iz Ribnice, ki je na povabilo duhovnika, ki je imel mašo in je mimogrede odgovoren za cel Benelux, prišel na Nizozemsko polepšat bogoslužje.
Zaradi zmede z vlaki sem malo zamudila in se zato čimbolj ponižno in tiho usedla zadaj k Polflietovim. Tamali dve sta me takoj zregistrirali in Kristina mi je že naslednji trenutek hitela sedet v naročje. Drugače pa sta bili cel čas nadpovprečno in nedojemljivo pridni in mirni. Prav nenormalno :)
Po maši je sledil kulturni program ob kulturnem prazniku. Najprej smo zapeli Zdravljico - kar kocine so mi šle pokonci. Potem pa je nastopil zbor s par komadi. Pri komadu Nocoj pa oh nocoj, vstane iz publike en fant in s prodornim moškim glasom odgovori 'Ne joči, ljubica, ne bodi žalostna, če dobrih sedem let, se bova vidla spet'. V trenutku so me spreleteli mravljinci. Pre-ču-do-vi-to. Sem našla posnetek te pesmi na netu: http://www.narodne-pesmi.si/pesmi_besedila_pesem.php?id=512&mp3=228. Ganljivo.
No, saj veste, kako mene gane lepo petje. Najbrž, ker sama tega ne zmorem, mi je toliko lepše, ko vidim/slišim, da drugi uporabijo svoj talent. Moški glasovi so pa itak the best. Polona že ve. Zakaj bi drugače hodili skupaj z Vodopivci na Triglav? Haha. Rozi pa tudi, ko mi je na poslovilni žurki pripravila tako presenečenje, da mi je prišla pet moška zasedba.
V glavnem, na koncu ogovorim tega fanta solista. Izkaže se, da že 7 let živi tukaj in študira na konzervatoriju v Haagu. Ja, mravljinci, vam povem.
Nazaj k rdeči niti. H kulturnemu programu smo pripomogli tudi sami. Duhovnik nas je prosil za sodelovanje, in sicer, če bi bili pripravljeni prebrati nekaj Balantičevih pesmi. Po njegovem uvodu z Balantičevim življenjepisem smo tako med zborovskimi pesmimi vskočili mi. Bogato.
Zatem je sledil še zabavni program, to je piškotki in čaj in klepet na dolgo in široko. Lekker gezellig! Hahaha, zdaj ti dve besedi seveda že obvladate, kajne?
Sicer sem tudi sama ogovorila nekaj ljudi, vendar sem se večino časa ubadala s tamalima. Zato pa, ko so se spravili v avto za domov, v jok. Mojca ook mee! Mojca tudi z nami! Cukri za past dol.
Sem pa slišala, da smo spet v Družini. Na koncu smo se fotografirali, kot že takrat v začetku decembra, in očitno je bila gospa Metka tako pridna, da je poročilo že poslala na uredništvo, tako da je vse ažurno zabeleženo.
Zavesten slovenski pozdrav z Nizozemske v mojo prelepo domovino.
Balantičeva pesem, ki so mi jo dodelili v recitacijo:
Minil je čas
Minil je čas, ko me je norca motil
vsak vrisk krvi, vabljiv oči sijaj.
Odšel bom in ne pridem več nazaj,
Gospod, za Tabo sem bom zdaj napotil!
Pomagaj, Kristus, mi , da bom ukrotil
bolest po zemlji, ki je rodni kraj,
to zadnjo in največjo slo zmehčaj,
da ves bom Tvoji luči se zarotil!
In to Te prosim še, da odpustiš,
da metal blato sem v srca izvir:
premogokrat bila je pesem kletev.
Bila kot jaz za večno smrt je žetev,
a Ti življenje si, svoboda, mir -
in vem, da vsakemu se rad deliš!
Selitev prinese s sabo tudi spremembo naslova. Navajam ga spodaj. Spremenila oziroma popravila sem ga pa tudi že v svojem gmail profilu in se torej pojavi pod vsakim mejlom, pod mojim imenom. Vesela bom vaše kartice. :)
Hey. I don't think you guys know that I've moved recently. For my new address, look below this message. Otherwise, you can always get my address at the bottom of my e-mails, attached to my signature. I can't wait to get a postcard from you. :)
Hoi, Nederlandssprekende mensen. Ik vermoed dat jullie niet eens weten dat ik inmiddels ben verhuisd. Alleen maar binnen Leiden, hoor. Dit is mijn nieuw adres. Je kan het ook altijd terugvinden onder mijn naam in de e-mails. Ik verheug me al op jullie kaartjes. :)
Vrijheidslaan 836
2321 DX Leiden
Nizozemska/the Netherlands/Nederland
V zadnjem tednu januarja sem se torej ubadala s tem, kako bi karseda efektivno in ekonomično spakirala svoje trenutno življenje. Sicer se da kupiti take lepe verhuisdozen (škatle za preselitev), ma zakaj bi človek zapravljal za take stvari, ko pa se lahko odpraviš do bljižnje trgovine, kjer se jih kopičijo celi vozički. Tako se nagrmadila par škatel (od ruma, haha) in se lotila pakiranja. Je šlo kar hitro in nadvse sistematično. Vse to sem potem zložila na hodnik, da Jorien ne bi bilo preveč v napoto, ko se vrne. Na fotkah manjka še slavni kovček, ki ga vendarle še nisem vrgla proč, ker sem vedela, da mi bo še prišel prav pri selitvi.
Po uspešnem pakiranju se je odprlo novo vprašanje, in sicer kako bom jaz vso to šaro preselila. Se je zdi malo, ma se je je nabralo kar veliko. Premišljevala sem o taxiju, o najemu avta, o najemu bakfietsa (kolo s takim vozičkom spredaj), ma sem rekla, bomo že zrihtali. Do takrat bo roba počakala tam. Cimre niso imele nič proti, tako da super.
Rešitev je prišla nepričakovano. Romana (prejšnja objava) je en večer na večerjo povabila soseda od zgoraj, ker ji občasno pazita na mačke, pa se jima je hotela na tak način malce zahvaliti. Med pogovorom tipo enkrat omeni, da ima avto - aha, hops, zgrabi priložnost, hihi. No, in res se dogovorimo, da mi pomagata pri seljenju. Najlepša hvala, Gijs in Sonia. Obdajajo me dobri ljudje. Kakšen blagoslov!
V nedeljo, 7. 2., popoldne se tako iz Voorschotna odpeljemo v Leiden. Najprej na Oude Rijn 54a, da vse naložimo v avto. Brezplačni fitnes - gor in dol po strmem nizozemskem stopnišču. Naj prikažem spuščanje :)
Prva fotka: pogled navzdol na stopnišče iz mojega, drugega štuka;
druga fotka: pogled nazaj gor na to isto stopnišče iz hodnika prvega štuka;
tretja fotka: pogled navzdol iz prvega štuka na stopnišče pri vhodu.
Naporno, vendar to mi hitro zrihtamo. Še pozdrav cimram, ki so doma, in zbogom.
Potem pa se natovorjeni odpeljemo na Vrijheidslaan 836, kjer me že čaka Sabrina v moji novi sobi. Pomagata mi še vse zložiti v avlo, iskreno se zahvalim in poslovimo se. Iz avle mi stvari pomaga nositi Sabrina.
Dobrodošla v novem domeku. Študentski dom. V našem delu nas je deset cimrov. Če odštejem sebe, moram torej spoznati celih devet folka. Hudo. No, ma počasi bo, saj se kar zmerno prikazujejo v kuhinji, tako da gre počasi, ma gvišno :)
Dozdaj sem spoznala: Sosed na desno - Ron. Cimer čez hodnik - Sven. Soseda na levo - Elske. Potem pa v ostalih sobah, ma jih ne znam niti porazdeliti, ker sem jih srečala v kuhinji: Cor, Bas, Erica. In jaz je sedem. Torej še trije. Kul.
Prejšnja pogodba je torej pretekla 31. januarja, medtem ko sem prebivalka trenutne sobe lahko uradno postala šele 8. februarja. V tistem tednu vmes sem bila brezdomka in sem vsako noč prenočila pod drugim leidenskem mostom. Lahko si predstavljate, da to vsaj ni bilo težko, ko je pa toliko mostov :)
Brez skrbi. Ti moji mostovi so bili Romana. Eno slovensko dekle, ki mi je z veseljem ponudilo streho nad glavo v svojem stanovanju v bližnji vasi Voorschoten. Sicer mi je tudi Teja ponudila, da bi bila pri njih, vendar so se prejšnji teden lotila predavanja in se nisem hotela vsak dan fijakat gor in dol.
Tako sem pa vsako jutro nadvse zdravo in športno odkolesarila v Leiden na predavanja. Po poti sem razmišljala, kako sem doma sicer tudi veliko kolesarila, vendar ponavadi nikoli z namenom nekam priti, ampak bolj rekreativno, medtem ko je tukaj to res normalno in običajno prevozno sredstvo na vse mogoče konce. Tako sem se tudi na deževno torkovo jutro brez pomisleka v Leiden odpravila s kolesom. Deževno jutro, cesta pa še malo snežena in tudi ledena od prejšnjih dni. Jaz pa kar pogumno pedaliram. Dokler na enem desnem ovinku ne pogrnem. Nadvse elegantno in nadvse konkretno. Hahaha. Iz bljižnjega avta izstopi en tip in zaskrbljeno vpraša, če sem ok. Pod dozo adrenalina kar ne čutim nobene bolečine, hitro se poberem in mu hitim zatrjevati, da sem kul. Od zmedenosti kar v angleščini. Potem pa tipo preseneti z vprašanjem: En de fiets? (In kolo?) Hahahaha. Me strže in v smehu odgovorim, da je tudi kolo v redu, hahaha. Če to ni bilo tipično nizozemsko, hahaha.
Razen tega incidenta je bivanje pri Romani minilo prav prijetno. Vseeno sem bila tisti teden kar nekam zmedena. Kar naenkrat nimaš svojega koščka pod soncem, živiš iz rukzaka in moraš vse prenašati s sabo. Sem se morala kar hitro navaditi razmišljati zelo široko in dolgoročno. Na primer, kaj vse moram v ponedeljek spakirati pri Jorien, da bom imela en teden kaj obleči pri Romani in še kaj lepega za dogodke preteklega vikenda.
Nadvse prijeten pa je bil občutek, ko veš, da te nekdo čaka doma, da se vrneš s faxa, da skupaj skuhaš večerjo in potem ob čaju klepetaš pozno v noč. Ni mi bilo hudega, ne. Nasprotno.
... da se zavedam, da je sramotno to, da sem kar mrknila, ja. Ojej, ojej. Na današnji dan mineva natanko en mesec od moje zadnje objave in hkrati tudi mesec od moje vrnitve v to ravno deželo. Ob tem svojem škandaloznem (ne)dejanju ne morem ne pomisliti na filme, ko koga vklenejo v lisice in mu zrecitirajo: You have the right to remain silent. Anything you say can and will be used against you in a court of law.
Tako se bom torej zdaj skušala izvleči iz te kaše, obrazložiti dogajanje zadnjega meseca in se s tem opravičiti za moje izginotje in priti nekoliko na zeleno vejo. Naj najprej vendarle kratko in jedrnato odgovorim na zaskrbljena vprašanja: Sem živa in zdrava, ja. :)
Po vrnitvi na Nizozemsko sem se takoj poglobila v učenje, saj sem 14. januarja imela izpit iz nizozemske slovnice in besedišča. Mislim, da mi je šlo prav odlično, saj je tipinja dala v izpit prav enake primere, kot smo jih delali za vajo in za domačo nalogo. Rezultatov pa še kar ni, kar je kar nekako nedojemljivo. Na rezultate tistega prvega izpita sem že res čakala tudi cel mesec, ampak nas je bilo na izpitu najmanj 200, tukaj pa nas je v majhni sobici sedelo mogoče deset. Tako da mi ni prav jasno, kje so ti rezultati obtičali. Kakorkoli, istočasno sem na tem izpitu morala oddati en esej, tako da je bilo tistih par dni med mojih prihodom in izpitom kar pestro.
Na koncu izpita pa me je čakalo še eno nadvse prijetno presenečenje. Pred prazniki smo namreč pisali narek. Ja, hahaha, zveni prav osnovnošolsko, kajne? Ampak Nizozemci so kar nori na jezik in slovnična pravila in to in imajo prav televizijski šov Groot Dictee (Veliki narek). Sicer je profesorica nivo prilagodila našemu znanju, ker je tisti na televiziji menda kar zasoljen, vendar je bil vseeno kar zapleten. V glavnem, sem zmagala! Jupi! Ja, na koncu izpita je povedala rezultate in očitno sem imela najmanj napak (16 od povprečno 23), tako da menda dobim knjižno nagrado. Lušno! Hihihi! :)
No, ta izpitni dan naj bi bil prelomnica za oddih. Do začetka februarja namreč ni bilo predavanj in čas je bil preprosto pisan na kožo za pisanje bloga. Ampak ne. Mojco je po izpitu napadla tista dobro znana nevarna človeška slabost - lenoba! Ujej, in to prav ta ornk varianta. Samo pohajala sem in gledala filme in klepetala s cimrami in počela nič drugega. Človek bi mislil, saj to je pa ja normalno, po tolikem učenju in študiranju. Vendar vseeeno. Kdor me pozna, ve, da sem kar mal deloholika in da ne morem lih ne delati nič.
Tako da v svoj zagovor lahko povem, da sem v tistem času vendarle začela pisati eno seminarsko, že počasi pakirala stvari v škatle za preselitev in urejala birokracijo za naslednji semester. Med drugim sem skušala zrihtati, da bi mi priznali oceno predmeta Filozofija za nefilozofe s FF-ja. Mislim, da nažalost vendarle ne bo uspelo, ker se mi slavna Cvetka nič ne oglasi. Vseeno hvala vsem za pomoč pri tej zbrki.
Zadnji teden januarja, tik pred selitvijo, pa sem šla še za varuško in gospodinjsko pomočnico k družini Polfliet v Ridderkerk. Tamali sta cukra na kvadrat in smo se popolnoma ulovile, tako da je bila 'Mojca' prva beseda zjutraj in zadnja zvečer. Bila sem prava atrakcija, kot nova igrača. :) Imeli smo se senzacionalno lepo.
Potem pa je prišel 31. januar in pretekla pogodba. Se nadaljuje ...
