Dogodivščine na nizki zemlji

Nisem ravno neki športni navdušenec in ponavadi spremljam šport po televiziji le, če nastopajo naše ekipe. Tako se na primer že dogovarjamo, kako bomo, slovenska zasedba na Nizozemskem, gledali skupaj tiste tri tekme naših slovenskih nogometašev na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. En fant ima namreč neke veze, pa bo poskrbel, da bomo lahko gledali prenos preko neta. Očitno se drugače do teh tekm ne da priti. Ne bi vedela.


V glavnem, te dni poteka Giro d'Italia in letos so to slavno tekmovanje otvorili v soboto v nizozemskem Amsterdamu. Včeraj, v nedeljo, so prevozili relacijo Amsterdam - Utrecht, danes pa so kolesarili od Amsterdama (preko poleg drugih mest Leidna) vse do Middelburga (od Amsterdama pojdite ravno dol proti jugu-jugozahodu in ga boste našli). Z Ronom in Vincentom smo okrog poldne odšli na cesto Lammenschanseweg, kjer naj bi prišibali mimo (uradna stran Gira je namreč vse vnaprej izračunala, kje bodo ob kateri uri glede na hitrost). Fotoaparat sem že vzela s sabo, ampak so mi nagajale baterije, tako da kakšnih senzacionalnih fotk žal nisem utegnila posneti.
Na obeh straneh ceste se je gnetlo ljudi, precej njih v rozi barvah. Nimam pojma, kaj je finta te roza barve, v glavnem cel Amsterdam je bil v roza in sploh vse, kar se zadeva letošnjega Gira je v roza barvi. Grozno, hahaa.





Dirko so spremljali tudi gradbeniki, ki so imeli gotovo najbolj fenomenalen pogled. Ko je šla mimo ta glavna skupina, pa se je ustavil celo vlak, ki je ravno šel mimo po viaduktu, pod katerim smo stali. Kakšen smeh! Da se celo vlak ustavi. No, konec koncev, saj odrvijo itak v par sekundah mimo in vlak je slučajno imel dober tajming, da jih je ravno takrat ujel.




Vodilni prvi trije so prišli sicer vsaj pet minut pred večino, vendar jih je potem tudi glavnina ujela, saj smo potem doma pogledali konec dirke po televiziji. Prav lepo je bilo gledati posnetke po televiziji. Dirka je namreč potekala po provinci Zeeland, kjer so sipine in nasipi prepredeni z mostovi čez ogromno reko Šeldo, ki se izliva v razburkano morje. Bil je lep jasen sončen dan, tako da je bilo res lepo opazovati pokrajino, po kateri so dirkali.


Naj ob tej priliki predstavim cimra Vincenta, ki se nama je z Ronom v zadnjem trenutku pridružil pri ogledu dirke. Danes se je namreč po cirka dveh tednih vrnil v dom, ker se je doma učil in pripravljal za izpite. Vrnil se je enkrat dopoldne in se takoj lotil pospravljanja, ker je pač na vrsti za čiščenje. Čisto me je očaral, saj se je dela lotil prav resno. Zvečer pa je bil še ta glavni pobudnik za skupno večerjo, s katero smo se ravnokar napokali.



Vincent (levo; desno je Ron, the krt) je mladenič 20 let (ravno v času, ko je bila Polona na obisku, je praznoval svoj okrogli jubilej) in študira zdravstveno nego (Ana, ej, tudi on sodeluje pri nizozemski varinati MediMedo. Kul, a?). Drugače je zelo pozoren in prijazen in nadvse prijeten sogovornik. Igra saksofon v enem bendiču in je tudi adrenalinski tip. Vsako leto gre namreč z grupo prijateljev v eno državo, ki jo prehodijo, prekolesarijo, preplezajo, preplavajo in na vse možne načine raziščejo njeno adrenalinsko ponudbo. Tako je letos v igri Slovenija, yeah! Seveda sem se izprsila v svoji vlogi ambasadorja Slovenije in mu jo karseda na lep način predstavila, tako da se morajo zdaj samo še odločiti. Torej, nadvse prisrčen tipo z očarljivim nasmeškom in prešernim smehom. Zna biti tudi sarkastičen, ma po moje ni tak v osnovi, pač pa to vklopi le kot obrambni sistem, predvsem v komunikaciji z Basom, ki zna konkretno zajesti človeka, hm, haha.

Neko jutro se še sva zalimana odpravim v kopalnico. Mislim, da je bilo okrog osme zjutraj, kar je že tako zgodaj, zame, ki nisem jutranji človek, pa sploh. Potem se odpravim v kuhinjo, da si skuham čaj in se počasi spravim k sebi. Sosed Ron že ves naspidiran stoji v kuhinji s svojim lončkom kave – tipo spije nenormalne količine kave! Dvigne roko v pozdrav namesto 'dobro jutro' in brez kakšnega uvoda ali česarkoli vpraša: 'Hoe zeg je mol?' (Kako rečete krt?) Še napol zaspana, ga čudno pogledam: 'Mol?' (Krt?) in si ob tem mislim, zakaj pod soncem bi človek ob osmih zjutraj od mene hotel vedeti, kako se v slovenščini reče živali krt. Ker je očitno mislil, da ne poznam besede, mi razloži: Weet je die dier die onder de grond leeft en in de grond graaft?' (Veš, tista žival, ki živi pod zemljo in po njej koplje?'). 'Ja, ja,' mu rečem, 'te že razumem. Ma zakaj pod soncem bi ti to zdaj rad vedel?' Oba bruhneva v smeh. Jaz mu besedo seveda povem, odgovora na moje vprašanje pa še vedno nisem dobila, hahaha. Potem se trudi izgovoriti 'krt' in mu sicer uspe, ma na tak smešno srčkan način, da me totalno strže. Vedno ko pomislim na ta dogodek, se moram začeti smejati in zdaj ga občasno imenujem kar krt. On pa včasih kar tako sam od sebe reče 'krt', me pogleda in se začne režati.

Sicer sem navajena, da me vsaketoliko vpraša po slovenskih besedah, ma takrat me je pa res vrgel iz tira, no, hahaha. Je pa res izjemen, saj si besede neverjetno hitro in dobro zapomni. Obdelala sva že besede roka, noga, oči, uho, nos, dobro jutro, dober dan, dober večer in se vidimo. Zanimivo pri njem je, da se vedno spomni kaj popolnoma odpičenega.
Zdaj imam projekt naučiti ga reči 'hvala', ker on reče 'huala', in ga moram torej naučiti kombinacije 'hv'.

Opazila sem, da me večkrat vpraša po imenih živali, mogoče zato, ker dela magistrko na temo, kakšno prehrano je imelo govedo v bronasti dobi in zakaj so krave prek obdobij različno velike. Nekaj takega. Ne me vprašati glede podrobnosti. Po izobrazbi je arheolog, tako da se večkrat pogovarjava o takih temah. No, pogovarjava - on bolj govori, jaz pa poslušam. Dejstvo, da imam sestro arheologinjo, ne pomaga, da bi take stvari vedela tudi jaz. Na žalost. :S

Drugače pa je Ron alias krt moja sorodna duša. Mogoče si res nisva sorodna na področju študija, naju pa zato druži ljubezen do glasbe, branja in umetnosti. Redno prečekirava, kaj trenutno bereva. Jaz mu poročam, kaj se učimo na umetnostni zgodovini, on pa mi potem postavlja najbolj nemogoča vprašanja, haha. Vaje benda pa tudi redno spremljam - tudi če ne bi hotela, ne bi šlo drugače, saj so stene tanke in slišim prav cel koncert :) Poleg tega si redno izposojam njegove cd-je, saj je njegova soba pravi glasbeni tempelj. Celotna stena je napoljena s cd-ji, v kotu stojijo tri električne kitare in zvočniki, na sredini kraljuje glasbeni stolp, zraven njega pa – oči se mi zasvetijo – predvajalnik za plošče, ob katerem se kopičijo kupi plošč. Divje!

Kot rečeno ima skupaj s par prijatelji rock-bend, ki občasno vadi v njegovi sobi. Zaenkrat preigravajo tuje komade, ma so pridni. Če povzamem, iz njegove sobe se stalno sliši muzika, in ko ga en teden ni bilo doma, je bila razlika oziroma tišina več kot očitna. Najbolj je odpičeno, ko grem po hodniku in iz njegove sobe slišim Elvis Jackson. Ja, ne izposojam si cd-jev le jaz, ampak tudi on in Elvisi so pri njem padli na zelo plodna tla. Prodano! Naloga opravljena. Elvisom sem priskrbela še enega fana. :)


Ron ali krt ali kar Sosed me v glavnem prav vsak dan (če je doma, drugače pač vsakič, ko se vidiva) nasmeje in mi polepša dan. Večkrat se srečava na hodniku in v kuhinji, ali pa greva za minuto ali dve na obisk drug k drugemu in vedno kakšno rečeva. Razlog, da toliko časa preživiva skupaj, je po mojem zelo preprost. Sva namreč edina, ki sva precej doma in navadila sva se, da se lahko kadarkoli oglasiva mimo.

Danes zjutraj, na primer, se je ponižno primajal v mojo sobo in vprašal, če bom popoldne doma. Rečem, da imam faks do štirih, potem pa da bom doma, ja. Pa vpraša, če bi mu zlikala srajco, ker je zvečer igral na slovesnosti ob spomine na žrtve druge svetovne vojne (in mislim, da tudi vseh drugih vojn). 4. maj je dan spomina na žrtve in ob osmih je po celi državi dvominutni molk, ki se začne s skladbo na trobento. Pri slovesnosti na osrednjem amsterdamskem Damu je bila verzija malce drugačna, ta na posnetku iz Anglije iz leta 2008 je pa ta, ki jo je Ron toliko dni, vključno z današnjim celim dnevom, pridno vadil. Preden je šel, sem ga pripravila do tega, da mi jo je zaigral še enkrat. Malce v zahvalo za likanje, sem rekla, haha, malce pa zato, da se navadi stresa in pa da sem ga štopala, da ne bo prehiter ali prepočasen.





Hotela sem narediti še fotko, da ga obeležim na svojem blogu, pa se je nasmehnil s tistim svojim znanim smehom in rekel No pictures, please! :) Mislim pa, da sem njegovo zanimivo osebnost kar dobro predstavila. Naj to odtehta vizualno podobo.

Na deževen, turoben ponedeljkov večer naj napišem objavo o ponedeljku pred enim tednom. Tisti ponedeljek je bil lep, sicer ne prav sončen, vendar primeren za obisk obale in kot nalašč za Polonino fotografsko izživljanje :)

Polona na šik rent-a-bike rdeči konjičku, jaz pa na svojem rjastem kljusetu, v borbi z nasprotnim vetrom proti obali.
Veter je na obali še pridobil na svoji moči, tako da naju je čisto premrazil in sva si morali privoščiti kavo v kafiču na obali. Dokler naju pa še ni prav prezeblo do kosti, sva nabirali školjke, opazovali jahače na konjih in se lotili pravega fotosešna s statičnimi in aktivnimi pozami :) Interaktivno!










Zvečer naju je čakala še pot v Haag, kjer naj bi igrala kitaro pri taizejski molitvi v Haagu. Ob prihodu domov sva se tako razkomotili, da bi na koncu skoraj zamudili - ker je treba z enega vlaka teč na drugega in potem ulovit še tram -, vendar se je vse fajn izteklo. :)




Sodelovanje pri molitvi je potekalo toliko laže, ker sva se s solistko - eno slepo dekle z nebeškim glasom - poznali že od prej. Kljub manjšim lapsusom smo izvedli eno prav fajn taizejsko molitev s pravim taizejskim vzdušjem in s pravimi taizejskimi brati, hahaha.

UP slovenske mladine :)
Akademski pevski zbor Univerze na Primorksem (APZ UP) je pod vodstvom dirigenta in skladatelja Ambroža Čopija te dni nastopal na Nizozemskem.
Medtem ko se je v četrtek na njihovem nastopu v kraju Venray na jugu Nizozemske menda kar trlo ljudi, je bila udeležba danes, na deževen nedeljski dan v Haagu hudo klavrna.
Nastop je bil seveda kljub temu čudovit in doživetje veličastno. Spet so mi kocine hodile pokonci ali pa kar obstale pokonci.

V prvem delu so nas očarali z repertoarjem (latinskih) verskih, v drugem delu pa so nas popeljali po raznih slovenskih pokrajinah s tipičnimi ljudskimi komadi. Zadonelo je! Zvok je poslal vibracije skozi celo telo. Za to je, poleg njihovih ubranih glasov, poskrbela tudi neverjetna akustika cerkve.

Poleg akustike je cerkev sama izredno lepa. Zgrajena in okrašena v 20. stoletju, se postavlja s prečudovitimi mozaiki v italijanskem stilu. Prekrasno.








Veste, kako je kdaj vreme odločilno, ko se odločate, ali bi kam šli ali ne? Meni je to precej znano, vendar le v primeru, ko mi je nekako vseeno, ali bi nekam šla ali ne. Tokrat pa sem si že ves čas želela na ta koncert, le vreme mi je precej nagajalo. Ves dan je deževalo in občutno se je shladilo (6 stopinj), tako da volnen plašč ni bil odveč. Kljub neobetavnemu vremenu sem se vseeno odpravila v Haag in slovensko petje me je kot že tolikokrat poprej spet ganilo v dno duše.

Tako sem tudi jaz pretekla dva dni preživela v nedelovnem vzdušju. V soboto zvečer sem šla na rojstnednevno zabavo k Pietru, današnja nedelja pa je minila ob zvokih slovenskega petja.

Domov sem se vrnila premražena in lačna in si želela samo nekaj konkretnega in toplega za pojest. Hvala Bogu za cimre, ki so ravno začeli kuhati in me povabili zraven. Zlati ste! Hvala!

Očitno mi je dogajanje celotnega dne s slastno večerjo vred dalo toliko energije, da sem po večerji pomila ne samo svojo, pač pa vso posodo, ki je ležala okrog (Pucka, očitno je bilo samo vprašanje časa, kajne?). Ron in Janneke sta tudi padla noter (prostovoljno ali na mojo prošnjo ali pritisk, to ne vem, haha) in mi pomagala in skupaj smo naredili eno ogromno dobro delo. Ron kar ne more priti k sebi, kako čisto je, in me že tolaži, da ne bo dolgo tako in naj si ne ženem k srcu. Hahaha, sploh ne, sem mu zagotovila, danes sem bila preprosto v neki pospravljalni volji.

Zdaj sedim tukaj in pišem blog in slišim začuden glas Svena, ki je ravno vstopil v kuhinjo: 'Wat is er gebeurd? Serieus, wat is er aan de hand?' (Kaj se je pa tukaj zgodilo? Resno mislim, kaj se dogaja?)
Namuznem se. It feels good! :)

Zgodba Troje in trojanskega konja spada, bi rekla, kar med splošno znanje. Vse zgodbe pred tem in po tem, vse možne prerokbe, vse povezave so pa malo bolj skrite in vanje sem se v letošnjem šolskem letu precej poglabljala. Pisala sem namreč seminarsko nalogo za umetnostno zgodovino, v kateri sem primerjala ikonografijo dveh filmov s temo Troje, in sicer filma Helen of Troy iz 1956 in Troy iz leta 2004. (Mimogrede, filmov s to tematiko je še nešteto, npr. Helen of Troy iz 2003, itd. )

Za potrebe študija (zakon, a? haha) sem torej oba filma naštetokrat pogledala in znam zdaj že čisto na pamet, kdo ima modro, črno ali rdečo obleko, kakšne geste kdo uporablja, ali so bogovi v filmih prisotni ali ne, itd. Dejstvo je, da oba filma v določeni meri odstopata od Homerjevega originala, vendar to ni bilo bistvo mojega mojega dela, pač pa, kako so režiserji določene stvari uprizorili, ali zmoreš propoznati junake po njihovem izgledu, na kaj so se najbolj osredotočili in čemu so dali poudarek. Tako sem padla takrat v tisto seminarsko, da sem se celo lotila branja Iliade, čeprav so me prijatelji posvarili, da je nadvse dolgočasno in dolgovezno delo. In tudi res je, vendar neka motivacija in skrita sila me je kar gnala, da sem se počasi prebijala skozi.

In glej, čudo prečudno! Kaj mi je dalo spet misliti na to seminarsko? Pretekli petek, pred enim tednom, preden je prišla na obisk Polona, sem bila na pevskih vajah. Na koncu je dirigent povedal, da ima slučajno dve karti za opero v Amsterdamu, če bi kdo želel iti, ker onadva z ženo ne utegneta. Ob besedi 'opera' so se mi v glavi zvrstile vse opere, na katere sem kdaj šla in jih vse le mukoma preživela, tako da se zanje nisem niti zagrebla. Poleg tega sem rekla, da imam obisk in da bova verjetno raje kam drugam šli kot pa v opero na sončno nedeljo. Pa vendar je usoda hotela drugače. Vsi so kar izginili, ostala sva sama z dirigentom in na koncu sta karti pristali pri meni. Škoda bi ju bilo ne izkoristiti, sva se oba strinjala.
Prav, sem rekla, bom pa še enkrat poskusila srečo, mogoče sem v dolgih letih spremenila mnenje in mi bo opera celo všeč, pa še presenečenje bo za Polono, sem si rekla, mogoče bo pa kul. Upanje mi je predvsem zraslo, ko sem pogledala na karto, za katero opero sploh gre, in mi je naslov Les Troyens obetal nekaj v zvezi s Trojo, ki sem jo pretekle mesece tako predelovala. Mislim namreč, da ogromno pomaga, če vnaprej veš, kaj bo gledal in poslušal, ker veliko laže slediš.


Poloni je bila ideja tudi všeč in tako sva se na toplo, sončno nedeljsko jutro odpravili v Amsterdam. Opera naj bi trajala šest ur, tako da sva se že vnaprej soglasno strinjali, da bova pogledali le en del, ker se nama je zdelo škoda sončnega dne. Že samo dejstvo, da greva v amsterdamsko opero, se nama je zdelo veličastno, ko pa sva vstopili v dvorano, so mi kocine res šle kar pokonci.


Orkester pred/pod nama, ogromen oder, teatralne inštalacije, veličasten zbor in pa čarovniška Kasandra v glavni vlogi (prvega dela). Peli so v francoščini, zato smo imeli nadnapise, ki so bili predvajani na ekrančku nad odrom. Res priročno! (Če dobro pogledate fotografijo z inštalacijo oranžne konjske glave, jih lahko vidite.)






Gre za opero Les Troyens (Trojanci) iz petih aktov Hectorja Berlioza. Prvi del (ki sovpada s prvim aktom in to, kar sva midve videli) govori o Troji v trenutku, ko so Grki kao zapustili trojansko obalo in na njej pustili trojanskega konja. Kasandra ves čas opozarja na padec Troje, vendar je nihče ne posluša, zato Troja konča v plamenih. Druga dva dela (preostali 4 akti) govorita o Eneju, Trojancu, ki je uspel pobegniti iz goreče Troje in se odpravil v Rim, kjer naj bi ustanovil mesto Rim, in njegovi ljubezni z Dido. Ta dva dela sva izpustili, vendar mi je že prvi del povrnil vero in upanje v to, da bom zdaj še kdaj šla v opero. Bilo je veličastno. Petje, igra, strukture, barve, vse je pripomoglo k veličastni celoti.






Verjamem, da bi nama tudi celih 6 ur hitro minilo, vendar sva šli raje še malo na sonce, med kanale, v mestni vrvež.









Topli dnevi so zvabili ljudi na plano in tako so pluli po kanalih, se sončili na balkonih ali pred hišami, posedali v kafičih, na stopnicah in klopcah in tako skušali uloviti dragocene sončne žarke. Na glavnem trgu (Dam) pa je mrgolelo ljudi željnih zabave in adrenalina, saj so, najbrž že v pripravi na Kraljičin dan, postavili ringelšpil.


Tudi nama dvema se ni nikamor mudilo, tako da sva se ležerno sprehajali, si privoščili sladoled in z veseljem posedeli na toplem sončku v zatišju vrtička v objemu tulipanov ali med vreščečimi zvoki klepetave množice.