Danes sem šla na kosilo z eno Belgijko, ki sem jo pred kratkim spoznala. Med pogovorom prideva tudi na temo Slovenija in mi omeni, da je pred kratkim na neki oglasni deski na univerzi opazila en letak za slovenski večer in da je takoj pomislila name. Tistega letaka sicer potem nisva več mogli najti, ampak bila je prepričana, da še ni mimo, in mi svetovala, naj poizkusim to poiskati na netu. In res, jaz to vtipkam v Google in voila', čarobna mašina mi odgovori na moje vprašanje.
http://www.hum.leidenuniv.nl/ruslandkunde-slavisch/hoofdpunten/sloveense-avond.html
Link je v nizozemščini, zato naj na kratko povzamem. Gre za nekakšen literarni-kulturni-družabni večer, organiziran na oddelku za slovanske jezike. Med drugim bosta dva človeka pela slovenske pesmi, prevajalka Tanja Mlaker (ki veliko prevaja iz nizozemščine, sem jo enkrat tudi že srečala) bo predstavila delo Svetlane Makarovič, nekdo bo predstavljal našega Franceta, haha, na koncu pa bo čas tudi za pokušino vina, sira in 'ham', po mojem mislijo pršut.
Ne da bi rabila kako dozo slovenščine, ma se mi zdi prijetno, najprej sploh vedeti, da oddelek obstaja, še več, da živi, pa tudi imeti tako zanimivo priložnost in slišati o svoji državi v tujini in skozi oči tujcev.
Ko ravno govorim o oddelku slovenščine, naj vam povem še nekaj bolj zanimivega. Sama sem kmalu padla dol ob tej novici. Mogoče bo zvenelo smešno iz ust nekoga, ki se uči jezik, ki tudi ni ravno svetovne razsežnosti. Ma ajde, nizozemščina ima vsaj več miljonov govorcev. Hm, koliko pravzaprav, Mojca ... hm, trenutek za raziskavo ... Ok. Wikipedia pravi 27 miljonov. Kakorkoli ...
V glavnem, pred kratkim si pišem malo z eno Kitajko, s katero sva skupaj študirali pred tremi leti tukaj v Leidnu. Ona je medtem dokončala BA Dutch Studies tukaj in se vrnila na Kitajsko, kjer poučuje nizozemščino na univerzi v Pekingu. Pa mi poroča, da je oddelek nizozemščine še zelo mlad. Aaaaampak, da je oddelek slovenščine še mlajši. Hahaha. Slovenščina na Kitajskem. To bi pa res rada doživela. Neč ku v Peking bo treba za to izkušnjo :)
No. Še eno poglavje v sklopu 'svet je majhen'.
Prelep slovenski pozdrav, dragi moji.
To zna biti kar težko razumljiva, za nekatere celo težko prebavljiva objava. Hahaha, poročam namreč o koncertu nizozemske punk-rock skupine Heideroosjes, na katerem sem bila v soboto zvečer.
Na Nizozemskem je to zelo dobro znan bend. Kot bi pri nas rekel ... ne vem prav, s kom bi jih primerjala pri nas. Mogoče z Big Footi. Čeprav se mi zdi, da BFM posluša širša publika, kot pa na Nizozemskem Heideroosjes. Na primer, ko sem omenila dvema cimrama, kaj grem poslušat, sta me samo čudno pogledali, zamahnili z roko in komentirali Bah! Hahhaa. Tudi velika večina drugih, ki sem jim to omenila, ali niso poznali ali ni bila ravno njihova stvar. Tako sem ostala sama. Ampak to me pač ni odvrnilo od tega, da sem v soboto zvečer svoja ušesa peljala na pašo :)
LVC Leiden je recimo kot ena Mostovna. Ta glavno prizorišče res čist sliči na Mostovno. Nad to 'halo' je potem še manjše plesišče bolj za afterparty in mogoče bolj alternativo. Gor sem bila le enkrat leta nazaj, tako ne znam prav povedati. Nadzor je mal bolj hud, tako vsaj izgleda, ko te pri vratih pričaka gora mišic enega črnca, ma drugače noter je pa živ kaos. Hahaha.
Karta je bila za naše pojme draga - 13 evrov. Folk na KAŠ-u še 500 tolarjev ni bil pripravljen dati. S karto imaš potem vsaj zastonj garderobo. Pijača pa tudi ni pretirano draga. Kljub vstopnini se je trlo ljudi.
Na karti, ki ima mimogrede črtno kodo in ti jo poskenira, ko vstopiš, (fancy, yeah), je pisalo, da se koncert začne ob 20.00. Jaz, vajena, da se nič ne loti pred deseto, sem si vzela čas in ob osmih še mirno sedela ob svoji večerji. Ma hkrati sem pomislila, da mogoče se pa držijo ure. Tako sem po malce bolj obilni večerji, da bom imela energijo za plesat, odpravim in pridem 15 do devetih tja. Vstopim, se znebim bunde, šala itd., prečekiram prostor in vidim, da se predskupina že pripravlja na odru. Tako da, kul, si mislim, se vsaj ne bom dolgočasila in kot en kup nesreče sama hodila naokrog, hahaa.
Vseeno imam dovolj časa, da se aklimatiziram. Zavzamem pozicijo pred mešalko in si tlačim koščke papirnatega robčka v ušesa, ko na stropu zagledam ekran, ki te opozarja na višino decibelov. Očitno je 105 decibelov nekakšna meja, ker so bile do tam cifre zelene, potem pa rdeče. Da nisem edina zaskrbljena za svoj sluh, vidim, ko gresta mimo dva tipa, ki sta tudi zaposlena s takistim početjem. Ob tem se še malo razgledam po publiki. Še zdaleč nisem stara, kul, hahaha. Sicer se pred mano nagrmadi gruča mladostnikov. Saj najbrž so bili srednja, ma mene so spominjali na moje učence, hahaha. Ob straneh pa starejši, v srednjih letih, stari punkerji in verjetno legende LVC-ja.
Prva skupina Weltmeister. Hja, ustrezna predskupina za Heideroosjes, ma mogoče celo malo preveč garažni na trenutke. Pogrešala kaj bolj dodelanega. Ma modeli pa itak.
Naj padem v podrobnejšo razlago za tiste, s katerimi nam je ocenjevanje bendov, zvoka, muzike, postavitve, iskanje povezav itd. največji užitek :)
Dva kitarista, en basist in en bobnar. Kitarist na levi je malce manj obilen Michael Moore, ma identiko, haha, ma virtuoz na kitaro. Priden. Kitarist na desni je kao frontman, poje in kao povezuje. Zakaj 'kao' še pride. Drugače tak tipičen garažni bend dečko. Bobnar kljub svoji pomembni vlogi žal v ozadju . Glavna pozornost je namreč usmerjena v štiristrunskega basista. Hja, če imaš Elvise ali BFM za model, pozerskega basista preprosto ne moreš. Hahaha. Nek tak gol dolgin, ki je stal na sredi in še malo naprej, tako da je v bistvu totalno zasenčil frontmana. Ne morem pa reči, da ni obvladal, ma me je s svojim nastopom odbijal. Zvok je bil na trenutke slabo razporejen. No, ja, mogoče vedno pogrešam bolj izrazite base. Kakorkoli ...
Igrajo dobre tričetrt ure. V času do ta glavnega benda se še malo razlegam in prečekiram vse posterje, plakate, spored z napovedmi za prihodnje špile, majce, cd in ostalo šaro od bendov, ki jo prodajajo, potem se v pričakovanju ta glavnih zvezd podam kar spet po oder. Muzika se v tem času vsaj dobro sklada z vzdušjem. Sex Pistols s svojo Anarchy seveda ne odmanjkajo.
Ja, še par dejstev v vednost. Najprej, kako sem jaz sploh prišla do tega benda. Ena Nemka, prijateljica od Rosane, mi je zapekla njihov cd, ker je vedela, da študiram nizozemščino in da sem bolj od punkrocka. Večkrat sem si preigrala tisti cd in sem si rekla, da bi jih ob priliki, če rata, rada slišala tudi v živo. In seveda sem zato to priložnost izkoristila. Morate pero' vedeti, da jih ne poznam tako zelo, sploh pa ne skladb. Sicer sem nekatere komade prepoznala, ker sem se pred koncertom pripravila nanje, ma drugače sem se pač pustila presenetiti. Zame torej ne, ma so pa hude zvezde, kar se je prav hitro pokazalo. Čez slabe pol ure so zatemnili prostor in oder in ko je folk začutil, da zdaj pa bo, se je prostor pod odrom v sekundi napolnil. Mladci in mladenke so že začeli vaditi razmetavanje in intenzivno pahanje, tako da mi je hitro postalo jasno, da prostor, ki sem ga strateško zavzela, ne bo ravno najboljši. Haha. Kmalu sem nisem mogla več prosto premikati zaradi množice ljudi, ki so se nagrmadili okrog. Lekker gezellig, bi rekli Nizozemci.
Hja, to bo sicer zastranitev, ma preprosto ne morem, da vam tega izraza (lekker gezellig) ne bi razjasnila. Gezellig je beseda, ki jo v nizozemščini preprosto morate poznati in v veliki meri uporabljati, hahaha. Problem je, da je neprevedljiva. Angleška cosy naj bi bila najbliže, ampak ne pokrije vseh vidikov, tako da ni popolnoma ustrezna. Ker gezellig ni samo udobno doma na kavču, pri kaminu, na toplem s kakavom, pivičko ali kuhanim vinom in v družbi prijateljev, kar bi nekako povezali s cosy. Tudi na koncertu, ki ni ravno udoben, je lahko gezellig, ker se imaš dobro, ker si v dobri družbi in se preprosto super počutiš.
Lekker je pa itak B-beseda, ki paše skoraj povsod in jo Nizozemci pre-uporabljajo, hahaa. Originalno spada k jedi, da poveš, da je neka hrana zelo dobra. Ampak Nizozemci jo potem vtaknejo povsod. Flamci ne! Kje pa, no way. Hahaha. Ma Nizozemci kamorkoli: Ik ga lekker studeren (Grem lepo, pridno študirat), Ga maar lekker koken (Pojdi lepo kuhat), Gisteren heb ik lekker in de zon gezeten (včeraj se lepo(?) sedela na sončku), Slaap lekker ! (Lepo spi v bistvu Lahko noč), een lekker ding rečeš za tipa, ki je privlačen (dobesedno dobra stvarca, dober, hud tip). Torej, skoraj ne moreš falit. Skoraj.
V tem duhu začnejo tudi Heideroosjes. Potem ko se vsi zvrstijo na odru, začnejo namreč s komadom Lekker belangrijk (če vam povem, da belangrijk pomeni pomembno, si poskušajte prevesti ta lekker kar sami :). Najprej se iz teme prikaže kitarist. Njemu bi lahko na primer rekla lekker ding, hahaha. Kot bi vidla pevca od Nietov, ma z malo več lasmi. Nekje v tem času se za bobne usede bobnar, ki mi pa uide iz vidnega polja. Zaradi vsesplošnega kaosa pod odrom sem namreč spet nekje pred mešalko, obdana z visokimi tipi (ja, to sovražimo, hahaa). No, potem se pojavi basist. Hmal padem dol od smeha. Oblečen kot Elvis v srebrni svetlikajoči obleki z zalizki in očitno pijan, ker hoče sicer govoriti, ma mu ne gre najbolje. V obraz je pa čisti CZD frontman, le mlajši, ma ne dosti mlajši od sadomazo 'kri je noro noro tekla' (haha, ja, par lokalnih. Se opravičujem tistim, ki ne razumete). Nazadnje pa na oder priskače pevec, ki bolj sliči na kakega raperja kot punkerja. S črno čepico, mikico in tetovažami po obeh rokah. Ma drugače pa ta prava karizma. Se mi takoj pribljubi. Zna pritegniti publiko. Komunicira. Skače. Pozitiva. Energija. Obvlada. Folk podivja. Uuuuu, kar kocine pokonci. Lekker belangrijk, ja, muzika je prav res pomembna! :)
Biti sam na takem koncertu ni panike. Itak go with the flow. Sam enega rojenega govorca sem pa hudo pogrešala. Gotovo sem namreč zamudila ogromno nekih for, ki jih je pevec metal ven. Tiste, ki sem jih vendarle razumela, so bile res dobre. Moja najljubša: Als je thuis bent, wil je weg; als je weg bent, wil je naar huis. (Če si doma, bi rad proč, če si zdoma, bi rad domov. :)
Folk je znal besedila itak na pamet. Vse generacije zastopane. Aja, pomemeben podatek je, da je bil ta koncert ob njihovi 20. obletnici, tako da si lahko predstavljate, da imajo raznoliko publiko. (Recimo, da bi lahko primerjal z raznolikostjo publike ob 15. letnici BFM na Razstavišču). Pevec tudi nekaj razlaga o tem, kako so leta nazaj igrali tukaj v LVCju in naprej in nazaj, ma žal nisem razumela, čeprav je na trenutke res razločno govoril, ma ja ... žal.
Po dobri uri se poslovi, grejo z odra in sfera se nekako umiri. Si mislim, ja, ma folk, a ni to vaš bend, a ne bi vi to malo kričali, skandirali in to. Hahaha. No, potem jim le pade na pamet, da bi malo we-want-more. Pazi to, v nizozemščini. Vse možne neumnosti in osnovne besede prevzamejo iz angleščine, a we want more pa ne. Hahaha. Nog een liedje, nog een liedje! (še en komad, še en komad). In bend se seveda vrne in pevec me spet očara s svojim pristopom. Razloži, kako vedno pride folk po koncertu do njega, češ ja, te pa niste zaigrali, pa te ne, pa itd. Hahaha, čist res, jaz si vedno mislim isto. No, in danes je posebna noč, reče, pa bomo vse ta najboj stare povzeli v en tak venček. Haha. In so si dali duška. Ta prve so, po pričakovanjih, še najbolj punkovske, po Pistolsih. I'm not deaf I'm just ignoring you. Predvsem ta stare generacije padejo čist noter. Se mimo mene en možak požene v gručo pod odrom. Hhaaha, ma kaki smeh. Da ne govorim o litrih pive, ki so jo zmetali okrog.
Po slabi pol ure dodatka je pa res konec. DJ da gor drugo muziko in folk se počasi pomika proti izhodu. Ma pri garderobi ni bilo gužve, tako da ne vem prav, kam so se vsi porazgubili. Mogoče še na pivo ali pa na gornje plesišče. Ne vem. Jaz se po hitrem postopku zavijem v bundo in odpravim domov.
Zunaj prijetno piha. Že cel dan je konkretno pihalo, skoraj naša burja, in mi prav paše, da me na poti domov malo prevetri. Še prekratka je bila, ta pot domov. Da prideš s koncerta domov pred polpolnoči. Too much, hahhaa.
Pašalo. Za telo in duha.
Še ena sreda. Ura niti še ni tri, jaz pa sem že opravila svojo časopisno službo za danes. Ko sem se zbudila, je je bilo namreč nebo totalno zaprto in bila sem prepričana, da bo danes lilo kot iz škafa, zato sem izkoristila prve trenutke brez dežja. Nebo je še vedno temno in oblačno, vendar pada le lahkotno. Kakor že vse dni novembra (Z izjemo zadnje nedelje, ko je Bog prav zame pomodril nebo. Ni kaj, veze je treba met, hihihi).
Pri vsem tem dežju me je en večer prešinila misel, da nikoli (tudi leta nazaj, vsaj ne da se spomnim) še nisem slišala groma ali videla strele, in sem se čudila, saj stalno dežuje. Poleg tega je Leiden tako blizu obale. Fronte pa menda nastajajo najraje nad morjem, tako da me je res čudilo.
No, odgovor sem dobila prav kmalu, naslednji dan. To je bilo prejšnjo sredo ravno medtem, ko sem imela še natanko deset časopisev za raznest. Že cel dan je bilo temno in nebo je v svojih nedrjih moralo nositi hektrolitre. Kar čutil si lahko, kako težki so, kot da se bodo ravnokar utrgali in padli nate. In to se je tudi res zgodilo, in s tem niti ne mislim toliko v prenesenem smislu.
Stojim ravno na enem dvorišču, kjer je veliko hiš in posledično veliko nabiralnikov. Ravno želim oditi od tam do še zadnjih par hiš. Kar naenkrat udari strela, ki mi pred očmi vse porumeni. Bojim sem, da ne bom znala tega tako dobro opisati, kot si želim. Ne vem ... kot v filmih, ko pade kak meteor, za tisočinko sekunde ni bilo sveta okrog mene, ampak je bilo vse skupaj ena sama rumena luč.
Preden se sploh lahko zavem, kaj se dogaja, v isti ali mogoče naslednji tisočinki sekunde tako zagrmi, da od strahu počepnem in si pokrijem ušesa. Ne pretiravam, folk. Takega groma v življenju še nisem slišala.
In potem se ulije. Vojska kapljic iz grozečih nebesenih gmot napade in dobesedno biča ulice, stavbe, ljudi, ki bežimo pred njo. Celo najpogumnejši iščejo trgovino, v katero bi se zatekli.
Z zadnjimi desetimi suhimi časopisi, ki v tistem trenutku seveda sploh niso več suhi, sem prebijem do zadnjih nabiralnikov in nato oddrvim domov.
Koščka suhega na meni ni bilo! In govorim o času petih minut, mogoče celo manj. Preostanek večera sem prebila na suhem in toplem. V takem varnem naročju imam seveda tudi jaz rada nevihte ...
Dva dni pozneje, v petek, grem zvečer na pevske vaje in tam izvem, da se ta ista strela zadela zvonik 'naše' cerkve. Ker je tema, tega takrat nisem mogla videti, sem si pa zato to katastrofo ogledala v nedeljo. In res, fnt mwoj, ene strani zvonika preprosto ni. Tako, če slučajno niste verjeli mojem opisu, ali pa ste mislili, da pretiravam. Ha! Nisem pretiravala, torej. Hahahaha. Res je bilo ... preprosto ... brez besed.
V želji, torej, da se mi kaj takega ne zgodi tudi danes, in v upanju, da se temu po možnosti izognem, sem se dela lotila ob prvi 'suhi' priliki, in res se je danes vse srečno izteklo. Uf! Odličen občutek. Zdaj, po odlični joti za kosilo, pa spet veselo na delo za zvezke in knjige.
Esther Verhoef: Erken mij (literaire thriller)
Mensen kunnen je alleen negeren als je dat toelaat.
Erken mij is een indringende thriller over machtsmisbruik, egoïsme en een vrouw die tot het uiterste wordt gedreven.
Zo is het boek omschreven in de aanbevelingstekst oftewel flaptekst (blurb). Nu ik het uitgelezen heb, ben ik het er roerend mee eens. Dit is echter helemaal niet het gevoel dat je aan het begin krijgt. Alles blijkt zo soepel te verlopen. De liefde van de hoofdpersoon voor die man zwaait uit het boek tot de lezer heen. Besmettelijk. Je raakt zelf ook bijna verliefd op die man.
Het boek gaat over een vrouw die overwerkt wordt (burn-out) en raakt daarom heel erg depressief. Zij wordt aangeraden om dit even met de bedrijfsarts te bespreken. Langzamerhand wordt ze op die psychiater verliefd. En hij op haar. Als ze 'uitbehandeld' is, nodigt hij haar uit om met hem naar Parijs te gaan. Zij ziet er enorm naar uit. Zij is heel erg zenuwachtig. Zij kan zich nauwelijks realiseren dat zij twee dagen met hem zal mogen doorbrengen. Maar ...
Het verhaal is verteld door de ogen van de hoofdpersonage, dus het eerstepersoonsverhaal. Je kunt haar gevoelens delen, als het ware. De manier waarop zij gebeurtenissen en plekken beschrijft, is heel emotioneel. Soms kon ik me zelf heel nerveus voelen vanwege haar omschrijving.
Wat de stijl of de structuur betreft, is het ook heel interessant hoe de hoofdstukken van het centrale verhaal worden onderbroken door de stukken verhaal uit het verleden van de hoofdpersoon (flash-backs). Die zorgen weliswaar voor verwarring, maar leiden tegelijkertijd tot duidelijke conclusies.
Het boek is echt mysterieus geschreven. Tot aan het einde heb je het niet door waar de flaptekst nou toch op slaat. Je kunt zo'n afloop van gebeurtenissen nauwelijks voorspellen, terwijl je je wel iets kunt voorstellen vanuit de proloog.
Het is een diepgaand voorbeeld van hoe de emoties van liefde en haat dicht bij naast elkaar staan.
Naast de zin bovenaan, die de zogenoemde kernzin van het boek is, vond ik de volgende veel indrukwekkender: Dat een zachte binnenkant je juist sterker maakt – onbreekbaar.
Bij deze uitspraak sluit zich een heel verhaal aan, namelijk het verhaal van het samoeraizwaard en hoe het is gemaakt.
''Wist je dat het samoeraizwaard tot de negentiende eeuw het beste zwaard was dat je kon krijgen? En waarom dat zo was? /.../ Dat komt door de verschillende lagen staal, een productiemethode /.../. Keihard staal aan de buitenzijde voor optimaal scherpte en zachter, noem het maar taai, licht buigzaam staal binnenin om het onverwoestbaar te maken. Ik hou van dat soort schijnbare tegenstellingen. Dat een zachte binnenkant je juist sterker maakt – onbreekbaar.''
Dat zou volgens mij ook gemakkelijk als kernzin kunnen fungeren. Het idee sluit zich namelijk heel goed aan bij de uitslag.
En uiteindelijk is de reden waarom ik deze zin ook zo ontroerend vind, ook van persoonlijke natuur. Het licht een van mijn persoonlijke kenmerken toe op een manier die ik zelf nooit zou bedenken. Diegene van jullie die me goed kennen, weten dat het eerder gevoelens zijn dan verstand, die over mijn leven heersen, en dat ik vaak zelfs te gevoelig raak. Mijn scoutsnaam is, trouwens, gevoelige mier. Ik heb de neiging om hem niet te gebruiken of door te geven, want mensen reageren er namelijk meestal negatief op. Omdat je tegenwoordig juist niet te gevoelig mag zijn, dat je juist als sterk, ongevoelig, overheersend, moedig, allermachtig over moet komen. Misschien ga ik hem nu toch ongegeneerd gebruiken met het verhaal van het samoeraizwaard in mijn gedachten.
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Moje spoznavanje nizozemske literature se vztrajno nadaljuje. Pred kratkim sem prebrala knjigo Erken mij nizozemske pisateljice Esther Verhoef. Gre za literarni triler, s katerim je ta pisateljica tudi zaslovela in je po tem žanru tudi najbolj znana.
Naslov bi lahko prevedli kot Priznaj me (na netu nisem našla uradnega slovenskega prevoda). Gre za napeto zgodbo, kako se razmerje med psihiatrom in njegovo klientko iz profesionalnega razvije v ljubezenski odnos in ta iz ljubezni v sovraštvo. Čisti primer, kako blizu sta si ti dve čustvi.
Na hrbtni strani knjige je opis zgodbe kratek in jedrant. Erken mij je prodoren triler o zlorabi moči, egoizmu in ženski na robu.
Poleg tega opisa je na ovitku tudi poved, ki predstavlja poglavitno misel romana, in sicer: Ljudje te lahko ignorirajo le, če jim to dovoliš. Misel, ki glavno osebo na koncu pripelje do roba in do nepredvidljivega.
Jaz osebno pa bi za bistveno misel knjige izbrala eno drugo poved, in sicer:
Da te prav mehko bistvo naredi trdnega – nezlomljivega.
Naj vam za razumevanje te misli podam tudi besedilo, v katerem se pojavi, ker šele celota naredi pravi vtis. Gre namreč za način izdelave samurajskega meča, ki je narejen iz več slojev jekla. Zunanji sloj je trden in močan za idealno ostrino meča, najbolj notranji sloj pa je mehak in gibčen, tako da se tak meč ne zlomi in je zato 'nepremagljiv'. Iz tega nasprotja torej izvira misel, ki jo zgoraj navajam in ki me je tako nagovorila v romanu.
Tako bi lahko poimenovala pretekli vikend. Sobota (utile) je namreč minila v znamenju pospravljanja, čiščenja in študiranja. Niti ni bilo hudo biti noter, ker je bil zunaj itak še eden izmed deževnih novembrskih dnevov.
Medtem ko sem si v nedeljo (dulce), to je včeraj, privoščila malce bolj relax dan. In hvala Bogu mi je bilo tudi vreme nadvse naklonjeno. Sicer je bilo strupeno mrzlo, ampak sijalo je sonce in po kosilu sem se navdušena in vesela odpravila na obalo. Vesela šele po tem, ko mi je po pol ure uspelo odkleniti kolo, ker mi je očitno ključavnica zarjavela, ker je noter prišla vlaga, jaz pa žal brez odrešilnega WD40, predvsem pa po tem, ko mi je uslužen dečko pri popravljalnici/prodajalni/izposojevalnici koles ob železniški postaji to isto ključavnico posprejal z WD40 in mi tako rešil življenje oziroma kolo oziroma preprečil, da se mi to ponovi in da tako pristanem priklenjena na kolo, ker ga ne bi hotela pustiti nezaklenjenega. Hja, life-saver, ta model. :) Sicer se zdaj totalno oddaljujem od rdeče niti, ma moram povedati to zgodbo bolj v detajle, ker mi taki smehi res polepšajo dneve.
Pridem torej vsa nesrečna do te trgovine z bicikli in si mislim, ja, grem torej povprašati, mogoče mi pa pomagajo (potem ko sem povprašala cimre in sosede, vsi brez WD40). Vstopim, privlečem zase sabo svoje kljuse in vljudno rečem: 'Goede middag. Ik heb een vraag.Ik krijg mijn slot niet open.' (Dober dan. Imam eno vprašanje. Ključavnice ne morem odpreti.) In prvo, kar mi model reče, je: 'Nou, dat is geen vraag. Dat is een stelling.' (Hja, to pa ni vprašanje. To je izjava.) Me strže, hja, ima pač prav, ma se izvelečem, češ saj je vprašanje pa ja očitno. No, potem ko obdelava lingvistični del pogovora, mi v par potezah reši ta moj problem, na vprašanje, koliko sem dolžna, pa le zamahne z roko, se lepo nasmehne in se pozdraviva. In temu se potem še celo pot smejem.
Pot na obalo imam v malem mezincu. Tako rekoč bi lahko šla tja z zavezanimi očmi. Nikamor se mi ne mudi, zato počasi kolesarim. Dohitim enega stričkota na kolesu, ma mi ni do tega, da bi ga prehitela in tako vozim za njim, vse do obale. Prav tja gre, kamor jaz. Zanimivo. Haha. Že na ulicah in na cesti je ogromno ljudi. Parkiram in se spustim na plažo.
Plažo je preplavljalo morje ... ljudi :) Pari, družine, posamezniki, psi, konji, vsega se je našlo. Vsakdo je hotel delček težko pričakovanega sonca, košček te toplote, čeprav je delovala le na obraz, ker je veter z morja poskrbel za mraz za preostale dele telesa. Tako sem se zavita v bundo, šal, kapo in rokavice nastavljala dragocenim sončnim žarkom, spočila oči na modrini neba in modrini morja, se sprehajala po mehki mivki in nekaj trenutkov presedela ob branju knjige, ki vam jo predstavim, ko jo preberem (ma je mimogrede fantastična!).
Ko se je začelo mračiti, sem se odpravila k Pietru na večerjo. (O njem sem že pisala. Poznava se že od izpred let. Pri njem sem prespala tistih par noči konec avgusta, dokler nisem dobila sobe.) Tudi znotraj nedelje je naslov na mestu. Poleg slastne večerje (kitajska! mmm), muzike, debatk in filma, sem namreč naredila pri njem tudi žehto. Hahaha. Prijetno s koristnim torej.
Naj posvetim par vrstic filmu, ki sva ga gledala. Fantastičen film! Čeprav mogoče iz opisa tega ne bi pričakoval. Naslov filma je Lars and the Real Girl oziroma Lars in pravo dekle v slovenščini. Film toplo priporočam. Če film poznate, ja, ga torej že poznate; tisti, ki ga pa ne, pa bi ga radi videli, priporočam, da zaupate mojemu okusu (ups!) in ne berete vsebine ali gledate fotk ali trailerjev, ker s tem že dobite bistveno informacijo in ste tako prikrajšani za presenečenj, ki je pa glavna poanta.
Film je smešen v nulo, na trenutke res za crknit, hkrati pa hudo ganljiv in življenjski - psihologija človeka, njegovih vzorcev, dojemanja sveta, problemi s komunikacijo in tako dalje. Toplo priporočam.
